Start-upom vse več investicij, a ne slovenskih

»Slovenska zagonska podjetja se v Sloveniji zelo težko prebijejo do denarja,« ni ovinkaril dr. Aleš Pustovrh, soustanovitelj in vodja programa ABC pospeševalnika, na okrogli mizi o financiranju start-upov ob predstavitvi nove platforme Funderbeam.

Na prvo žogo se zdi trditev pretirana. Zakaj? Start-upi s slovenskimi soustanovitelji naj bi letos znova zbrali več kot 100 milijonov dolarjev sredstev. Samo v zadnjih dveh letih so jih zbrali več kot 225 milijonov dolarjev. Od tega so lani prejeli slabih 96 milijonov dolarjev investicij, kar je po besedah Aleša Ipavca z Ljubljanske borze še vedno šestkrat več kot hrvaški start-upi. Ali skoraj toliko, kot so v prvih desetih mesecih zbrala zagonska podjetja s sedežem v Italiji – v državi z 28-krat več prebivalci. Toda vsi podatki vendarle niso tako spodbudni. Na račune zagonskih podjetij s slovenskim solastništvom je namreč lani kapnilo »zgolj« 24,4 milijona dolarjev kapitala iz Slovenije, torej komaj četrtina vseh zbranih sredstev.

Skladi tveganega kapitala so ostali brez davčnih ugodnosti. »Povem vam, večina jih razmišlja, da bi zapustili Slovenijo,« je črnogled Aleš Pustovrh iz ABC Pospeševalnika.

Sklepa iz tega podatka sta lahko vsaj dva. Prvič, med podjetji, ki so na trgu najbolj prepričljiva, so predvsem tista večja, bolj uveljavljena, ki imajo za seboj že kakšen krog podpore domačih vlagateljev, kot so pospeševalniki, skladi in poslovni angeli. Drugi sklep pa je, da na domačem trgu kratko malo ni dovolj kapitala za financiranje zagonskih podjetij, zlasti tistih večjih, ki na tujem zberejo tudi deset milijonov dolarjev ali več.

»Največja vrzel v financiranju inovacijsko gnanih podjetij nastaja v najzgodnejših fazah razvoja,« ugotavlja Matej Rus, prvi mož Iniciative Start:up. Četudi smo Slovenci varčen narod, smo hkrati tudi mlad, na novo osamosvojen narod, ki še ni imel dovolj časa za akumulacijo toliko premoženja, kot ga imajo pod palcem na primer Avstrijci in Italijani. Pogosto se tako zatakne že na začetku, v tisti najbolj tvegani fazi, ko si podjetnik pomaga z lastnimi prihranki in ko mu običajno na pomoč priskočijo družinski člani ter prijatelji. Samo z idejo in poslovnim načrtom je težko prepričati tudi vlagatelje, zaradi česar je izredno pomembna intervencija države prek Slovenskega podjetniškega sklada, ki je v desetletju inovativnim start-upom namenil 45 milijonov evrov. Letos bo zanje na voljo 3,16 milijona evrov. V prvi razvojni fazi lahko pričakujejo do 54.000 evrov zagonskega faza, v drugi 75.000 evrov semenskega kapitala, ob možnosti dodatnih 200.000 evrov, namenjenih za rast na globalnih trgih.

Pixabay

V tej fazi imajo podjetja že tudi sama več možnosti, da najdejo ustreznega vlagatelja. »Ko podjetnik že razvije produkt in ga tudi plasira na trg, se možnosti financiranja močno povečajo,« poudarja Rus. A prav lahko se zgodi, da bo tudi na tej točki financiranja razvoja zazevala nova vrzel. Država je namreč z začetkom leta odpravila davčne ugodnosti, ki so jih bili deležni skladi tveganega kapitala. Njihovi kapitalski dobički do nedavnega niso bili obdavčeni, po novem pa morajo v državno blagajno prispevati 19 odstotkov od davčne osnove, podobno kot druga podjetja. »Povem vam, večina skladov tveganega kapitala razmišlja, da bi zapustili Slovenijo,« je črnogled Pustovrh.

Težave so seveda tudi pri iskanju večjih finančnih vložkov, s katerimi si želijo start-upi zagotoviti temelje za nadaljnji razvoj, krepitev vloge na obstoječih trgih in za vstop na nove trge. Pot večine vodi tedaj v tujino, v London, San Francisco ali katero drugo vozlišče kapitala, saj v Sloveniji pogosto ni dovolj močnega kapitalskega zaledja.

Raziskava revije Harvard Business Review kaže, da propade 75 odstotkov zagonskih podjetij, podprtih s tveganim kapitalom. V Sloveniji jim gre precej bolje, saj propade »le« vsako drugo.

Reševanje problemov, bodisi s poslovnim modelom, stroški, iskanjem prihodkov ali podpore vlagateljev, je sestavni del življenja start-upov. »Po navadi se zatakne na prav vsakem koraku, vendar je z močno voljo in pravo ekipo mogoče vse,« ostaja optimističen Marko Guček, direktor podjetja GoOpti, ki je na ravni skupine lani ustvarilo 6,9 milijona evrov prihodkov.

