Svoboda v zlati kletki

»Hongkongu bodo vladali Hongkonžani,« so obljubljali voditelji iz Pekinga, ponosni, da se je končalo »stoletje (in pol) ponižanja«. »Ena država – dva sistema«, se je na veliko poudarjalo v vseh medijih, katerih naloga je bila slaviti prožnost Komunistične partije. In tako je ta zgodovinski trenutek, v katerem je resda neusmiljeno deževalo, v objem Kitajske nežno potisnil eno najbolj dinamičnih, najbolj svobodnih in najbogatejših mest sveta.

Pixabay

Kitajci brzdali marksizem

»Tudi po prehodu pod kitajsko oblast bodo lahko Hongkonžani stavili na konjskih dirkah, plesali v plesnih dvoranah in preprodajali delnice na finančnih borzah,« je obljubljal arhitekt kitajskih gospodarskih reform Deng Xiaoping. In čeprav je on osebno preminil štiri mesece in pol, preden je nad nekdanjo britansko kolonijo zaplapolala rdeča zastava s petimi zlatimi zvezdicami, se je v mestu v resnici ohranila kolonialna dediščina.

Kitajska ne le da Dišečega pristanišča ni poskušala spremeniti v komunistično oporišče, temveč je zadnji dve leti v njem prej dušila socialistične ideje kot kapitalistične institucije. Eden od vzrokov, da je vodstvo v Pekingu preprečilo uvedbo demokratičnih volitev za predsednika območne vlade, je bil prav strah pred tem, da bi se s politično liberalizacijo okrepili sindikati in morda celo marksistične ideje, kar bi obremenilo učinkovitost svobodnega gospodarstva, ki se ponaša s posebnimi kolonialno-azijskimi barvami.

Čeprav so britanske imperialiste zamenjali kitajski komunisti, Hongkong ostaja eno najbolj svobodnih gospodarstev na svetu. Kakšna prihodnost ga čaka?

Ko je princ Charles v imenu svoje matere kraljice Elizabete II. Hongkong vrnil Kitajski (britanski kralj oziroma kraljica nikoli ne preda kolonije, ampak to naredi njegov oziroma njen odposlanec), je bilo to mesto, v katerem je bruto domači prihodek na prebivalca presegal britanskega. Kolonizatorji so ponosno poudarjali, da je bil hongkonški BDP tistega leta 1997 kar 180-krat večji kot leta 1961 in da se je BDP na prebivalca v tem istem obdobju za 87-krat povečal.

Robustna dediščina imperializma

To je bilo eno največjih pristanišč na svetu. S svojim kontejnerskim terminalom je zaostajalo le za New Yorkom in Rotterdamom. Kot eden najrazvitejših finančnih centrov sveta je imel Hongkong borzo, ki je bila na globalnem seznamu na šestem mestu. Poleg vsega tega oziroma, bolje rečeno, v temeljih vsega tega so Britanci za seboj pustili neodvisno sodstvo in meritokratski sistem, tako da je lahko velika Kitajska, ki se je že začela dušiti v posledicah »vladavine človeka«, lahko prav tukaj opazovala, kaj pomeni pravna država oziroma, kot se temu reče po kitajsko, »vladavina zakona«.

A le dan po tem, ko je iz Dišečega pristanišča izplula kraljeva jahta Britannia, je nenadni zlom tajske valute bahta napovedal finančno krizo, ki je preplavila velik del Azije. V slabih nekaj mesecih so se razmajali vsi stebri finančne strukture azijskih gospodarskih »tigrov«. Ko je val dosegel Hongkong, se je vrednost indeksa na njegovi borzi v samo treh dneh znižala za 23 odstotkov, cene nepremičnin so padle na tretjino dotedanje vrednosti, denarna uprava pa je morala porabiti več kot milijardo dolarjev, da je hongkonški dolar zaščitila pred prostim padom.

Dejstvo, da so Britanci svojo najuspešnejšo azijsko kolonijo pustili z 80 milijardami ameriških dolarjev deviznih rezerv, je bistveno pripomoglo k temu, da je Hongkong finančni vihar preživel z bistveno manj poškodbami, kot so jih utrpele druge države jugovzhodne in vzhodne Azije.

Kitajska ne le da Dišečega pristanišča ni skušala spremeniti v komunistično oporišče, temveč je v njem prej dušila socialistične ideje kot kapitalistične institucije.

In zdaj, ko se poskuša Dišeče pristanišče dvajset let pozneje odeti v slovesne barve, nad njim znova preži senca krize. Najprej je treba poudariti, da je Hongkong še vedno na samem vrhu seznama najbolj konkurenčnih gospodarstev sveta, ki ga vsako leto objavi švicarski Mednarodni inštitut za menedžment razvoja, in da je po svojih gospodarskih nastopih, učinkovitosti vlade in poslovanja pa tudi po razvitosti infrastrukture zagotovo pred Švico, Singapurjem in ZDA. Na seznamu Inštituta Cato je bil Hongkong tudi za leto 2016 razglašen za najbolj svobodno gospodarstvo (znova je prehitel Singapur), v prvem četrtletju tega leta pa je njegov BDP dosegel 4,3-odstotno rast, kar je najvišja stopnja v zadnjih šestih letih in bistveno boljši rezultat od napovedanih 3,7 odstotka.

