Slovenci, zakaj se naše invencije ne realizirajo?

Marko Kos
Foto Pixabay

Začnimo pri slovenskih raziskovalcih. Kar jih poznam, so odlični, eni najboljših. Vsi se poglabljajo v iskanje odgovorov na najtežja vprašanja. Vsi so teoretično nadarjeni, večina ni praktikov, tudi brez industrijske prakse so.

Kljub vsemu so prvenstveno usmerjeni v teoretično znanost. To je ena vrsta raziskovalcev. Pri nas so takšni skoraj vsi. Morajo biti, če hočejo obdržati službo v inštitutih. Na univerzi je drugače. Če jih opazujemo, kaj počno, vidimo, da so vseskozi na lovu za projekti, ki bi jim lahko prinesli denar in s tem plače, da imajo zajamčeno eksistenco v prihodnjih treh letih. Če se jim ne posreči, izgubijo službo in plačo.

Druga vrsta so ljudje, ki želijo videti svoje ideje oživljene v materialu in njihovih funkcijah. Ti so nenehno na lovu za novimi idejami, za invencijami, ki jih lahko patentirajo kot prvi na svetu, da si zagotovijo sedanjost in s tem izhodišče za bodočnost. Ti niso teoretiki, to jih ne zanima. Dobiti potrjen patent in ga proizvajati, to so njihove sanje. Ti so pri nas pogosti, mnogo več jih je, kot si predstavljamo, to vem iz svoje industrijske izkušnje, vendar nimajo priložnosti, da bi se izživeli.

Za dosego svojega cilja potrebujejo denarna sredstva, ki so nekajkrat večja kot pri teoretikih. Teh sredstev pri nas ne najdejo. Lahko ponujajo svojo idejo v podjetjih, vendar večinoma zaman. Mali podjetniki se borijo za svoj vsakdan. Imajo svojo klientelo in svoj izdelek, a nimajo denarja, da bi ga vlagali v razvoj nečesa novega. To jim je preveč tvegano.

image
Kolektorjevi prvi dve polnilni mesti za električne avtomobile v Idriji, leto 2016. Foto Leon Vidic


Kje smo po inovacijah

Zato se pri nas po Eurostatovi raziskavi Community Innovation Survey – CIS (Pregled po inovacijah Skupnosti) samo 42 odstotkov podjetnikov trudi najti nov izdelek oz. inovacijo. Več kot polovica podjetnikov pa se ne muči z inovacijsko dejavnostjo, ampak vztraja pri dosedanji praksi proizvodnje in pri utečenih proizvodih.

Inovacije izvajajo pogosteje večja podjetja. Njihova rast zaposlenosti je večja (5 odstotkov letno v industriji, 9 odstotkov v storitvah). Ideje za nove izdelke pobirajo večinoma zunaj podjetja, od kupcev in dobaviteljev, od univerz in inštitutov pa najmanj. Ti zato nimajo prijav patentov EPO v primeri z industrijo. Zato je razumljivo, da ima svoj oddelek RiR samo 21 odstotkov malih podjetij in 69 odstotkov velikih. Inovacij izdelkov je 32 odstotkov, procesov 41 odstotkov. Zaposlenih v RiR imajo mala podjetja samo 10,4 odstotka od vseh zaposlenih v RiR, srednja podjetja 14,6 odstotka in velika podjetja 75,1 odstotka. Velika podjetja opravijo torej daleč največji del inovacijske aktivnosti, ki jo lahko ocenjevalci upoštevajo pri določanju inovacijskega indeksa države.


Takšnih ljudi, ki želijo dobiti potrjen patent in ga proizvajati, je mnogo več, kot si predstavljamo. Vendar nimajo priložnosti, da bi svoje sanje izživeli.

Poleg raziskave CIS je še EIS oz. European Innovation Scoreboard. Slovenijo uvršča v dohajajočo skupino: Portugalska, Češka, Bolgarija, Grčija, Litva, Latvija in Poljska. Naslednja skupina so sledilci: Italija, Španija, Estonija, Hrvaška, Madžarska, Malta in Slovaška. V globalnem indeksu so Finska, Švedska, Švica, ZDA, Singapur in Izrael. Te države so svetovna konica v inovacijah. Slovenija zato ni vodilna v inovacijah, lahko pa bi bila. Njen cilj bi moral biti Izrael.

