Skrivnost povečanja BDP

Po letu 2012 opažamo, da v EU nizka tehnologija uspeva vse hitreje in po dodani vrednosti na zaposlenega dohiteva nizko srednjo tehnologijo. Pričakovali bi, da bodo podjetja vse bolj opuščala nizko tehnologijo in se z novimi izdelki približevala srednji tehnologiji, kajti nizka tehnologija ni vabljiva zaradi svoje nizke donosnosti. Zaposleni so imeli nizke plače celo v primerih, ko so se z dodatnim izobraževanjem približevali tehnološko zahtevnejšim delom in kompetencam. Za razmejitev različnih vrst tehnologij naj navedem Eurostatovo uvrščanje podjetij: nizke tehnologije obsegajo prehrambno, tekstilno, oblačilno, usnjarsko, lesno, papirno in tiskarsko; srednje nizke tehnologije: gumarsko, plastično, mineralno, kovinsko izdelavno in predelavno ter pohištveno.

Večinoma sem deloval v visoki ali srednje visoki tehnologiji. Drugačen pogled na nizkotehnološka podjetja sem dobil, ko smo začeli s Siemensom v Erlangenu sodelovati na avtomatizaciji podjetij za proizvodnjo betonskih elementov. V procesih so delovali fizični delavci; avtomatizacija naj bi jih nadomestila v 70 do 80 odstotkih. Struktura izobrazbe zaposlenih bi se v temeljih spremenila. Direktor sektorja dr. inž. Hans R. mi je pri kosilu rekel, da se redki zavedajo ekonomske moči te preobrazbe. Napovedal je premik zahtevnosti te nekoč proslule panoge v višje razrede zahtevnosti znanja. To bo revolucija v industriji. Po letu 2000 je res hitro naraščalo investiranje v avtomatizacijo teh delovnih procesov. Zmanjkalo je projektantov in inženirjev za projektiranje, vodenje, nadzor, gradnjo in servisiranje. Vodstva podjetij so začela množično doizobraževati zaposlene. Raven zahtevnosti je rasla. Začela se je robotizacija, konstruktorji so imeli čez glavo dela, morali so skonstruirati na tisoče novih naprav. Finska je z revolucijo v spravilu lesa sprožila preobrazbo celotne panoge. Ogromno delavcev je zamenjal avtomat za vse faze poseka in obdelave dreves vse do transporta. Ves gozd poseka, ogoli, razreže in transportira na tovornjak en sam delavec, ki sedi na varnem v kabini. Ni več mrtvih, kar je bilo prej običajno. Ta proces je prišel šele zdaj tudi k nam. Vendar prepočasi, kajti naložbe v nove stroje so premajhne.

Pixabay

Naš pogled na ta proces se spremeni, če se zavemo, kaj to pomeni za nacionalno gospodarstvo. Tabela 1 kaže obseg tega sektorja: približno tretjina vseh zaposlenih v industriji sodi v nizko tehnologijo. Proti pričakovanju vodita Belgija in Finska z več kot tretjino. Celo v Švici in Švedski je ta sektor prevladujoč. V Avstriji je manjši, najmanjši je pri nas, samo 27,3 odstotka. V primerjavi s tem sektorjem je sektor visoke tehnologije šibkejši, celo če prištejemo k visokotehnološki proizvodnji prihodek storitev, intenzivnih po znanju, kamor spadajo zagonska podjetja, programiranje in trženje njihovih storitev.

Tabela 2 nam kaže premoč sektorja nizke tehnologije in šibkost visoke tehnologije z vključenimi visokotehnološkimi storitvami. Deleži se v različnih državah ne spreminjajo veliko. Avstrija je najbolj napredovala z avtomatizacijo nizkotehnološkega sektorja, saj je njegov prihodek za 63 odstotkov večji od visokotehnološkega, še enkrat večji od belgijskega.

Pixabay

Posledice na nacionalnih računih

Po tabeli 1 je v Sloveniji dodana vrednost na zaposlenega v podjetjih nizke tehnologije med manjšimi evropskimi državami majhna, čeprav je struktura industrije podobna. Slovenska bruto dodana vrednost na zaposlenega je 23.900 evrov, avstrijska je s 66.700 evri 2,8-krat višja, belgijska celo 2,63-krat višja. Še večje razlike so pri prihodku na zaposlenega: avstrijski je 2,68-krat višji od našega, finski 2,95-krat višji, belgijski pa celo 3,5-krat višji. To pomeni, da so visokoavtomatizirani in da dosegajo višje cene.

