Stranke zahtevajo preveč za premalo denarja

Bogdana Gale skupaj s svojim možem in hčerjo vodi Kemično čistilnico in pralnico Pingvin. Zaposluje sedem ljudi in ima štiri poslovalnice v Ljubljani, Mengšu in Žalcu.

Srečava se ravno pred zaprtjem poslovalnice. Z nasmeškom in lahkotno se pogovarja s svojo zadnjo stranko tistega dne. Ponudi ji prigrizek, tako malo za popotnico, in se v šali poslovi. Do naslednjega srečanja.

Prva njena večja stranka je bila Slaščičarna Zmajček. »To je bilo noro,« pove. »To so bili kupi perila, prti povsem prekriti z moko. Z možem sva prišla prevzet blago z dvema katrcama. Vprašali so me: »A bo šlo?« »Seveda bo šlo. Če ne z rokami, pa z nogami in z zobmi. Šlo bo!«

»Če preveč čakaš, gredo določene stvari mimo tebe,« pove. Poslovnih priložnosti ni nikoli čakala. Še več, trmasto je sledila svoji viziji. Z možem, s katerim sta se spoznala v čistilnici, sta poleti leta 1992 odprla svojo prvo čistilnico v prenovljenem skednju v Ihanu pri Domžalah. Tega projekta sta se lotila v času njene nosečnosti.

Na otvoritev je prišel njen nekdanji šef in ji rekel: »Bogdana, če pa tebi tukaj uspe, ti jaz lahko samo čestitam!« »Jože, boste videli, čez 4 leta bom jaz v centru Ljubljane,« mu je odvrnila in vsi se začeli smejati. Njena napoved se je uresničila. Čez 4 leta je prevzela čistilnico v Ljubljani v Kolizeju. A pot do prevzema je bila vse prej kot lahka. Z možem sta garala dobesedno iz dneva v dan. »Borila sem se, iskala sem stranke, a zaslužka ni bilo. Noseča sem hodila od hiše do hiše, nosila letake in prosila, da pridejo preizkusit našo storitev. Ljudem sem se zasmilila, saj so mi začeli nositi čiste stvari.«

Kdaj se je zgodil preobrat?

Boro Radojković, ki je bil moja stranka, ko sem bila še zaposlena v drugi čistilnici v Ljubljani, me je priporočil in mi pripeljal ogromno strank. Do konca življenja mu bom hvaležna. Pomagal mi je tudi pri nakupu hiše, kjer imamo tudi sedež podjetja in kamor smo svojo dejavnost preselili po nenadnem zaprtju poslovalnice v Kolizeju, ravno ko nam je posel začel lepo teči.

Bil je neke vrste vaš odrešitelj?

Mislim, da sem prevečkrat želela vse narediti sama. Morda sem nekatere ljudi s svojim močnim karakterjem in načinom dela odgnala. Nikoli nisem prepustila ...

Nadzora?

Ja. Šele sedaj, v zadnjih šestih letih ga prepuščam. Ljudem dajem možnosti. Tudi jaz se učim. Ko smo se ponovno selili iz Ljubljane, smo vzeli nov kredit, s katerim smo v Mengšu uredili delavnico. Tako smo padli s 100 odstotkov dela na 8 odstotkov dela. In takrat se je začelo. Doživela sem svoj prvi kolaps, drugi kolaps, tretji kolaps. Tretjega sem imela dve leti nazaj.

V kakšnem smislu kolaps?

Izčrpanost. Tretja izčrpanost me je nadvse pretresla, saj sem bila mesec in pol nepokretna.

Vas je ta izkušnja kako zaznamovala? Ste morda zatem uvedli kakšne spremembe v načinu svojega vodenja in delovanja?

Ne vem, če sem kaj drugače naredila. Pri drugi izgorelosti se enostavno nisem mogla naspati, nisem jedla, samo vegetirala sem. Po mesecu dni sem se sama dvignila. In takrat me je poklicala gospa iz Ljubljane in mi ponudila prevzem svoje poslovalnice v Ljubljani. Ko sem možu povedala, da grem nazaj v Ljubljano, mi je to nadvse odsvetoval, češ da si še nisem opomogla. Rekla sem mu: »Andrej, jaz ne morem biti več tukaj!« Ko smo namreč odprli poslovalnico v Mengšu, smo imeli veliko težav. Sosedje so nam zelo nagajali. Inšpektorji so bili naši stalni gostje celih pet let! Dela nismo imeli, prijavljeno je bilo vse, kar si lahko zamislite. Marsikaj so mi naprtili.