Bruto izdatek za RiR v razdobju od leta 2005 do 2015 je za Slovenijo leta 2005 1,4 odstotka BDP, leta 2015 pa 2,2 odstotka, za Avstrijo leta 2005 2,4 odstotka in 2015 3,1 odstotka. Po izdatkih zaostajamo za Avstrijo za tretjino. Tudi dosežki so v tem sorazmerju.

Glede na porazdelitev raziskovalcev po sektorjih je značilno, da se Slovenija uvršča med postsocialistične države, ki imajo v javnem sektorju petino do polovico vseh raziskovalcev (Slovenija 22 odstotkov), na univerzah pa jih imajo malo. Nasprotno imajo razvite države v javnem sektorju zanemarljivo število raziskovalcev: Avstrija 3 odstotke, Švica 1 odstotek, na univerzah pa veliko: Avstrija 32 odstotkov, Švica celo 52 odstotkov in Belgija 43 odstotkov. Od tod njihov invencijski uspeh.

Število patentnih prijav na EPO (Evropski patentni urad) je v Sloveniji v desetletju med 2005 in 2015 poraslo za 20 odstotkov, v Avstriji za 24 odstotkov, v Finski celo za 33,1 odstotka. Razmerje v patentih med nami in Avstrijo je 1 proti 3,5, pri Švici 1 : 6,1 (po številu patentov na 1 milijon prebivalcev). Rast v Sloveniji je ena najmanjših, kar je znak stagnacije inovativne aktivnosti podjetij. Slovenska podjetja nimajo zaslombe pri inštitutih in univerzah. V letu 2012 je javni sektor prijavil samo 1,6 patenta na 1 milijon prebivalcev, univerze 1,9, poslovni sektor pa 13,4. Posamezniki so prijavili 9,4 patenta, kar je več kot javni sektor in univerze skupaj. Zato so patentne prijave odraz prizadevanja posameznikov, ne pa organiziranega delovanja v podjetjih in ustanovah znanja. To je odraz slabega odnosa do inovacij tako ministrstev kot drugih institucij. Industrija je prepuščena sama sebi. Nekatera podjetja so izredno dejavna, kar se kaže v rasti njihovih izdatkov za RiR in investicij za realizacijo njihovih načrtov za uveljavljanje novih izdelkov.

image
Fiti IJS


Kje so finančna sredstva za RiR

Denar za RiR je samo pri podjetjih, vendar ta zahtevajo čvrsto jamstvo za svoj denar, ki ga dajo izumitelju na razpolago. Pri tem zahtevajo neko stopnjo verjetnosti za uspešnost invencije, da se odločijo za takšen projekt. Ta verjetnost mora biti čim višja. Najnižja je pri projektih, ki jih vidijo samo razvijalci sami. V tej fazi še ni mogoče od njih zahtevati, da verjetnost uspeha podpišejo in zanj jamčijo s svojim premoženjem, ker ga nimajo. To jamstvo lahko prevzame samo podjetnik, ki ima dovolj kapitala, da prenese tudi poraz in s tem povezano izgubo. To je podjetniška vsakdanjost.

