"Sledimo strankam, ne razmeram v njihovi državi"

Pred dvema letoma so bili med najbolj inovativnimi podjetji v Nemčiji. Nakar se je zalomilo, lani sta sledili 70-milijonska »injekcija« v restrukturiranje skupine in menjava v vodstvu. Vodenje skupine z razvejano mednarodno mrežo, »globalno podjetniško in inovativno« filozofijo in 1700 zaposlenimi je prevzel dr. Martin Schefter, ki ima več kot 25-letne poslovne izkušnje. Med drugim je vodil energetski holding Eaton Industries. Poslanstvo skupine Bartec, ki je v Sloveniji prisotna v Zagorju, strne v en stavek: So situacije, ko iskra ne sme preskočiti ...

Vodenje nemške skupine Bartec, ki jo je britanskemu Charterhouseu leta 2012 prodal zasebni investicijski sklad Capvis, ste prevzeli lani septembra. Kaj je bilo odločilno za menjavo službe in za odhod iz družbe Prvi senzor?

Za to obstaja preprost razlog. Vodenje skupine Bartec sem vzel kot izziv. Spremembe doživljajo trgi, spreminja se okolje in tudi osebno sem človek, ki ima rad spremembe in rad sprejema izzive. Ko so me vprašali, ali sprejmem ponudbo za mesto generalnega direktorja, sem to tudi storil.

Lani, še pred vašim prihodom, je bila skupina Bartec deležna kapitalske injekcije. Charterhouse je v restrukturiranje družbe vložil 50 milijonov evrov. S tem je izkazal zaupanje v skupino, z vašim imenovanjem za generalnega direktorja pa tudi v vas. Kako teče restrukturiranje?

Restrukturiranje je zajelo vse družbe v skupini, vse kraje, kjer smo prisotni, in vsa področja. Refinanciranje je za nas globalen proces, eden najzahtevnejših v zadnjih letih. Ocenjujem, da zelo dobro napredujemo. Hkrati je ta proces za nas pomemben mejnik. Bartec je za restrukturiranje prejel 70 milijonov evrov novega kapitala, od tega je 50 milijonov prispeval delničar Charterhouse Capital Partners, medtem ko je preostalih 20 milijonov zagotovilo več posojilodajalcev. Od skupnega zneska smo porabili 50 milijonov za povečanje lastniškega kapitala, kar je prispevalo k nadaljnji stabilizaciji družbe. Rok za vračilo posojil se je podaljšal do junija 2022. Z vložkom so nam Charterhouse in ostali posojilodajalci izkazali veliko zaupanje.
Poslovanje v letih 2014 in 2015, ko se je naftna kriza razširila, je bilo res oteženo. Naše stranke niso več investirale v opremo, iskali smo izhode iz nastalega položaja, vsa skupina je bila pod velikim pritiskom trga. Zdaj smo se konsolidirali: trgi se vračajo, ker nismo javno podjetje, vseh številk ne morem razkriti, a začeli smo razvijati nove operacijske in sistemske protieksplozijske rešitve. Med zadnjimi inovacijami je wi-fi rešitev za posebno nevarna območja. Naše poslovno leto traja od 1. maja do 30. aprila in za aktualno poslovno leto lahko rečem, da že žanjemo prve uspehe.


 

Kakšna je zdaj finančna situacija skupine?

Izdam lahko le nekaj splošnih podatkov: prihodki od prodaje so lani dosegli okrog tristo milijonov evrov, EBITDA je poslovna skrivnost, po vsem svetu imamo 1700 zaposlenih in ponašamo se z relativno močno bazo v Evropi. Največ zaposlenih imamo seveda na nemški lokaciji, obenem pa se trudimo povečevati rast tudi povsod drugje, kjer smo prisotni.

Še manj kot o številkah je najbrž na položaju generalnega direktorja zaželeno govoriti o lastniku. Pa vendar – je Charterhouse po vašem mnenju dober gospodar?

Nič slabega ne morem reči o Charterhouseu. To ni klasičen oziroma tipičen zasebni investicijski sklad, ki bi izvajal kakršen koli pritisk na vodstvo. Kljub temu da smo v procesu restrukturiranja skupine, pritiskov doslej nisem občutil. Ves čas se veliko pogovarjamo, nenehno smo v stikih. Glede na to, da smo uspešni, menim, da je tudi lastnik lahko enako zadovoljen z ekipo, ki jo je postavil. Ne morem pa z gotovostjo reči, kako bi bilo, če bi se restrukturiranje zatikalo. V tem primeru bi bilo najbrž marsikaj drugače … A kot rečeno: doslej imam z lastniki dobre izkušnje.

