Starajoča se Slovenija: kdo bo delal?

Manj za delo sposobnih ljudi pomeni manj vplačanih prispevkov v zdravstveni in pokojninski sistem in manj pobranih davkov za financiranje javnih storitev, kot so socialna zaščita, izobraževanje in infrastruktura. Vedno več starejših pa večji pritisk na javnofinančne izdatke zaradi povečanja stroškov za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Torej ne le, da bo v Sloveniji zelo kmalu manj vplačevalcev, po drugi strani bo tudi več prejemnikov.

Projekcije staranja družbe so izračunane na podlagi gibanja rojstev, smrti in priselitev, na neizogibno staranje prebivalstva, ki bo pri nas veliko bolj izrazito kot v drugih državah, pa kažejo prav vsi možni scenariji, že nekaj časa opozarjajo evropski in slovenski organi. Posledice starajoče se družbe se ne bodo izrazile le pri višjih javnih izdatkih, težavah v izobraževanju in na stanovanjskem področju, ampak tudi v gospodarstvu.

Prav zmanjšano število delovno sposobnih ljudi – že v prihodnjih desetih letih naj bi po projekcijah Eurostata delež starih med 20 in 64 let padel na 55 odstotkov populacije – bo omejevalo gospodarsko rast. Do leta 2060 naj bi bilo že kar pol milijona manj delovno aktivnih kot leta 2013.

Pexels

Tako spremenjena starostna sestava družbe ne bo zmogla zadovoljevati povečane potrebe po zaposlovanju, še posebej če bomo ohranjali skromne migracije, je v poročilu že maja letos opozoril urad za makroekonomske analize (Umar). Manjša ponudba delovne sile in v njej večji delež starejših bi lahko upočasnila tudi produktivnost in vplivala na strukturo potrošnje. A pozor, izračun, da bo čez deset let le še 55 odstotkov populacije delovno aktivne, vključuje predpostavko, da bomo imeli na leto 4700 oseb selitvenega prirasta (če se jih odseli tisoč, se jih mora priseliti 5700). Eurostat je to izračunal na podlagi večjega priseljevanja delavcev zaradi potreb gradbenega sektorja med letoma 2007 in 2009, vendar se ta trend zaradi zadnja leta šibkega gospodarskega cikla in neprilagojene migracijske politike ne uresničuje.

Manj otrok – manj žensk – manj rojstev

Poleg premalo migracij na starajočo se Slovenijo vpliva tudi nizek delež rodnosti. Zaradi manj rojstev po letu 1980 se je drastično zmanjšalo število žensk v rodni dobi. Prvi scenarij predvideva povečanje stopnje rodnosti z 1,56 na 1,75 otroka na žensko do leta 2060, kar bi zaradi manjšega števila do zdaj rojenih žensk pomenilo v povprečju dva tisoč otrok manj kot zadnja leta. Po drugem scenariju se bo do leta 2060 rodilo 1,4 otroka na žensko, to bi pomenilo štiri tisoč otrok na leto manj kot v zadnjem času.

