Stres boli psihično in fizično

»Občutek je tak, kot da si na zelo hitrem vlaku, ki vozi avtomatsko, a imaš veš čas občutek, da bo iztiril. Upala sem le, da ostanem živa, ko se to zgodi,« je pred časom za naš časopis povedala ženska v poznih tridesetih letih, mati dveh otrok in zaposlena v upravi slovenske družbe, ki se po dolgotrajni izčrpanosti ni pobrala več let. »Vse, kar si želim, je, da bi lahko bila spet mama, kot sta jo poznala moja otroka. V dnevu izbiram med tem, ali bom odšla v trgovino ali na pošto.«

Eurostat je izračunal, da v Evropski uniji stres na delovnem mestu doživlja 27 odstotkov vseh delavcev. Duševne motnje so bile leta 2017 v Sloveniji tretji najpogostejši razlog za bolniško odsotnost z dela. Še leta 2016 je bil to četrti najpogostejši razlog. »Znotraj kategorije duševnih motenj pa je razlog za obisk pri zdravniku in predpisano bolniško odsotnost številka ena reakcija na stres,« pojasnjuje asist. Davor Denkovski, dr. med., z Zavoda ZAP, ki se ukvarja s promocijo zdravja pri delu.

Slovenija prednjači po absentizmu med evropskimi državami, vsak dan je na bolniški v povprečju 4,5 delovno aktivnega prebivalca, od 50 do 60 odstotkov izostankov pa je mogoče pripisati posledicami stresa. Če bi k temu dodali še bolečine v hrbtu, bolezni prebavil ter infekcije zaradi slabe odpornosti, pa bi bila številka še višja.
 

Stres in hrbet
 

V zahodnem svetu se poleg depresije in anksioznosti povečuje število obolelih za endokrinimi in srčno-žilnimi boleznimi, že več kot osemdeset odstotkov ljudi pa občuti bolečine v hrbtu in križu. Vedno večje število študij ugotavlja, da je za marsikatero fizično bolečino odgovoren prav stres. Tudi Denkovski potrjuje, da je bolečina v hrbtu pogosto povezana s stresom. »Pod stresom so mišice bolj zategnjene, to pomeni slabšo prekrvavljenost, zmanjšan dotok kisika, produkti metabolizma pa še slabše odplavljajo iz telesa mišic itn. Vse to vpliva na nastanek bolečine in kasneje lahko tudi na resne mišične težave.«

Marsikdo, ki občuti bolečine, bodisi vzroka ne prepozna, včasih pa tudi težko prizna, da je za bolečino lahko odgovoren tudi stres, saj glede tega še vedno vlada predsodek oziroma nerazumevanje. Vse, kar se tiče duševnega, naj bi bilo »v glavi«. Stres je zato še vedno prepogosto nerazumljen. Razlog je deloma tudi v tem, da ga vsak doživlja po svoje, lahko se zgodi tudi, da sploh ne veš, da ga doživljaš. Tisti, ki izgorevajo, pogosto ne vedo, da so tik pred tem. Lahko pa veš, da si pod stresom, a imaš še rezerve,« pojasnjuje Denkovski.
 

Miselne kapacitete so omejene
 

Drugi problem je, da se zdi, da postaja kronični stres sinonim za pridnost in nekaj normalnega. Ljudje težje govorijo o tem tudi zato, ker to postaja že zelo normalno stanje. Stres ne izvira samo iz delovnega okolja, k preobremenjenosti dodajo svoj del vse duševne obremenitve in obveznosti izven dela, tako da ni odvisna le od dela, ampak tudi življenja na sploh. Govorimo tako o življenjskih preobremenitvah. »Za dvigovanje bremen imamo pravilnik o tem, koliko kilogramov sme in zmore delavec dvigniti na dan, da si ne poslabša zdravja, za duševne procese to ni določeno, pa vendar je jasno, da lahko tudi na tem področju opravimo samo omejeno število miselnih in čustvenih procesov v dnevu. Predstavljajte si svoje duševno počutje, če morate do 12. ure prebrati in odgovoriti na pet elektronskih sporočil, dva klica in eno sms sporočilo ali pa če prejšnjim številkam dodate še ničlo,« pravi Denkovski. Mi pa k temu dodajamo še informacije o urniku svojih otrok, pa obiskih staršev, branje strokovne literature, partnerski odnos, dnevno informativne informacije, informacije glede prehrane in gibanja itn.

