Slovenski politiki naj nehajo ščititi svoje prijatelje

Slovence občuduje, a hkrati ugotavlja, da naše elite ne znajo (ali nočejo) narediti koraka naprej. In se spominja, kako so ga Slovenci šokirali že s tem, da so se pripeljali z mercedesom. Še bolj pa po tem, ko so začeli govoriti

V Sloveniji se pogosto primerjamo s Češko; nekdaj smo jo gledali v vzvratnem ogledalu, zdaj nas dohiteva (in ponekod prehiteva). Kako to vidite?

Slovenija je prijetna država z odlično infrastrukturo in kulturno dediščino. Borili ste se za svojo neodvisnost in zahvaljujoč pogumu in odlični logistiki vam je tudi uspelo. Toda ste majhna država. Vsak pozna vsakega. In to je za razvoj nekaterih institucij težava. V nekem trenutku se bodo morale vaše elite odločiti, ali bodo povsem sprejele kapitalizem. In se ob tem sprijazniti, da to morda za nekatere njihove osebne prijatelje lahko pomeni tudi poraz na trgu. Kajti če boste vztrajali v sedanjih razmerah, ne boste zmogli narediti koraka naprej. Reforme v Sloveniji so nujne. Lani sem bil v Sloveniji, na Bledu. Kako čudovit kraj! A – roko na srce – hotelske in druge storitve so bile zastarele, za najmanj petnajst let. Če se želite premakniti naprej, potrebujete reforme in resno privatizacijo. No, tudi brez tega lahko ostanete povsem prijetna država, a se preprosto ne boste razvijali dovolj hitro.

Očitno veliko veste o Sloveniji.

Občudujem Slovence. V spominu ste mi ostali ob moji prvi poti v tujino. Jeseni 1989 sem obiskal Budimpešto, tik pred padcem berlinskega zidu. Pred tem nisem mogel potovati, saj je moj oče naredil nekaj političnih napak, ki jih takratni režim ni maral, zato moja družina ni smela potovati v tujino. A leta 1989 sem bil povabljen na študentsko konferenco v Budimpešto. Tja sem prispel s pripravljenim ognjevitim govorom o potrebah revolucije, oblečen v kavbojke in črn pulover (kot se za pravega revolucionarja spodobi), in tam je bilo polno zelo podobno oblečenih Poljakov, Slovakov in drugih. A nato so prišli Slovenci … Prišli so z velikim starim mercedesom in golfom ter začeli govoriti o razlikah v produktivnosti v komunističnih državah. In od takrat so mi Slovenci ostali v spominu kot narod, ki je bil v gospodarstvu deset let pred drugimi državami v tem predelu sveta. Slovenci ste že v komunizmu živeli v kapitalističnem svetu, le da ste pozabili to povedati svojim političnim voditeljem – bili ste kapitalistični pionirji v komunističnem svetu.

osebni arhiv

A od takrat ste Čehi naredili velik korak naprej. Kako ste postali tako uspešni?

Čehi smo dobri v proizvodnji in logistiki. To ima že zgodovinske korenine – Čehi smo gradili že jedro avstro-ogrskega imperija. O tem, zakaj smo tako uspešni, sem se pogosto pogovarjal s Čehi, ki vodijo naše industrijske konglomerate ali delajo v mednarodnih organizacijah, in vedno smo se strinjali, kaj so naše osrednje kompetence. Drži, nismo ravno najboljši svetovni dizajnerji (in to se takoj vidi), niti nismo najbolj spretni in agresivni trgovci (ti živijo bolj severno od nas, na Poljskem), niti nimamo potrpežljivosti, da bi neki del avtomobila testirali zilijonkrat (to zmorejo naši zahodni sosedje v Nemčiji), smo pa odlični v proizvodnji in logistiki.

Zakaj menite, da v tem tako blestite?

Veste, ruski poslovneži so mi večkrat rekli (in to so mislili kot kompliment): »Čehi ste nemški Slovani.« To pomeni, da imamo nekoliko spoštovanja do pravil (kot jih imate tudi Slovenci), a imamo tudi prožnost, da znamo od njih nekoliko odstopati (to je nekaj, česar naši zahodni sosedje pač nimajo).

