Stephane Garelli: V denarju smo bogati, v investicijah pa revni

Je človek, ki se zanaša na podatke in ne na ideološka prepričanja. Prejšnji teden je napolnil največjo kongresno dvorano hotela Bernardin, kamor je prišel predavat v okviru Microsoftove konference.

Na predavanju ste dejali, da se svetovno gospodarstvo izboljšuje. Večini držav BDP raste; ZDA so v dobri formi, Evropa okreva, tudi Braziliji in Rusiji po recesiji kaže bolje. Gospodarsko razpoloženje je boljše, spet se pojavlja inflacija, kar je po obdobju negativnih obrestnih mer olajšanje. Še vedno pa je veliko negotovosti, katere so najpomembnejše?

Prva je zagotovo ameriška administracija, za katero nihče ne ve, v katero smer se bo obrnila. Sprejeli bodo vrsto ukrepov, ki bodo nedvomno imeli velik vpliv na gospodarstvo. Želijo znižati davčno stopnjo za podjetja s 35 odstotkov na 15 odstotkov. Tudi Velika Britanija bo znižala davke, da bo po izstopu privabljala tuja podjetja. Take cilje ima tudi preostali svet. Vemo, da si tudi Evropa želi bolj enotnih davčnih stopenj, kar kaže, da bodo države med seboj še naprej tekmovale tudi pri tem. To je pomembno tudi za Slovenijo.

Toda, kako nizko gremo lahko z zniževanjem davkov, ni to tekma navzdol?

Ko je Slovenija postala samostojna država, ste imeli zelo visoke davke na delovno silo, a ste bili tudi zelo produktivni. V zameno za visoko plačilo delovne sile ste vlagateljem dali visoko produktivnost. Torej, če veliko dobite v zameno, ste pripravljeni več plačati. Cena je tisto, kar plačaš, vrednost je tisto, kar dobiš v zameno. To ni problem. Problem je, ko plačaš veliko, a dobiš malo v zameno. To se mi zdi, da je zdaj do določene stopnje problem v Sloveniji z delovno silo.

Sloveniji je marsikdo že žugal, da mora znižati davke, če želi biti konkurenčna, a marsikatera konkurenčna država, recimo ZDA, ima tudi visoke davke.

Poglejte, davek na podjetja je v ZDA trenutno 35 odstotkov. Kaj se dogaja? Multinacionalke davka ne plačujejo v ZDA, ampak v drugih, davčno ugodnejših državah. Velika tehnološka podjetja imajo v tujini več kot 1000 milijard dolarjev sredstev, ki jih zaradi davkov ne vlagajo nazaj v ZDA.

No, ampak ZDA so kot država še vedno konkurenčne.

Ja, ker je njihov trg ogromen in ker imajo zelo dobro razvito tehnologijo, prva najuspešnejša ameriška podjetja so vsa tehnološka.

Vrniva se še malo k tveganjem, ki nas čakajo. Mislim, da o njih še niste povedali vsega?

Jure Eržen

Torej, pred nami je tudi obdobje velikega vlaganja v infrastrukturo. ZDA bodo po besedah njihovega predsednika – te so sicer vsak dan drugačne – v infrastrukturo vložile od 500 milijard do bilijona dolarjev. To bo imelo ogromen vpliv na vse preostale države. Pravzaprav so težnje po vlaganju v velike infrastrukturne projekte povsod. To je edini način, da se enormne količine denarja, ki je naokoli, porabijo in se pospeši razvoj. Že nekaj časa smo namreč v denarju bogati, v investicijah pa revni. To pomeni, da je denarja ogromno, a ga ni v realni ekonomiji. Med negotovostmi globalne ekonomije morava nujno omeniti tudi ceno nafte. Danes je cena za sodček 50 dolarjev, tako nizko, da se nikomur več ne izplača raziskovati novih nahajališč. Ampak pozor! Če bo gospodarstvo še naprej okrevalo, se bo povečalo tudi povpraševanje po nafti, saj je marsikatera industrija zelo odvisna od nje. To cene spet lahko dvigne do neba.

