Slovenija z največ inženirji na kvadratni kilometer?

Do sedmega leta starosti je teh vprašanj vedno manj, saj se že naučijo, da vzgojitelji bolj cenijo pravilne odgovore kot dobra vprašanja. Nadaljnji izobraževalni in družbeni sistemi skupaj z delom v organizacijah človeka potem ukalupijo in mu znižajo vedoželjnost na skoraj nič odstotkov. Izvršni direktorji, ki veljajo za najbolj vizionarske, za raziskovanje novih idej v povprečju porabijo manj kot 20 odstotkov svojega časa.

Posebnost naj bo cenjena

Po mnenju ameriških profesorjev Jeffa Dyera in Hala Gregersena, zapisanem v Harvard Business Review, je nespodbujanje individualnosti v družbi skrb vzbujajoče in obenem neverjetno, saj je že dlje časa znano, da najboljši podjetniki, inovatorji in izumitelji izhajajo iz okolja, ki je spodbujalo njihovo posebnost in vedoželjnost. Če parafraziramo znano oglaševalsko kampanjo za Apple, se inovatorji že zelo zgodaj naučijo ne le razmišljati drugače, ampak se drugače tudi vedejo in celo drugače govorijo. Včasih k njihovi posebnosti pripomorejo starši, drugi sorodniki, učitelji ali pa popolnoma drugi ljudje, ki imajo vlogo v njihovem življenju, zanimivo pa je tudi, da so bili mnogi med njimi deležni montessori pedagogike, še navajata profesorja.

Včasih revni kmetje, danes pa ...

Če se nam včasih zdi, da po razvoju zaostajamo za svetom, morda podroben pogled z upoštevanjem vseh drugih dejavnikov kaže drugačno sliko. Upokojeni profesor Fakultete za strojništvo v Mariboru dr. Anton Jezernik, ki je v sedemdesetih letih na Združenem britanskem gospodarstvu (CEGB) delal na Inštitutu za razvoj nuklearnih elektrarn v Londonu – kar je bilo za tisti čas izjemno, to so mu jo zavidali celo njegovi kolegi na Inštitutu Jožef Stefan – in je pred kratkim obiskal Gimnazijo Bežigrad, da bi dijake navdušil za študij inženirstva, nam je razložil, kako smo Slovenci pravzaprav lahko zelo ponosni na rezultate, ki jih imamo. »Še pred štirimi generacijami smo bili Slovenci v veliki večini kmetje na majhnih kmetijah. Precej revni in neizobraženi, danes pa lahko vidimo, kaj vse smo dosegli.«

Študentje naj se čim prej vključijo v projekte univerze, se povezujejo s podjetji in si širijo strokovno mrežo kontaktov.

Podatkov o tem, koliko izumov in inovacij je svetu prinesla posamezna država, po našem vedenju ni zbranih. Projekt Inženirke in inženirji bomo si prizadeva, da bi popisal, koliko izumov in inovacij smo svetu dali Slovenci, in prav lahko se zgodi, pove Edita Krajnovič, ena od vodji projekta, da bomo Slovenci tisti, ki bomo imeli po površini države največ inovatorjev in izumiteljev. V Slovenskem kvizumu, ki ga najdete na spletni strani talentismo.si, je zdaj popisanih 62 slovenskih inovacij in izumov, pripravljavci pa zbirajo informacije še o drugih. Zaradi Antona Codellija, kranjskega izumitelja, ki je skupaj z Janezom Puhom že v 19. stoletju izumil vrsto izboljšav za udobnejšo vožnjo z avtomobili, veljamo za začetnike avtomobilizma. Čeprav Codelli ni nikoli dokončal študija na Dunaju, je zaslužen še za marsikateri, za tiste čase revolucionaren izum. Leta 1928 je izumil visokofrekvenčni telefon, za zgodovino pa je pomembnejši izum naprave za prenos slike na daljavo kot predhodnice televizije. Codellijev televizijski sistem je temeljil na mehansko-optičnih načelih, medtem ko je konkurenčni ameriški slonel na elektronskem načelu. Na tem področju je sodeloval z elektrotehnikom Francijem Barom in elektrooddelkom tehniške fakultete v Ljubljani.

