So programerji že modri ovratniki?
Ko sem si leta 2007, po tretjem letniku srednje šole, razbijala glavo s tem, kaj si želim v kariernem smislu postati, tako kot si jo, sklepam, v teh mesecih številni srednješolci pa tudi osnovnošolci, ki izbirajo poklicne smeri v srednjih šolah, sem doživela zanimivo izkušnjo. Do tistega trenutka sem bila prepričana, da se želim univerzitetno izobraževati na ekonomskem poslovnem področju. Poletno delo sem dobila v večjem podjetju, na tamkajšnjem finančnem oddelku, kjer sem v računalniškem programu preverjala plačila faktur in jih zapirala ali pa stranke po svetu po telefonu in elektronski pošti nadlegovala za plačilo. Pravzaprav sem pri delu, ki ni moglo čakati, nadomeščala zaposlene, ki so bili na dopustu. Vsaka stranka je imela svojo identifikacijsko številko, ki ji je bila dodana številka države, iz katere je bila, obstajalo pa je približno sedem različnih plačilnih pogojev, zaradi katerih je bilo treba določene stranke pri zapiranju faktur obravnavati drugače kot druge. Na koncu meseca je bilo treba z nekaj kliki v program narediti določena poročila, a so programske formule opravile vse »ekonomsko računsko« delo.
Delo za trakom v pisarni
Precej enolično in možgansko neaktivno delo za računalnikom in pri telefonu sem takrat dojela kot »pisarniško delo za trakom«, zaradi česar sem se glede študija premislila. Wired v lanski decembrski številki piše, da je danes »delo za trakom« ali, kot ga oni poimenujejo, »sodobno delo modrih ovratnikov« že poklic »programerja«.
Kliše Marka Zuckerberga
Silicijeva dolina, piše omenjena revija, zaposluje le osem odstotkov programerjev v ZDA. Ti so nadpovprečno dobro plačani, dobijo deleže v podjetjih in mnoge druge privilegije, vseh preostalih 91 odstotkov pa opravlja natanko določene operacije, 40 ur na teden, njihova plača pa je za področje IT povprečna in v ZDA znaša 81.000 dolarjev na leto, kar je vseeno več kot plače v drugih poklicih, pričakuje pa se, da se bo do leta 2024 povišala za 16 odstotkov. »Starši otrokom ne svetujejo več, naj na univerzi ne vpišejo dragih računalniških znanosti, ampak raje poleg drugega študija kakšen tečaj programiranja.« Ti programerji sicer ne bodo imeli dovolj znanja, da bi lahko spisali nove algoritme za umetne nevronske mreže, toda, zakaj bi ga sploh morali imeti? Ta raven znanja je na delovnih mestih redkokdaj uporabljena, s tečaji pa dobijo dovolj znanja za potrebe programiranja lokalne banke. Po državah ZDA, ki jih je deindustrializacija najbolj prizadela, je zanimanja za programiranje vedno več. Nekdanji rudar Rusty Justice iz Kentuckyja je ustanovil podjetje Bit Source, ki se ukvarja s prekvalifikacijo rudarjev v programerje. Dobil je 911 vlog za prijavo v šolo. »Rudarji so navajeni velike osredotočenosti, skupinskega dela in dela s kompleksnim tehnološkim orodjem,« je dejal. Medtem si v Tennesseeju neprofitna organizacija CodeTN prizadeva, da bi se čim več srednješolcev vključilo v zunajšolsko dejavnost programiranja, a opozarjajo, da je v skupnosti preveč prisoten Zuckerbergov kliše. »Delodajalci morajo bolj poudarjati, da potrebujejo programerje za pisanje vstopnih spletnih strani, in ne IT-superzvezdnikov,« je dejal Caleb Fristoe, soustanovitelj organizacije. Seveda družba potrebuje tudi čudežne dečke IT, toda zaradi tega se ne sme zamegliti pogled na to, kaj programsko delo v resnici je, niti to ne sme postati manj cenjeno.