Že takrat sem razmišljala in govorila: »Prodajmo vse skupaj in pojdimo.« Mož me je pregovoril. Govoril je: »Ne bomo šli, toliko smo že vložili. Nalašč bomo ostali. Pa naj se postavijo na glavo. Vse imamo urejeno. Vso dokumentacijo.« Če bi bila ponovno v podobni situaciji, se tega ne bi šla. Vsakemu mlademu podjetniku sedaj zato svetujem, da se preseli na drugo lokacijo, če ima težave s sosedi. Naj si najde mir. Skozi spore izgubiš veliko energije, ki se ti nikoli ne povrne.

Katera je potem najpomembnejša poslovna izkušnja, ki ste jo doživeli? Omenili ste pomembnost dobrih sosedskih odnosov.

Ja, res je, v situaciji, ki je podobna moji, je moj nasvet – samo odidi. Pri strankah vidim, da določene zahtevajo preveč za malo denarja. Pred 35 leti, ko sem bila sama zaposlena, se spomnim, da so bili negovalci tekstilij spoštovani. Rada bi videla, da čistilnice ponovno postanejo nekaj. Dosežejo nek nivo. Pranje in likanje srajce za en evro ne more biti kakovostno. Enostavno ne more biti.

Že sami stroški so višji od enega evra. Včasih so ljudje v čistilnico hodili tedensko, danes prihajajo sezonsko. Včasih je bilo kemično čiščenje nekaj povsem normalnega. In cene niso bile takrat nič nižje, celo višje glede na razmere takratnega časa. Trudim se ponovno vzpostaviti spoštovanje do naših storitev. Preveč se je razširil tudi trend, ko čistilke pridejo na dom in operejo, zlikajo, zložijo in obesijo obleke za pičlih deset evrov na uro, ki jih dobijo na črno.

Ko govoriva o strankah in njihovih zahtevah ... na omari visi zanimivo priznanje. Kdo ga je podelil in ob kateri priložnosti?

Nekega dne k nam vstopi stranka. Naokoli je hodil kot kavboj. Z možem imava največji problem v tem, da ne znava reči ne. Učili so nas, da moraš storitev opraviti. Vsakemu ustreči. Vse ti bo poplačano, če boš dober do ljudi. Nihče ne reče: »Če boš nudil kakovost, jo zaračunaj.« Vsi radi povedo, da moraš biti dober in ustrežljiv, če želiš prejeti plačilo. To so povsem zgrešeni pojmi. In tudi jaz se še lovim pri teh zadevah. Še danes ...

Skratka, k nam je prišla stranka in se vedla kot kavboj, ne vedoč, da sem jaz vodja. Prišel je skozi zadnji vhod za zaposlene in začel dajati navodila, kako naj bo storitev opravljena. Bil je osoren, aroganten. Vse to je spremljala tudi hči. Posel sem zavrnila. Zatem je klical mojega moža in ga pregovoril. Prinesel je svoje stvari in vse skupaj še bolj zapletel. Mož je to sprejel, a sama tega nisem vedela. Ko je prišel v tretje, je Andrej končno rekel, da je dovolj in da zanj ne bomo več delali. Gospod ga je poskušal prepričati, a ni šlo (se glasno nasmeje). Takrat je moja hči izdelala to priznanje. Marsikdo se nasmeji ob pogledu na priznanje, ki se glasi: »Priznanje prejme Andrej Gale za zavrnitev stranke iz pravih razlogov. Ker se ne splača delati vse za vse.« To so res hecne stvari, a žal so resnične.

V trenutku, ko si z njimi soočen, so zelo naporne.

Tako je. Včasih so me ljudje zelo prizadeli. Ko sem zaprla delavnico, sem se včasih prav zjokala. Nisem mogla verjeti, da sem preživela dan. Sedaj sem že dobila debelejšo kožo. Določene stvari se me več ne dotaknejo. To prinese kilometrina.

Hči torej počasi prevzema vaše posle?

Midva bi rada, da to prevzame nekdo od nas. Naša zgodba se še ni končala. Sedaj bomo šele izstopili iz obrtniškega razmišljanja. Še vedno sva tam. Zase mislim, da že počasi korakam ven iz tega. Ampak moj mož je moja polovica in tudi njega sem se morala naučiti poslušati. Sama sem zelo nepotrpežljiva, hiperaktivna in preveč zahtevna do lastnih ljudi. Tudi sama sem se morala umiriti, da lažje razmislim in premislim o stvareh. Sedaj se tudi več pogovarjam. Včasih se nisem znala.

Kaj menite, da je najtežje v vlogi vodje?