Uspeh prevozne platforme, preko katere si danes dobršen del Slovencev in drugih prebivalcev regije ureja transport do bližnjih letališč, ni bil vselej samoumeven, prav tako ne pripravljenost vlagateljev na sodelovanje. Zagonskega in semenskega kapitala sicer pri GoOptiju niso zbirali. »Najbolj se je zatikalo pri pridobivanju tveganega kapitala,« se spominja Guček in nadaljuje: »Poslovni model smo morali spremeniti kar trikrat.« Sklad tveganega kapitala je treba prepričati, da ima zagonsko podjetje ustrezen poslovni model ter prave ljudi za doseganje hitre rasti, in to s čim nižjimi stroški. »Imeti moraš nekaj, kar trg potrebuje. To pomeni stranke, hitro rast in vzdržen model.«

Pixabay

GoOpti dolgo časa ni bil dovolj prepričljiv. Veliko je bilo še dvomljivcev, tudi med prevozniki, ki so bili večinoma prepričani, da tak način rezervacije prevozov ne bo uspešen. Prva večja investicija je bil nakup lastnih vozil, vendar na lizing, kar je olajšalo finančni vidik zagona dejavnosti. Največji vložek na začetku je bil tako čas, leta 2013, ko je GoOpti začel razvijati platformo v Sloveniji, pa so investicijski stroški skokovito narasli.

Danes je GoOpti platforma, ki omogoča prevoze, a jih ne izvaja. Vzdrževanje in razvoj naprednega sistema pa sta bila prevelik finančni zalogaj, zaradi česar so se v podjetju s sedežem v Ljubljani zatekli po pomoč k vlagateljem in leta 2015 prejeli 2,9 milijona evrov vredno investicijsko injekcijo. Lani je iz evropskega sklada za mala in srednja podjetja dobil še dodatnih 1,4 milijona evrov. Kljub rastočim prihodkom in denarnemu toku pa bo za nadaljnji razvoj potreboval dodatno pomoč vlagateljev. Guček si želi, da bi od začetka leta 2018 GoOpti lahko financiral razvoj izključno in v celoti iz lastnih prihodkov, toda: »Trenutno iščemo naslednji krog vlaganj, ki nam bo omogočal širitev v Španijo in nadaljnji razvoj dejavnosti.«

Denar ni zagotovilo za uspeh

Zbran denar je pogosto eden prvih korakov na poti v svet tovrstnega podjetništva, a še zdaleč ni edini pogoj za uspeh. Tega se premnogi ne zavedajo, in to ne le v javnosti ali medijih, temveč tudi v zagonskih podjetjih. »Vsak vidi visoke zneske in misli, da so ustanovitelji že obogateli. Resnica je daleč od tega, investicija pomeni veliko odgovornost in zavezo, da s tem denarjem ustvariš hitro rastoče podjetje,« poudarja Guček, da je poslovni uspeh na tej točki še zelo daleč.

100 milijonov dolarjev ali več je vrednost vlaganj, ki naj bi jih letos privabila slovenska zagonska podjetja.

Nemalokrat se tako zgodba konča že zato, ker podjetjem zmanjka denarja, preden jim uspe prejeti naslednjo finančno injekcijo. Spet druga težava je, da predvsem neizkušeni podjetniki pogosto podcenijo količino denarja, ki ga bo podjetje porabilo vsak mesec. Ob prvih večjih vsotah na bančnem računu se začne rast plač in drugih stroškov. Marsikdo v iskanju novih uporabnikov pozabi na aksiom, da mora biti vložek za vsako širitev baze strank manjši od vrednosti, ki jo bodo te stranke na koncu prinesle podjetju. Zaradi zahtev po hitri rasti to seveda ni vselej mogoče, veliko start-upov nato zaman čaka na preobrat, kar potrjujejo tudi podatki.

Pixabay

Revija Forbes je pred nekaj leti postregla s podatkom, da v 18 mesecih propade kar osem zagonskih podjetij od desetih, a precej bolj zanesljiv vir je raziskava poslovne revije Harvard Business Review, katere avtorji ocenjujejo, da propade 75 odstotkov zagonskih podjetij, podprtih s tveganim kapitalom. V Sloveniji jim gre precej bolje, saj propade »le« vsako drugo. Kar pa še ne pomeni nujno, da so slovenska zagonska podjetja toliko bolj uspešna od ameriških in drugih, temveč govori tudi v prid tezi, da morda ne tvegajo dovolj.

Če se v tujini s preteklimi porazi malodane hvalijo, se jih Slovenci še vedno sramujejo. To je napaka. »Start-upom, ki jim ne uspe prodreti na trg, ostaja ogromno znanja in izkušenj. Čeprav veliko poskusov propade, je zato izredno pomembno, da ekipe stalno poskušajo razviti nekaj novega,« poudarja Rus, ki opaža, da je v razvitih okoljih to delovanje cenjeno in postavljeno na pravo mesto v družbi, v Sloveniji pa žal še ne povsem, pa čeprav lahko zagonska podjetja s hitro rastjo ustvarijo nadpovprečno veliko delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Od tega bi imeli lahko vsi koristi, tako pa se »neuspehu posmehujemo, uspeha pa ne privoščimo«. 

Zakaj imajo ameriški start-upi večji potencial

Regulacija je trn v peti številnih zagonskih podjetij. »Tu je največja razlika med ZDA in EU. Ameriški start-upi grejo svojo pot in zahtevajo, da se zakoni prilagodijo njim, evropski pa vedno iščemo načine, kako prilagoditi svoje delovanje v skladu s številnimi prepletajočimi se zakoni,« pravi Marko Guček iz GoOptija in pojasni, da je to še posebno težko v transportni panogi, saj za prevoze z vozili do osem potnikov ni enotne direktive EU.

To seveda pomeni, da ima vsaka država to področje urejeno po svoje. »Usklajevanje zahteva veliko časa, energije in denarja, kar vpliva na počasnejšo rast in manjšo možnost uspeha kot pri podjetjih, ki delujejo na drugi strani luže,« je neposreden Guček.