Slovenija ima (skrite) dragulje

Profesor Xiaobo Wu je pred kratkim obiskal poslovno šolo IEDC Bled, kjer je odkril nekaj skritih biserov slovenskega podjetništva.

Slovenija je palček na svetovnem gospodarskem zemljevidu. Se kitajska podjetja sploh zanimajo za priložnosti na takšnem trgu? Kaj pa nasprotno, se slovenski podjetniki zaradi svoje majhnosti sploh lahko uspešno kosajo z velikimi tujci in domačini na kitajskem trgu?

Slovenci so zelo sposobni. Med obiskom na Bledu sem se srečal z nekaj podjetniki, ki imajo na kitajskem trgu velik potencial, predvsem v avtomobilski industriji. Slovenija ja majhna, vendar ima kar nekaj skritih draguljev, ki jim na Kitajskem lahko uspe. Slovenski trg je po drugi strani morda res majhen, toda imate zelo lepo deželo. Največjo priložnost vidim v turizmu, tudi zato ker Kitajci vse raje obiskujejo Evropo. Priložnosti so seveda tudi v drugih sektorjih, denimo v logistiki, zaradi ugodne geografske lege. Toda ključno je, da se čim več stikov vzpostavi med strokovno dobro podkovanimi slovenskimi podjetniki in bolj dinamičnimi kitajskimi kolegi. To je naloga za vlade, zelo pomembno vlogo pa lahko imajo tudi univerze in poslovne šole.

Kitajska prehaja od modela rasti, ki se je naslanjal na več tisočmilijardne investicije, k modelu, ki se opira na kitajskega potrošnika. Kako ta sprememba vpliva na kitajsko poslovno okolje?

Na Kitajskem temu pravimo »nova realnost«. Če smo nekoč gradili rast z infrastrukturnimi projekti in industrijo cenenih izdelkov, se podjetniki zdaj lotevajo projektov, ki so osredotočeni na kakovost končnega proizvoda ali storitve, ne nazadnje to zahtevajo potrošniki sami, saj so za kakovost pripravljeni plačati več. Da bi to zagotovili, potrebujemo dobre strokovnjake. Pri tem se v marsičem lahko zgledujemo po Evropi in njenem izročilu, ki je v zgodovini vzpostavila veliko različnih načinov reševanja problemov in izkoriščanja priložnosti za napredek. Ko se Kitajska podjetja podajajo na evropski trg, tega ne počnejo samo zaradi potencialnega uspeha na trgu, ampak tudi zaradi znanj, ki jih lahko pridobijo od najboljših kadrov v EU.

osebni arhiv

Kitajska bo nekoč nehala uvažati znanje in ga bo začela celo izvažati. Imate vse boljši izobraževalni sistem, več milijonov Kitajcev se izobražuje po svetu. Nekateri se resda ne vrnejo v domovino, toda številni s seboj prinašajo znanje in izkušnje.

Vsi smo del globalne vasi in najboljše proizvode, tehnološke preboje lahko dosežemo ob sodelovanju in odprtosti drug do drugega. Samozadostnost je seveda pomembna, vendar hkrati ne verjamem v zapiranje vase. Šele ko se ljudje spoznajo z različnimi kulturami, družbami in znanji, lahko resnično dobijo navdih za inoviranje in izkoriščanje priložnosti na svetovnih trgih. Zelo pomembno pri naših študentih, ki jih pot vodi na tuje, je, da domov ne prinesejo le novih znanj, ampak tudi mrežo poznanstev. Tako imenovani družbeni kapital je zelo pomemben.

Sodelovanje obrodi sadove, vendar ali je Kitajska hkrati tudi dobro pripravljena na boj s konkurenti na globalnem trgu?

Ključ do vsega ni jemanje tržnih deležev konkurentom, ampak razmišljanje o tem, kako si lahko pomagamo, da bomo imeli od tega koristi vsi.

Toda izreči nekaj takšnega je lažje z vidika Kitajske, ki ima zelo velik, vse bolj samozadosten domači trg. Na njem pogosto zmanjka prostora celo za največje multinacionalke z zahoda. Apple je bil nekoč zelo uspešen, a ga zdaj prehitevajo domači proizvajalci Xiaomi, One Plus in Huawei. Amazon je nadomestil Alibaba, Facebook sta izrinila Renren in Weibo. Imate lastne tehnološke parke, nove raziskovalne in razvojne institucije, ki so nekajkrat večje od našega Inštituta Jožefa Stefana … kaj sploh še potrebujete od zahoda?

O tem se ne bi povsem strinjal. Poglejva samo primer Xiaomi. Razdrite katerikoli njihov telefon in v njegovem drobovju boste našli komponente, ki so bile zasnovane, razvite in proizvedene na različnih koncih sveta. Podobno tudi kitajske inovacije niso namenjene samo domačemu trgu. Vse več je sodelovanja med kitajskimi znanstveniki, raziskovalci, podjetniki in kolegi iz drugih držav. Plod tega so proizvodi in inovacije, ki so koristne za vse. Gre za položaj »win-win«, kot pravimo.

Govorite pri tem tudi o Afriki? Je dostop do novih resursov zmaga Kitajske, zgrajena infrastruktura pa pridobitev za lokalno prebivalstvo?

Gospodarska rivalstva temeljijo na različnih sistemih vrednot. A razmišljati je treba, da konkurent ne bo nujno zarezal v tvoj kos pogače, ampak lahko pomaga, da bo pogača v prihodnje večja.