Povedal vam bom konkreten primer: ko se je pred leti zgodila jedrska nesreča v Fukušimi, je to pomenilo veliko zagato za svetovno avtomobilsko industrijo. Tam je tudi tovarna, ki izdeluje sisteme za zagon avtomobilskih motorjev, in ob katastrofi je morala zapreti svoja vrata. Avtomobilska podjetja po vsem svetu so se znašla v težavah, saj nikakor niso mogli priti do potrebnih komponent. In prvi, ki jim je uspelo, so bili v Škodi. Potrebne komponente so imeli mesec dni pred vsemi drugimi, ker so šefi nabavnikom preprosto rekli: »Samo priskrbite nam te sisteme za zagon motorjev. Priskrbite jih! Ne bomo vas spraševali, kje in kako ste jih dobili. Samo priskrbite jih.«

To je en vzrok, zakaj smo uspešni, so pa še drugi. Privatizacija je že eden od njih. Seveda je bila hitra in velikopotezna privatizacija v devetdesetih zahtevna in draga, a je bila vredna truda. Sedanje koristi odtehtajo vse takratne težave. Drugi vzrok je politični. Ljudje pogosto rečejo, da proporcionalen volilni sistem ni dober, ker ne omogoča, da bi naredili velike spremembe. A hkrati vam ne omogoča, da bi napravili velike napake. In za nas je delovalo čudovito. Pri nas na Češkem nismo nikoli imeli perečih političnih vprašanj o pomembnih gospodarskih vprašanjih, nikoli nismo radikalno spreminjali sistema, kot radi počnejo Britanci, ki z vsakimi volitvami obrnejo davčni sistem na glavo.

Toda pred sedanjo vlado ste imeli kar precej menjav političnega vrha, kajne?

Da. Vsi gledajo na Češko kot prijetno, stabilno državo v središču Evrope, a v dvanajstih letih, ko sem bil na Češki centralni banki, sem sodeloval z devetimi različnimi vladami. Srečeval sem se z osmimi različnimi premieri (ker je eden vodil vlado dvakrat) in sedmimi različnimi finančnimi ministri (ker sta dva zasedala stolček po dvakrat).

Kot guverner Češke centralne banke ste imeli veliko dela z vašo valuto, kajti nimate (še) evra, temveč češko krono. Vam je to v času krize koristilo?

V krizi, kakršna je za nami, ko povpraševanje zelo upade, vam lastna valuta lahko izjemno koristi.

Kaj pa na dolgi rok?

(Kratek premislek.) Morda bo slišati žalostno za vse navdušence nad evrom, a po mojem mnenju so prednosti skupne valute vedno manjše in manjše.

Pripadniki slovenske elite z velikim vplivom so obtičali v kreditih v frankih, njihovi prijatelji politiki pa so jim priskočili na pomoč. In vašo državo to stane kredibilnost.

Velika korist skupne valute je jasnost in transparentnost cen. In to je argument, ki je bil leta 1995 še kako močen. Recimo, da ste takrat vodili podjetje in ste želeli kupiti nekaj iz Nemčije. Sestavili ste povpraševanje in po faksu poslali vprašanje, koliko bi vas to stalo. Če ste imeli srečo, je naslednji dan faks izpljunil list z odgovorom v nemških markah. Nato ste kupili dnevni časopis in preverili, kakšen menjalni tečaj so včeraj vanj zapisali za vašo valuto in nemško marko. Celoten proces je bil preprosto predolg. A zdaj lahko do vseh informacij dostopam na spletu in imam vse podatke v nekaj sekundah na svojem telefonu. Dejstvo, da se danes informacije procesirajo zilijonkrat hitreje in ceneje kot pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti, pomeni, da je korist skupne valute precej manjša, kot je bila pred tem.

A tudi Češka je zavezana k temu, da prevzame evro.