Osem tisoč delovno aktivnih manj na leto

Vse starejša družba gospodarstvu že povzroča sive lase, a se to zaradi finančne krize in s tem trenutno manjšega povpraševanja po delovni sili do zdaj še ni tako opazilo. Ocena demografskega učinka kaže, da bi bil trg dela lahko že v prihodnjih treh letih v povprečju brez osem tisoč delovno aktivnih ljudi na leto. S tem bi se opazno znižal delež zdaj brezposelnih, toda kot opozarja Umar, bi bil to obenem glavni omejitveni dejavnik gospodarske rasti. »Takšen hipotetičen scenarij bi pomenil, da bi v naslednjih desetih letih gospodarstvo z zaposlovanjem absorbiralo vso brezposelnost. Ker je takšno stanje v realnosti malo verjetno zaradi strukturnih neskladij med ponudbo in povpraševanjem po delu, bi se pritisk na rast zaposlenosti pojavil že več let prej, s postopnim zniževanjem brezposelnosti pa bi se krepil,« pojasnjujejo na Umarju. Neskladja se izražajo v tem, da imamo podpovprečno aktivne mlade in starejše, aktivnosti odraslih (od 30 do 54 let) pa so nad povprečjem Evropske unije. Pri odraslih na visoko stopnjo aktivnosti vpliva izredno velik delež delovno aktivnih žensk, ki je pravzaprav najvišji v EU, vzrok pa se po mnenju Umarja skriva v dobri dostopnosti vrtcev. Ženske se tako lahko vrnejo na delo, ker je za varstvo otrok dobro poskrbljeno, kar dokazuje tudi nadpovprečno velik delež otrok, starih od tri do pet let, vključenih v predšolsko vzgojo. Podpovprečna aktivnost mladih pa je po mnenju Umarja predvsem posledica dolge dobe izobraževanja in pomanjkanja delovnih izkušenj, zaradi česar za delodajalce niso zanimivi. Na uspešen vstop na trg dela po njihovem vpliva tudi odsotnost prakse v izobraževalnih sistemih.

Pexels

Slovenski starostniki najmanj aktivni v EU

Najbolj zaskrbljujoč pa je podatek, da imamo v Sloveniji najnižjo aktivnost med starejšimi (55–64) v EU, kar je po mnenju Umarja predvsem odraz zgodnjega upokojevanja zaradi nizke zahtevane starosti ob doseganju polne pokojninske dobe in prenizkih spodbud za ostajanje v službi. To za družbo zagotovo ni koristno. Marsikdo je namreč prepričan, da bi lahko z vlaganjem v izobraževanje starejših bistveno povečali njihovo produktivnost in s tem izkoristili dolgoletne izkušnje, o čemer smo v Svetu kapitala pisali že v preteklih številkah. Tudi Umar med drugim ugotavlja, da bi bilo treba starejšim zaposlenim prilagoditi delovne pogoje ter uvesti aktivno politiko zaposlovanja in politiko izobraževanja, ki bi spodbujala vseživljenjsko učenje in jim zagotavljala ustrezne veščine.

Demografske težave bodo pri nas bolj izrazite kot v drugih državah evropske unije. slovenski starostniki in mladostniki so že zdaj najmanj aktivni.

Raziskava Meet Change dokazuje, da slovenski menedžerji in lastniki prepogosto menijo, da so starejši delavci za odpis; večji del slovenskih podjetij namreč sploh ne razmišlja o ukrepih, s katerimi bi povečevali delovno aktivnost starejših, in ne kaže nobenega zanimanja za izvajanje programov vseživljenjskega učenja. Empirične raziskave glede vpliva staranja prebivalstva na produktivnost sicer niso enotne: na eni strani so raziskave, ki poudarjajo, da bi učinki staranja delovne sile bili bodisi zanemarljivi bodisi bi celo nekoliko povečali produktivnost zaradi večje izkušenosti starejših delavcev in zaradi spodbujanja novih inovacij in organizacijskih izboljšav, na drugi strani pa recimo nekateri ugotavljajo, da individualna produktivnost upada s starostjo, kar se potem prej ali slej ob večjem deležu starejših pokaže v upadanju agregatne produktivnosti. Največji delež aktivnih starejših ima Švedska, sledijo Nemčija, Estonija in Danska, kar morda vseeno bolj govori v prid temu, da ima družba od starejših aktivnih na delovnem trgu koristi, saj so to družbe velike splošne blaginje.

Primer dobre prakse: Švedska

Švedska recimo od leta 2007 pozna davčne spodbude za tiste, ki delajo po 65. letu, mnogi od njih so samozaposleni. Pri nas država takšne starejše »kaznuje«. Čeprav so že dosegli starost, pri kateri se lahko upokojijo, pa jim, če se odločijo, da bodo delo še naprej opravljali prek espeja, izplačajo le 20 odstotkov starostne pokojnine, poleg tega morajo vplačevati polne socialne prispevke, čeprav so jih vplačeval že toliko let, da so si prisluži pokojnino. Nič čudnega torej, da je pri nas samozaposlenost med starejšimi zelo redka – zakaj bi si pod takšnimi pogoji sploh kdo želel delati?