Kdo bo ostal in kdo ne
V svetovnem merilo je znano, da bo avtomatizaciji sledila eksponentna računalniška moč. Po mnenju vodilnega ekonomista in ustanovitelja gospodarskega foruma dr. Klausa Schwaba bo »delo v poklicih, denimo, odvetnikov, finančnih analitikov, zdravnikov, novinarjev, računovodij, zavarovalniških zastopnikov ali knjižničarjev delno ali v celoti avtomatizirano prej, kot se pričakuje«. V tujih medijih na primer nekatere športne novinarje, ki so doslej poročali o rezultatih tekem, že zamenjujejo računalniški algoritmi. A je pri napovedih o poklicih prihodnosti treba biti previden, saj na obstoj nekega poklica vpliva veliko dejavnikov, od kulturnih, nacionalnih, lokalnih idr. Preglednica, ki jo objavljamo, kaže, kateri poklici se najbolj in kateri najmanj avtomatizirajo. A čeprav so med prvimi tudi nepremičninski agenti, mi je, recimo, dr. Al H. Ringleb, profesor kvantne matematike, poslovni strateg, učitelj in futurist iz Italije, v nedavnem pogovoru dejal, da v našem delu Evrope ni problem kupiti pijačo in hrano iz avtomata, da pa avtomobila in nepremičnine še zelo dolgo ne bomo hoteli kupovati drugače kot od uveljavljenih agentov.
Anton Petrič, dolgoletni direktor Cisca in eden najboljših strokovnjakov za IT-rešitve pri nas, se s tem ne strinja. »Mladi kmalu sploh ne bodo več kupovali avtomobilov, in čisto mogoče je, da v prihodnosti tudi hiš ne, saj bodo raje živeli malo tu, malo tam,« je dejal. Dr. Janez Bešter s Fakultete za elektrotehniko, profesor in predstojnik laboratorija za multimedijo, pa je napovedal, da se bomo zagotovo poslovili od večine računovodij in knjigovodij, torej dela, ki sem ga kot študentka opravljala sama in za katero se je še pred desetimi leti pričakovala univerzitetna ekonomska izobrazba, na drugi strani pa bo čedalje pomembnejše delo z ljudmi v podjetjih. »Za uspešen projekt potrebuješ tehnologijo, denar in ljudi. Če imaš tehnologijo in ljudi, boš pritegnil denar. Če imaš denar in talente, boš izumil tehnologijo. Če imaš tehnologijo in denar, pa ne boš naredil nič,« je dejal Petrič. »Če nimaš dobrega kadra, preprosto ne boš mogel obstati v četrti industrijski revoluciji,« je dodal Bešter. A tako Petrič kot Bešter, ki sta med drugim pobudnika projekta Inženirke in inženirji bomo, sta poudarila, da je bolje kot voditi diskurz o poklicih, ki se bodo obdržali ali izginili, odpirati tistega, ki govori o stalnem izobraževanju in pridobivanju kompetenc. »Ko sem leta 2006 začel voditi Cisco, sem se z Beštrom pogovarjal o kadrih. Ugotovila sva, da je število vpisanih na fakulteto za elektrotehniko majhno, tisti, ki se vpišejo, pa so zgolj povprečni. Potrebe po kadrih so bile že takrat izrazite, danes so še bolj, napredek v izobraževalnem sistemu pa žal ni tako velik, zato smo se začeli intenzivno ukvarjati z organizacijo zunajšolskih projektov, da bi čim več najboljših talentov navdušili za tehnične in naravoslovne poklice. Če država nima top talentov v tehniki, nima start-upov, inovacij ter s tem blaginje,« je rekel Petrič. »Naši inženirski kadri so sicer dobri, tudi tuja podjetja jih hvalijo, a če ne bomo šli naprej z inovativnostjo, kmalu ne bomo več usposobljeni za poklice prihodnosti,« pa je menil Bešter.
Pri mladih, ki so manj aktivni, je največji izziv sprejemanje odgovornosti za lastno življenje.
Dodal je, da ne primanjkuje le inženirjev, ampak tudi ustvarjalnosti in inovativnosti. »Šolski sistem se pogosto izgovarja, da ne ve, kaj naj uči, ker da se vse spreminja. To je res. Toda vemo, da mora človek danes biti radoveden, inovativen, imeti odprte oči, se prilagajati, komunicirati in delati v skupini. To so veščine, ki bodo ne glede na to, kakšni bodo strokovni trendi, vedno potrebne. Šole tega žal ne učijo. Če obvladaš te veščine, si stroko lahko prilagodiš.« Manjkajo tudi povezava šolstva z gospodarstvom in praktični primeri, vtkani v učni načrt, ki pomagajo navdušiti za naravoslovne predmete, sta povedala sogovornika. »Študentje so čedalje zahtevnejši in takoj opazijo, če učiš zastarele stvari. Tega si preprosto ne smemo privoščiti,« je rekel Bešter. »Včasih je bil učitelj tisti, ki je imel znanje, danes pa imajo znanje otroci že zelo kmalu, učitelj pa mora biti dirigent, ki jih usmerja k pravim virom,« je dodal Petrič. Oba sta se strinjala, da je šolski sistem precej rigiden, zato pobude prihajajo ob sistemu, saj se vsi zavedamo, da danes ni več dovolj hoditi v šolo. »Ko pride otrok do četrtega letnika srednje šole, je njegovo znanje že zastarelo. Pomemben je predvsem dodaten angažma v zunajšolskih dejavnostih. Nihče ne ve, kako bo, zagotovo bo drugače. Moramo biti aktivni,« je pozval Petrič. Pa smo?