No, drži, da se z vključitvijo v Evropsko unijo obvežeš tudi k prevzemu evra (razen Velike Britanije in Danske, za kateri velja izjema), toda nikjer ni zapisan noben skrajni rok, do kdaj je to treba izvesti. Poglejte na primer Švedsko. Zanjo izjema o tem, da jim ne bi bilo treba prevzeti evra, ne obstaja, a so imeli o tej temi referendum, kjer so sklenili, da evra ne bodo prevzeli. Kjer je torej zaveza, da moraš prevzeti evro?

Torej ne nameravate prevzeti evra?

Kako bi sploh prepričali češko javnost v prevzem evra, ko pa imamo stabilno valuto, ki nam je pomagala uspešno prebroditi krizo? Zdaj skoraj ne poznamo brezposelnosti. Češka krona drži svojo vrednost, zato je drugače kot pri vas, kjer je tolar v času svojega obstoja izgubil polovico vrednosti.

Toda ali Evropska unija ne bo pritiskala na vas?

No, ja, lahko je pritiskati na koga, ki je odvisen od tebe, toda Češka postaja plačnica v evropski proračun, zato bo na nas težje pritisniti. Krona je bila do zdaj za nas zelo koristna, veliko makroekonomskih politik smo speljali s pomočjo upravljanja menjalnega tečaja krone.

Vem, izvedli ste celo zelo podoben manever kot Švicarji s svojim frankom. Imeli ste določeno mejo, čez katero tečaja naj ne bi spustili, celo vi ste trdili, da lahko to mejo branite neskončno dolgo. A ste nato popustili in nehali držati tečaj. Zakaj?

To je bilo nujno narediti in to smo naredili transparentno ter smo se držali svojih obljub. Švicarji pa se jih niso.

Toda saj ste oboji storili enako.

Razlika je to, da so Švicarji presenetili trge. Mi smo ravnali drugače. Vnaprej smo povedali, da ne bomo več branili tečaja. Švicarji pa so to storili nenadoma, le nekaj dni po tem, ko so javno zatrdili, da njihovo branjenje tečaja ostaja. To ni pravi način, tako se izgublja kredibilnost, ki pa je za centralno banko zelo pomembna. Izguba kredibilnosti je najdražji možen dogodek za centralno banko.

Ravnanje Švicarske centralne banke je v nekaterih državah (tudi v Sloveniji) povzročilo težave posojilojemalcem v frankih in pri nas je to postalo tudi politično vprašanje. Kako gledate na (zame presenetljiv) razvoj dogodkov, po katerem kaže, da posojilojemalcem celo uspeva pri prizadevanju, da stroške tega pokrijejo banke ali da bi na pomoč priskočila država?

osebni arhiv

Vsa zgodba s švicarskimi franki se je začela na Madžarskem, kjer so banke na široko posojale v frankih. Nato se je podobno zgodilo še na Poljskem, kjer pa so te kredite večinoma jemale politične elite in najvišji družbeni sloj. In ko je zadeva postala problematična, so tem najbogatejšim ljudem na pomoč priskočili politiki. Povsem enaka zgodba je pri vas v Sloveniji. Pripadniki slovenske elite z velikim vplivom so obtičali v kreditih v frankih, njihovi prijatelji politiki pa so jim priskočili na pomoč. In vašo državo to stane kredibilnosti. Žal mi je, da to rečem, a ne morem povedati drugače.

Močna izjava. Lahko poveste kaj več? Kdo so to?

Rekel bom le še, da gre za elito iz Ljubljane, le nekaj jih je iz drugih regij.

Dobro, če ne želite povedati več, se lahko premakneva nazaj na Češko – dejali ste, da skoraj nimate brezposelnosti. Bo to začelo predstavljati problem za vaše gospodarstvo?

Dokler imamo močen pritok ljudi iz tujine, posebno iz držav nekdanje Sovjetske zveze, bo vse v redu. Prihajajo k nam, ker tu vidijo svojo priložnost. Ne pridejo zaradi državnih podpor, kajti naš socialni sistem ni ravno radodaren, temveč pridejo sem delati. In tudi zares delajo.

Češka je privabila zelo veliko tujih investicij, ali te še vedno prihajajo v takšnem obsegu kot v preteklosti?