Kakšne bodo posledice odhoda Velike Britanije iz Evropske unije?

Evropa bo z odhodom Velike Britanije ostala brez BDP v velikosti dvajsetih drugih manjših članic. To je ogromno. In to, kar govorijo, da se jim bo z EU uspelo dogovoriti v dveh letih, se ne bo nikoli zgodilo. Treba je doseči soglasje na marsikaterem področju, ki se ga po mojem mnenju sploh ne zavedajo, ker se jim zdaj zdi samoumevno. Moja država [Švica] je za pogajanja z Evropsko unijo potrebovala deset let, oni pa bi to storili kar v dveh, nerealno. Tako bo odhod zagotovo zapletel gospodarske odnose, otežil poslovanje marsikateremu subjektu, več bo administrativnih ovir.

Tudi digitalizacija prinaša marsikatero negotovost.

Začenja se obdobje deindustrializacije. Pred dvajsetimi leti, ko smo se globalizirali, so proizvodnjo iz ZDA in Evrope preselili na Kitajsko, ker je bilo to ceneje, danes jo selijo nazaj, ampak popolnoma avtomatizirano. Adidas, ki iz Vietnama seli tovarno nazaj v Nemčijo, bo za proizvodnjo enake količine čevljev potreboval desetino toliko delovne sile kot prej. Torej, izgubili smo delovna mesta za modre ovratnike, zdaj pa nazaj prihajajo delovna mesta za bele ovratnike; sofisticirana delovna mesta, kot so robotski specialisti in programski analitiki. Ljudje, ki so zaradi globalizacije izgubili delovna mesta, ne vidijo, da se ta vračajo in kakšne kompetence potrebujejo, da jih bodo lahko zapolnili, kar je lahko še velik problem za družbo.

In zato potrebujemo nov davčni red, kajne?

Bill Gates predlaga davek na robote. Ampak kaj je robot? Programska oprema, aplikacija, Cortana …?

Kaj pa obdavčitev razmerja med dobičkom in številom delovnih mest?

To je obdavčevanje produktivnosti. Zakaj bi podjetja želela biti bolj produktivna, če bodo zato plačala višje davke? Ta je zapleten predlog. V preteklosti še nikoli nismo imeli davka na inovacije, nikoli. Tukaj bo res težko najti rešitev.

Začniva na začetku. Ste strokovnjak za konkurenčnost. Kaj konkurenčnost sploh je, OECD jo meri na en način, Svetovni gospodarski forum na drug?

Če vtipkate v brskalnik konkurenčnost, boste našli 13 milijonov teorij (smeh). Vzemimo za primer tekača na kratke proge Usaina Bolta, rekorderja v svoji disciplini. Verjetno se strinjate, da je visoko kompetenten. Zakaj je kompetenten?

Vsak nov direktor, ki pride na položaj, reče, da bo naredil vse drugače, a naredi vse isto, ker se ne pogovarja s predhodniki.

Teče hitro. A veliko ljudi na svetu hitro teče. To, kar njega dela boljšega od drugih, je najboljša izkoriščenost resursov in kompetenc. Ima dobre treninge, dober stadion za treniranje, dobre čevlje. Poleg tega ima ob sebi dobre zdravnike, nutriciste, terapevte itd. Ko vse to združimo, dobimo visoko kompetentnega tekača, zmagovalca, rekorderja. Če želiš uspeti, ni dovolj, da si le dober v nečem, imeti moraš dobre, naj raje rečem odlične, vse dejavnike, ki vplivajo na tvoje delo. V podjetju so to materiali, tehnologije, zaposleni. Če govorimo o državi, so to infrastruktura, davčna zakonodaja, izobraževanje … Vsem uspešnim športnikom, podjetjem, državam pa je skupna ena stvar, in sicer njihova miselnost. Ta je pri zmagovalcih drugačna.

Kaj je najpomembnejši faktor, ko govorimo o konkurenčnosti države?