AP

Odličnjaki niso (vedno) uspešni

Študij tehnike in naravoslovja še danes velja za zahtevnejšega od drugih študijev in tudi je, a to po besedah dr. Jezernika, ki je leta 1967 prejel britansko štipendijo za študij in izpopolnjevanje na elitni mednarodni britanski univerzi Imperial College of Science, Technology and Medicine – London, bodočih študentov ne bi smelo odvrniti od njega. »V gimnaziji sem imel v prvem letniku popravni izpit iz matematike. Tudi sicer nisem bil odličnjak, sem pa bil dober in prav dober.« Po besedah sogovornika sta za uspeh pri delu ključni vedoželjnost in raziskovalna žilica.

Najverjetneje bo na poti na Mars pomagala tudi slovenska pamet. Podjetje Duol z Naso, ruskimi inštituti in japonskim proizvajalcem membran raziskuje možnosti bivanja na Marsu.

»Ta mi je kasneje na fakulteti za strojništvo v Ljubljani omogočila, da sem bil med najboljšim desetimi študenti v generaciji, kar mi je omogočilo štipendijo v Veliki Britaniji.« Primere, ko odličnjaki niso nujno uspešni v nadaljnjem življenju, najdemo še marsikje. Znano je, kako se je šestnajstletni Albert Einstein, ki ni blestel v gimnaziji, želel vpisati na študij fizike in matematike, pa so ga na Univerzi v Zürichu zavrnili. Kasneje je dejal, da sploh ni tako pameten, kot se morda zdi, le strašno radoveden. Tudi dr. Janez Bešter s fakultete za elektrotehniko in tudi eden od vodji projekta Inženirke in inženirji bomo iz prakse pove, da v večini primerov velja trditev, da najboljše ocene niso merilo za uspeh v karieri in prebojne dosežke. »Dostikrat imamo študente, ki se z ocenami vrtijo povprečno okoli osem, imajo pa energijo, so nadarjeni in potrebujejo le prave izzive in visoke cilje, da se potem izvrstno izkažejo. Poznam pa tudi ljudi, ki se z ocenami vrtijo okrog šestice, morda celo pustijo študij in se izkažejo na popolnoma drug način. Je pa pri takšnih izjemno pomembno, da delovne navade usvojijo kje drugje, če jim jih na fakulteti ne uspe.«

Dr. Janez Demšar, ki se raziskovalno ukvarja z velikimi bazami podatkov in umetno inteligenco, pove, kako ga je za študij fizike navdušil profesor Lobnik na Gimnaziji Bežigrad v fizikalnem krožku, kjer so se zabavali ob praktičnih izumih, medtem ko so se na drugem fizikalnem krožku pripravljali na olimpijado iz fizike. »Vsi, ko so odšli študirat fiziko, so obiskovali Lobnikov krožek, nihče, ki je obiskoval tisti drug krožek, kjer so se morali učiti pravilnih odgovorov, ni odšel na študij fizike.«

AP

Tudi Slovenci bomo pripomogli k življenju na Marsu

Praktična izkušnja je bila ključna tudi za karierno pot še enega slovenskega izumitelja, ta velja za enega od kreatorjev Sicilijeve doline, ki se je takrat imenovala Dolina svete Klare. Ko je dr. France Rode, kasneje izumitelj žepnega kalkulatorja, še kot mlad študent obiskal največja evropska visokotehnološka podjetja Siemens, Ericsson in Philips, je spoznal, da je bila odločitev za študij elektrotehnike pravilna, hkrati pa je v njem dozorelo spoznanje, da bo moral novo znanje poiskati v tujini, je danes pokojni izumitelj povedal pred časom za Sobotno prilogo Dela.

Za uspeh sta ključni vedoželjnost in raziskovalna žilica. Odličnjaki niso nujno najbolj uspešni v življenju. Alberta Einsteina so na Univerzi v Zürichu zavrnili.

