"Slovenija je idealno testno okolje"

Pri tem ima pogled ves čas uprt na širše gospodarsko okolje in razvojne trende. Ob obisku je bil seveda najprej zaseden s sestankom. 

Sem vas zmotil pri sestanku?

Gospod je bil z ministrstva za okolje in prostor. Njegov prvi delovni dan pri nas. Pravzaprav gre za zanimivo izmenjavo med javno upravo in gospodarstvom, ki poteka v okviru projekta Partnerstvo za spremembe pod okriljem ameriške gospodarske zbornice.

Gospodarske družbe imajo teden dni enega od svojih sodelavcev na ministrstvu, ministrstva pa pošljejo svoje sodelavce v gospodarske družbe. Za teden dni podpišemo pogodbo, človek je v podjetju 40 ur in v okviru svoje projektne naloge tudi opravi določeno delo. Projekt je zelo dobrodošel in pomaga zmanjševati prepad med realnim in javnim sektorjem.

Ste sami opazili pozitivne učinke projekta?

Seveda. Ne le da zmanjšuje stereotipne predsodke gospodarstva o javni upravi, da ta premalo dela in premalo zna, ter obratno predstave javne uprave o gospodarstvenikih, prinaša tudi konkretne izboljšave. Ministrstva bolje razumejo potrebe gospodarstva, mi pa nekoliko bolje razumemo procese v javni upravi. Prav tako ni zanemarljiv povsem človeški vidik – več ljudi ko spoznaš na drugi strani, lažje ti je dvigniti telefon, se obrniti na pravo osebo in najti potrebne informacije za hitrejšo in bolj učinkovito izpeljavo potrebnih postopkov. Ko vidimo, da se problemi pogosto pojavljajo zgolj zaradi različne perspektive, lahko s tako okrepljeno komunikacijo stvari premaknemo naprej.

Mi se vsako leto prijavimo v ta projekt; prvo leto je bil pri nas človek z ministrstva za javno upravo, lani z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, letos z ministrstva za okolje in prostor.

Tomi Lombar

Vaše podjetje je najbolj prepoznavno po izolacijskih rešitvah. Poleg tega ste v zadnjem času lansirali tudi nekatere rešitve za zeleno infrastrukturo. Ali drži zgodbica, kaj je služilo kot nenavaden navdih za eno vaših bolj uspešnih linij izdelkov?

Drži, drži. Nekateri naši inženirji, ki so imel doma dojenčke, so v svojem domačem življenju dobili navdih za novo linijo izdelkov pri – plenicah! Tako je bila najprej res ideja, da se v naši kameni volni uporabi posebne vpojne gele za zadrževanje vode po principu plenic, vendar pa je kasnejši razvoj pokazal, da je prav volna sama, če je pravilno dizajnirana, še precej bolj primerna za zadrževanje vode. Ta vrsta materiala je za zelene rešitve idealna; v tanki in lahki plasti našega rastnega medija iz kamenih vlaken rastline odlično uspevajo; voda se skupaj s hranilnimi snovmi v mikro-prostorčkih zadržuje, dokler je rastline ne potrebujejo.

Ali te zelene rešitve že udejanjate?

Da, šli smo na primer v projekte zelenih streh. Imamo že precej velikih projektov po celem svetu, na primer eno največjih bolnišnic na svetu, Univerzitetno bolnišnico Karolinska na Švedskem. Pri tem so zanimive raziskave, ki potrjujejo, da v takšni bolnišnici, kjer si bolj v stiku z naravo in imaš razgled na zelene površine, bolniki dokazano hitreje okrevajo. Trenutno na Norveškem naši partnerji postavljajo zeleno streho na enem največjih evropskih konferenčnih centrov, naša sestrska podjetja pa so v lanskem letu ozelenila precej večjih industrijskih objektov.

Hitro prodiramo tudi na ameriški trg, kjer ozelenitev streh prinaša investitorjem najrazličnejše prednosti. V predelih, kjer imajo težave z obvladovanjem meteornih voda ob neurjih, zakonodaja nudi številne olajšave pri davkih na nepremičnine tistim, ki lahko dokazano ob nalivu za določen čas zadržijo del vode na svoji strehi in s tem preprečijo takojšnji odtok meteornih voda v kanalizacijsko omrežje.

Če namreč vsa voda hkrati prihrumi v meteorne in kanalizacijske sisteme, je pritisk premočan in ne preostane jim drugega, kot da čistilne naprave odprejo in spustijo vodo z vsemi odplakami vred naprej v vodotoke. Z našo rešitvijo, ki ujame in zadrži vodo, pa se tej nevšečnosti izognejo. In namesto da lokalna oblast denar porablja za odpravo škod, raje sredstva namenja ljudem za preventivne rešitve.

