Tehnologija krepi najboljše in najslabše v ljudeh

A doslej so prihodnost ustvarjali ljudje, v prihodnje pa jo bo vse bolj tehnologija.

»Dvajset sekund,« se je zadrl Barbicane, hitro ugasnil plin in se ulegel k sopotnikom. Grobno tišino je prekinjalo tiktakanje ure med odštevanjem sekund. Nenadoma so posadko začeli premetavati siloviti tresljaji in projektil se je z eksplozivno silo šestih milijard litrov plina povzpel v vesolje.

Zgornji stavki niso bili napisani po zgodbi kakšnega izmed prvih poskusov človeštva, da bi »z živo« posadko osvojilo vesolje. Ne. Napisani so bili več kot stoletje pred pristankom na Luni in slovitimi besedami Neila Armstronga: »Majhen korak za človeka, ogromen skok za človeštvo.« Potovanje na Luno je knjiga, ki jo je leta 1865 izdal legendarni francoski avtor Jules Verne, eden od začetnikov znanstvenofantastičnega žanra in eden tistih, ki so v svojem navdušenju nad znanostjo in obsesijo s prihodnostjo precej točno napovedali kar nekaj tehnoloških prebojev človeštva.

Stephen Hawking: Če obstaja možnost potovanja skozi čas, kje so potem vsi turisti iz prihodnosti?

Prvi je bil zgoraj opisani polet na Luno. Resda znanstvena podlaga ni najbolj natančna – posadka ni letela z raketo, temveč v projektilu, izstreljenem iz nekakšnega velikanskega topa –, a pomembna je ideja, ki ima z resničnim poletom na Luno iz leta 1969 skupno med drugim to, da je bil vzlet na Floridi, vrnitev na Zemljo pa se je končala s pristankom v morju. Druga njegova ideja, ki je postala »meso«, je električna podmornica, na kateri je v verjetno najbolj poznani knjigi iz Vernovega opusa, 20.000 milj pod morjem, poveljeval kapitan Nemo. Tu morda res ne gre za tako velik miselni preskok, saj so znanstveniki med Vernovim pisanjem že začeli razvijati podmornice, ki so bile splavljene kakšni dve desetletji pozneje. Na prvo električno je bilo sicer treba čakati osem desetletij. Nekaj več kot na dan, ko se je nad zemljo dvignil prvi helikopter, za katerega je bil navdih zrakoplov z rotorji, ki ga je Verne opisal v eni svojih zadnjih knjig Robur osvajalec.

futurismo.com

Sodobni Nostradamusi

Jules Verne bi prihodnje leto praznoval 190. rojstni dan. Čeprav je bil eden prvih, zagotovo ni bil zadnji vizionar med avtorji znanstvene fantastike, ki so v najboljših različicah svojih knjižnih del do potankosti ujeli duha svojega časa in ga preoblekli v znanstveno dodelane vizije prihodnosti, s katerimi so marsikdaj spodbudili razmišljanja znanstvenikov in futuristov ter tako nekako postali posredniki na poti uresničevanju lastnih idej.

Mednje sodijo Artur C. Clarke, ki je v knjigi Odiseja 2001 – od filmske upodobitve pod režisersko taktirko Stanleyja Kubricka uživa še danes kultni status – opisal videoklic, s katerim se danes dobro poznajo vsi uporabniki skypa in aplikacij za pošiljanje sporočil, kot sta viber in whatsapp. Napovedal je obrise interneta in brskalnika po centralni knjižnici, kar je bil za splet na začetku svoje poti Google.

August Cole: Najboljši znanstvenofantastični romani so odsev sveta, v katerem živimo, in omogočijo, da stopimo korak nazaj ter poglobimo razumevanje o samih sebi.

Še bolj razpoložen pri napovedovanju prihodnosti je bil Isaac Asimov, eden od očetov robotike in z njo povezanih treh zakonov, ki jih je svetu prvič predstavil v knjigi Jaz, Robot, izdani med drugo svetovno vojno. Pred natanko 75 leti je napovedal svet, v katerem bomo zelo verjetno živeli čez nekaj let ali desetletij. Roboti so že zavzeli proizvodne linije, ponekod hišna opravila, z vzponom umetne inteligence, ki se danes samostojno uči hitreje in bolje kot prej s pomočjo svojega stvaritelja – človeka –, se bodo roboti naselili v pisarne, šole, s tehnološkim napredkom pa tudi v postelje, kjer bodo prevzemali vloge ljubimk in ljubimcev.

