»Streaming is new flying« * Internet ustvari že toliko CO₂ kot zračni promet

Dunajčan, po rodu iz Nemčije (rojen 1965), je po študiju ekonomije v Hamburgu in Honoluluju delal v različnih podjetjih in pri raziskovalnih projektih trajnostnega razvoja. Bil je gostujoči profesor na univerzi v Hamburgu, pozneje vodja sektorja trajnostnega razvoja pri velikem podjetju ter eden od ustanoviteljev in potem vodja kompetenčnega centra za trajnostni razvoj na dunajski ekonomski univerzi. Dr. Fred Luks je zdaj samostojni raziskovalec trajnostnega razvoja. Je zelo iskan govornik in moderator, avtor številnih prispevkov na to temo v znanih evropskih časopisih in pisatelj. Njegova zadnja knjiga je izšla marca letos, z naslovom Hoffnung (Upanje).

Kako je s trajnostnim razvojem v svetu danes?

Trajnostni razvoj naj bi pomenil, da ljudje zdaj dobro živimo – in da bomo dobro živeli v prihodnosti. V resnici jih veliko po svetu ne živi dobro. Hkrati del ljudi, tukaj v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Severni Ameriki ..., živi na način, ki je okoljsko in družbeno nevzdržen. Izziv za bogate države je, da spremenijo način življenja tako, da se porabi manj sredstev in se ne škoduje podnebju. Paradoks vidim v tem, da bomo morali spremeniti svoj način življenja – način prehranjevanja, bivanja, potovanja – in hkrati braniti vrednote, ki jih imamo: svobodo, pluralnost, demokracijo. Menim, da je to velik izziv pri preoblikovanju družbe.

Kdo ima tu kakšno vlogo?

Seveda gre za pomembno temo za podjetja, velika in manjša, vendar mora država ustvariti okvir, v katerem se bodo podjetja lahko gibala. Rad imam vodilo: »Cene morajo zrcaliti ekološko resnico.« Dokler se to ne zgodi, se naše vedenje ne bo kaj dosti spremenilo. Cene zdaj ne vključujejo okoljskih stroškov. V EU obstaja European Green Deal (Evropska zelena pogodba), sporazum, v katerem ima ogljikov dioksid, CO₂, osrednjo vlogo. EU želi iti v pravo smer, zmanjšati izpuste CO₂ v upanju, da se bo nadaljeval tehnološki razvoj, da se bodo potrošniške navade spremenile in da se bo spremenilo poslovanje podjetij ... V to smer gre že veliko podjetij. Opažam, da vodilnim pri tem razmišljanju ni lahko, saj še vedno poslujejo v socialno napačnih razmerah.

O kakšnih napačnih razmerah govorite?

Življenjsko okolje je preveč poceni in ga izkoriščamo. Dobiti mora ceno, ekonomsko.

V Avstriji je bila v zadnjih 20 letih vroča razprava o tretji vzletno-pristajalni stezi na dunajskem letališču Schwechat. Zgrajena bo po dolgem pravosodnem postopku, v katerem je bila bilanca CO2 tudi predmet spora na najvišjem sodišču. Na koncu so zmagali vlagatelji. Eden od njihovih argumentov je bil, da bosta Dunaj in Avstrija veliko izgubila, če ne bi zgradili vzletno-pristajalne steze. V tem primeru bi zmagala tuja konkurenca, letališča v soseščini.

Tako je, vprašanje je, kdo bo prvi ukrepal drugače. Konec letošnjega februarja je prizivno sodišče v Veliki Britaniji odločilo, da na londonskem letališču Heathrow ne bodo zgradili nove pristajalne steze. Obrazložitev: Združeno kraljestvo ne more delovati v nasprotju z obveznostmi, ki jih je sprejelo s podpisom pariškega sporazuma o globalnem varovanju podnebja. Dolgo bi se lahko prepirali, ali vlagati v večja letališča ali ne, a jasno je, da bo treba svetovni promet organizirati drugače. Še dve opombi k tej temi. Prvič, internet ustvari že toliko CO₂ kot zračni promet. Že obstaja pregovor: »Streaming is new flying«, pretakanje je novo letenje. Drugič, veliko večji delež emisij CO₂ na svetu ustvarja gradbeništvo. Vsi še vedno govorijo o letenju, zelo malo o gradbeništvu.

