TAM: Od propada 
do večnosti?

Pravzaprav zgodovina Tovarne avtomobilov Maribor sega še dlje od uradne ustanovitve leta 1947, ko so v Mariboru izdelali prve tovornjake.

Od nacizma 
do komunizma

Ideja za njeno ustanovitev se je zaradi odlične lege štajerske prestolnice in njene industrijske tradicije porodila v jedru nacistične Nemčije, v Berlinu. Po okupaciji so Nemci leta 1941 v Mariboru postavili tovarno letalskih delov, prvi delavci pa so bili vojni ujetniki, ki so izdelovali letalske dele za nemško vojsko. V ta namen so zgradili celo podzemne proizvodne dvorane, varne pred bombardiranjem, da so tudi med vojno lahko nemoteno delovali. Kljub temu je bilo med vojno veliko uničenega, 40 delavcev je umrlo, 41 je bilo hudo ranjenih.

Po vojni je tovarni trda predla, proizvodnja je upadla, tovarno pa so za kratek čas zasedli Bolgari, ki so močno poškodovali stroje, a so jih jugoslovanske enote pregnale in delavci so ponovno začeli delati. Nato se je proizvodni obrat po odloku Federativne ljudske republike Jugoslavije preimenoval v Tam, saj so se iz proizvodnje letalskih delov preusmerili v avtomobilistično industrijo. Prva naročila so bila za izdelavo tovornjakov Pionir po češki licenci, sestavljati so začeli tudi vozila za ZDA ter popravljali vozila proizvajalca General Motors Corporation. Leta 1947 je obveljalo za rojstvo Tama in letos, torej 70 let od tega, so sredi septembra pripravili slovesnost ob jubilejni obletnici, ki se je je udeležilo lepo število nekdanjih in sedanjih zaposlenih in drugih meščanov. V delu podzemnih rovov pod poslovno cono Tezno, ki je zrasla na pogorišču tovarne po njenem stečaju leta 1996, so na več kot 8500 kvadratnih metrov površine 15 metrov pod zemljo pripravili poldrugo uro dolg ogled s spremljajočo fotografsko razstavo o nastanku, vzponu, razcvetu in propadu stare tovarne.

Igor Modic

Do leta 1953, kot pravi kustus Muzeja narodne osvoboditve Maribor Marjan Matjašič, je bil Tam edina tovarna avtomobilov v Jugoslaviji in ena od 14 na svetu. V najboljših časih Tama, po tistem, ko je tovarno osvobodila jugoslovanska vojska, in so začeli izvažati v marsikatere tuje in precej oddaljene države, Rusijo, takratno Češkoslovaško, Iran, Pakistan, Burmo in Egipt, je bil Maribor nanj upravičeno ponosen. »V Aleksandriji so po propadu jugoslovanskega avtomobilskega giganta Tama baje zgradili tovarno rezervnih delov za Tamove tovornjake in avtobuse v bližnjevzhodnih državah in na območju nekdanje Sovjetske zveze,« nam zaupa Matjašič.

Konkurenca zahoda je bila prehuda

Izdelovali so tovornjake z različno nosilnostjo in možnostjo vleke, turistične, mestne in standardne avtobuse, dizelske in valjne motorje. Leta 1979 so naredili 8858 vozil, v tem obdobju so imeli zaposlenih okoli osem tisoč delavcev. Ne le da so po vsem svetu sloveli po vrhunski izdelavi, tudi za delavce so po vzoru drugih komunističnih proizvodnih obratov lepo skrbeli: imeli so svoje lastno kopališče, vrtec in zdravstveni dom. Nato je v osemdesetih jugoslovanski trg, tako kot preostali svet, zadela recesija, posledica je bilo manjše povpraševanje po vozilih, predvsem vojaških, ki so v naročilih Tama predstavljala velik delež. Udarila je še inflacija. Vodstvo podjetja se pri izdelavi modelov vozil ni prilagodilo novi realnosti, ampak je le čakalo na boljše čase, ki pa niso prišli. Nasprotno, osamosvojitev Slovenije je situacijo za mariborskega proizvajalca, ki je bil v treh četrtinah vezan na nekdanji jugoslovanski trg, le še poslabšala. Prodor na zahodne trge kljub nekaterim poskusom – v ZDA in na Kitajsko – zaradi nekonkurenčnosti ni bil uspešen.

Kriminal

Revizijske hiše so v tistem času ugotavljale, da bi Tam potreboval finančno injekcijo 120 milijonov nemških mark, a teh ni dobil, odpovedala je tudi Nova ljubljanska banka, s katero so se dogovarjali za 20 milijonov, vendar jih na koncu ni bila pripravljena dati. Spodletelo jim je še pri razpisu za vojaška vozila za mlado državo, ki je namesto na tem področju izkušenega Tama za dobavitelja izbrala Sistemsko tehniko, ta pa je kasneje v tekmi s Tamom pridobila tudi posel v drugih državah Jugoslavije, ki so posodabljale svoja vojaška vozila.