V 2014 je Bartec prevzel italijansko skupino TOP. Ta pridobitev velja za največjo v več kot 40-letnem obstoju Barteca. Postajajo prevzemi pravilo ali je bilo to bolj izjemno dejanje?

Gre za veliko, pomembno skupino, ki seveda potrebuje nekaj časa za prilagoditev novemu položaju. Integracija v skupino Bartec gre Italijanom dobro. Skupina TOP, ki jo sestavljajo tri družbe: Feam, Nova Asp in Fenex, je specializirana za načrtovanje in izdelavo eksplozijsko varnih naprav in sistemov. Ker je skupina TOP razvila inovativne tehnologije, kot so LED svetila za uporabo na nevarnih območjih, zelo dobro dopolnjuje portfelj Bartecovih izdelkov, ki vključuje klasične zaščite pred eksplozijami, opremo za nadzor ter tehnologije za avtomatizacijo in razsvetljavo.
Pripojitve in prevzemi sicer niso v vrhu naših prednostnih nalog. To sta, kot že rečeno, restrukturiranje in rast. Če so pogoji za poslovanje dobri, se odločimo tudi za takšen nakup. Sicer pa imajo investicije, kakršna je v Zagorju, prednost. Bolj se torej osredotočamo na rast obstoječe skupine.

In kje so meje Bartecove rasti?

Objektivno je z rastjo tako: rasteš, dokler rast prinaša dobiček. To je bistvo rasti, ki temelji na tradiciji, na ljudeh. Če smo pri tem uspešni na trgu, je cilj dosežen. A to ni nekaj samoumevnega. Za to mora biti izpolnjena kopica dejavnikov: imeti moraš pravi produkt ob pravem času in ga pravi čas plasirati na trg … Šele prava kombinacija vsega tega daje rezultate in šele v takih pogojih je mogoče povečevati tudi zaposlovanje.

Je visoka tehnologija dobrodošla tudi na področju protieksplozijske zaščite?

Ljudje zaupajo naši tehnologiji, razlog za to je preprost: ker se želijo izogniti eksplozijam v rudnikih, na naftnih ploščadih … Industrijske panoge naših strank so precej konservativne. Če kaj spremeniš, marsikdo zmigne z glavo in reče ah, raje si ne želimo sprememb. Tehnološke novosti niso v središču pozornosti, če obstoječa tehnologija deluje dobro. Kar pa ne pomeni, da možnosti za visoko tehnologijo v našem poslu oziroma v komunikacijskih procesih in prenosu podatkov ni. Informacijski procesi, ki jih uporabljamo v protieksplozijski zaščiti, postajajo pomemben del našega posla.

Slovensko tovarno protieksplozijsko zaščitenih električnih naprav v Zagorju so ustanovili leta 1958. Del nemškega Barteca z letnico 1975 je postala leta 1997. S 60-letno tradicijo je ena najstarejših tovarn v skupini. V kakšni kondiciji je?

Najboljši odgovor na to vprašanje je podatek, da v Sloveniji načrtujemo pomembne investicije v proizvodne zmogljivosti v Zagorju, natančneje v obdelovalni center CNC, v impregnirni stroj in stroj za navijalnico v skupni vrednosti prek dveh milijonov evrov, poleg tega pa vzpostavljamo nov skupni servisni center v Ljubljani. Vrata bo odprl predvidoma letos. Verjamemo, da ima slovenska lokacija prihodnost, in zato investiramo vanjo. Brez tega se tudi za vlaganja ne bi odločili. Investicija v Sloveniji je trenutno ena naših največjih investicij … To najbrž nekaj pomeni.

Kje ima skupina Bartec rezerve?

Prepričan sem, da je mogoče procese na vseh Bartecovih lokacijah še izboljšati. Ravno zdaj se odvija eden takih procesov, kjer naši ljudje sodelujejo pri izboljšavah delovnih prostorov in celotnega delovnega procesa. Ljudje najbolje vedo, kako optimizirati delovni proces, kaj bi bilo dobro spremeniti, urediti. Zato jih redno prosimo za mnenje. Tudi zaposleni v Zagorju stalno sodelujejo v izboljšavah. Danes vidijo to, jutri ono … in rezultat je stalen napredek. To se dogaja v tehnologiji, ko podjetja kupujejo naprednejšo in naprednejšo opremo, in tudi na vseh drugih področjih.