Mladi preveč pasivni
Smernice za izvajanje aktivne politike zaposlovanja v Sloveniji navajajo, da mladi danes po končanem izobraževanju nimajo dovolj praktičnih izkušenj za suveren nastop na delovnem mestu. Niso edini. Matej Delakorda iz Ceeda Slovenia, trener in vodja skupin, je povedal, da so v projektu Made with Y, ki si prizadeva zapolniti vrzel med delodajalci in mladimi, ugotovili, da so mladi v Sloveniji še vedno preveč pasivni. »Glavno spoznanje prve faze projekta je, da delodajalci, vključeni v projekt Made with Y, natanko vedo, kakšen kader potrebujejo, in mladim, ki ustrezajo takšnemu profilu, zelo hitro dajo priložnost za zaposlitev. Drugo opažanje je, da mladi niso najbolje pripravljeni na vstop na trg dela. Delamo sicer z bolj aktivnimi, ki so sami izrazili interes za sodelovanje, izobraževanje in pomoč pri iskanju zaposlitve, a je tudi v takšnih skupinah opaziti manjšo proaktivnost, kot jo zahteva in pričakuje današnji trg dela. Skrbi nas, kako je z mladimi, ki do delavnic sploh ne pridejo,« je dejal Delakorda.
Pri mladih, ki so manj aktivni, je največji izziv sprejemanje odgovornosti za lastno življenje. Po opažanjih sogovornika se to kaže v tem, da jih večina ne ve, kaj si res želijo početi, če pa že vedo, so te želje in cilji zelo splošni in neoprijemljivi ali pa postavljeni daleč naprej v neznano prihodnost. »Najpogostejši odgovor glede službe in zaposlitve je še vedno: ne vem, pravzaprav, sem zmeden-a, si ne upam.« Tisti, ki približno vedo, kaj si želijo, največkrat nimajo jasnega načrta, kako to doseči. »Manjkajo torej konkretne, zapisane aktivnosti in akcije, ki so jasno merljive in vključene v urnik. Čas masovnega pošiljanja prošenj in življenjepisov na vse možne elektronske naslove je žal minil. Živimo v času, ko je treba trg dela podrobneje raziskati, se potencialnim delodajalcem približati in jim jasno predstaviti, kakšno dodano vrednost jim lahko ponudimo.« Res je, je nadaljeval Delakorda, »da slovenski trg dela ni najbolj prijazen in optimističen, vendar še vedno ponuja več kot dovolj zaposlitvenih priložnosti. Delodajalci nam sami rečejo: 'Če imate dober kader, ga zaposlimo takoj.' In tudi naše izkušnje to potrjujejo.« Pogosto naveden vzrok za nezaposljivost mladih je, da je kriv sistem. Javna uprava na drugi strani s prstom kaže na mlade, da niso dovolj aktivni. »Resnica je nekje vmes. Slovenija ni idealen in enostaven trg dela, ki bi mladim ponujal najboljše zaposlitve. Lahko pa mladi znotraj tega sistema še prevzamejo odgovornost za svojo kariero.«
Premalo sodelovanja
Tudi delodajalci poudarjajo pomembnost profiliranosti posameznikov, torej da natančno vedo, kaj želijo početi v življenju.
Za uspešen projekt potrebuješ tehnologijo, denar in ljudi. Če imaš samo tehnologijo in denar, ne boš naredil nič.
Suzana Leben iz Telekoma je na enem izmed poslovnih dogodkov dejala, da v njihovem podjetju težko dobijo mlade za delo obdelave podatkov in podatkovne analitike, kandidati pa niso vešči sodelovanja. »Zmožnost deljenja informacij in skupnega dela je ena najbolj zaželenih lastnosti v digitalizirani družbi,« je dejala. »Zadnjih šest let se je z mladimi slabo delalo, kar pomeni, da se z njimi sploh ni delalo, saj je bilo poslovanje slovenskih družb zelo omejeno. Lani pa smo opazili, da se podjetja zavedajo, da lahko samo z mladimi, ki imajo danes specifične poglede in znanja, dosegajo določene spremembe, ki so potrebne za prehod iz ene sfere v drugo. V prihodnosti bodo tako zagotovo pomembna področja računalniške in čustvene inteligence, med kompetencami pa zmožnost sprejemanja odločitev in reševanje kompleksnih situacij, sodelovanje in pogajalske veščine. Opažam, da ljudje vse manj znamo navezovati stike z drugimi ljudmi in tako tudi slabše razumemo stranke,« pa je dejal Miro Smrekar, direktor zaposlitvene agencije Adecco.