Zaposlenost se je v nizkotehnoloških podjetjih zmanjšala: v Švedski za 20 odstotkov, v Švici je ostala ista, največ se je zmanjšala v Sloveniji. Vendar se to na dodani vrednosti na zaposlenega ne pozna: ni se povečala, kot bi pričakovali. Odgovor na to vprašanje bomo našli v višini naložb na zaposlenega. V letu 2014 so naložbe na zaposlenega v Sloveniji znašale 4500 evrov, v Avstriji pa 6500 evrov, za 44 odstotkov več, na Finskem dvakrat več, v Belgiji celo 3,8-krat več. Te naložbe so bile namenjene avtomatizaciji. V industriji lesa so zlasti Finci izumili nove naprave, ki zamenjujejo mnogo delavcev. Avtomatizacija je v vseh teh industrijah zaradi inovacij dosegla veliko produktivnost, tako da so procesi cenejši kot doslej. Zato se ta proizvodnja iz Azije vrača nazaj v Evropo.

Pixabay

S tem procesom digitalizacije so povezane vse večje zahteve po znanju delavcev. Fleksibilizacija proizvodnje terja programsko delovno pripravo v tehnoloških oddelkih. Zato se proizvodnja lahko zelo hitro prilagodi naročnikom z drugačnim programom. To pomeni visoko konkurenčnost, vodstvo podjetja lahko sprejme vsakršno naročilo in ga izpolni v rekordnem času. To v tradicionalni proizvodnji ni bilo mogoče. Medtem ko so doslej delo urejali mojstri z dolgoletnimi izkušnjami, je danes treba te postopke programirati in to prenesti v stroje. Zato je čedalje večji delež visokoizobraženih tehnikov in inženirjev od 5. do 8. stopnje po ISCED. V obdobju med letoma 2008 do 2015 se je število zaposlenih z izobrazbo od 5. do 8. stopnje najbolj povečalo na Irskem: od 22,5 odstotka zaposlenih leta 2008 na 30,6 odstotka leta 2015, to je za kar 36 odstotkov. Pri nas se je delež visokoizobraženih povečal od 8,9 odstotka na 18,4. V Avstriji je s 23,3 odstotka ta delež precej večji kot pri nas. Zato nas Avstrija po konkurenčnosti prehiteva. Tudi na Finskem se je povečal delež visokoizobraženih na 26,4 odstotka, kar je eden najvišjih v EU. Madžarska je za nami zaostala z 9,8 odstotka, medtem ko nas je Estonija prehitela z 22 odstotki. Ta proces intelektualizacije je znamenje preobrazbe strukture dela in delovnih sredstev. Finski velik delež visokoizobraženih kaže na močno napredovanje avtomatizacije, kar kaže tudi visoka dodana vrednost na zaposlenega.

Pri racionalizaciji ne upoštevamo velikosti povprečnega podjetja v nizki tehnologiji: pri nas ima 6,2 zaposlenega, v Avstriji 15,1 zaposlenega, 1,5-krat več, v Švici celo 21,2 zaposlenega, kar 3,4-krat več. Zato so ta podjetja bolj racionalna, ker odpade režija (računovodstvo in knjigovodstvo) na več zaposlenih. Nobena država nima tako razdrobljenega podjetniškega sektorja kot mi. Zato šibka podjetja nimajo kapitala za avtomatizacijo. Za vodstva podjetij je to ključno spoznanje. Brez tega ne bo visoke produktivnosti.

Posledica večjih investicij

S tem intenzivnim investiranjem so se nizkotehnološka podjetja po dodani vrednosti na zaposlenega približala srednjim nizkotehnološkim podjetjem. Slovenija je pri tem zaostala, kajti razlika v dodani vrednosti na zaposlenega nizkotehnološke proizvodnje je ostala enaka: 23.900 evrov proti srednji nizkotehnološki s 33.100 evri. Medtem se je v Avstriji dodana vrednost nizke tehnologije s 66.700 evri približala srednji nizkotehnološki s 74.600 evri. Prva je tu Belgija, ki je z intenzivnimi investicijami v nizkotehnoloških podjetjih povečala dodano vrednost na 62.800 evrov, medtem ko je v srednji nizkotehnološki panogi 87.500 evrov, kar je le 39 odstotkov več. Pred naložbenim valom leta 2008 je bila ta razlika večja.