Tomi Lombar

Pa vaše slavno ozelenjevanje puščave?

Prav zares že ozelenjujemo puščave – Mudon Park predstavlja novo naselje večjih razsežnosti, kjer pri umestitvi zelenih površin uporabljajo naše rešitve. V Dubaju smo postavili tudi že prvo večjo zeleno »streho«, ki se nahaja ob tamkajšnji operi – gre za površino tik pod znamenitim Burj Khalifo, namenjena pa je druženju pred predstavami ali po njih in tudi kot razgledna platforma za sloviti dubajski vodomet. Poleg tega sama ozelenitev mestu predstavlja večjo biotsko raznovrstnost in zmanjšanje učinka toplotnega jedra in prav tako prinese velike prihranke vode v primerjavi z alternativnimi rešitvami.

Pravzaprav je ozelenitev infrastrukture pomembna ne samo v puščavi ampak povsod. Lani smo tako v Nemčiji postavili prve kilometre ozelenitve področji ob avtocestah. Gre za zelene površine med obema smernima voziščema; naš rastni medij v sebi zadrži dovolj vode med deževnimi dnevi, tako da rastline dobro uspevajo tudi med daljšimi obdobji suhega vremena. Uporabljamo tudi posebno rastlinstvo, ki zraste zgolj do določene višine, kar pomeni, da je ni treba kositi in zato zapirati pasu in ovirati prometa.

Kaj pa okolje v Škofji Loki?

Na tej lokaciji smo že 50 let (podjetje pa obstaja že 60 let). Za sožitje z lokalnim okoljem moramo vedno veliko vlagati v to, da zmanjšujemo negativne učinke na okolje. Dejstvo je, da imamo okoljevarstveno dovoljenje, ki predpisuje, kakšne emisije lahko dosežemo, in tega se striktno držimo. Nikoli nismo nad mejnimi vrednostmi in zakonodaja tu je seveda čedalje bolj rigorozna, se pa trudimo, da smo kak korak pred njo.

Čez nekaj tednov bo na slovenskih cestah nekaj cistern na dan manj – za to bo poskrbela nova kisikarna v Škofji Loki.

Zdaj imamo visok dimnik, ki pripomore k temu. Iz njega se danes kadi manj, kot se je pred tremi leti (kaj šele desetimi), čez kakšno leto ali dve pa se bo še manj.

Delamo pa tudi korake naprej. Celotna industrija na globalni ravni za taljenje kamna uporablja koks kot energent, mi pa gremo kot prvi na uporabo plina in kisika. Prvi k nam že zdaj prihaja po plinovodu, drugega za zdaj še vozimo s cisternami, a z dokončanjem obrata za separacijo zraka, ki ga bomo v prihodnjih tednih zagnali, se bo tudi to končalo in bo tudi manj prevozov s tovornjaki. Trenutno namreč porabimo nekaj cistern kisika na dan in to bo opazna sprememba, še posebej če pomislimo, da nam ta kisik dovažajo iz krajev zunaj naših meja. To je tehnologija prihodnosti, ni pa enostavna. Je prebojna inovacija, ki se ne povrne takoj, a se že kažejo pozitivni učinki.

Poleg tega smo prvi v industriji še pri nečem; standard v industriji je fenol-formaldehidna steklena volna, mi pa smo prešli na tehnologijo bio-obnovljivih veziv na stekleni volni v celoti, zdaj pa počasi prehajamo na to tehnologijo tudi na kameni volni, V Novem Marofu na Hrvaškem v naslednjih mesecih, le vprašaje časa pa je, kdaj bo temu sledila tudi Škofja Loka.

Tomi Lombar

Imate tuje lastnike in ste del velike mednarodne mreže. Ali takšne inovacije oblikujete v osami ali se povezujete s podjetji znotraj vaše skupine?

Običajno se precej povezujemo, pa ne le znotraj naše skupine, pač pa tudi z drugimi podjetji, tako slovenskimi kot tujimi. Imamo dolgo zgodovino skupnih vlaganj na primer s Trimom, ki je eden naših večjih kupcev. Naš obrat v Škofji Loki je Knaufov globalni raziskovalni center za kameno volno in specializirani smo za medindustrijske trge; proizvajamo dele, ki jih nato drugi proizvajalci vgradijo v svoje izdelke in prodajo naprej, kar pomeni izjemno veliko skupnih raziskav. Tako imenovani B2B je največji del naše prodaje, čeprav gre nekaj izolacij za gradbene projekte seveda tudi neposredno končnim kupcem. Nekatera sodelovanja se sklenejo tudi zaradi usmeritve evropske komisije oziroma Junckerjevega programa spodbud za sodelovanja med malimi, srednjimi in večjimi podjetji.