To pomeni, da mora biti podjetje tako bogato, da prenese izgube v primeru neuspešnosti projekta RiR. Takšna podjetja so v Sloveniji redka. Za velika tveganja, ki obetajo največje dobičke, mora biti podjetje tako razvito in s takšnimi kapitalskimi rezervami, da lahko prevzame tudi visoka tveganja in visoke izgube. Slovenska podjetja so premajhna in prešibka ter imajo premalo kapitala. Zato se celo velika podjetja v Evropi medsebojno podpirajo in združujejo, da bi bila kapitalsko tako močna, da bi lahko tvegala velike razvojne projekte, ki peljejo v nova področja, a terjajo velike investicije. Podjetja se hočejo zaradi velikih tveganj čim bolj zavarovati, to pa pomeni, da skušajo pritegniti v svoje razvojne skupine čim bolj nadarjene ljudi. Ti visoko inventivni ljudje so jim jamstvo, da lahko investirajo velika sredstva za dosego negotovega, vendar zelo obetavnega projekta.
Ameriški inovator največjega dosega z največjim tveganjem je bil Elon Musk. S svojo idejo električnih avtomobilov je bil eden prvih, ki je za ta cilj investiral milijarde v proizvodne kapacitete. Iz njih si je obetal toliko prihodka, prometa in dobička, da bi pokril vse izgube v prvih korakih. Zato je razumljivo, da so bile njegove izgube v prvih letih ogromne. Tako velike, da je bil njegov imperij nekajkrat na robu propada. Kljub temu je samo s svojim imenom in slovesom množici delničarjev prikazal v bližnji prihodnosti gotovost velikega uspeha in ti vlagatelji so mu verjeli ter vlagali nova in nova sredstva v njegovo podjetje. Ker je želel čim prej izpolniti njihova velika pričakovanja, je obljubljal povečanje proizvodnje, ki bi tako postala donosna, z visokimi dividendami. Vendar tega ni mogel doseči. Njegove obljube so se vrstile druga za drugo, a je bil neuspešen pri doseganju dnevne kapacitete proizvedenih avtomobilov.

image
ALL Oddelek za avtomatiko in robotiko. IJS Foto Aleš Černivec


Ker je ustvaril ogromen koncern za proizvodnjo in tehnologijo najrazličnejših vrst, se mu je posrečilo, da je izgube pokrival z dobički, ki jih je dosegal na nekaterih drugih mestih. S tem njegovim hitenjem po uspehu in izpolnjevanju pričakovanj množice vlagateljev si moramo razlagati množico njegovih novih idej, ki jih je nenehno razglašal. Vsako leto je nastopil z najmanj eno novo idejo. Ustanovil je podjetje za proizvodnjo vesoljskih plovil in pogonskih raketnih motorjev, v katerega so ljudje verjeli in čakali, da se bo uresničila njegova napoved, da bodo poleteli v vesolje na veliki izlet. Tako je ustvaril čarobni krog, ki je lahko pokril vse neuspehe.

To nam dokazuje, da lahko velike projekte z novimi rezultati pokrije in obvlada samo res zelo velik koncern. Takšnih inovativnih koncernov s takšno ekspanzijo Slovenija nima in jih najbrž nikoli ne bo imela. Visoka zadolženost sicer inovacijsko uspešne Hidrie dokazuje, da mora imeti podjetje kapitalsko močno bazo, če se hoče spustiti v tako tvegane projekte s tako velikimi investicijami, sicer tvega finančni zlom. To nas uči, da moramo imeti pri inovacijah pred očmi tudi finančno plat projekta in jo obvladovati. Tega problema se naši inovatorji ne zavedajo, ker presega njihovo obzorje. So preveč osredotočeni na tehnološko plat. To ni nič narobe, terja pa odgovornost menedžmenta za inovacijski projekt od začetka do konca. Zato morajo imeti inovatorji v podjetjih, v katerih bi radi dosegli realizacijo svojih idej, tudi podporo finančnikov.


Slovenska podjetja nimajo zaslombe pri inštitutih in univerzah. To je odraz slabega odnosa do inovacij tako ministrstev kot drugih institucij. Industrija je prepuščena sama sebi.

Svet velikih inovacijskih projektov nam kaže, da bodo slovenski raziskovalci ostali vedno frustrirani, ker ne bodo v realnosti uresničili svoje ideje, ki so jo uspešno dosegli na teoretični ravni tehnološke razdelanosti TRL 2 ali celo TRL 3 (temeljni principi in razdelan osnovni koncept). Končni cilj TRL 9, ki pomeni že realiziran prototip in uspešno testiran izdelek ali sistem v operativnem okolju v realnih dimenzijah, pa ostaja neuresničljiv. Njihovi projekti ne segajo do realizacije njihovih idej, ne pomenijo prototipa, ki bi prestal vse preizkuse in zaživel v resnici. Doslej je prišlo do te končne faze samo pri redkih projektih, recimo pri svečkah s senzorji za hladni zagon dizelskih motorjev, za katere se celo že gradi popolnoma avtomatizirana proizvodna linija. To pomeni uspešno izpolnjene vse stopnje tehnološke razdelanosti, tako da ni več nobenega tveganja za veliko investicijo.