Najprej naj povem, da je Kitajska zelo drugačna od kolonialnih velesil, ki so svojo tehnološko prevlado uporabile kot vzvod za krepitev lastnih interesov. Kitajska globalizacija je drugačna, saj ne vlagamo samo za to, da bi nekaj dobili, ampak izpolnjujemo cilj rastoče blaginje za vse. V Afriki smo gotovo izboljšali življenje ljudi, ki so dobili nove ceste, mobilno omrežje, in to na zelo odročnih krajih. Večina Afričanov zdaj uporablja mobilne telefone za denarna nakazila ali plačevanje računov. Tega prej ni bilo.

Najprej je treba nekaj ustvariti, preden si lahko nekaj vzamemo.

Kako torej odgovarjate kritikom, ki vidijo kitajski interes v Afriki skozi prizmo pehanja za novimi naravnimi viri?

Večina kritikov nima stika z realnostjo v Afriki. Res je, Kitajska ima veliko investicij v rudnike, toda če bi prebrali pogodbe, bi videli, da smo morali v zameno zgraditi bolnice, šole … spet so torej pridobili tudi domačini. Dodaten primer dobrih praks je svilna cesta. S pomočjo Azijske banke za naložbe v infrastrukturo (AIIB) bomo zgradili cestno in drugo infrastrukturo v nekaterih azijskih državah. Njihova gospodarstva se bodo posledično okrepila, dobili bodo nova delovna mesta, imeli višjo kupno moč, bolj dinamičen trg in s tem bomo pospešili gospodarsko rast.

Vsega vendarle ne delate za skupno dobro, ne nazadnje se borite tudi za prevlado na azijskem in svetovnih trgih. Kdo so vaši glavni rivali? Pred časom so vam Japonci speljali 15-milijardni projekt hitre železniške povezave v Indiji. Ta z 1,3 milijarde prebivalcev in hitrim ekonomskim razvojem nekako sledi vaši poti in v nekaj desetletjih lahko postane prava velesila …

Rivalstva temeljijo na različnih sistemih vrednot. A razmišljati je treba, da konkurent ne bo nujno zarezal v tvoj kos pogače, ampak lahko pomaga, da bo pogača v prihodnje večja. Rivalstva so v tem kontekstu dobra, saj pomenijo rast blaginje tako na eni kot na drugi strani meje.

Ideja o vzhajanju globalne pogače je sicer zanimiva, vendar ne vzdrži, ko jo prenesemo na trg naravnih virov, kjer se kosi pogače režejo drugače. Tehnološkega razvoja in s tem alternativ namreč ni mogoče doseči čez noč.

V afriki smo izboljšali življenje. Vemo, da je treba najprej ustvariti, preden si lahko nekaj vzamemo.

Sami ste si odgovorili. Rešitev je tehnologija in sodelovanje med narodi. Na Kitajskem imamo, na primer, največ vetrnih elektrarn na svetu, pri gradnji katerih so nam pomagali Danci in Britanci. Podobne rešitve iščemo na področju sončnih elektrarn. Ključno je sodelovanje, soustvarjanje, delitev znanja. Mislite, da smo sami naredili hitre vlake? Ne, pomagali so nam Nemci in Japonci. Podobno kot Slovenija ali druge vzhodnoevropske države v obdobju tranzicije, se mora tudi Kitajska naučiti še veliko lekcij.

osebni arhiv

Tudi, na primer, iz evropske dolžniške krize? Obseg posojil na Kitajskem raste hitreje od gospodarstva – podjetja imajo že več kot 18.000 milijard dolarjev dolgov – pregreva se nepremičninski trg, na katerem so se cene v enem letu zvišale za 25 odstotkov …

Seveda imamo težave, vsaka država jih ima. Finančni trg je vsekakor vir skrbi, vendar sem zmeren optimist in menim, da bomo probleme obvladali. Seveda se nevarnosti ne bomo mogli nikdar popolnoma znebiti. Veliko ljudi je po naravi pogoltnih, iščejo hitri zaslužek in špekulirajo. Nekateri bodo s tem zaslužili veliko. Tega ne moremo preprečiti, toda država se bori proti temu. Več bi morala sicer narediti na področju nekoliko zastarele zakonodaje.

… že zaradi številnosti prebivalstva – Kitajcev je skoraj 1,5 milijarde – ni videti konca težavam z onesnaženjem.

Morali se bomo naučiti, kako se je mogoče izogniti preveliki porabi energentov, kako preprečiti onesnaženje zraka in vode. V to se na Kitajskem veliko vlaga.

Še več vlagate v razvoj. Kitajska pokupi približno tretjino vseh industrijskih robotov, na tem področju sledite Japonski in Južni Koreji. V desetletju boste največja ekonomija na svetu, kdaj pa boste prevzeli prvo mesto tudi v tehnološki razvitosti?

Prvi cilj je seveda dohiteti ZDA, toda strateško se moramo pripraviti na obdobje po tem (angl. »beyond the catch-up«, op. p.). Moramo ubrati svojo pot, poiskati nove rešitve, predvsem tehnološke. Poglejte samo porabo energije na prebivalca. Če bomo kdaj dohiteli ZDA, bo to pomenilo katastrofo svetovnih razsežnosti. Moramo se naučiti prebivalcem zagotoviti blaginjo, le da z nižjo porabo energije in nižjim ogljičnim odtisom. Tu nastajajo ključne spremembe, vlagamo v zeleno energijo, postali smo, na primer, največji proizvajalec električnih avtomobilov na svetu.