Skladi zasebnega kapitala – igra velikih

Pozabite na borzo, veliki fantje (spet) igrajo svojo igro. V zadnjih dveh desetlet­jih namreč nov razcvet doživljajo skladi zasebnega kapitala. Čeprav so teoretično naložbe na borzah postale dostopne povprečnim prebivalcem zahodnega sveta, je običajno za dostop do tovrstnega investiranja treba imeti precej več kapitala.

In tako se v zadnjih letih vedno večja in večja podjetja vse pogosteje namesto na borzi znajdejo v lastništvu nekega sklada.
Skladi zasebnega kapitala se med seboj sicer precej razlikujejo, a osnovni principi njihovega delovanja so večinoma precej podobni. Najpogosteje gre za sklade zaprtega tipa z določenim rokom trajanja. To pomeni, da vlagatelji ne morejo prosto vstopati in izstopati iz sklada na tak način, kot je mogoče pri vzajemnih skladih, ampak morajo do določenega datuma priskrbeti kapital, ki ga želijo v skladu plemenititi, nato pa do njega nimajo dostopa do takrat, ko bo sklad končal svoje poslanstvo, na primer čez osem let, deset ali petnajst let.


 

Visoka vstopna ovira

Družbe, ki te sklade upravljajo, ves čas ustanavljajo nove in za vsakega določijo politiko upravljanja, od regijskih ali drugih omejitev možnih naložb do stopnje tveganja, ki naj bi mu bile izpostavljene naložbe sklada. Določijo tudi najnižji znesek, ki ga lahko posameznik investira v sklad, in ti običajno niso nizki, tipična meja je recimo 100.000 evrov (ali pogosteje dolarjev) ali večkratniki tega zneska. Tako kot vlagatelji v sklad vstopajo različni institucionalni vlagatelji ali bogati posamezniki.
V Sloveniji imamo že kar nekaj (precej različnih) izkušenj s tovrstnimi tujimi skladi. Tudi na njihovih primerih lahko vidimo, kakšne pristope uporabljajo.

Če so mali vlagatelji pri vzajemnih skladih vajeni, da ti investirajo v borzne družbe, katerih podatki so javni, pa skladi zasebnega kapitala delujejo drugače. Običajno kupijo celotne družbe oziroma vsaj prevladujoče deleže v njih, če so te na borzi, jih pogosto z nje umaknejo in lahko naložbo upravljajo precej bolj stran od oči javnosti. To prinaša nekatere priložnosti, pa tudi pasti. Osnovna prednost je seveda ta, da se olajša preoblikovanje družbe, saj se umaknejo apetiti po kratkoročnih dosežkih, ni več pritiska drugih vlagateljev vsako četrtletje, da naj bi bili dosežki takšni in takšni, pač pa lahko upravljavci ostreje zarežejo v meso podjetja in dovolijo, da bolj krvavi, če v tem vidijo dolgoročni smisel.
 

Tarče tudi v Sloveniji

V Sloveniji se je do zdaj verjetno največ govorilo o ameriškem skladu Apollo, ki igra vedno opaznejšo vlogo v našem bančnem sistemu, saj je pred leti prevzel Novo Kreditno banko Maribor, letos pa prek nje še Abanko. Obe skupaj sta približno tako veliki kot NLB in cilj Apolla je seveda izkoristiti sinergije, preoblikovati banki v konkurenčno celoto in to nato drago prodati strateškemu partnerju.



Zadnja leta so dala izjemen pospešek takšnemu načinu upravljanja naložb. Poročilo družbe McKinsey pravi, da se je vrednost naložb v tem sektorju od leta 2002 posedmerila, kar je dvakrat hitrejša rast obsega sredstev kot na borznih trgih. Podobno so zapisali v poročilu družbe Bain, kjer ugotavljajo, da je bilo zadnjih pet let za sklade zasebnega kapitala izjemno uspešno. V tem obdobju je bilo v tej obliki zbranega, investiranega in nato spet med vlagatelje razdeljenega več kapitala kot kadarkoli prej v zgodovini te industrije.

Strah vodilnih

Mnogi vodilni (in ponekod tudi zaposleni) se najbolj bojijo ravno tega, da bi podjetje prevzel tovrsten sklad. Zakaj? Ker novi upravljavci običajno ne pridejo s skalpeli in povečevalnimi stekli, ampak z macolami in motorkami ter poslovanje preoblikujejo hitro in brez usmiljenja. Zaradi svojega pristopa so ti skladi dobili že vrsto ne najbolj laskavih vzdevkov, od kobilic do mrhovinarjev.

Kakšni so torej njihovi ukrepi? Če je običajno poslovodstvo podjetja osredotočeno predvsem na izkaz poslovnega izida, pa tovrstni skladi običajno zelo hitro in zelo agresivno začnejo upravljati bilanco stanja. Vse od odprodaje poslovno nepotrebnega premoženja, morda celo odprodaje tistega, kar je potrebno, in nato najema tega istega sredstva. Z enako vnemo se lotijo vsega obrat­nega kapitala in ob tem poskušajo stisniti odjemalce, da plačujejo v čim krajših rokih, na drugi strani pa poskušajo raztegniti plačilne roke, v katerih podjetje poravnava svoje obveznosti do dobaviteljev.



Pogosto podjetje tudi dodatno zadolžijo, da pride vanj čim več svežega denarja zunanjih deležnikov, po drugi strani pa je eden od ciljev pogosto iztis čim več denarja iz podjetja na svoje račune.