V Zagorju so se pred dobrimi dvajsetimi leti bali prihoda tujega, nemškega lastnika. Bali so se, da jih kupuje zato, da bi jih dražje prodal. Zdaj jemljejo besedo nazaj …

Strah je vedno povezan s pomanjkanjem komunikacije. Ljudje začutijo strah, kadar ne vedo, kaj jih čaka, kadar pričakujejo, da jih bo kdo prizadel – da bo zaprl tovarno, jih odpustil. Za Bartec pod mojim vodenjem lahko trdim, da smo v stalnih stikih z ljudmi, pogovarjamo se, zato vedno vedo, kaj se dogaja v skupini. Tako dobijo občutek, da sodelujejo pri vsem, in se počutijo varne.

Slovenska Bartec Varnost je edina proizvajalka elektromotorjev v skupini. Ali ti ostajajo njena »top« prednost?

Tako je, in to piše v vseh naših globalnih načrtih …

Kakšno zaupanje imate v ljudi, ki vodijo podjetja v skupini Bartec?

Povsem jim zaupam, in če povem pošteno, brez zaupanja v vodilno ekipo z direktorico Simono Klukej na čelu ne bi bilo investicije v Slovenijo. Zaupanje je eden temeljnih pogojev, ko se odločamo za vlaganja v neko lokacijo. Vlaganja so v bistvu plod kombinacije tehničnega znanja in zaupanja.

Nekateri ekonomisti svarijo pred novo gospodarsko krizo. Jo v Nemčiji že občutite?

V resnici niti ne, a napovedi o njej znajo biti strašljive. Za zdaj posli v naftni industriji celo rastejo. A človek nikoli ne ve … Toda če se ne bo nič pretresljivega zgodilo in vse ostane bolj ali manj, kot je, smo lahko brez skrbi. V tem primeru se eksistencialne krize v gospodarstvu ne bojim. Med panogami so velike razlike. Včasih se kakšna znajde v krizi, druga posluje brez težav, zato je najbolje, da so posamezne dejavnosti kar se da razpršene. Cikli, ko gre gospodarstvu dobro ali slabo, nihajo in mestoma so zadeve videti precej zavajajoče.

V Evropi, tudi v Sloveniji, se rudniki zapirajo. Kaj to pomeni za industrijo, ki živi od premogovništva, oziroma za Bartecove posle?

Odnos do premogovne industrije se razlikuje od države do države. Za Nemčijo je na primer premogovništvo še vedno pomembna panoga. A v skladu s pravili EU mora Nemčija premogovnike zapreti. Pred meseci sem obiskal zadnji delujoči nemški rudnik. Podzemno pridobivanje premoga v Nemčiji se končuje. Tudi v drugih državah, kot na primer na Poljskem ali v Sloveniji, se boste prej ali slej soočili s tem. Premogu kot energetskemu viru se življenjska doba izteka. Kot končno leto se v zvezi z Nemčijo omenja leto 2038. Kot sem že omenil, je Bartec prisoten v različnih panogah – tudi v rudarstvu. Evropski premogovniški trg bo najverjetneje izginil, drugi bodo rasli, in to so povsem drugačni trgi. Elektromotorjev ne uporablja samo rudarstvo, prisotni smo povsod, kjer obstaja nevarnost eksplozije nafte, plina ali bencina. Povsod tam za črpalke potrebujejo elektromotorje, zato me ne skrbi, da bi se ti trgi zaprli. To pomeni, da se tudi za posel v zagorski družbi Bartec Varnost zaradi zapiranja rudnikov ni bati.

Ali spremljate razmere v slovenskem gospodarstvu?

Spremljamo razmere v naftni, kemični in farmacevtski industriji povsod po svetu, v posameznih regijah pa ne. Če je stranka iz Slovenije, sledimo pač potrebam stranke, ne sledimo pa razmeram v njeni državi. Naši elektromotorji morajo povsod delovati optimalno.

Mnogi v Sloveniji so prepričani, da je težko priti na nemški trg. Zato prirejajo razne delavnice in izobraževanja. Je nemški trg res tako zahteven?

Mi z njim nimamo težav (smeh). Sicer pa je na nemškem trgu prisotnih precej slovenskih izdelkov. Naše stranke nimajo slabega mnenja o njih. Nikoli še nisem slišal nobene negativne ocene.