Vsega Asimov seveda ni napovedal, leta 1964 je v eseju o svetu čez 50 let, torej leta 2014, zapisal, da bomo poznali leteče avtomobile, a da bodo roboti hkrati še precej redki in precej slabi. Prva izjava je preverljivo netočna, z drugo pa se bodo težko strinjali inženirji, zaposleni na razvojnih oddelkih tehnoloških velikanov, ali pa tisti, ki jim med nogami šviga robotski sesalnik. Precej več Asimovih napovedi se je uresničilo. Danes uporabljamo sončne elektrarne, komuniciramo po videovmesnikih, v dnevnih sobah imamo velike in tanke zaslone, iz kavnih avtomatov zjutraj zadiši kava, po cestah se že vozijo samovozeči avtomobili, prav tako je na Marsu že pristala misija brez posadke.

Njegova stvaritev, ki je morda že preživeta, pa je tista, po kateri je najbolj poznan – zakoni robotike. »Robot ne sme poškodovati človeka ali ga s svojim nedelovanjem izpostavljati nevarnosti,« je prvi in ključni zakon robotike v Asimovem svetu, ki ga je prej kot v stoletju prehitela realnost. Res je, da z bojnih linij (še) ne jurišajo po človeški podobi narejeni robotski vojaki, a na žrtve medtem že nekaj časa iz zraka prežijo vojaški droni, ki pustošijo po Bližnjem vzhodu. Pentagon razvija sistem rojev dronov. Med Korejama je avtomatiziran obrambni sistem, ki strelja ob prepoznani nevarnosti, pa sploh še nismo začeli naštevati orožarskih zmožnosti velesil, med katerimi se stopnjujejo trenja. Strokovnjaki za umetno inteligenco so tako spomladi lani v odprtem pismu pozvali Združene narode, naj prepovejo avtonomno orožje, Terminatorje prihodnosti, zaradi katerih bi verjetno padel še ničti zakon robotike, ki ga je Asimov spisal naknadno: »Robot ne sme škodovati človeštvu ali ga s svojo neaktivnostjo izpostaviti nevarnosti.«

futurismo.com

Prekvalifikacija: Vojska

Z vprašanjem, kakšna bo prihodnost oboroženih spopadov, se že dlje časa ukvarjajo pri ameriškem Pentagonu, kjer se zadnja leta zanašajo tudi na drugačne pristope napovedovanja prihodnosti. Iz enega najbolj varovanih poslopij v ZDA je lani »ušel« kratek film o distopični prihodnosti in načinu delovanja protiterorističnih enot v vse večjih urbanih centrih. A to, da si ameriški obramboslovci pomagajo z drugačnimi pristopi, ne sme presenečati. Zgodbe so namreč velikokrat precej bolj učinkovite pri predstavitvi določenih idej in konceptov kot dolge suhoparne študije, polne številk, grafov in trendov. »Kompleksnost današnjega in prihodnjega varnostnega okolja je prevelika za konvencionalne birokratske pristope,« je za Svet kapitala povedal August Cole, pisatelj znanstvene fantastike in član Atlantskega sveta, kjer se ukvarja z varnostnimi vprašanji prihodnosti.

Zaslovel je z znanstvenofantastično knjigo Flota duhov (Ghost fleet), v kateri sta s kolegom P. W. Singerjem pisala o ne tako oddaljeni prihodnosti, v kateri bi bil neizogiben konflikt ZDA s Kitajsko. »O Floti duhov rada rečeva, da je fiktivna pripoved in ne napoved prihodnosti. Napisala sva jo zato, da opozoriva na napačne domneve množic o ameriški tehnološki prevladi v času vojne.« A glavno Colovo sporočilo Washingtonu in drugim oblikovalcem politik bi bilo, da konflikt ni neizogiben. »Toda pred merjenjem moči, ki lahko preraste v globalno vojno, si ne smemo zatiskati oči samo zato, ker je razmišljanje o takšnih tveganjih neprijetno. Manj ko si zatiskamo oči, manj je verjetnosti za uničujočo globalno vojno.«