V vodstvu Tama in njegovih hčerinskih družbah so se celotno desetletje pod pretvezo svetovanja za uspešen prodor na tuje trge dogajale sumljive stvari. V poročilu Sove, o katerem so pisali slovenski časniki, piše, da naj bi v Tamu delovala organizirana kriminalna združba, ki namerava poneveriti čim več denarja v škodo tovarne.

Finančne mahinacije v Tamu so bile tudi pod lupo kriminalistov, ovadili so šestnajst ljudi, a zgodba ni imela za Tam srečnega konca, saj so se vsi obtoženi izognili obsodbi. Tovarni ni pomagala niti državna dokapitalizacija v višini osmih milijard tolarjev in leta 1996 jo je skupaj s šestnajstimi hčerinskimi družbami gospodarski minister Metod Dragonja poslala v stečaj. Vendar tudi 21 let po propadu družbe ta še vedno ni povsem zaključen. Kot je razvidno iz julija letos objavljenega zadnjega rednega poročila stečajne upraviteljice Vere Zavrl, na sodišču namreč še zmeraj tečejo nekateri pravdni postopki, tudi premoženje prav zaradi tega še ni v celoti unovčeno.

Razlog za ustanovitev univerze

Kot smo že omenili, je na pogorišču Tama zrasla industrijska cona Tezno, kjer deluje okoli dvesto podjetij, med njimi tudi Tam Europe v lasti Kitajcev.

Po stečaju leta 1996 je namreč nastala hčerinska družba Tovarna vozil Maribor (TVM), to je leta 2004 kupil Viator&Vektor, nato pa leta 2011 po vnovičnem stečaju rešil kitajski kapital. Ta je avtobuse in tovornjake začel tržiti pod blagovno znamko Tam, ki je, kot so poudarili ob nakupu, »veliko bolj znana kot TVM«. Aprila 2013 so slavnostno vnovič zagnali proizvodnjo, ki se osredotoča na električne, do okolja prijazne avtobuse, in takoj zaposlili več kot sto ljudi. »Oranžni kombiji, tovorni velikani, ikonična rdeča gasilska vozila, nepremagljivi vojaški tovornjaki so se vrnili na kraj svojega nastanka,« so ob 70. obletnici zapisali novi lastniki, ki pravijo, da se po kitajski tradiciji podjetje zapiše v večnost, ko doseže sto let. Ogled proizvodnje sodobnih avtobusov je pritegnil množico ljudi, ki so obenem obujali spomine na slavno preteklost znamke Tam. Podzemni rovi pod cono Tezno so razkrili svoje skrivnosti številnim skupinam obiskovalcev. Kot je napovedal za prihodnost Jangan Wang iz kitajskega koncerna, ki je danes lastnik Tama, so za letališke avtobuse pridobiti certifikat za prodajo na kitajski trg, kar je po njegovih napovedih pomemben korak naprej v razvoju družbe. »Prvo pošiljko avtobusov na Kitajsko pričakujem še letos, pogovarjamo pa se o naročilih do sto avtobusov,« je za Svet kapitala takrat povedal Wang.

Igor Modic

Kitajci so ohranili tudi logotip, ki ga je izdelal mariborski arhitekt Jaroslav Černigoj že leta 1947, motiv zanj pa je prevzel po nizu trilistnih krogovičij s pročelja stolnice Notre Dame v Parizu. Oblikovalec Nenad Cizl je prepričan, da logotip dobro služi namenu in je takoj prepoznaven. »Mirno lahko rečem, da je večen,« je dejal za Večer. Černigoj, eden vidnejših arhitektov iz te regije, je oblikoval tudi zgradbe, ki so sodile pod okrilje Tama, med njimi proizvodne dvorane, stanovanjski blok na Glavnem trgu in stavbo tezenske osnovne šole.

»Kitajski lastnik sedanje tovarne v Mariboru se kot predstavnik tisočletne kitajske kulture nedvomno zaveda pomena tradicije. Ne gre le za lepo gesto, kot jo pojmujemo dvomilijonski Slovenci, marveč za spoznanje, kako mogočna je bila nekdanja tovarna iz Maribora,« o ohranitvi logotipa pravi Matjašič, ki meni, da se iz zgodovine Tama lahko veliko naučimo. »S propadom po osamosvojitvi ni prenehala le proizvodnja, propadlo je v desetletjih nakopičeno znanje. To je tragedija. Mladi se na srečo vedno bolj zavedajo, da brez mogočne in številne industrije v Mariboru in na Štajerskem ne bi bilo ustanovitve mariborske univerze. Potrebe po izobraženih kadrih so bile od leta 1960 tolikšne, da so jih lahko zagotovile le fakultete obeh slovenskih univerz.«