Mnogi upajo, da bo človeštvo »že nekaj iznašlo«.

Ljudje hrepenijo po tehničnih rešitvah. Hrepenimo po preprostem odgovoru, ki bo rešil težave CO₂, podnebja in trajnostnega razvoja. Zato je med drugim danes uspešen populizem. Populisti obljubljajo preproste rešitve za izzive zapletenega sveta. Tehnika nas bo rešila, so prepričani mnogi: jedrska fuzija, električna vozila in podobno. Takšna pričakovanja se mi zdijo povsem neutemeljena. Sodobna družba porabi preveč virov in je programirana na gospodarsko rast in rast porabe, zato moj up niso kakršne koli morebitne tehnične rešitve.

Kaj pa je vaš up?

Mi pravzaprav sploh ne vemo, kako bo organizirana naša družba leta 2050. Trajnostni razvoj je proces iskanja. Pariški sporazum in drugi mednarodni sporazumi so prav tako del tega eksperimentiranja. Verjamem, da je naloga podjetja, države, znanosti, kulture ..., tudi mene osebno, da ljudem razlagamo, da imamo velik okoljski problem, zato moramo svoje gospodarstvo in življenje organizirati drugače.



Potrebujemo različne ideje, od različnih akterjev. Upam, da se bo zgodil politični čudež, politični preobrat, preden bomo imeli novo tehnično rešitev. Spominjam se, da sem bil kot študent, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, popolnoma prepričan, da bosta še dolgo po moji smrti obstajali dve nemški državi – in vemo, kaj se je zgodilo že v poznih osemdesetih letih. ZSSR je izginila, kdo bi to verjel?

Tudi gibanje Petki za prihodnost je čudo. Ne rečem, da je mogoče takšne družbene spremembe natančno načrtovati in obvladovati, vendar se zgodijo. Truditi se moramo, da dosežemo prelomnico. Še nekaj: nasprotujem tistim, ki mislijo, da je Kitajska boljša za takšne spremembe, ker je organizirana centralno, z ukazi. Sem zagovornik sprememb na demokratični način. Nočem, da nekakšen odbor odloča, kako bomo živeli. Prepričan sem, da je svoboda pogoj za trajnostni razvoj in življenje.

Kitajce boste težko prepričali, da je zahodna smer trajnostnega razvoja učinkovitejša.

Kitajska, Indija, Rusija in številne druge države se ne zmenijo, kaj jim govorimo iz EU, ali celo, kaj pravijo v ZDA. Hkrati na predavanjih in konferencah pogosto slišim: »Avstrija je zelo majhna, tudi Evropa ni ravno močna« in podobno. Tako je, zato lahko le pokažemo primere dobre, učinkovite prakse. Če bo EU uspelo doseči cilje omenjenega Green Deala – zmanjšanje emisij CO₂, gospodarski uspeh in socialno pravičnost –, bodo to poskusile tudi druge države. O tem sem popolnoma prepričan. Tako in tako nimamo druge možnosti. Ko bodo vsi razumeli, da je trajnostni razvoj nujen, bo imel prednost tisti, ki je že razvil učinkovite rešitve.

O čem se z vami pogovarjajo direktorji podjetij?

V zadnjem času sta bili dve osrednji temi – in verjamem, da sta obe splošno relevantni. Prvič, jasno je, da bo splošni okvir poslovanja drugačen, spremenjen zaradi problema CO₂, uvedbe ekoloških cen, socialno-okoljskih davkov ... V tej smeri se v Avstriji in EU veliko dogaja. Drugič, gospodarstvo se sooča s spremembami v vedenju, preferencah in navadah potrošnikov. Številni menedžerji, s katerimi se pogovarjam, mi pravijo, da jih njihovi otroci opozarjajo: »Mami/oče, kaj delaš!?« Ne pričakujem, da bodo ljudje v prihodnosti delali dobro, ker so dobri, ampak upanje mi daje dejstvo, da mlade generacije, otroci iz Gretine generacije in številni drugi, silijo podjetja, da poslujejo drugače. Skratka, podjetja se bodo morala srednjeročno prilagoditi spremenjenemu pravnemu okviru in spremenjenemu odnosu potrošnikov.

Ali na trgu opažate takšne spremembe?

