Skozi umazano kampanjo do osovraženega vodje

Ko bodo volišča 8. novembra zaprta, naj bi se prispevki podpornikov nagrmadili 6,6 milijarde dolarjev visoko – več kot 11 odstotkov tega zneska, dvakrat več kot pred štirimi leti, naj bi prispevale najpremožnejše družine – kar je po podatkih nevladne organizacije Center for Responsive Politics nekaj več kot 85 milijonov dolarjev nad zneskom s preteklih volitev, na katerih si je Barrack Obama priboril drugi štiriletni mandat v Beli hiši.

Tokratni zmagovalec bo imel za tak podvig bore malo možnosti, vsaj če vprašate prvega ekonomista Saxo Bank Steena Jakobsena: »Ni pomembno, kdo zbere več elektorskih glasov. En ali drug kandidat bo v zgodovino zapisan kot predsednik, ki nam je pomagal spregledati, da enostavno potrebujemo nekaj drugega, in nas spodbodel k temu, da to tudi zahtevamo.«

Osovraženka 
in »diktator«

Če bodo Američani izvolili Hillary Clinton, kar navkljub usihanju prednosti še vedno napoveduje večina anket, bo postala prva predsednica ZDA, a hkrati tudi najmanj priljubljena izmed vseh ameriških voditeljev moderne zgodovine. Volivcem gredo v nos povezave z Wall Streetom, zagovarjanje vojne v Iraku, neprevidnost z občutljivo spletno pošto in serija škandalov, kot sta Whitewater, ki se je vrtel okoli nezakonito vodene naložbe, ali Travelgate, v katerem naj bi Clintonova odpuščala zaposlene v Beli hiši in jih zamenjevala s svojimi prijatelji in znanci.

Le en kandidat se lahko kosa z njo pri vrhu lestvice nepriljubljenosti. In to ni nihče drug kot Donald Trump, ki kljub klovnskim vložkom med množico volivcev nekako ohranja avro sposobnega poslovneža, s pomočjo katere jezdi na val nestrpnosti in dolgoletnega nezadovoljstva z vladajočimi. »Heroj« iz časov, ko je mali človek skozi priprta vrata zrl v svet elite in sanjal o tem, da bo postal del nje. S to razliko, da ameriške sanje, preoblečene v besede iz političnih izpadov »the Donalda«, pogosto spominjajo na demokratično nočno moro. »Ko bom postal predsednik, greš v zapor,« je samo ena od takšnih izjav, uperjenih proti Clintonovi, ki bi jo prej pripisali diktatorju kot predsedniškemu kandidatu svetovne zibelke novodobne demokracije. »Bomo videli, če bom sprejel izid volitev,« črpa simpatije med sloji prebivalcev, vse bolj razočaranih nad ameriškim življenjem, ki jim med drugim obljublja moč z orožjem za pasom in varnost pred priseljenci, za zidom dimenzij iz Igre prestolov.

Krhko zaupanje 
v ameriške 
finančne trge

Nevarna mešanica nezadovoljstva, občutka, da ni nobenega napredka, in pretrganih vezi med malim človekom in političnimi kolesi, ki se vrtijo v Washingtonu, pušča svoje sledi tudi na ameriških finančnih trgih.

Dejstvo, da se bo večina odločila za »manjše zlo«, ne pa za kandidata, ki bi ga res srčno podpirala, vnaša nemir med vlagatelje. Strah pred neznanim je v tednu, ki se je končal 19. oktobra, povzročil pravi eksodus vzajemnih skladov. Vlagatelji, med katerimi naj bi bila cela kopica fizičnih oseb, so po podatkih inštituta Investment Company Institute iz skladov, pretežno vezanih na ameriški trg, vzeli kar 17 milijard dolarjev sredstev, največ po avgustu leta 2011, ko so svet še vedno tresli popotresni sunki svetovne finančne in gospodarske krize.

Nezaupanje v denarno politiko ameriške centralne banke Federal Reserve in političnih neznank, ki jih prinašajo te volitve, je od začetka leta 2015 povzročilo odtekanje že 257 milijard dolarjev iz upravljavskih skladov, je ocenila analitska hiša Morningstar. To je več, kot bo letos znašal bruto domači proizvod Finske.

Spogledovanje z znanstveno fantastiko

Ob kritični analizi gospodarskih in predvsem davčnih rešitev Clintonove ter Trumpa je morda čudno, da ni preplah še večji. Širokoustenje Trumpa, ki pravi, da bo z znižanjem davka na dobiček za 20 odstotnih točk prinesel 25 milijonov delovnih mest in gospodarski razcvet – tudi na račun ukinitve sistema zdravstvenega zavarovanja Obamacare – je skorajda laž. Resnico medtem olepšuje tudi Clintonova, ki bi z davčno obremenitvijo bogatih iskala sredstva za vlaganje v visokotehnološke panoge, s čimer namerava v desetletju ustvariti 10 milijonov novih in dobro plačanih delovnih mest.