Zaradi čedalje več kitajskih obiskovalcev pa tudi organske povezanosti z drugo največjo gospodarsko silo sveta bi se lahko ta trend nadaljeval in Hongkong bi lahko s svojim gospodarstvom, vrednim 312 milijard dolarjev, ter življenjsko ravnjo, ki znaša 43.000 dolarjev na prebivalca, ostal na poti stabilne rasti.

Pixabay

Skrbi jih pregret trg nepremičnin

Vendar zaskrbljenost izhaja iz dejstva, da je nepremičninski trg tako zelo pregret, da se mnogi z vse večjo tesnobo spominjajo leta 1997, in to ne v tistem slovesnem in domoljubnem duhu, ki bi moral spremljati obletnico konca kolonialne oblasti, temveč v zloveščem ozračju napihnjenih številk, ki opozarjajo, da je zdaj nevarnost pred pokanjem še veliko večja kot pred dvajsetimi leti.

S poplavo poceni denarja, ki so ga centralne banke v zadnjem desetletju dolivale na trge po vsem svetu, so se cene nepremičnin zvišale v vseh velikih središčih. V Hongkongu je bilo to še posebej poudarjeno zaradi prisotnosti kitajskega denarja. Čeprav so Kitajci z druge strani meje (ki LR Kitajsko še vedno ločuje od Posebnega administrativnega območja Hongkong) lastniki le petih odstotkov skupne vrednosti kupljenih stanovanj, so povzročali toliko večji pritisk na trg gradbenih zemljišč.

Hongkonžani so tako prišli do točke, v kateri je kvadratni meter stanovanja v celinskem delu mesta, imenovanem Kowloon, vreden blizu 18.000 ameriških dolarjev, maja pa so na dražbi komercialno zemljišče na že tako prenaseljenem otoku prodali za rekordno ceno več kot 16.000 dolarjev za kvadratni meter.

Posojila, ki so bila najeta za nakup nepremičnin, znašajo trenutno kar 47 odstotkov hongkonškega BDP (leta 1997 so znašala 33 odstotkov) oziroma 20.000 dolarjev na prebivalca (pred dvajsetimi leti je bil 2,5-krat manjši). Ker je bil po eni strani v ta sektor vložen velik del prihrankov prebivalcev, po drugi pa je bančništvo eden najpomembnejših stebrov območnega gospodarstva, bi morebitno pokanje balonov na trgu nepremičnin izzvalo splošno finančno in socialno krizo.

47 odstotkov hongkonškega BDP trenutno predstavljajo posojila za nakup nepremičnin. Kvadratni meter stanovanja v celinskem delu mesta, v Kowloonu, stane 18.000 dolarjev.

Poleg tega med Hongkonžani narašča občutek, da njihovo mesto izgublja svoj sijaj, ki je, kar je po svoje absurdno, dosegel vrhunec prav leta 1997, zdaj pa se izgublja tudi zato, ker se realni prejemki ne zvišujejo, medtem ko se cene nepremičnin dvigajo v nebo, kar v resnici pomeni, da vladajo trgu bogati posamezniki in privilegirane družbe iz LR Kitajske.

Zaradi vsega tega je za del Hongkonžanov 1. julij dan za globoko samorefleksijo in še zdaleč ne za praznovanje. Stopnja samostojnosti nekdanje britanske kolonije ni bila nikoli nižja v vseh zadnjih dvajsetih letih. In večje ko je tveganje, da bo nastala kriza, manj verjetno je, da bo vodstvo v Pekingu Dišečemu pristanišču dovolilo, da samo odloča o svoji politični in tudi gospodarski usodi.

Kitajski predsednik Xi Jinping se bo 1. julija udeležil proslave, istega dne pa bo svojo dolžnost nastopila nova predsednica območne vlade Carrie Lam. Njen izbor so neposredno nadzorovali iz samega Pekinga, tako da bo njena naloga okrepiti stike Hongkonga z osrednjo vlado, da bi tako zagotovili mirno plovbo skozi vse morebitne gospodarske, družbene in politične viharje, v katerih bi se utegnilo znajti Dišeče pristanišče. Tako so nekdanjo kolonijo po odhodu kolonialne oblasti zaprli v zlato kletko. V njej uživa toliko svobode, kolikor ji dovoljujejo stene kletke. Lahko razširi krila, a ne more poleteti. So si Hongkonžani tako predstavljali »osvoboditev«? Malo verjetno. Vendar jih dušijo visoka posojila, zato ne morejo dovolj glasno kričati. Zdaj se lahko le še spominjajo, kako je bilo nekdaj … in vse bolj se jim zdi, da so za vedno minili časi gospodarskega razcveta.