Rode je odšel s trebuhom za kruhom v ZDA, kjer se je kasneje zaposlil v kalifornijskem podjetju Hewlett-Packard (HP) in bil v ekipi štirih inženirjev, ki je razvila prvi žepni kalkulator hp-35. Kasneje je s svojim podjetjem sodeloval pri razvoju brezkontaktnih identifikacijskih čipov rfid in sprejemnikov satelitskega signala gps, kakršne danes uporablja večina mobilnikov in avtomobilskih navigacijskih naprav. Mimogrede, večina tehnologije, ki jo danes uporabljamo že bolj ali manj samoumevno, je bila razvita v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in tako bo verjetno, kot je spomnila Krajnovičeva, tehnologijo, ki nam bo omogočila polet in življenje na Marsu, čez čas omogočila raziskovalna žilica današnjih študentov. Najverjetneje bo na poti na Mars pomagala tudi slovenska pamet. Podjetje Duol z Naso, ruskimi inštituti in japonskim proizvajalcem membran raziskuje možnosti bivanja na Marsu. Duol je edino podjetje na svetu, ki lahko proizvede balone za bivanje, ki vzdržijo tudi ekstremne razmere od minus 70 do plus 60 stopinj Celzija.

Opazovanje in radovednost

In če se vrnemo nazaj k razvoju žepnega kalkulatorja. Rode je kolegu Lenartu Kučiću v Sobotni prilogi zaupal, da je ta nastal tako, da ga je nekega dne v laboratoriju obiskal Bill Hewlett, ustanovitelj HP, in pokazal na dvajsetkilogramski računski stroj ter vprašal, ali lahko naredijo takšno napravo, ki jo bo lahko spravil v žep srajce, Rode in drugi inženirji pa so nato vzeli meter v roke in izmerili Hewlettov žep. Da izumi nastanejo iz čisto praktičnih potreb, ki jih odkrijemo tako, da opazujemo svojo okolico, priča tudi zgodba takrat 17-letnega dijaka Jureta Miklavčiča, ki ga je med prhanjem zmotilo, da se ob čakanju na toplo vodo porabi toliko mrzle pitne vode, kar je vodilo v razvoj pasivnega preklopnega ventila, ki preusmerja vodo v času pred dotokom tople vode, v namenski shranjevalnik. Še najmanj ena za okolje pomembna rešitev, ki jo danes uporabljajo vsa večja evropska mesta, je bila razvita pri nas.

Inovatorji se že zelo zgodaj naučijo ne le razmišljati drugače, ampak se drugače tudi vedejo in celo drugače govorijo. Včasih k njihovi posebnosti pripomorejo starši, drugič sorodniki ali učitelji.

Jože Torkar je na Strojni fakulteti v Ljubljani magistriral z delom iz ekonomičnega vodenja kompleksnih sistemov daljinskega ogrevanja, njegovo znanje pa se je prelilo v inovacijo in rešitve, ki jih danes evropskim mestom zagotavlja največja slovenska energetska družba Petrol in občutno pripomore k zmanjšanju izgube energije. Gorenje pa je, recimo, v devetdesetih letih prvo na svetu predstavilo gospodinjski aparat z upravljanjem na dotik. Tudi to dokazuje, da mladim, ki iščejo izzive pri delu, ni treba hoditi h Googlu ali Facebooku, saj imamo doma veliko priložnosti za potešitev kreativne žilice. »In če se mladi odločajo med študijem naravoslovja in družboslovja, naj le izberejo prvega, saj se v družboslovje lahko preusmerijo kadarkoli, obratno pa veliko težje,« je dijakom, ki se te dni odločajo za vpis na fakultete, na srce položil Demšar. Bešter pa bodočim študentom svetuje, naj bodo poleg študija še dodatno strokovno aktivni in se čim prej vključijo v projekte univerze, se povezujejo s podjetji in si širijo strokovno mrežo kontaktov.