Andreja Cepuš, programska snovalka mednarodne konference World of Synergy o vključujočem voditeljstvu, ki te dni poteka v Podčetrtku, k temu pristavi: »Dejstvo je, da ob naraščajočih obveznostih in odgovornostih ljudem zmanjkuje časa. A največji problem je pomanjkanje smisla v tem, kar počnemo. Če ljudje ne vidijo smisla v odnosu, v katerem so, pa naj bo to partnerski ali službeni, potem so občutek utrujenosti, stres in izgorelost še večji.«

V podjetjih je ta učinek zelo viden. Zaposleni v organizacijah, kjer ni vizije in usmeritve, bodo ob povečani količini dela zbolevali, saj jim to jemlje veliko več energije kot tistim, ki delajo v organizacijah, s katerimi delijo enako vizijo in vrednote, pojasnjuje sogovornica. »Če oseba vlaga veliko energije v določeno stvar, ne da bi videla smisel v njej, je občutek zelo obremenjujoč.«
Kot pravi psihologinja Branka Strniše, ki je leta delala kot psihologinja v kadrovskih oddelkih, je ključ uravnoteženega življenja predvsem v tem, da je človek zmožen slediti svojemu cilju, ki pa mora biti v skladu z njegovimi potenciali, vrednotami in potrebami. Pri tem se mora zavedati tudi svojih lastnih omejitev.
 

Treba je znati reči ne
 

Razlog za povečano stopnjo stresa in izgorelost pa je tudi slaba komunikacija. Pomenljivo je sicer v drugem kontekstu pred kratkim dejala poslovna ženska Ajša Vodnik, predsednica Amcham (Ameriške gospodarske zbornice Slovenije) in mama treh otrok: »Rada sem mama, rada grem tudi na tenis ali na manikiro. A včasih bi lahko tudi znorela, ker je vsega preveč in leti čas tako hitro. Takrat se znam ustaviti, si reči, naredi, kakor najbolje zmoreš, ampak vsemogočna pa nisi. Tako pač je. Treba je znati reči ne.«



S tem se strinja tudi Cepuševa. »Ključ je v ljudeh, da znajo povedati, kdaj imajo dovolj. Zavedati se morajo, da potrebujemo drugačno razporeditev dela, drugačne naloge, dodatna pojasnila, in to tudi izraziti. Vodstvo pa mora začeti misliti na ljudi in se zavedati, da so zaposleni bolj produktivni in inovativni, če so zadovoljni.«
 

Z intuicijo proti spremembam
 

Podjetja globalne spremembe silijo v vedno večjo fleksibilnost, razmere na trgu se dnevno spreminjajo. Fleksibilnost nas bo prisilila, da bomo razvili kompetence, ki smo jih v zadnjih desetletjih zanemarili, ker jih nismo tako izrazito potrebovali. »V preteklosti smo bili dlje časa v enem poklicu, veliko je bilo rutinskega dela, razvite spretnosti pa smo uporabljati celo življenje. Sedaj pa bo treba razviti še druge, saj ne bomo več celo življenje opravljali enakega dela.«

  Katere? Med najpomembnejše sogovornica šteje komunikacijo, čustveno inteligenco in intuicijo. »V času, ko so stvari kaotične, vodstvo želi običajno uvesti več kontrole. To ni dobro. Če krmar na divjih vodah prevzame kontrolo, se bo čoln skoraj zagotovo potopil. Prevzem kontrole je dobra taktika za čase, ko plujemo v mirnih vodah, na divjih pa mora biti vsak veslač pripravljen na to, da vesla zagrabi v točno določenem trenutku, ko pride njegov čas. Zaradi tega je treba razvijati kompetence, na podlagi katerih bodo ljudje znali vskočiti takrat, ko bo prišel čas za njihovo vlogo. Treba bo biti pozoren in buden ter imeti dobro razvit notranji čut.«

Znana psihoanalitičarka Clarissa Pinkola Estés pravi, da če človek nima ustvarjalnega toka, če mu ne uspe najti svoje osebne ustvarjalne energije, to ni nepomembna stvar. Izguba ustvarjalne energije – to naj bi imel v sebi prav vsak, a jo zaradi različnih dejavnikov zablokira – prikliče psihološko in duhovno krizo. Ko je življenjska energija omadeževana, je kot reka, v kateri vse odmira. Če je reka omadeževana, vemo iz ekologije, kaj sledi. Bičje vzdolž rečnega brega porjavi zaradi pomanjkanja kisika, cvetni prah nima česa oprašiti, vodni trpotec se poleže, ne da bi oblikoval jasli za vodne lilije med svojimi koreninami, vrbe ne poženejo mačic, volkovi in druge živali bodo odšli drugam ali umrli, ker bodo pili umazano reko ali pojedli plen, ki se je hranil z umirajočimi in zastrupljenimi rastlinami.