Prosperiteta. Samo s konkurenčnostjo država ne bo daleč prišla. Konkurenčnost je orodje, nič drugega. Zakaj? Če rečete ljudem, recimo, naj gredo hitro, vas bodo prej ali slej vprašali, kam in zakaj.

Ko rečemo ljudem, da morajo biti bolj konkurenčni, jim moramo tudi povedati, zakaj, drugače ta pojem doživljajo negativno. Če bodo konkurenčni, bodo plačevali nižje davke, bodo bolj srečni, bodo imeli boljše zdravstvene storitve, boljše šole itd. Lahko živite v zelo konkurenčni državi, pa ne boste imeli od tega nič. Takšne so na primer zalivske države, imajo ogromno denarja, a veliko ljudi je revnih. Če ljudje trdo delajo, rezultatov pa ni, so nezadovoljni in na primer volijo Trumpa.

So lahko podjetja v državni lasti konkurenčna?

Seveda, konkurenčnost ni odvisna od lastništva, ampak od sposobnosti upravljanja. Poznamo nekatera državna podjetja, ki so zelo uspešna, in tudi taka, ki niso. Pomembna razlika je v tem, da ko zasebno podjetje ni konkurenčno, izgine s trga, ko pa državno podjetje ni konkurenčno, dobi pomoč in zaščito države. V Švici imamo, recimo, telefonskega operaterja Swisscom, ki je zelo konkurenčen.

V Sloveniji smo aprila dobili dvajsettisoči zakonodajni akt. To ni ravno konkurenčna kompetenca?

Dvajsettisoči? To je pa res veliko. V svoji državi sem predlagal, da bi v parlamentu uvedli službo za poenostavitev zakonodaje. Vsak član parlamenta se želi podpisati pod neki akt, naloga te službe pa naj bi bila, da poskrbi, da se zakonodajni akti ne prekrivajo. To je le ena od možnih rešitev.

V svoji knjigi pišete o različnih profilih ljudi, kdo je tiger, mačka in dinozaver?

Tesla naredi zgolj desetino toliko avtomobilov kot Ford ali General Motors. Pravzaprav ima izgubo, a je na borzi vreden veliko več kot druga dva. To je smešno.

Tiger ste vi zdaj. Delate 60 ur na teden, ste zelo prilagodljivi, mobilni, hitro reagirate in ste pripravljeni marsikaj tvegati. Nekoč boste našli moškega svojega življenja, se poročili z njim, vzela bosta kredit, zgradila hišo in imela otroke. Takrat si boste rekli, še vedno sem pripravljena trdo delati, ampak vikende želim imeti zase in biti doma. Takrat boste postali mačka. In potem, čez veliko let, si boste rekli, zdaj je pa dovolj, dosegla sem vse, kar sem si želela, videla in spoznala marsikaj, zdaj pa si želim le uživati življenje. Pozabili boste na strategijo razvoja podjetja, ko bo urni kazalec tiktakal 18. uro, boste hoteli le domov. Takrat ste dinozaver. Ampak dinozavri imajo veliko prednost za podjetje. Imajo dolgoročen spomin. Povedali vam bodo, kakšne napake so se dogajale pred 20 leti ob enakem predlogu, in vas tako opozorili. Problem v podjetjih pa je, da se nikoli ne učijo. Govorijo o učečih se organizacijah, a nimajo pojma, kaj je to. Vsak nov direktor, ki pride na položaj, reče, da bo naredil vse drugače, a naredi vse isto, ker se ne pogovarja s predhodniki. Zato so dinozavri sicer počasni, a zelo pomembni.

Raziskave kažejo, da so družinska podjetja v povprečju veliko uspešnejša od drugih.

Ja, res je. Ta trend opazujemo tudi na našem inštitutu [Institute of Management Development Lausanne]. Njihova skrivnost je v tem, da imajo dolgoročne cilje in občutek za delo z ljudmi. Zdi se, da je to tudi skrivnost uspešnosti nemškega gospodarstva. Imajo veliko srednjih družinsko vodenih podjetij, ki so vsa visoko razvita, izvozno usmerjena, zanimivo pa se mi zdi tudi to, kar smo opazili v naših raziskavah, da jih je velika večina stacionirana ne v mestih, ampak na podeželju. Tudi novonastala izredno uspešna azijska podjetja so pretežno družinsko vodena.

