Slovenija: peščica gradov cveti, večina propada

Bavarske meglice, ki se dvigajo nad jezerom in režejo v bližnja pobočja, tu in tam predre kakšna smreka. A med potjo na vzpetino v bližini mesteca Hohenschwangau, ob jezeru Alpsee, se povsem običajen prizor za vsakogar, ki se med menjanjem letnih časov rad potika po naravi, spremeni v – pravljico. Skozi meglo se najprej prikažejo barvita vrata, v ozadju pa stolpiči enega najbolj slikovitih gradov na svetu.

»Nova labodja skala« (Neuschwanstein) je podoba fantastične vizije »norca«, Ludvika II. Bavarskega. Končne različice sanjskega gradu, katerega v nebo segajoče stolpe si danes ogleda poldrugi milijon turistov na leto, nekdanji bavarski kralj ni dočakal. Njegovo truplo so v sumljivih okoliščinah našli v plitvini jezera leta 1886. Še pred tem se je zaradi arhitekturnih projektov zadolžil za 14 milijonov mark, kar je prevedeno v današnjo valuto nepredstavljivih 1,3 milijarde evrov, če vzamemo za primerjavo vrednost denarja glede na plače delavcev.

Bojan Rajšek

Se izplača?

Gradovi niso poceni, ne za gradnjo ne za vzdrževanje, kar je kakšni dve stoletji prej spoznal še en Ludvik – Ludvik XIV. ali Ludvik Veliki oziroma Sončni kralj, ki je želel premakniti prestolnico iz Pariza v slabih 20 kilometrov oddaljeni Versailles. Graščina, ki se s prostranim vrtom vred razteza čez 8,1 milijona kvadratnih metrov, je Francijo stala celo premoženje.

Vrednost pol stoletja trajajočega projekta – gradnja se je začela leta 1660, francoski dvor se v Versailles preselil leta 1682, dela so bila končana leta 1710, pet let pred smrtjo Ludvika XIV. – je težko oceniti, saj so veliko del v mirnih časih opravili vojaki, toda strokovnjaki se strinjajo, da bi v današnjih evrih stal nekaj milijard. Pregrešno drago je bilo tudi vzdrževanje, za katero naj bi Ludvik XVI. do leta 1789 namenil desetino pobranih davkov. Epilog najbolje opiše rezek zvok giljotine, ki je bila eno glavnih orodij revolucionarjev, katerih gnevu niso ubežala niti zlata vrata Versaillesa, simbol razkošja in potratnosti tedanjih vladarjev. Vrata, skozi katera se na leto sprehodi 7,5 milijona turistov, so Francozi za okoli pet milijonov evrov zamenjali dobrih 200 let pozneje. Od druge svetovne vojne naprej pa so vse prenove gradu s 700 sobanami, 1250 ognjišči in več kot desetimi hektarji strehe stale vsaj nekaj milijard evrov. Zadnji, dvajsetletni projekt obnove, ki se je začel leta 2003, naj bi po poročanju britanskega Guardiana pariško vlado udaril po žepu za 400 milijonov evrov.

Naravnih lepot, kulturne dediščine in drugih zanimivosti, ki jih premore majhna Slovenija, ne znamo vselej dobro promovirati.

Pa se izplača? V nekaterih primerih zagotovo. Versailles je atrakcija, ki prinaša multiplikativne učinke v celotno regijo, prinaša zaposlitve, prihodke agencijam, prevoznikom, gostincem in drugim. Kljub temu pa je samo poslovanje gradu povezano z visokimi stroški, ki jih upravljavci pogosto ne zmorejo. V Versaillesu so tako pred nekaj leti, ko je Francija zrezala letne prispevke na okoli 40 milijonov evrov, razmišljali že tudi o oddajanju dela gradu kakšnemu uglednemu hotelirju. A to se zaenkrat ni zgodilo.

Podobno velja za druge kraje. Gradovi, kot je Neuschwanstein, so poleg Münchna, ki je za množice najbolj zanimiv v času pivskega praznika Oktoberfest, glavna turistična zanimivost Bavarske. Z gradovi vabijo v svoje višavje Škoti, ki se močno naslanjajo na prihodke od turizma, če ne v Prago, gre večina turistov na češke gradove, poleg Versaillesa se v več pokrajinah z njimi ponašajo Francozi, pa Romuni z Drakulovim dvorcem …

Bojan Rajšek

Več kot 500 gradov, graščin in dvorcev

Čeprav Slovenci nikdar nismo premogli plemiške družine zvenečega imena, je zapuščina graščakov, fevdalcev ali samo lokalne gospode zelo pestra. V Sloveniji je danes več kot 350 gradov, graščin in dvorcev. Če prištejemo še razvaline, kot so na primer ostanki Ajdovskega gradca, kjer je moč po besedah Franceta Prešerna iz uvoda v Krst pri Savici uzreti Črtomirovo lastnino, je njihovo število višje od 500.

Najbolj oblegan je Ljubljanski grad, ki ga je lani obiskalo 1,2 milijona turistov. Ob dejstvu, da so turisti v Ljubljani lani prenočili skoraj 1,3-milijonkrat, je tudi razumljivo, da je grad, ki se v listinah prvič pojavi leta 1144 in nato prehodi pot od domovanja Ulrika Ljubljanskega, kaznilnice, bolnišnice do vojašnice, med najbolj obiskanimi znamenitostmi pri nas. Od leta 1905 je v lasti občine, danes pa je največja turistična zanimivost, ki prinaša več kot štiri milijone evrov letnih prihodkov. Sledi Blejski grad, ki že skoraj sedem stoletij zre na jezero s 120 metrov visoke pečine. Lani ga je po oceni blejskega zavoda za kulturo obiskalo nekaj več kot 438.000 turistov. V desetih letih se je število obiskovalcev podvojilo, prihodki pa skoraj potrojili, na 3,5 milijona evrov – večino prinesejo vstopnine, manjši del pa najemnine lokalov. Med turisti je tudi zaradi bližine Postojnske jame izredno priljubljen še Predjamski grad, ki je navdušil tudi svetovno znanega kolesarja Marca Cavendisha, njegovo fotografijo gradu je na enem od družabnih omrežij všečkalo več kot deset tisoč ljudi.

