Ste vedeli? Upoštevanje konkurenčne klavzule vam prinaša nadomestilo

Prvi odstavek 38. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR) določa, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v zaposlitveni pogodbi določita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti, ko delovno razmerje preneha. To se imenuje konkurenčna klavzula. Običajna je za vodilna delovna mesta v skoraj vseh panogah, pa tudi za druga delovna mesta, predvsem v manjših podjetjih, kjer imajo zaposleni navadno zaradi majhnosti družbe vpogled v vse njene procese, prav tako niso neobičajne v večjih podjetjih, ki se ukvarjajo s farmacijo, zavarovanjem, živilstvom, logistiko, posredniško dejavnostjo in oglaševanjem.

Konkurenčna klavzula mora vsebovati višino kazni, če delavec krši klavzulo, ter višino nadomestila, ki ga mora delodajalec v obdobju trajanja in upoštevanja klavzule plačevati nekdanjemu delavcu. Najnižje nadomestilo je po zakonu vsaj 33,33 odstotka plače, ki jo je zaposleni prejemal v zadnjih treh mesecih.

V Sloveniji pa se pogosto dogaja, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki vsebuje konkurenčno klavzulo, zaposleni sam od sebe išče zaposlitev v drugih panogah, ne da bi od nekdanjega delodajalca zahteval nadomestilo.

»Primerov uveljavljanja konkurenčne klavzule je v praksi malo. Razlog je tudi ta, da so klavzule v veliki večini napisane s strašilnim namenom ali pa so nepopolne in zato nične,« pojasnjuje Primož Klemen, partner v  družbi Profil in član Združenja Manager.

Pixabay

Nesorazmerne kazni in nadomestila

Zaposleni, ki imajo v pogodbi o zaposlitvi konkurenčno klavzulo, naslednjo službo iščejo v drugih panogah, ker niso informirani o svoji pravici do nadomestila ali ker se preprosto nočejo zameriti delodajalcem, ki se v Sloveniji vsi med seboj poznajo. Dogaja se tudi, da v pogodbi o delovnem razmerju ni določena višina nadomestila, zaradi česar je pogodba nična.

Čemu delodajalci sploh v pogodbe vključujejo konkurenčne klavzule, če pa je njihove kršitve tako zelo težko dokazati? Delodajalci igrajo na psihološki moment ...

Zanimivo je zakonsko določilo, da če kazen v pogodbi o zaposlitvi ni določena, v nasprotju z nadomestilom to ne vpliva na veljavnost konkurenčne klavzule. »Delodajalec ima vedno možnost, da zahteva povrnitev škode skladno s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti, če mu je ta nastala zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Je pa dokazovanje njene podlage in višine načeloma bolj zapleteno kot pri uveljavljanju kazni, kjer zadošča, da delodajalec dokaže, da je bila kršena konkurenčna klavzula,« razlaga Enej Kirn, strokovni sodelavec Združenja Manager za pravno področje.

Vpogled v konkurenčne klavzule smo pridobili v javno objavljenih sodnih odločbah višjega sodišča. Te kažejo, da so pogodbene kazni veliko višje od nadomestila za upoštevanje konkurenčne klavzule. V primeru kršitve je nekdanji zaposleni običajno družbi dolžan plačati pogodbeno kazen v višini šestkratnika njegove povprečne plače za zadnji dve leti, v primeru uveljavitve konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa je pogosto uveljavljeno kar najnižje zakonsko določeno nadomestilo v višini tretjine mesečne plače.

Kot pojasnjuje pravnik Klemen, je višina odškodnine sicer stvar pogajanja in se določi v pogodbi, ki jo podpišeta obe stranki ob zaposlitvi. »V zakonu določen minimum za zaposlenega je po mojem mnenju prenizek, ker se ob zaposlitvi delavec težko pogaja za 80 odstotkov nadomestila, če je v zakonu minimum 33,3 odstotka,« pravi sogovornik.

Pixabay

Odhod h konkurenci ne pomeni nujno kršitve

Če zaposleni konkurenčne klavzule ne upošteva, kazen ni avtomatična, ampak mora delodajalec na sodišču dokazati, da je šlo za kršitev klavzule, ne zadostuje zgolj dejstvo, da se je delavec zaposlil pri podjetju, ki opravlja enako dejavnost. Tako iz ene od sodb izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec pri svojem delu pri njej pridobil specifična znanja in poslovne zveze, ki bi mu omogočale tak vpliv na poslovne partnerje tožeče stranke, da bi imel možnost preusmerjati njihove poslovne odločitve o izbiri špediterja. Toženec je delal kot operater manipulant, opravka s strankami ni imel, delal je le s pošiljkami T.-ja, ki je še vedno poslovni partner tožeče stranke. Delodajalcu ni pomagalo niti dejstvo, da sta hkrati z njim odšla še dva sodelavca, s čimer je konkurenčno podjetje pridobilo dobro uigrano ekipo. Zakaj? Sodišče je zapisalo, da konkurenčna klavzula delavcu ne prepoveduje zaposlitve pri drugem, čeprav konkurenčnem delodajalcu. Prepoveduje mu le izrabljanje tehnično-tehnološkega in poslovnega znanja ter poslovnih zvez, ki jih je pridobil pri tožeči stranki. To pa je treba temeljito dokazati, kar je sodeč po primerih, ki smo jih pregledali, zelo težko.