V mislih imate eksplozijsko varne motorje iz Zagorja. Kako pa kot Nemec gledate na izdelke slovenskih proizvajalcev nasploh in na blagovno znamko narejeno v Sloveniji?

Dobro poznam še en slovenski izdelek. Naključje je, da gre še za en izdelek iz Zagorja – za izdelke družbe Eti iz Izlak, ki se jih prav tako drži dober sloves. Njihove varovalke so znane po vsem svetu. S slovenskimi izdelki sam nimam nobene slabe izkušnje. V Nemčiji cenimo slovensko kakovost in fleksibilnost vaše industrije ter dobaviteljev, še posebej pa znanje, ki ga imajo zaposleni.
Danes brez kakovosti na trgu nimaš kaj iskati, izpadeš iz igre ne glede na to, ali prihajaš iz Italije ali s Kitajske. Na tem mestu se političnega komentarja ne morem povsem vzdržati. V Nemčiji vodilni gospodarstveniki razpravljajo o demonstracijah političnih ekstremistov in nacionalizmu. Strinjajo se, da je to precej neumno. Sam menim, da imamo vsi narodi zgodovino. Za Slovence je to nekdanja Jugoslavija, vojna, ki si je nihče ni želel. Mislim, da bi se morale države bolj osredotočiti na globalno gospodarsko rast, ker vsi potrebujemo globalna podjetja, globalne menedžerje, pa tudi delovati moramo kot globalna ekipa. Nikakor ne mislim, da bi lahko le nemška ekipa uspešno vodila globalno podjetje. Za globalni uspeh potrebujemo globalne igralce: različno izobražene ljudi različnih idej.

In najbrž tudi globalne plače …

Plače morajo biti v sorazmerju z lokalnim okoljem. Ljudje na Kitajskem, v Mehiki, Nemčiji ali Sloveniji imajo različne plače, ki morajo biti odvisne od lokalnega življenjskega sloga in lokalnih stroškov. V svetovni ekonomiji je najboljši pokazatelj ekonomske moči McDonald’s, t. i. Big Mac indikator. To pomeni, da je cena za Big Mac od države do države različna. V Nemčiji zanj morda plačaš šest evrov, v Sloveniji morda štiri, v Mehiki morda dva evra. Zaradi različnih cen oziroma stroškov se razlikujejo tudi plače.

Donald Trump, rusko-ukrajinski konflikt, migranti, slovenski davki – vse to otežuje poslovanje slovenskih izvoznikov. Se s podobnimi težavami spopada tudi nemško gospodarstvo?

Imam lastno mnenje o tem, ki ni nujno tudi mnenje skupine Bartec. V Nemčiji moramo biti pozorni na dvoje: na brexit, za katerega ne vemo, kam nas pelje. V Veliki Britaniji imamo kupce in dobavitelje, ki morajo šele videti, kako bo brexit deloval. Drugo je trgovinska vojna, ki utegne tudi vplivati na nas, zato opazujemo, kaj se dogaja. ZDA so naš izvozno-uvozni partner, prav tako Kitajska. V skupini Bartec na vse to seveda ne moremo vplivati. Lahko pa razmere vplivajo na nas. A tudi strateške odločitve v trgovinski vojni se lahko v zgolj dveh letih popolnoma spremenijo.

Slovenije mnogi slovenski gospodarstveniki tudi zaradi davkov nimajo za prijazno. Kako je z nemškimi gospodarstveniki in nemškimi davki?

Imamo precej visoke davke, toda nobenih strateških odločitev ne sprejemamo v zvezi z njimi. Najbrž so povsod previsoki in najbrž bi bil ves svet srečen, če bi jih znižali. Toliko za šalo, resno pa: seveda je treba razumeti, da imajo davki svoj namen, da jih je pač treba upoštevati v vseh finančnih načrtih. A zaradi njih si ne delam skrbi. Če jih ne bi bilo, bi bil pa seveda tudi čisto srečen.

Ali je nemška država torej prijazna do gospodarstva?

Nemška industrija je dokazano uspešna, zato ne bi rekel, da so davki ravno naši ubijalci. Seveda bi jih bilo lahko na splošno manj, toda, kot rečeno, nam za zdaj ne predstavljajo večjih težav.

Kaj pa osebno?

Osebno je ta hip moja edina težava ta, da ne govorim slovensko …