Je digitalizacija bolj usodna za ženske?
V zvezi s prihodnostjo zaposlovanja pa se odpira še dilema enakopravnosti med spoloma. Deseta izdaja Svetovnega gospodarskega foruma govori o dveh skrb vzbujajočih trendih. Najprej, pri zdajšnjem napredku bo trajalo še 118 let, da bo po vsem svetu dosežena ekonomska enakost med spoloma. Poleg tega je napredek na tem področju zelo počasen, morda pa se še celo upočasnjuje. Po mnenju dr. Klausa Schwaba je zato pomembno razmisliti, ali so za avtomatizacijo bolj dovzetni poklici, v katerih prevladujejo ženske, ali pretežno moški poklici.
Šolski sistem se pogosto izgovarja, da ne ve, kaj naj uči, ker da se vse spreminja. Ampak vemo, da mora človek danes biti radoveden, inovativen, se prilagajati, delati v skupini. To so veščine, ki bodo ne glede trende vedno potrebne. Šole tega žal ne učijo.
Poročilo Prihodnost delovnih mest, ki ga je izdal forum, navaja, da bodo večje izgube delovnih mest najverjetneje prizadele oboje. Čeprav brezposelnost zaradi avtomatizacije močneje narašča v sektorjih, kjer prevladujejo moški, kot so proizvodnja, gradbeništvo in montažna dela, vse večje zmogljivosti umetne inteligence in sposobnost digitalizacije v storitvenih dejavnostih pomenijo, da nevarnost preti ogromno delovnim mestom – od tistih v klicnih centrih v državah v razvoju, ki so vir preživetja za veliko mladih žensk, ki so v svoji družini pogosto prva ženska s službo, do prodajnih in administrativnih delovnih mest v razvitih državah, ki so ključni sektor za ženske nižjega srednjega razreda. Ker v računalniških znanostih ter v matematičnih in inženirskih poklicih še vedno prevladujejo moški, lahko povečano povpraševanje po specializiranih tehničnih veščinah še poveča neenakost med spoloma. Vendar lahko naraste povpraševanje po vlogah, ki jih stroji ne morejo opravljati in temeljijo na tradicionalno človeških lastnostih in zmožnostih, kot sta empatija in sočutje.
Ženske prevladujejo v številnih tovrstnih poklicih, na primer poklicih psihologov, terapevtov, izobraževalnega osebja, organizatorjev dogodkov, zdravstvenih poklicih. Ključni problem je plačilo za vložen čas in trud pri poklicih, ki zahtevajo drugačne tehnične sposobnosti. Obstaja namreč tveganje, pravi dr. Schwab v knjigi Četrta industrijska revolucija, »da bodo zagotavljanje osebnih storitev in druge kategorije delovnih mest, kjer prevladujejo ženske, še naprej premalo cenjeni. V tem primeru lahko četrta industrijska revolucija povzroči nadaljnji razkol med moškimi in ženskimi vlogami. To bi bil neugoden izid, saj bi se povečali splošna neenakost in vrzel med spoloma, pri čemer bi ženske težje izkoristile svoje sposobnosti v delovni sili prihodnosti. Poleg tega bi ogrozili vrednost, ki jo je zagotovila večja raznolikost, in prednosti, ki jih organizacijam zagotavljata dvig ustvarjalnosti in učinkovitosti zaradi ekip z uravnoteženo zastopanostjo spolov na vseh ravneh. Veliko lastnosti in sposobnosti, ki jih tradicionalno povezujemo z ženskami in ženskimi poklici, bomo precej bolj potrebovali v času četrte industrijske revolucije.«
Več iz rubrike
3D tisk pozitivno vpliva na gospodarstvo
Najpogosteje 3D tisk proizvaja slušne aparate, protetične pripomočke in tekaške copate.
Bomo trajnost dosegli z jedrsko fuzijo?
Znanstveniki dosegli stabilizacijo jedrskega zlivanja, kar je dober znak za prihodnost