Na kaj naj se Slovenija osredotoči

Slovenske inovacije ne bodo nikoli dale velikega dobička, ampak bodo ostale na ravni manjših projektov za manjše sestavne aparate, ki se bodo vgrajevali v finalne izdelke v velikih proizvodnjah v tujini. Popolnoma novi senzorji tlaka za krmiljenje dizelskih motorjev, ki jih je izumil koncern Hidria, bodo ostali na tej ravni in ne bodo pomenili pomika na naslednjo samostojno stopnjo, ampak bodo vedno v senci finalnega proizvajalca BMW, VW ali Mercedesa. Smetano dobička bodo posneli ti finalisti. Slovenija bo pa vedno ostala majhna, neznana in revna. Nikakor ne uspe zbrati več kapitala. To je usoda poddobaviteljev!
Zato bodo ostali slovenski raziskovalci vseh vrst frustrirani v manjši ali večji meri. To je usoda malih držav s šibko industrijo, brez velikih podjetij, brez velikega kapitala, da bi lahko dosegli pomembne prelome v tehnologijah.

image
Foto Shutterstock


Izhod iz te zagate je edino v tem, da vlada podpre propulzivna podjetja, da se bodo razširila in se združila s sorodnimi podjetji v velike organizacije, v koncerne, ki bodo zbrali toliko kapitala, da bodo možne inovacijske strategije za dosego večjih ciljev – tako velikih, da bodo omogočili večje vlaganje v finalne inovacijske projekte, ki se bodo prodajali kot finalni proizvod na trgu. Tako kot se prodaja avtomobil. Ali cementarna ali papirnica ali pa nuklearna centrala (pri čemer vemo, da smo vse to že zmogli!). In da bodo sposobni tako kot podjetja za tvegani kapital financirati, organizirati in realizirati velike projekte za finalne izdelke. Torej ne poddobaviteljski status, ko so odvisni od velikih koncernov za naročila in preživetje, ampak status kapitalsko in poslovno močnih ter avtonomnih koncernov za finalne izdelke, za katere bodo sposobni iskati kupce po celem svetu, ne samo v premajhni Sloveniji. Edino tako bodo lahko pridobili potrebne image, kupce in kooperante. Ko bomo imeli enkrat tako močna podjetja, bomo lahko izbirali sodelavce in partnerje ter se z njimi širili na vse večja področja, da se vnaprej zavarujemo proti recesiji in bližajoči se krizi.

Ta prodor je povezan z bančništvom. Banke morajo biti sposobne podpirati ta podjetja z velikimi kapitalskimi vložki. To pa zahteva močnejše banke, ki niso odvisne samo od malih vlagateljev, ampak so banke za večje projekte. Strategije širjenja naša industrija ne bo mogla izvesti s tako majhnim in omejenim bančništvom, kot ga imamo danes, razdrobljenim in povrh vsega še tujim. To je druga plat medalje. Nekateri naši ljudje so naivni in ozkega razgleda, manjka jim širine, ki so jo včasih nekatere banke imele. Na žalost so se ukvarjale bolj s kriminalnimi posli partijskega režima. Podjetja pa niso nikoli mogla dobiti potrebne podpore, ki bi jo potrebovala za realizacijo večjih zamisli. Vem, kakšne načrte je imel Litostroj z Iskro za velike energetske sisteme, vendar ni nikoli dobil potrebne podpore, da to realizira. Pa je vendar šlo za dva koncerna, ki sta imela skupaj preko 40.000 zaposlenih, kar so bile dimenzije, ki so bile celo za Nemčijo vrhunske in so spadale v razred prodornih sistemov, ki so lahko dobili partnerstvo pri nemških koncernih. S Siemensom je Litostroj izvajal skupne investicijske projekte v Aziji, v katerih sta bila enakopravna partnerja. To bi moral biti cilj vlade, kar pa zahteva široko razgledanost in možnost kreativnega predvidevanja prihodnosti.
Več iz rubrike