Spomini, zamere in hladilniki

Hrvaška in Srbija sta v istem košu: prepirljivi državi, sosedi, kjer nastane vik in krik, če nekdo, pa četudi je to predsednica države, hrvaškim otrokom podari čokoladico, izdelano v Srbiji. V Srbiji ob omembi Hrvaške najraje obrnejo glavo ali vprašanje preslišijo, vendar brez kompleksa poudarijo, da je Slovenija nekaj povsem drugega. Makedonija? Dežela, tam nekje na jugu. Kosovo? Nas ne zanima. Bosna in Hercegovina? Država, ki obstaja le na papirju. Ustroj, izdelan v Daytonu, je s svojo zapleteno ureditvijo narodom te države omogočil le nekaj miru, čeprav hkrati že dolgo zavira politični razvoj, večjo učinkovitost in s tem tudi gospodarski napredek.

To je okvir, ki je bolj ali manj znan. Znotraj njega pa obstajajo odnosi – in gospodarstvo. Pred leti je bila Slovenija obljubljena država, zanimiv trg, dežela, kamor so prihajale pridne roke. Potem se je zgodilo, kar se je, zdaj pa se, največkrat takrat, ko na Balkanu ozeleni trava in se olista drevje, v ljudeh sprožijo spomini, čustva in stare zamere, ki zimo največkrat zgolj prespijo. Pravzaprav to le pomeni, da je na Balkanu spomin nesmrten, pozabe pa ni. Ne le v politiki, včasih se zdi, da tudi v gospodarstvu. 

Srbi in Slovenci večji prijatelji 

Pred časom so raziskovalci ugotavljali, da bi Slovenci in Hrvati raje vlagali v drugi državi, kot pa iz njiju naložbe uvažali, za Srbe naj bi veljalo obratno – oni bi raje, da se v Srbijo vlaga. Nasploh pa smo Slovenci in Srbi v boljših medsebojnih odnosih, kot pa smo eni ali drugi s Hrvati, medtem ko so Hrvati v malce boljših odnosih s Slovenci kot pa s Srbi, je pokazala raziskava. 

Morda se zdi takšno preigravanje pozitivnih in negativnih stališč v trikotniku med Slovenci, Hrvati in Srbi nepomembno. Vendar so medsebojne zaznave naklonjenosti in nenaklonjenosti do naložb med temi tremi državami pomembne zaradi svojih posledic. Več medsebojnih naložb bi lahko prineslo večjo blaginjo; preveliko nezaupanje pa lahko vse veliko stane. A to, kot da je v drugem planu.

Nasploh smo Slovenci in Srbi v boljših medsebojnih odnosih, kot pa smo eni ali drugi s Hrvati.

Ob tem še podatek, da imajo v Bosni in Hercegovini slovenska podjetja približno 15.000 delovnih mest, v Srbiji več kot 20.000, gospodarska navzočnost pa je precejšnja. Navsezadnje je Hrvaška za Slovenijo na prvem mestu med državami, v katere Slovenija investira. Ko je Hrvaško pred štirimi leti obiskal slovenski predsednik Borut Pahor, je dejal, da se je gospodarski odnos med državama korenito spremenil »po ureditvi [nekaterih] nerešenih političnih vprašanj med državama oziroma nekako v zadnjih štirih letih«. Da je tako, (vsaj delno) kažejo uradne statistike, res pa je tudi, da je med državama še kar nekaj nerešenih političnih vprašanj (bančno vprašanje, meja …), ki nemalokrat povzročajo precejšnje težave tudi v gospodarstvu. Kljub temu ni odveč podatek, da na hrvaškem trgu redno posluje približno 700 slovenskih podjetij, medtem ko jih nanj izvaža več kot 2700. Hrvaških je v Sloveniji krepko manj, prav tako v Slovenijo veliko manj hrvaških podjetij tudi izvaža.

Makedonec 
prisega na Gorenje in Barcaffe

Ameriški sociolog William Thomas je na začetku prejšnjega stoletja zapisal, da če ljudje okoliščine zaznavajo kot resnične, potem te takšne postanejo v svojih posledicah. Kar danes poznamo kot Thomasov teorem, je, da v kar ljudje verjamemo, ni nujno resnično, da bi lahko postalo učinkovito; to, na kar se odzivamo, ni dejanski svet, temveč naše zaznave tega. Te so lahko bolj ali manj resnične, vsekakor pa so pomembne za poslovno odločanje. V odnosih in pogledih (še posebej Hrvaške do svojih sosed, Slovenije pa na prvem mestu) to še kako velja.

Makedonija je poseben primer. Slovenija je bila sploh prva država, ki je priznala Republiko Makedonijo. Prvi makedonski veleposlanik, poslan v svet, je bil v Sloveniji. Makedonci še zdaj »marajo« Slovence. Zato navsezadnje besede kolega, ki še vedno prisega na hladilnike iz Gorenja in Barcaffe, niso nič nenavadnega. Za približno 300 milijonov evrov blaga izmenjata državi vsako leto, želja na obeh straneh je, da bi se številka povzpela na pol milijarde evrov.

Slovenija in njeno gospodarstvo sta za večino članic Zahodnega Balkana še vedno zaupanja vredna.

Pred nekaj leti mi je takratni slovenski veleposlanik na Hrvaškem Vojko Volk navrgel razmišljanje o kvadrilaterali med Črno goro, Albanijo, Makedonijo in Kosovom, o območju z osmimi milijoni in pol prebivalcev, ki je bilo pol stoletja dejansko odrezano od glavnih trgovskih in turističnih tokov na Balkanu in ki zdaj upravičeno doživlja renesanso. Na tem območju je treba zgraditi vse od začetka, od cest in železnic, ki jih skozi Albanijo nikoli ni bilo, do energetskih povezav in turističnih itinerarijev na doslej neraziskanih območjih od Durmitorja prek Prokletij do čarobne Šarplanine, Ohrida in vse tja do še nedotaknjenega albanskega morja. Zdaj, nekaj let pozneje, sem se pogovarjal z visokimi diplomatskimi predstavniki iz omenjenih držav t. i. kvadrilaterale. Vsem sem zastavil podobno vprašanje, ali bi imeli kaj proti, če bi slovensko gospodarstvo pri vsem tem igralo pomembno vlogo. »Kje pa, zelo veseli bi bili,« bi strnil njihove odgovore.

To pa pravzaprav pomeni, da sta Slovenija in njeno gospodarstvo za večino članic t. i. Zahodnega Balkana še vedno zaupanja vredna. Omenjeni Thomasov teorem pa – žal – še kako velja za nekatere, ki ga pač ne (z)morejo preseči.