Ravno pri razumevanju tveganj lahko igrajo pisatelji pomembno vlogo. Svet je vse bolj kompleksen, spremembe pa tako hitre, da je težko poiskati izvorni vzrok zanje. To pomeni, da se poglabljajo vrzeli v razumevanju sveta okoli nas. »Ravno te vrzeli lahko zapolnijo znanstvena fantastika pa tudi televizija, filmi, videoigre, ki dajejo vojski in civilnim voditeljem novo orodje za boljše razumevanje prihodnosti,« je prepričan Cole. Pisatelji so tu, da nastavljajo nova ogledala družbi, ki s svojega gledišča ne vidi mrtvih kotov. »Dobri pisatelji radi kršijo pravila ter rušijo intelektualne in čustvene meje. To so lastnosti, za katere v ustaljenih analitičnih procesih doslej ni bilo pretiranega razumevanja.« Rezultat so bili lahko napačni sklepi in na koncu tudi napačne odločitve.

futurismo.com

Ogledalo prihodnosti

Bolj kot to, katera orožja, napravice ali tehnološki trendi bodo aktualni čez desetletje, stoletje ali tisočletje, je zanimiva ocena njihovih vplivov na družbo. »Znanstvena fantastika nam ne pomaga razumeti zgolj tehnološkega napredka prihodnosti, temveč tudi, kako bodo te spremembe vplivale na človeka,« je opisal ključen, a pogosto prezrt vidik znanstvene fantastike Cole.

Pri tem gre za veliko več kot le ugibanja. Dela pisateljev namreč temeljijo na poglobljenem raziskovanju tehnologije, družbe in kulture. »Najboljši znanstvenofantastični romani so odsev sveta, v katerem živimo, in omogočajo, da stopimo korak nazaj ter poglobimo razumevanje o samih sebi.« In svetu okoli nas.

Kakšen bo ta čez stoletja? Z odgovorom na to vprašanje se ne ukvarjajo samo avtorji znanstvenofantastičnih del, temveč tudi futurologi. Raymond Kurzweil svari, da nam bo do leta 2045 zavladala umetna inteligenca, medtem ko dr. Michio Kaku napoveduje, da bi se lahko v prihodnjem stoletju pojavile medzvezdne vesoljske ladje, teleportacija na atomski ravni, telepatija in tehnologije, ki bodo omogočale nevidnost. V tisoč letih bi lahko postala možna še teleportacija večjih stvari, celo organizmov, in potovanje skozi čas. Zdi se neverjetno, a rek »prežarči me, Scotty« bi lahko nekoč postal del realnosti, ne le serije Zvezdne steze, podobno kot tudi časovni stroj, ki si ga je v istoimenskem romanu zamislil Herbert George Wells – ta je napovedal tudi atomsko bombo. Je to sploh mogoče? »Ni nemogoče,« je v nekem predavanju dejal Kaku in pojasnil, da je svetovno znani fizik Stephen Hawking leta poskušal matematično ovreči fizikalno možnost potovanja skozi čas, a mu ni uspelo. »Če obstaja možnost potovanja skozi čas, kje so potem vsi turisti iz prihodnosti?« se je spraševal cinično. »Morda so nevidni,« pa se je pošalil Kaku.

Ob destruktivni naravnanosti človeštva je veliko vprašanje, ali bomo kdaj preživeli do trenutka, ko bo znan odgovor na zgornjo dilemo. »Nenehno nas spremlja nevarnost izumrtja. Tehnologija vse bolj krepi najboljše in najslabše v ljudeh,« je kar nekoliko pesimističen Cole: »Robotika in umetna inteligenca bosta pomagali človeštvu do izjemnih dosežkov na Zemlji v vesolju, a hkrati prinašata potencial za veliko škodo v smislu oboroženih konfliktov, socialne dislokacije in ekonomskih šokov.«

»Tako kot na področju človekovih pravic bomo morali v prihodnje skleniti globalna pravila o avtonomnih robotih. Tveganje je seveda, da bodo nekatere države vzele te vrednote za svoje, druge pa jih bodo skušale izkoristiti za svoje interese,« svari Cole. Težava danes (še vedno) ni v tehnologiji, temveč v človeški naravi. Poznavanje te je znanstvenofantastičnim pisateljem omogočilo precej točnih napovedi o prihodnosti, bo enako, ko/če bo vajeti nekoč prevzela umetna inteligenca?