Zadnje čase se potreba po tujih investicijah zmanjšuje, in sicer iz dveh razlogov. Pomanjkanje tako imenovanega know-how je danes precej manjše kot pred desetimi, petnajstimi leti. Pridobili smo ga tako s tujimi investicijami kot z najemanjem ljudi, ki so prej delali v velikih mednarodnih korporacijah. Hkrati pa je zdaj tudi manjša potreba po tujem kapitalu, ker je akumulacija domačega kapitala že zelo visoka. Verjamem, da bo Češka ostala prijazna do tujega kapitala, a ne več tako zelo kot v preteklosti, preprosto zato, ker za projekte zdaj tekmuje že veliko domačega kapitala.

Potem ko ste nehali delati za centralno banko, ste se preselili k zavarovalnici Generali. Je prehod iz javnega v zasebni sektor za vas pomenil veliko razliko?

Razlika je, a prehod ni zahteval od meni kakšnih velikih prilagoditev.

Bled je čudovit kraj. A – roko na srce – hotelske in druge storitve so zastarele, za najmanj petnajst let.

Sicer pa sem v zasebnem sektorju delal že prej. Sem ekonomist in do leta 1995 sem delal v akademski sferi, nato pa sem se pridružil češki privatizacijski finančni družbi Expandia. Med drugim smo tam ustvarili prvo internetno banko v srednji Evropi (ta je bila še do pred nekaj meseci del skupine Raiffeisen). Do pred kratkim je bila ta banka precej katastrofalna, saj smo jo v tistem času izdelali za računalnike, ne pa za pametne telefone – tako da ljudem raje nisem omenjal, da sem sodeloval pri tem projektu. Ko je skupina Expandia – banka je bila njen najambicioznejši projekt – zašla v težave, sem bil med tistimi, ki smo prestrukturirali celotno družbo. Rešili smo banko in jo prodali. Po tistem sem se pridružil družbi PricewaterhouseCoopers, kjer sem še naprej delal na prestrukturiranjih. Po dvanajstih letih v Češki centralni banki pa sem zdaj v zavarovalniški družbi Generali.

V naši regiji so tri velike zavarovalnice. Kako vidite usodo manjših zavarovalnic, kakršna je naša Zavarovalnica Triglav? Jih bodo velike tri sčasoma pojedle?

Zavarovalništvo je visoko reguliran posel. Večina zakonodaje in pravil prihaja iz Evrope in je bolj pisana na kožo velikim, zato bodo nekatere manjše zavarovalne družbe na Balkanu imele težave. A ne bodo vse manjše lokalne zavarovalnice izginile. Vendarle ravno v zavarovalništvu precej pravil sprejemajo tudi državni parlamenti in njihova pravila dajejo prednosti domačim družbam. Ravno zaradi tega menim, da smo pri družbi Generali ubrali pravi pristop. Smo edina globalna zavarovalna družba, ki svoj posel za vzhodno in srednjo Evropo vodimo iz srednje in vzhodne Evrope. Drugi posel za ta del sveta vodijo iz Frankfurta, Pariza ali drugih zahodnih mest, mi pa imamo sedež za to regijo v Pragi. To omogoča tudi lokalnim talentom, da lahko napredujejo v menedžment, pri nas lokalni ljudje vodijo posel in tako poskušamo ujeti prednosti obeh strani.

Počasi začenjajo obrestne mere rasti. Kaj to pomeni za zavarovalnice?

V portfelju naših investicij bo to pomenilo nekaj izgube, a hkrati bomo z nekaterimi našimi varčevalnimi produkti dosegali večje donose. Menim, da bo odločilno, kako bo vsaki od zavarovalnic posebej uspelo voditi svoj posel.

Češka je začela višanje obrestnih mer že avgusta lani. Menite, da Evropska centralna banka predolgo odlaša s tem ukrepom?

Menim, da je Mario Draghi s svojo ekipo naredil vse za rešitev evra in da delajo prave stvari. Vse poglavitne odločitve v zadnjih letih so bile prave.