V nekaterih primerih, ko gre za res velike naložbe, jih poskušajo preoblikovati z notranjim prestrukturiranjem (legendaren je postal primer družbe Blackstone, ki je tik pred izbruhom finančne krize na takšen način prevzela hotele Hilton, a ji je uspelo podjetje prestrukturirati in ga nato prodati na trgu – lani so prodali še zadnji delež in pod črto z naložbo ustvarili neverjetnih 14 milijard dolarjev dobička).

Odrežemo, zlepimo, prodamo

Pri manjših naložbah pa je strategija večinoma drugačna. Skladi kupijo in očistijo več podjetij iz iste branže in nato z združevanjem, zmanjševanjem stroškov in izkoriščanjem sinergij dosežejo večjo vrednost naložbe in končno odprodajo teh družb novim strateškim kupcem po višji ceni.

Takšen je tudi načrt v omenjenem primeru sklada Apollo in njegovih bančnih naložb v Sloveniji. Podobna zgodba se je odvila s skladom ARX Equity Partners, ki je v Sloveniji kupil dve podobni podjetji – Tomplast in Uniplast –, ju združil in združeno podjetje bogato prodal naprej. Podobno so storili z Diagnostičnim centrom Bled, ki so mu pridružili mariborski medicinsko-termalni center Fontana, ravno v teh mesecih pa so naložbo odprodali (ni še znano, s kakšnim zaslužkom).



Pri nas so se v medijih pojavili tudi eni največjih igralcev na tem trgu, ameriški sklad KKR, ki je že imel v lasti Telemach, ko je želel kupiti še medijskega izdajatelja ProPlus (POP TV in Kanal A), a se mu namera ni posrečila. Samo za predstavo – v njegovih skladih je v upravljanju za več kot 150 milijard ameriških dolarjev sredstev!

Industrija, v kateri torej nastopajo predvsem veliki vlagatelji, pa v zadnjih letih razvija tudi ponudbo za manjše vlagatelje, ki naj bi jih premamile velike zgodbe, v katerih se plemeniti kapital velikih vlagateljev. A pozor, tovrstni skladi se med seboj zelo razlikujejo in so precej manj regulirani kot na primer vzajemni skladi. Nekateri vlagatelji so že ugotovili, da jim lepi donosi takih skladov na koncu ne prinesejo prav lepega zneska na računu, saj je treba odšteti še provizije upravljavcev.
 

Tudi v Sloveniji

V Sloveniji je ponudba takšnih produktov še precej skromna, še najbližje je temu pred kratkim ustanovljeni sklad Alfi, pod okriljem katerega deluje več skladov z različno strategijo in različno dolgim začrtanim živ­ljenjskim ciklom. »Alfi sklad, kot je standardno za tovrstne sklade, ima določeno obdobje trajanja. Obdobje je predvsem odvisno od naložbene politike oziroma vrste naložb, ki jih sklad izvaja. Sklad Alfi Distressed Assets je bil ustanovljen za petletno obdobje, medtem ko je Alfi Private Equity ustanovljen za desetletno obdobje. Upravljana sredstva se razdelijo ob koncu sklada oziroma se ponavadi že v zadnjem letu sklada začnejo izplačila investitorjem, saj se posamezne naložbe začnejo unovčevati pred tem,« pojasnjuje Dejan Jelisavac, direktor ALFI, d. o. o., ki napoveduje, da bodo v prihodnje investitorjem ponudili še kakšen podoben sklad: »Zajeti želimo širši spekter alternativnih naložb, kjer vidimo priložnosti na trgu in interes investitorjev. Tako smo pred kratkim ustanovili tudi Alfi Nepremičninski sklad, ki bo predvsem zasebnim vlagateljem omogočal posredne naložbe v poslovne nepremičnine, ter sklad Alfi Private Debt, ki bo podjetjem omogočal dostop do alternativnih virov financiranja (posojil). Ker smo s skladom Alfi Distressed Assets na polovici cikla, se za zdaj predvsem aktivno ukvarjamo z upravljanjem obstoječih naložb. Vsekakor pa bomo glede na interes investitorjev za ta segment naložb in glede na zgrajeno zaupanje na trgu nadaljevali vlaganje v okviru te investicijske politike tudi v prihodnje.«

Mnogi vodilni (in ponekod tudi zaposleni) se najbolj bojijo prav tega, da bi podjetje prevzel sklad zasebnega kapitala.

Maratonci tečejo nov krog?

To ni prvi val tovrstnega upravljanja sredstev v svetu. Podoben razmah je industrija doživela že pred prejšnjo krizo in poročilo družbe McKinsey pravi, da je lanski obseg poslov teh skladov končno presegel prejšnji vrh iz leta 2007, torej tik pred izbruhom finančne krize. In se ob tem sprašujejo – je bilo leto 2018 le podlaga za še višji skok v letošnjem letu ali pa se bo zapisalo v zgodovino kot nov lokalni vrh pred novo krizo, podobno kot leto 2007? Trdijo, da sicer precej argumentov kaže na večjo verjetnost prvega scenarija, saj je ob omenjenem velikem obsegu tovrst­nih naložb tokrat bazen skladov zasebnega kapitala precej obsežnejši s precej več sredstvi kot pred 22 leti, povprečni posli pa so manjši in opravljeni z manjšim vzvodom, torej z več kapitala in manj dolga, kar naj bi nakazovalo, da še ostaja prostor za rast.