Razlika v prihodku na zaposlenega je še večja. V Sloveniji je 121.200 evrov, v Avstriji pa 271.800 evrov, to je za 124 odstotkov večji. Te številke kažejo, da je naše zanašanje na visoko tehnologijo preveč poudarjeno. Težišče sprememb je drugje: na mestih z znanjem nizkoizobraženega delavca. Tam bodo spremembe radikalne. Tam bo največja revolucija dela. Visoka tehnologija ima vzorce iz visokorazvitih okolij, mi jim samo sledimo. Avtomatizacijo nizkotehnoloških podjetij pa bodo morali izvesti naši inženirji, kajti vsak delovni proces je specifičen, nima nekega splošno veljavnega modela, ki bi se ga naučili pri predavanjih. Akrapovič je začel z ničle, ni imel vzora, a je sam uspel kot svetovni unikat! Tudi profesorji se morajo preusmeriti in inovirati svoja predavanja. Premalo so posodobljena, kar vidim v diplomskih nalogah študentov.

Pixabay

Kam peljati podjetja nizke tehnologije?

Nizka tehnologija je še vedno neizrabljen vir prihodka in s tem BDP. Če upoštevamo razmerja obsega, bi ga lahko povečali za dvajset do trideset odstotkov. Če nam uspe povečati dodano vrednost za 150 do 200 odstotkov, se bomo približali srednji nizki tehnologiji. Pot do tja je dolga in zahtevna. Zgornji menedžment se mora po svoji podjetniški ideologiji spremeniti, ker je ta zastarela tako kot tehnologije. Lastniki ga morajo zamenjati z mladim in ambicioznim. Glavno je videti cilj in biti dosleden. Ne sprejemati kompromisov. Tega ne učijo na nobenih poslovnih šolah. Nizka tehnologija je ogromna rezerva, saj obsega tretjino industrije. Možnosti so neizmerne. Mnogo večje kot v visoki tehnologiji. Zakaj si še noben startup ni postavil za cilj dvigniti nizkotehnološko podjetje na raven srednjetehnološkega? Ker presega njihove zmožnosti, da izrabijo zakladnico znanj in spretnosti tradicionalnega mojstra. Njegove izkušnje mora projektant novega sistema izrabiti in jih tako rekoč avtomatizirati. Če vprašam mojstra v proizvodnji, kaj bi on naredil, mi našteva nepomembne ukrepe: kako poenostaviti strežbo pri delovnih mestih, kako privarčevati na poti itd. To pa niso radikalne spremembe, ki jih zna uresničiti po podrobni študiji proizvodnje samo iznajdljiv inženir, ki obvlada elemente robotizacije. Za ta namen so potrebni popolnoma novi stroji, kar pomeni inovacije.

Zato svetujem vodjem teh podjetij, naj najprej dvignejo raven znanja v svojih podjetjih. Delež visokoizobraženih tehnologov je prenizek. Prehiteti moramo Avstrijo in se približati Finski, ki dosega že tretjino zaposlenih s terciarno izobrazbo. Tem ljudem dajte nalogo, da tehnološke postopke radikalno spremenijo. Ne v podrobnostih, ampak kompleksno. Vzor naj nam bo finska revolucija lesne industrije. Mi nimamo nič manj gozdov kot Finci, pa nikomur ne pade na pamet, da bi to izkoristil z novimi tehnologijami. Poglobimo se v to! Vpliva naložb na BDP nihče ne raziskuje! Niti ne vračila naložb.

Zahteven zalogaj je pridobiti za to potreben kapital. Ta problem je ključ. Posnemajmo Fince in Estonce, ki imajo isti cilj in malo sredstev. Mi nimamo malo kapitala, vendar ni nikogar, ki bi se ga drznil zbirati in z njim zaslužiti. Vendar se tu skrivajo velike možnosti za dobičke in hitro vračilo vloženega kapitala.

-------------------

* Prof. dr. inž. Marko Kos je bil v industriji konstruktor, nazadnje direktor Inštituta za RiR Litostroj, je avtor knjig Pot iz neinovacijske družbe (1986), Pogled v prihodnost (1986) in Industrializem (1988). Bil je profesor na fakulteti za strojništvo in profesor za menedžment na fakulteti za družboslovje; je prejemnik državne nagrade za življenjsko delo na področju inovacij.