Čeprav kandidata stojita na nasprotnih bregovih, imajo njuni načrti vsaj eno skupno točko – gospodarsko so neučinkoviti, ugotavlja neodvisni odbor za odgovoren zvezni proračun. Po njegovem bi 1400 milijard dolarjev težki dvig davkov Clintonove zavrl potrošnjo, predvsem pa ukinil spodbude za poslovanje, vlaganje in varčevanje. Zaradi tega bi se ameriško gospodarstvo prihodnje leto skrčilo za dodatne pol odstotne točke, čez desetletje bi bilo na ta račun manjše za 0,1 odstotne točke, medtem ko bi bili majhni pozitivni učinki v višini pol odstotne točke vidni šele leta 2036.

Njuni načrti imajo eno skupno točko – gospodarsko so neučinkoviti.

Pri Trumpovem 6000-milijardnem davčnem odpustku pa je zgodba obrnjena na glavo. Rast BDP v letu 2017 bi bila zaradi spodbud za trošenje, vlaganja in varčevanje višja za 1,7 odstotne točke. Toda breme 5300 milijard dolarjev novega dolga, ki bi ga zahtevale Trumpove velikopotezne reforme, bi se že čez desetletje prevesilo v za pol odstotne točke nižjo gospodarsko rast, negativni učinek čez dvajset let pa bi bil že kar štiri odstotne točke BDP. Ob upoštevanju dolgoročne gospodarske napovedi Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) bi to zneslo več kot 1000 milijard dolarjev, toliko, kot zanimivo znaša BDP Mehike.

Volivce zanima le, kako polno denarnico imajo

Obljube kandidatov so torej eno, realnost, ki jo kažejo empirične raziskave, pa nekaj povsem drugega. Večina volivcev to pravzaprav že ve, zato se namesto s pogledi predsedniških kandidatov na ekonomsko politiko ali mednarodne odnose ukvarjajo predvsem sami s seboj in lastnim položajem v družbi. Ključna metrika pri tem je debelina denarnice. Profesorja Christopher Achen z univerze Princeton in Larry Bartels z univerze Vanderbilt ugotavljata, da v mesecih pred volitvami za pridobitev glasu volivca ni bolj pomembne spremenljivke od razpoložljivega dohodka. Višji kot je ta, z večjo razliko zmaga kandidat stranke, ki je trenutno na oblasti.

V tem pogledu kaže Clintonovi precej dobro, saj se povprečni razpoložljivi dohodek Američanov letos krepi za 1,4 odstotka. Toda hkrati ne smemo prezreti dejstva, da je v času Obamovega predsedovanja padal. In kar je še pomembneje, pada bolj ali manj nepretrgoma že več kot dve desetletji, kar je pravzaprav tudi eden od temeljev Trumpovega vzpona do kandidature.

Vse več Američanov je naveličanih »ameriškega« načina življenja, kot ga poznajo od 90. let prejšnjega stoletja. Naveličani pa so tudi politike, pokazatelj česar je noč čarovnic, Halloween. Za nakup mask, ki prinašajo vsaj kratkoročen beg od resničnosti, naj bi po oceni ameriškega nacionalnega združenja potrošnikov zapravili rekordnih 3,1 milijarde dolarjev – za ta denar bi lahko Slovenija zgradila projekta Drugi tir in Teš 6. Tako kot noč čarovnic se bo 8. novembra na neki način končal tudi predvolilni ples v maskah, te bodo namreč padle kmalu po izvolitvi, ko bodo vajeti vodenja države spet prevzeli kongres, lobiji in korporacije, med volivci pa bo ostal zgolj grenak priokus ob dolgem seznamu prelomljenih obljub uspešnejšega kandidata.

Kdo bo boljši za finančne trge, demokratka ali republikanec?

Odgovor ni tako preprost, kot se zdi. Prvi izračuni analitikov revije Finančni trgi namreč kažejo, da so demokrati z naskokom bolj prijazni do vlagateljev. Povprečni letni donos v času demokratskega predsednika dosega 10 odstotkov, medtem ko se republikanci ponašajo z zgolj 3,4-odstotnim povprečnim letnim donosom.

A hudič se skriva v podrobnostih. Republikanec Herbert Hoover je bil na primer izvoljen ravno, ko se je leta 1929 začela velika depresija, ki je oklestila vrednosti podjetij za skoraj 83 odstotkov. George W. Bush pa je imel dvojno smolo, najprej je naletel na pok tehnološkega balona, nato pa še nepremičninskega, pri katerem mu resda lahko očitamo vsaj kanček odgovornosti. Če ne upoštevamo obeh »nesrečnih« republikanskih predsednikov, pa razlik med demokrati in republikanci pravzaprav ni.