Neverjetno je, koliko se je oglasna naracija spremenila v zadnjih nekaj letih. Oglasi so polni izrazov, kot so »ekološki«, »CO₂-nevtralen«, »regionalno«, »domačega izvora« in podobno. Če oglaševalstvo kot panoga govori tako, je to gotovo dober znak.

Oglaševalska sporočila pogosto ne odražajo resničnosti.

Točno, v tem je veliko tako imenovanega »green washinga«, zelenega zavajanja, vendar upam, da ni le to. »Ne moreš ves čas lagati vsem ljudem,« je rekel Abraham Lincoln. Če ljudi spodbujamo, da razmišljajo drugače in se med seboj pogovarjajo, v družini, šoli, službi, oglaševanju, medijskih besedilih ..., potem je to dobro. Zdaj lahko dolgo debatiramo o Petkih za prihodnost, toda dejstvo je, da so na temo trajnostnega razvoja dosegli izjemno spremembo v medijskem poročanju, politiki in gospodarstvu. Veliko se je zgodilo v kratkem času.

Ko govorimo o vsakodnevnem prevozu: verjamete, da je rešitev v električnih avtomobilih?

Ne, mislim, da niso rešitev, da rešitev sploh ni v kakršnem koli osebnem avtomobilu. V celotni okoljevarstveni enačbi imamo tudi stroške materialov, potrebnih za izdelavo vozila, energijo, življenjski ciklus izdelka ... Imam vtis, da je trenutna dirka v razvoju električnih avtomobilov poskus reševanja nemške avtomobilske industrije. Sploh ne vemo, kako bo v prihodnosti, toda vemo, da ne bo tako kot nekoč. Prijatelj mi pravi: »Svet lahko prenese veliko mest s kratkimi cestami, ne pa devet milijard avtomobilov.« V mestih je lahko urejena prometna in druga infrastruktura, tako da vam ni treba imeti svojega avtomobila. Vi in jaz nimava avtomobila – in to na Dunaju danes ni ovira, nasprotno.

Povzetek?

Prvič, za EU je neizogibna uvedba okoljskega in socialnega davka. Drugič, velika težava je, da kljub vsem zgodbam, ki jih pripovedujemo, resnično ne želimo spremeniti svojega življenjskega sloga. O tem bomo morali razmišljati. Tretjič, doslej so tisti, ki opozarjajo na ta vprašanja, nastopali defenzivno in preveč moralizirali, brez življenjske radosti. Ali je treba trajnostni razvoj predstavljati le kot »preprečiti moramo svetovno katastrofo«? Bolje ga je opisati kot priložnost za boljše življenje. Zame ni izguba, če nimam avtomobila, ravno nasprotno, to je koristno zame. Preusmerjanje vedenja ne pomeni, da se ne boste mogli prepustiti življenjskim užitkom. To je pogosto prvi korak k bolj zdravemu, smiselnemu in udobnemu življenju. Tukaj opozarjam, da trajnostnega razvoja ne vidim kot proces, ki bi ga morali naročiti iz enega centra. Ne bi rad živel v državi, ki me poskuša osrečiti. Po mojem mora biti to splošen družbeni proces, v katerem si vsi prizadevamo, da bi ga zasnovali – čeprav še ne vemo točno, po kateri poti bi šli. Seveda, stvari so zapletene. Kapitalizem temelji na stalni rasti, toda uničenje starega in ustvarjanje novega je tudi v jedru kapitalizma.

In končno, kaj lahko naredimo kot posamezniki?

Kot posameznik se lahko zavzemam za spremembo celotne situacije. Dejstvo, da nimam avtomobila, je zame dobro, vendar to ne bo rešilo človeštva. Popolnoma se strinjam s stališčem nemškega fizika Armina Grunwalda v njegovi knjigi Ende einer Illusion (Konec neke iluzije), v kateri piše, da je depolitizacija razprave o trajnostnem razvoju in prelaganje tega bremena na posameznika dejansko odvračanje od tega, da bi morali narediti sistemske, politične spremembe. Napačno vprašanje je, ali imate mobilni telefon, napačno vprašanje je, ali letite z letalom. Sam bi bil vesel, če bi ljudje jedli manj mesa in manj potovali z letali, vendar sem prepričan, da je narobe, če rešitev začnemo iskati tukaj. Pravo vprašanje je, ali smo ustvarili okvir z ekološkimi cenami in drugimi predpogoji za trajnostni razvoj. Depolitizacija razprave je nevaren trend.