Koliko je za evropsko nekonkurenčnost na globalni ravni kriv bančni sektor? Slišati je, da je vedno več njihovih perspektivnih naložb nedobičkonosnih.

Za skoraj vsako situacijo lahko krivimo banke. Še dobro, da jih imamo (smeh). Problem je, da je veliko denarja naokoli, centralne banke ga tiskajo, devet največjih bank ima skupaj 70 bilijonov evrov premoženja, kar je ogromno. Ampak denar ne gre v realno ekonomijo in tako ne ustvarja inovacij in blaginje. Čeprav ga je vedno več, imamo še vedno enako stopnjo investicij v realno ekonomijo kot pred desetimi leti. Ljudje, ki imajo denar, ne vedo, kaj z njimi početi, in ga vlagajo v borze. Potem dobimo fenomen Tesle, ki ga jaz ne razumem. Tesla naredi zgolj desetino toliko avtomobilov kot Ford ali General Motors, ima pravzaprav izgubo, a je na borzi veliko več vreden kot druga dva. To je smešno.

Se pri nas lahko zgodi kaj tako velikega, kot je Tesla ali Facebook, glede na to, da imamo v Evropski uniji v skladih tveganega kapitala pet milijard evrov, v ZDA pa 26 milijard?

Ja, res je. Razlika pa je tudi v miselnosti. V ZDA vam bodo venture kapitalisti, če imate dobro idejo, dali ogromno denarja, in tudi če vam ne uspe takoj, bodo še naprej vlagali v vas. V Evropi se to nikoli ne zgodi. Vlaganje je v ZDA nacionalni šport, kot bejzbol. Všeč jim je, igrajo se z njim. Recimo, že pri vlaganjih v obnovljivo energijo se vidi ta razlika. V ZDA to počnejo zasebni investitorji, v Evropi pa podjetja, če ne dobijo državne spodbude, tega ne počnejo.

Jure Eržen

Kaj preostane Evropi, da (p)ostane konkurenčna?

Imamo veliko dobrih stvari, predvsem na področju tehnologije in infrastrukture pa v farmacevtski industriji, energetski, agrikulturi in pri proizvodnji luksuznih izdelkov. Je pa res, kot ste prej omenili, ne moremo narediti preskoka z malih podjetij na velika, tukaj nam je res spodletelo. ZDA imajo žal prednost zaradi izredno velikega enotnega trga, naš pa je razdrobljen, z različnimi denarnimi valutami, jeziki, davki, predpisi itd.

Ali lahko »narejeno v Evropi« pomaga?

Zagotovo. »Narejeno v Evropi« je v marsikaterem delu sveta zelo cenjen proizvod, le mi v Evropi smo postali preveč skeptični glede tega, kaj vse zmoremo in kako nas cenijo. V Južni Ameriki in Aziji imajo izdelki, narejeni pri nas, zelo velik ugled.

Ampak azijski turisti so pri nas zelo razočarani, ko vidijo, da so luksuzni izdelki narejeni pri njih.

To se ne bi smelo dogajati in dobra podjetja se tega že zavedajo. Se pa strinjam, da je problem, kar tudi sam opazim, ko v drugi državi Evrope težko najdem in kupim lokalen izdelek.

Je težava tudi to, da imamo v Evropi preveč različnih strategij, ki se medsebojno tudi izpodrivajo?

V resnici imamo dve uniji. Ena temelji na ekonomskih predpisih, v tej so skandinavske države, Nemčija, Švica ... Potem pa imamo tiste ideološke, Francijo, Španijo, Italijo. Ko je posredi ideologija, je zelo težko doseči soglasje. Ko gre za gospodarstvo, pa je to veliko laže. Zato zagovarjam stališče, da bi se morala podjetja v različnih državah sama odločati, v katerih trgovinskih sporazumih bodo sodelovala, ne pa da to dela država za vse skupaj.