Smo pripravljeni sprejeti mikročipiranje ljudi?

Mikročipi so med nami in se od tehnoloških navdušencev širijo v druge sfere življenja.
Fotografija: Reševalci lahko s skeniranjem čipa dobijo ključne informacije o pacientu. V Veliki Britaniji 22.000 ljudi na leto umre zaradi napačne diagnoze. Foto Pixabay
Odpri galerijo
Reševalci lahko s skeniranjem čipa dobijo ključne informacije o pacientu. V Veliki Britaniji 22.000 ljudi na leto umre zaradi napačne diagnoze. Foto Pixabay

Ameriško podjetje Three Square Market je leta 2017 z mikročipiranjem nekaterih zaposlenih dvignilo veliko prahu v javnosti. Zamisel, da bi delodajalci mikročipirali svoje zaposlene, sproža niz zapletenih vprašanj, a mikročipi so med nami in se od tehnoloških navdušencev širijo v druge sfere življenja.

Marsikdo je prepričan, da bodo spremenili poslovne modele.
Kaj, če bi lahko odprli vhodna vrata ali odklenili avto samo z dvigom roke? Ali poslali povezavo do vašega linkedin profila po telefonu, ki ga zgolj držite v roki? Ali vklopili kavni avtomat s kazanjem nanj? To ni več znanstvena fantastika. »Wannabe-kiborgi«, ki si želijo olajšati dostop do naprav in drugih storitev, z RFID-čipom (radiofrekvenčno identifikacijo) pod kožo živijo med nami že nekaj časa.

Največ jih je na Švedskem, največ medijskega prahu pa so dvignili Američani. Enainštirideset delavcev podjetja Three Square Market, ki je specializirano za prodajne avtomate, je 1. avgusta 2017 drug za drugim podajalo roko lokalnemu umet­niku za tetoviranje, da jim je v mišico med palcem in kazalcem potisnil vsadek velikosti riževega zrna. Ta veleprodajni dogodek vsadkov, ki ga je organiziralo vodstvo podjetja, je bil povezan z dolgoročno vizijo sistema brezgotovinskih plačil pri uporabi njihovih prodajnih avtomatov – nakupu prigrizkov na delovnem mestu. Dogodek je odmeval od ZDA do Sydneyja.


Okoli 5000 Švedov ima mikročip

Jowan Österlund, švedski tetovator, čigar podjetje Biohax je za Three Square Market zagotovilo mikročipe, je z zanimanjem opazoval dogajanje. Österlund je pravzaprav upal, da bo z Biohaxom, katerega čip že danes na Švedskem med drugim omogoča plačilo članarine v telovadnici in celo vožnjo z vlakom, ta koncept predstavil svetovnemu trgu.

Do danes, je povedal v pogovoru za Svet kapitala, je čipe vstavil okoli 5000 ljudem, »gibanje« pa raste tudi v Avstraliji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Italiji in na Japonskem. Pri tem je nadgradil potezo Kevina Warwicka, profesorja kibernetike na Univerzi v Readingu, ki si je leta 1998 v roko vstavil čip in dokazal, da je to mogoče. Tako je v ospredje postavil tudi transhumanistično idejo, da je spajanje tehnologije s telesom naslednji korak v evoluciji človeštva.

Österlund se je tega domislil nekaj let pozneje, ko je njegov prijatelj izdelal kopijo čipa svojega psa in si ga vstavil pod kožo. Še sam je naročil serijo čipov in napisal osnovni program, ki je njegov telefon samsung 5 seznanil z mikročipom, tako da bo samodejno poklical ženo, ko bo prijel telefon. In je delovalo. »To je bil moj Johnny Mnemonic trenutek,« še tisočič pove zgodbo, o kateri je veliko najti tudi na spletu.

Zadnjih pet let hodi po svetu in ob različnih priložnostih govori o mikročipiranju. Pravi, da naprave na številne načine preverjajo, kdo smo, vstavljeni čip je le še eden več v zbirki vseh teh preverjevalnikov. Kako je njemu olajšal življenje? »Olajšal mi je dostop do digitalnega sveta, saj lahko nadomesti navidezno neskončne zbirke gesel, ključev, vozovnic in kartic. S čipom je nemogoče karkoli izgubiti,« pravi.

Prepričan je tudi, da so denarne transakcije s čipom v roki bolj varne od kartičnega plačevanja: »Nihče nam ne more ukrasti čipa in transakcije ne moremo izvesti, če nismo tam. Na leto se zgodi 16,2 milijarde goljufij s plačilnimi karticami. Na Švedskem in v Evropi se število sicer zmanjšuje, v ZDA pa raste.«

Da mikročip morda lahko olajša naše življenje, je razbrati tudi iz odgovora Damijana Miklavčiča, profesorja na Fakulteti za elek­trotehniko Univerze v Ljubljani: »Z denarnice smo presedlali na kartico in potem telefon, ki ga lahko izgubimo, lahko nam ga ukradejo, baterija se sprazni. Sam potujem tako, da imam na telefonu vse: letalsko vozovnico, potrjene rezervacije prenočišč, prevozov itd. Če ga izgubim, sem izgubljen, če pa bi bilo vse to naloženo na čipu, me ne bi nič skrbelo.« Ne vidi razloga, zakaj v prihodnosti ne bi imeli mikročipa.