Vladni in evropski programi torej imajo konkretne učinke na smer delovanja gospodarskih subjektov?

Imajo, še posebej v trenutnih razmerah negativnih obrestnih mer, ko je denarja veliko. Mi smo veliko podjetje in večino sfinanciramo sami, a na nas se obračajo manjša podjetja, ki s pomočjo določenih evropskih programov poskušajo narediti preboj, pri tem pa potrebujejo večjega partnerja. Mi predstavljamo odlično referenco, in kjer vidimo skupne koristi, z veseljem pristopimo. To so programi, ki obema partnerjema prinesejo koristi. Dejstvo, da z njimi prejmeš nekaj denarja, je še najmanjši del koristi; najbolj uporaben je hitri način iskanja idej, sodelovanj in končnih rešitev.

Zanimivo, da ima Knauf razvojni center v Škofji Loki, vas skrbi, da bi ga zaradi že pregovorno visoke obdavčitve preselili kam drugam?

Žal je to vedno možno. Še posebej za razvojne centre, ki jih je mogoče preseliti tako rekoč čez noč, pri proizvodnih obratih te odločitve o selitvi niso tako nenadne. Pri razpravi o obdavčitvi pa je vedno treba gledati celotno obremenitev, ne pa obravnavati vsakega davka posebej, kot sem zasledil v zadnjih dneh, ko se o obdavčitvi dobička govori skoraj tako, kot da smo davčna oaza. A pogledati je treba celostno, koliko davki poberejo na vsakem koraku in koliko na koncu sploh še ostane dobička, od katerega plačujemo davek. In Slovenija ni samozadosten svet, smo del EU, del OECD in s temi državami tekmujemo za delovno silo in kapital. Oboje gre tja, kjer se jim to bolj izplača.

V vašem primeru je bila to Škofja Loka?

Da, tu je bilo zares veliko znanja o kameni volni, zato imamo tu globalni razvojni center. Želim si, da bi gospodarsko okolje omogočalo več takšnih regijskih in globalnih centrov v Sloveniji (in posledično kakšen manj v okoliških državah), saj bo le tako lahko rasel srednji razred in se bo povečevala blaginja. To lahko dosežemo le v sodelovanju med gospodarstvom in javnim sektorjem ter z uporabo primernih orodij, torej tudi pravilno zastavljenega davčnega sistema.

Vas torej moti previsoka obdavčitev?

Davki so lahko tudi zelo visoki – kot vidimo v skandinavskih državah –, a ključno je, kako se porabljajo. Če gredo zares za raziskave in razvoj, ki pripomorejo k blaginji, potem podjetja in posamezniki radi plačajo davke. Pomembni pa sta tudi stabilnost in predvidljivost sistema. Če se davki spreminjajo, je koristno, če je to znano dovolj daleč vnaprej. Za podjetja, ki delamo poslovne načrte za tri do pet let, je nenehno spreminjanje davčnega sistema obremenjujoče. Seveda se vsaki spremembi prilagodimo, saj smo podjetniki, a če je pretresov preveč, se podjetja za večje investicije raje odločajo v državah z bolj predvidljivim sistemom.

Kako se vam v poslovanju pozna, da je podjetje del mednarodne korporacije, ki je v lasti nemške družine?

Tuji ali domači lastnik niti ni ključna razlika. Drži, v primeru tujega lastnika se uporablja tudi tuji jezik, konkretno v našem primeru uporabljamo angleščino, čeprav je domač jezik lastnikov nemščina. Komunikacija v Škofji Loki pa poteka v slovenskem jeziku. Mislim, da je uporaba nevtralnega jezika smiselna in poštena. Sicer pa bolj kot razliko med domačim in tujim vidim razliko v lastniku z imenom in priimkom ter množico brezimnih delničarjev. Pri lastnikih, kot je naš, to pomeni, da pride osebno k nam, pregleda stanje, pove pričakovanja … Prednost biti del takšnega velikega družinskega podjetja je prav gotovo v financiranju – če imaš dobre programe, pridobitev financiranja ni nikakršen problem. Hkrati takšni lastniki poleg kratkoročnih dobrih rezultatov gledajo tudi srednje- in dolgoročne učinke. Zato moramo imeti vsako leto določen delež prihodkov od prodaje novih izdelkov in to nas stalno žene naprej. Računati na to, da boste od paradnega konja služili še sto let, ne gre.

Kaj je prednost, ki jo Slovenija nudi tujemu lastniku?