Voditi ljudi. Imela sem težave z ljudmi, oni z mano, jaz z njimi. Ko želiš uveljaviti svoje. To ne pelje nikamor. Skozi posle sem se naučila veliko. Okoli sebe imam tudi skupino deklet, s katerimi si izmenjujemo svoje izkušnje, osebne in poslovne, ki so me naučile zelo veliko. Med drugim tudi to, da se ustavim. Da se naučim dihati. Požirala sem vsako njihovo besedo, saj sem bila resnično preveč pod vplivom adrenalina. S svojim timom sedaj poskušam delati drugače. Poskušam razumeti ostale in sebe. Včasih je vsaka stvar šla preko mene, sedaj znam zadeve nekoliko spustiti iz rok. Mislim si, da bodo že naredili. Bodo že sami vse uredili. Svojemu timu zaupam. To je osnova. Je pa težava v tem, da šola za čistilce ne obstaja. Pri nas nimamo izobraženega kadra. Sami ga priučimo vsega. Osebo v povprečju učimo eno leto, če ji resnično gre, bo vse osvojila v osmih mesecih. To za nas predstavlja kar velik izziv.

Ob prihodu v poslovalnico sem vas opazovala pri delu. Videti je, da se vam stranke rade zaupajo.

S stranko razvijem zaupljiv odnos. Včasih niti sama ne vem, zakaj mi tako zaupajo. Vsi pogovori ne gredo dlje od tu. Svoj pult vidim kot spovednico. In tu se odvijajo tudi posli (se nasmehne). Niso samo frizerji tisti, s katerimi si lahko intimen, v čistilnici je mnogo več intimnih pogovorov. Ljudem rada prisluhnem. Stranke se mi zaupajo. Ljudje do mene pridejo potrti, ampak vedno najdemo neko svetlo točko v danih razmerah. Pogledamo stvari z nekega drugega kota. Pri meni se izvaja nekakšna terapija. Resnično mi veliko pomenijo odnosi. Pristni odnosi. Vse, kar povedo, ostane pri meni. Pri meni je veliko smeha in zabave, in to ljudje danes potrebujejo. Navkljub vsem pogovorom pa se izredno težkih tem ne dotikamo. Vsak mora sam delati s seboj in jih razrešiti sam pri sebi.

Radi obiskujete tudi raznovrstne poslovne dogodke?

Res je, rada jih obiskujem, saj tako skrbim za svojo strokovno rast. Na izbor gazel grem vsako leto, dogodka se udeležujemo skupaj s tremi gospodi – smo prav super tim. Ne morem pozabiti enega srečanja. Bili smo na enem izmed dogodkov. Stali smo v krogu in se pogovarjali, ko me je nekdo izzval: »Ali je v tem poslu sploh kakšen donos?« Odgovorila sem mu: »Veste, ni važen donos, ampak odnos! Ker z odnosom so donosi.« Gospod je obnemel.

Kdo vas navdihuje?

Danijel Petrović, Andrej Božič, Ksenija Božič Špiler, Medeja Lončar, toliko je prekrasnih ljudi okoli mene.
Vsi ti ljudje, ki so tako veliki, so tako skromni. So tako dobri. Imajo tako lepe duše. Mene to zelo gane. Izpostavila sem jih le nekaj, a je še veliko drugih ljudi.

Bogdana Gale FOTO Osebni arhiv

Kako skrbite zase?

Odklopim se s sprehodi. S svojima dvema puncama (psoma) gremo v gozd. Zjutraj me pričakata z največjim veseljem in tudi zvečer, ko se vrnem domov, sta prvi pri vratih. Ne glede na vreme – lahko je zunaj, sneg, dež, strele – brez kompromisov gremo ven vsak dan.

Kaj je vaš najboljši nasvet mladim ali celo starejšim podjetnikom?

Najdite si svojega mentorja in prisluhnite nasvetom ljudi, ki so to pot že prehodili, da vam samim ne bo treba delati ovinkov. Naj vas ne bo strah zaprositi za pomoč, ko jo potrebujete. Vsi radi dajemo nasvete, a sami redko zaprosimo za njih.

Kako ohranjate svoj zagon?

Veste, življenje piše svojo zgodbo. Vašo, našo, skupno. Še danes mi motivacija ni padla. Niti po vseh kolapsih. To je v meni. Jaz neizmerno rada opravljam svoje delo. Uživam v svojem poslu. In vesela sem vsake povratne informacije, pa naj bo to konstruktivna kritika ali pohvala. Najbolj me osrečijo besede: »Če bo kdo to uredil, boste to vi!« Velikokrat se tudi spomnim besed babice po mamini strani, ki mi je vedno govorila: »Bogdana, ne beži od stvari, ki si jih želiš. Naj te ne bo strah!« To mi vedno da neizmeren zagon.

Za kaj ste v tem trenutku najbolj hvaležni?

Najbolj hvaležna sem, da imam taka otroka. Dobra in poštena. Res sem ponosna nanju. In tu je seveda še moj mož, s katerim tkeva najino skupno svetlo prihodnost. Moram ga pohvaliti, da je zdržal tako dolgo z mano (smeh).

---

---

Mira Milovanović, podjetniška svetovalka
Business Wellness Leader