Korak do razčlovečenja

Vendar mikročipiranje zaposlenih pri Three Square Marketu ni bilo sprejeto z velikim odobravanjem. V komentarjih na facebooku so ljudje podjetje pozivali, naj preneha, ameriške krščanske skupine v Wisconsinu, kjer se je to dogajalo, so v tem videle prerokbo o koncu sveta, čipirance svarile, da nosijo »žig zveri«, podjetje pa obtožile, da je antikrist, je dogajanje popisal britanski časnik Guardian.

Ifeoma Ajunwa, profesorica delovnega prava na univerzi Cornell, je za omenjeni britanski časnik poudarila, da je bistveno preučiti posledice tehnologije mikročipiranja v okviru vse večjega nadzora delavcev. »Odkar se je vzpostavil industrijski način proizvodnje z izumom tekočega traku, imamo dve težnji: nadzor nad delavcem, da je čim bolj učinkovit, in prilagoditev delavca stroju. V tem smislu je lahko čipiranje nadgradnja prilagoditve delavca stroju in nadzoru. Moramo se tudi vprašati, ali ni to še en korak odtujitve človeka, razčlovečenja, ki se počasi dogaja,« o odnosu človeka do tehnologije razmišlja filozof Luka Omladič z ljubljanske filozofske fakultete.

Da že desetletja mikročipiramo pse in mačke in da je tehnologija za ljudi in živali enaka, pravi Damijan Miklavčič: »Imamo elektronsko napravo, ki je lahko aktivna ali pasivna in ni moteča. Sama tehnologija ni problematična. Je dostopna in varna. Pri mikročipiranju gre bolj za vprašanje, ali smo pripravljeni to sprejeti. Če to od mene zahteva delodajalec, pa se že vprašam, ali je to sprejemljivo in kaj želi(mo) doseči.«

Ko je Three Square Market v živo prenašal mikročipiranje 41 zaposlenih, je nekdo omenil, da mikročipiranje ljudi na delovnem mestu slika distopijsko podobo avtoritarnega delodajalca, ki dehumanizira delavce. Ko sem o tem povprašala Österlunda, je dejal, da so za uspešno povezovanje mikročipov bistveni novi pravni okviri, zlasti glede informiranega soglasja.

Prepričan je, da so Švedi predčasno sprejeli mikročipiranje zaradi strogih predpisov in zakonov o varstvu podatkov, kot je evropska splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR), za katero meni, da ustvarja ozračje zaupanja med vlado in družbo, delodajalci in delavci, poleg tega nasploh zaupajo v državo in državne inštitucije.

Vendar nove tehnologije na začetku od nas zahtevajo dogovore, kaj se sme in kaj ne, pravi Miklavčič: »Današnja družba nima vzpostavljenih ustreznih platform za dogovarjanje. Edina taka platforma so morda Združeni narodi. Brezpilotna letala se z uvajanjem umetne inteligence recimo spreminjajo v orožje. In lahko se sama na kraju dogajanja odločajo, kdaj se bodo aktivirala in kdaj ne. Ali smo se kot družba o tem dogovorili? Nismo. Pogovarjamo pa se o samovozečih avtomobilih.«

Omladič dodaja, da je z vidika etičnih načel, ki se dotikajo odnosa tehnologije in človeka in jih lahko apliciramo na mikročipiranje, pomembno tudi vprašanje nedotakljivosti telesa: »Čipiranje je poseg v človeško telo in s tem človek postane neke vrste kiborg – ali je to skladno z načelom nedotakljivosti, kdo je tisti, ki lahko mikročipra človeka? Če bi bil to zdravnik, bi se morali dotakniti tudi medicinske etike, po kateri zdravnik svojemu pacientu ne sme škoditi.«

Jowan Österlund pravi, da se ljudje za to odločajo iz različnih razlogov in da vse temelji na prostovoljni odločitvi. »Predstavljajmo si delavca, ki bi se znašel v delovnem okolju, kjer je mikročipiranje pogoj za zaposlitev. Ali lahko rečemo, da je to avtonomna odločitev, če posameznik privoli zaradi predstavljenih dejstev? Ko bi to enkrat postalo množično, bi moral sprejeti čip ali pa ne bi dobil službe,« pomisleke niza Omladič.


Mikročipi bi lahko spremenili poslovne modele

Österlund domneva, da strah pred mikročipi temelji predvsem na iracionalnih predsodkih do vsadkov. »Mikročipi so inertni in pasivni. Zdi se mi ironično, da ljudje z iphonom in gmail računom na facebooku kričijo o zasebnosti, ko pa sami prostovoljno delijo svoje podatke s podjetji in aplikacijami. Po drugi strani je novost vedno antikrist. Tako je bilo z Beatli, ki so spremenili glasbeno sceno. Vse, kar povzroči neko motnjo v družbi, je za ljudi anksiozno,« razmišlja sogovornik.