Zaradi relativne majhnosti si upamo marsikaj in smo kot trg idealno testno območje. Tudi mi številne poslovne modele testiramo najprej v Sloveniji, preden jih presadimo drugam na večje trge naše skupine Knauf. Če se nekje zatakne, če se predvidevanja izkažejo za napačna, potem zadevo lahko ustavimo, ne da bi naredili preveč škode matičnemu podjetju. Če uspe, je dobra potrditev za prenos na tuje trge. Mislim, da se podobnega koncepta poslužujejo tudi druga podjetja, na primer BMW je pred časom prav v Sloveniji testiral svoje poslovne modele. Ravno dovolj velik in primerljiv trg smo, da smo reprezentativni, imamo primerno demografsko strukturo prebivalstva, različne regije so ravno prav raznolike … Kar velja v Sloveniji, velja za velik del Evrope, in to je lahko naša prednost.

Katere pa so trenutno omejitve v Sloveniji?

Zdi se mi, da je gospodarstvo že kar nekoliko v praznem teku. To je obdobje, ko bi bilo mogoče še marsikaj narediti, a primanjkuje določenih virov. To so lahko kadri ali pa infrastrukturne omejitve in teh ima Slovenija še veliko, na primer ureditev železniških tirov, pri čemer nimam v mislih zgolj drugega tira. Tudi proga Jesenice–Ljubljana je problematična, gre za edini enotirni odsek od Kiela do Istanbula. In to je ovira, to nam ne more biti v ponos.

V največji bolnišnici na Švedskem bolniki hitreje okrevajo tudi zaradi naše zelene strehe.

Tudi konkretno za nas je to težava – v Škofji Loki mora vlak čakati na tistega, ki potuje iz Kranja proti Ljubljani, in šele ko ta odpelje mimo Škofje Loke, lahko prvi krene pa pot. Za infrastrukturo moramo poskrbeti, če hočemo ostati konkurenčni.

Imamo dober avtocestni križ, a je preprosto preobremenjen s tovornim prometom. Lahko bi sledili švicarskemu zgledu, kjer večino tovornega prometa preusmerijo na železnico. To bi olajšalo poslovanje gospodarstvu in izboljšalo kakovost življenja prebivalcev; tudi to nekaj šteje, koliko časa ti vzame na primer pot do morja in koliko te pri tem ovira tovorni promet.

Sicer pa globalno gledano obstajajo tudi druge infrastrukturne omejitve; na primer proste računalniške kapacitete v oblaku – za avtonomno vožnjo (samovozeča vozila) moraš vsak dan shranjevati enormno veliko podatkov, toliko in toliko gigabajtov, hraniti jih je treba deset let in teh kapacitet močno primanjkuje.

Ali drži, da bi z odvečno toploto iz vašega proizvodnega procesa lahko ogrevali Škofjo Loko? Zakaj se to ne dogaja?

Delno bi res lahko. Ta ideja je živa in pričakujem, da jo bomo nekoč tudi uresničili. Na 1500, 1600 stopinjah celzija talimo kamen, in ko že dobimo talino, je veliko toplotne energije mogoče še uporabiti. V zadnjih petih letih smo imeli veliko investicij, zato izraba tega morda ni bila naša prioriteta. To nikakor ne bi bil enostaven projekt – treba bi bilo rešiti veliko težav; ne le financiranja, pač pa tudi, kako s temi sistemi premostiti železnico.

Pri tem se pojavlja dodatno vprašanje – mi sicer delamo na štiri izmene, kar pomeni tudi ob praznikih, a nekaj dni na leto proces zaustavimo in takrat te energije ni. To se običajno zgodi ravno okrog božiča in novega leta, lahko tudi okrog velike noči. Vprašanje je torej, kako v tistih dneh zagotoviti potrebno toploto. Moralo bi se odpreti partnerstvo z lokalno skupnostjo – mi lahko priskrbimo 98 ali 99 odstotkov potrebne energije, najti pa je treba rešitev za manjkajoči odstotek ali dva. To je ena od naših usmeritev za prihodnjih nekaj let, saj je presežka energije res kar nekaj. Mislim, da je to lahko v interesu vseh – mi bi si s tem povečali prihodke, ljudje pa bi se lahko ogrevali ceneje kot zdaj.

Nekaj podobnih primerov v Sloveniji že obstaja, tako se ogreva na primer Atlantis v BTC v Ljubljani pa tudi SIJ dela podobno na Jesenicah.

Ste torej energetsko precej potratno podjetje?

Sicer res potrošimo ogromno energije, a ocena je, da naši produkti v svoji življenjski dobi prihranijo nekje od dvesto- do tristokrat toliko energije, kolikor je porabimo za njihovo proizvodnjo. Energije ima Evropa premalo in jo moramo uvažati, mi pa z izolacijami skrbimo, da je ne izgubljamo. Priložnosti pa je še ogromno – tako v Sloveniji kot v Evropi je 80 odstotkov stanovanjskega fonda premalo (ali nič) izoliranega. Dela nam torej še ne bo zmanjkalo.