Delavec je vsa znanja, ki jih je pridobil v nekdanjem podjetju, uporabil v drugem podjetju. Kazen? Plačilo 10.837 evrov

»Farmacevt, ki predstavlja zdravila zdravnikom, ni v prekršku, če je v prvem podjetju predstavljal kardiološka zdravila, pri novem delodajalcu pa pulmološka. Škoda mora biti torej neposredno storjena. Veleprodajni komercialist iz podjetja Agip, recimo, prodaja sintetično olje viskoznosti 30-40 znamke Agip, po prestopu v konkurenčno podjetje, recimo Shell, pa istim odjemalcem zdaj ponuja konkurenčno blago blagovne znamke Shell, ravno tako sintetično olje viskoznosti 30-40. V tem primeru upade prodaja prvemu, ker je komercialist odpeljal stranke s seboj k novemu delodajalcu. Tako lahko Agip uveljavlja odškodnino, dogovorjeno v konkurenčni klavzuli. Komercialist pa sme ponujati produkte, ki jih Agip nima ali jih na tem trgu še ni prodajal,« pojasnjuje Klemen.
Zakaj delodajalci torej sploh v pogodbe vključujejo konkurenčne klavzule, če pa je njihove kršitve tako težko dokazati? Sogovornica, ki noče biti imenovana, pojasnjuje, da delodajalci igrajo na psihološki moment, delavci pa po prenehanju pogodbe o zaposlitvi skoraj vedno iščejo zaposlitev v drugih panogah oziroma v nekonkurenčnih dejavnostih. S tem seveda ni nič narobe, a bi v zameno morali prejemati nadomestilo. Tega običajno ne prejmejo.
Kljub temu je za marsikatero podjetje nujno, da v pogodbe o zaposlitvi vključuje konkurenčne klavzule. Delodajalci pogosto vložijo veliko časa in sredstev v izobraževanje in usposabljanje zaposlenih, ki kasneje, pogosto tudi v zelo kratkem času, odidejo h konkurenčnemu podjetju, ker jim ta ponudi boljše plačilo. »Pogosto se zgodi tudi, da gredo delavci na svoje in s seboj odpeljejo velike stranke, s katerimi so sodelovali oziroma za katere so bili zadolženi pri delodajalcu. To je pogosto zlasti v odvetništvu ali marketinških agencijah. Tako delodajalci izgubijo pomemben vir dohodka. Z uveljavitvijo višje kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule dobi delodajalec v neki meri povrnjene stroške, ki jih je vložil v usposabljanje delavca, oziroma se pokrije del izgube dohodka, ki je nastala, če mu nekdanji delavec odpelje pomembno stranko,« pa pojasnjuje Enej Kirn.

Previdno pri pogodbi o prenehanju delovnega razmerja

Zanimiv je tudi primer, ko je delodajalec v pogodbi o prekinitvi delovnega razmerja, ki je vsebovala konkurenčno klavzulo, v tretjem odstavku 1. člena določili, da »s tem sporazumom obe stranki ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja in da ni odprtih zadev niti na strani delodajalca niti na strani delavca«.

Primož Klemen, partner v odvetniški družbi Profil: Primerov uveljavljanja konkurenčne klavzule je v praksi malo. Razlog je tudi ta, da so klavzule v veliki večini napisane s strašilnim razlogom ali pa so nepopolne in zato nične.

S tem je seveda prenehala veljati tudi konkurenčna klavzula, česar pa delodajalec ni želel. Delavec, šlo je za položaj direktorja, je namreč res nato izkoristil vsa znanja, ki jih je pridobil v podjetju, v drugem podjetju. Sodišče prve stopnje mu je naložilo plačilo 10.837 evrov kazni za kršitev konkurenčne klavzule, a je sodbo drugostopenjsko sodišče in na koncu vrhovno zavrnilo.
Vrhovno sodišče je zapisalo, da tožeča stran zmotno meni, da je opravljanje konkurenčne dejavnosti delavca po prenehanju delovnega razmerja že samo po sebi prepovedano oziroma predstavlja nedopustno škodljivo ravnanje. V nasprotju s prepovedjo opravljanja konkurenčne dejavnosti delavca med trajanjem delovnega razmerja, ki je prepovedana že po samem zakonu (37. člen ZDR), se opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja delavcu lahko prepove le s pisnim dogovorom (pogodbo) med delavcem in delodajalcem. Vsakemu posamezniku je namreč že z ustavo zagotovljena svoboda dela in svoboda gospodarske pobude. S prenehanjem delovnega razmerja delavec tako ni več dolžan ščititi interesov delodajalca in praviloma sme opravljati kakršnokoli dejavnost, izkoriščati svoje znanje, izkušnje in poslovne zveze, pa čeprav jih je pridobil pri delu za delodajalca. To ne velja le v primeru, ko se delavec in delodajalec s pogodbo dogovorita drugače, v obliki sklenitve konkurenčne klavzule, katere osnovni namen je zaščititi delodajalca pred dejanji nelojalne konkurence. Ravno zaradi zapisa, da so obveznosti izpolnjene, tudi klavzula ne velja več. Tožeča stran je tako neuspešno zagovarjala, da s tem konkurenčna klavzula ni prenehala. Bi pa, kot zapiše tudi vrhovno sodišče, podjetje nekdanjega direktorja tožilo odškodninsko.