Vendar si želi, da bi ljudje kritizirali mikročipiranje, saj jih to »prisili, da se o tem izobrazijo, da berejo, da razmišljajo o tej tehnologiji«. Verjame tudi, da ta tehnologija skrbi poslovni svet in utečene poslovne modele. »Z njo ne spreminjamo le pravnih okvirov in regulacije, ampak tudi poslovne modele, uredbe o javnih naročilih … Če bi v javna naročila vključili samo 10 odstotkov tehnoloških inovacij, bi videli čisto drugačne makroekonomske kazalnike in dobili bi novo krožno gospodarstvo.« »Ko mikročipiranje postane zanimivo za gospodarstvo, postane zanimivo za več ljudi,« pritrdi Miklavčič.


Digitalna diktatura

V začetni fazi, ko je to še testna tehnologija, bi bili pošteno informirani o posegu in vseh posledicah, je prepričan Omladič: »Čip zbira vrsto podatkov, ampak kdo jih zbira, kakšna je zašči­ta podatkov. Že iz primerov interneta, pametnih telefonov in drugih naprav je jasno, da ne vemo, kaj se dogaja z veliko količino podatkov o nas. Pri čipu, ki ves čas zbira podatke, ni zagotovila, da bo naša zasebnost spoštovana.«

Omladič ob tem omeni, kako so na Kitajskem ljudi spraševali, kaj menijo o vseprisotnem nadzoru obrazov. Spomnimo, da Kitajska uvaja sistem, po katerem bodo, ko bo v celoti vzpostavljen, kitajski državljani dobili »bonitetno oceno« na podlagi svojih dejanj. Na primer, neplačilo sodnega računa ali predvajanje glasne glasbe v javnosti lahko prinese nizko oceno. Ta ocena lahko narekuje, kakšne pravice imajo ljudje. Tisti, ki so na »črnem seznamu«, na primer ne bodo mogli kupiti letalskih vozovnic ali vozovnic za vlake, pa tudi zaposleni ne bodo mogli biti v državni službi ali kakšni drugi panogi. Dejstvo, da se tehnologija velikih podatkov in prepoznavanja obrazov uporablja za spremljanje državljanov, sproža različne pomisleke o človekovih pravicah. Ni presenetljivo, da so shemo opisali kot »digitalno diktaturo« in »distopijsko nočno moro naravnost iz Črnega ogledala [nanizanke]«.

Ampak večina ljudi, kaže tudi nedavna etnografska raziskava Xinyuan Wang, ki je bila objavljena na spletni strani The Coversation, ta sistem podpira. Kdor ne dela nič nelegalnega, se mu ni treba ničesar bati, pa ni rek, vezan le na Kitajsko, pravi Omladič.

»Ampak težava nastopi, ko je enkrat instrument nadzora vzpostavljen, saj nimaš zagotovila, kdo ga bo nekoč v prihodnosti uporabljal, na kakšen način in v kakšne namene, niti na Kitajskem niti na Švedskem,« opomni Omladič.

Jowan Österlund trdi, da ljudje na Švedskem zaupajo v državne inštitucije in verjamejo, da njihovi podatki s čipov ne bodo zlorabljeni. Po drugi strani podjetje ne želi sodelovati s Kitajsko, ker ne verjame, da bi njena vlada sledila smernicam varovanja podatkov. »Ne moremo sodelovati z nobeno državo, ki tepta človekove pravice in preprečuje demokracijo, ne priznava verske pluralnosti in podobno.« Še bolj zanimivo je, da so jih o varstvu osebnih podatkov in spoštovanju človekovih pravic prepričali v Združenih arabskih emiratih, kjer si želijo biti najbolj tehnološko dovršena družba na svetu in veliko pozornosti namenjajo etičnim standardom v družbi prihodnosti.


Prednosti za zdravstvo

Čeprav imajo nekateri ljudje že danes prostovoljno vstavljen mikročip, te male naprave še nekaj časa ne bodo nadomestile potnih listov. Lahko pa nadomestijo zdravstvene izkaznice. Österlund pravi, da imajo na voljo Mediscan, ki lahko zavarovalnicam in bolnišnicam prihrani na milijone evrov, uporabnikom pa reši življenje.

»Reševalci lahko s skeniranjem čipa dobijo ključne informacije o pacientu. V Veliki Britaniji 22.000 ljudi na leto umre zaradi napačne diagnoze. To je breme tako za zavarovalnice kot bolnišnice.« Vendar mikročip ni edini, ki lahko reši ta problem, saj »tudi zunanje naprave delujejo podobno, so morebiti manj varne, jih pa imamo«, pravi Österlund.

Ob tem priznava, da ni nič povsem varno pred hekerji, čemur pritrjuje tudi profesor Miklavčič. »Mora pa biti tako zakriptirano, da se hekerji vsaj v kratkem času ne morejo dokopati do nobenih povezanih podatkov,« pravi Österlund.
simona.drevensek@delo.si

Več iz rubrike