V tujini delež samozaposelnih med starejšimi narašča, saj takšno obliko marsikje tudi spodbujajo. Poleg davčnih olajšav za starejše delavce, ki si želijo ostati na trgu dela, švedska vlada izvaja več programov za usposabljanje in izobraževanje starejših, zaradi česar bodo manj občutili posledice starajoče se družbe. Po drugi strani pa bo zmanjšana ponudba delovne sile pri nas poslabšala trenutno in prihodnjo blaginjo. Med ukrepi, kako bi Slovenija to lahko preprečila, so zviševanje delovne dobe, vseživljenjsko učenje in spodbude za zaposlovanje starejših. Nič od tega na vladni ravni še ni bilo uveljavljenega, čeprav se o demografskih gibanjih pogovarjamo že nekaj let.

Do starejših prijazen delodajalec?

Slovenija sicer izvaja programe vseživljenjskega učenja in izobraževanja, a je vanje vključen nizek delež starejših, ugotavljajo na Inštitutu za ekonomska raziskovanja (IER).

V sloveniji imamo največji delež starejših na bolniškem dopustu. V enem letu so v povprečju odsotni 20 dni, v drugih državah je povprečje osem dni.

Prav tako država omogoča znižanje socialnih prispevkov podjetjem, ki zaposlijo starejšega delavca, vendar le na nekaterih območjih. Kot ugotavljajo v IER, bi Slovenija potrebovala celovito strategijo. Med drugim predlagajo uvedbo certifikata »starejšim prijazen delodajalec«, s čimer bi vplivati na ozaveščenost in stališča delodajalcev, da bi bili bolj naklonjeni zaposlovanju starejših, izboljšali pa bi tudi samopodobo starejših. Z usposabljanji bi morala podjetja spremeniti organizacijo dela in prilagoditi določena delovna mesta, v tej luči pa je pomembno tudi napovedovanje potreb po določenih kompetencah. Težava naj bi se po njihovem mnenju skrivala predvsem v malih in srednjih podjetjih, ki imajo zelo šibko kadrovsko znanje.

Delovna mesta potrebujejo prilagoditev

V EU približno 30 odstotkov moških in žensk v starostni skupini od 50 do 64 let zaradi zdravstvenih težav potrebuje nujne prilagoditve na delovnem mestu za preprečevanje tveganj predčasne upokojitve in delovne nezmožnosti. Najpogostejše zdravstvene težave so kostno-mišična obolenja in duševne motnje. Podobno je tudi pri nas, kaže analiza bolniške odsotnosti. V Sloveniji imamo, kot ugotavljata Evropska unija in OECD v nedavno objavljenem skupnem poročilu o zdravju, največji delež absentizma med starejšimi zaposlenimi. Ti so bili zaradi bolezni v enem letu odsotni kar 20 dni, medtem ko je bilo povprečje v opazovanih državah osem dni. Dokazano je, navajajo v IER, da delo ugodno vpliva na okrevanje ljudi na bolniški, nasprotno pa lahko dolgotrajna bolniška odsotnost vodi do težav v duševnem zdravju, osamljenosti, socialne izključenosti in posledično predčasne upokojitve. Toda v Sloveniji se ne izvajalci politik ne širša javnost očitno še ne zavedajo, da bomo morali ob vse daljši pričakovani življenjski dobi biti bolj pripravljeni na vseživljenjsko učenje, izobraževanje in delo. Starejši niso breme, ampak priložnost, tako na strani politikov, delodajalcev kot na strani podjetnikov, ki bodo morali svoje storitve in izdelke kmalu prilagajati najštevilčnejši skupini ljudi.