Bojan Rajšek

Vlada daje premalo denarja

Med preostalimi gradovi – predvsem tistimi, ki se niso znali pozicionirati kot muzej, galerija, gostinski obrat ali kraj za poroko – je precej več takšnih, za katere še večina Slovencev nikdar ni slišala, kaj šele turisti. Tiho propadajo globoko v senci peščice največjih, brez sredstev in (vsaj zaenkrat) brez prihodnosti.

Država skrbi za 166 grajskih objektov, od tega jih je 50 spremenila v muzeje z dodatno gostinsko in drugo turistično ponudbo, 15 v hotele, 23 pa v javne ustanove, kot so psihiatrične ustanove, domovi za starostnike ali zapori.

A številni še vedno propadajo, pri čemer je jedro problema, kot vselej, denar. »Proračunska sredstva za kulturno dediščino so z vsakim proračunom in z vsakim rebalansom proračuna manjša,« opozarjajo na ministrstvu za kulturo, kjer pojasnjujejo, da je drastično zniževanje sredstev praksa vse od leta 2009, kar je privedlo »do alarmantnega položaja za kulturno dediščino v letih 2014 in 2015«. Stanje se sicer v zadnjih dveh letih malenkost izboljšuje, a ne dovolj za vse potrebe pri obnavljanju in ohranjanju kulturne dediščine in javne kulturne infrastrukture, pri čemer ni na voljo finančnih virov, s katerimi bi bilo mogoče ublažiti izpad proračunskih sredstev.

»Na gradovih Borl, Gradac, Šrajbarski turn, Viltuš, Bizeljsko in dvorcu Dornava se trenutno po potrebi izvajajo samo najnujnejša investicijsko-vzdrževalna dela, saj nimamo dovolj finančnih sredstev,« pravijo na ministrstvu. Vlada namenja za spomenike v državni lasti 687.000 evrov na leto, za njihovo upravljanje dodatnih 269.140 evrov, v tej finančni perspektivi bomo iz Evrope za te namene pridobili še 5,6 milijona. Toda vse to je odločno premalo. Veliko gradov je tako prepuščenih zobu časa ali zgolj delno obnovljenih. Od dvanajsterice, ki jo neposredno upravlja ministrstvo za kulturo, so delno obnovljeni gradovi Negova, Pišece, Socerb, Turjak ter park in pristave gradu Snežnik.

Bojan Rajšek

Kako privabiti obiskovalce

»Vlaganje v našo skupno kulturno dediščino nikakor ne pomeni izgubljenih sredstev,« poudarjajo na ministrstvo in dodajajo, da je obnovljena kulturna dediščina s primerno vsebino v interesu vseh državljanov. Ne nazadnje zato, ker je dobra za promocijo Slovenije kot turistične dežele. »Pri tem ne gre le za ponudbo gradov, kjer prednjačita Bled z otokom in gradom in Postojnska jama s Predjamskim gradom, tu so še Plečnikova Ljubljana s starim mestnim jedrom in gradom ter druga mesta, ki navdušijo s šarmom in toplino, na primer Piran, Ptuj in Maribor, znamenitosti pod okriljem Unesca, Idrija, Škocjanske jame, partizanska bolnica Franja, pa tudi posamezni eksponati in najdbe, kot so najstarejši instrument, piščal iz kosti jamskega medveda, najstarejše leseno kolo z osjo na svetu …«

Set-jetterjev, ljudi, ki obiskujejo kraje, kjer so bili posneti filmi ali televizijske serije, je vsako leto več.

Težava je, da naravnih lepot, kulturne dediščine in drugih zanimivosti, ki jih premore majhna Slovenija, ne znamo vselej dobro promovirati. Klasične promocijske akcije redko delujejo, precej bolj učinkoviti so avtentični zapisi blogerjev ali tujih novinarjev, ki se zadnja leta na veliko delijo po družabnih omrežjih. V zadnjem času pa se je morda za najbolj učinkovito promocijo izkazalo privabljanje snemalnih ekip znanih televizijskih serij in filmov. No, ne ravno v Sloveniji, kjer nam ni uspelo izkoristiti dejstva, da je bila Soča prizorišče priljubljene mladinske fantazijske filmske serije Zgodbe iz Narnije. V Dubrovniku pa si medtem manejo roke že vse od prvih snemalnih dni televizijske serije Igra prestolov. Ta naj bi bila zaslužna za polovico desetodstotne letne rasti števila turistov.

Na Škotsko medtem privablja turiste televizijska serija Tujec (Outlander). »Serija ima velikanski učinek na škotski turizem, saj si tisoči privržencev vsako leto ogledajo zgodovinske zanimivosti cele države,« pravi Malcolm Roughead, izvršni direktor turističnega združenja VisitScotland. »Takšne vrste turizem je vse pomembnejši, set-jetterjev (ljudi, ki obiskujejo kraje, kjer so bili posneti filmi ali televizijske serije) je vsako leto več.«

Ob mešanih rezultatih različnih promocijskih akcij si lahko želimo le, da bodo ustvarjalci katere nove priljubljene televizijske serije za snemalno lokacijo izbrali enega ali več slovenskih gradov.