Skandinavski zapori brez rešetk

Skandinavci so vzor v marsičem, tudi kar zadeva zaporniški sistem. Zadnja desetletja so navdušeni nad odprtimi zapori, v katerih zapornike nadzorujejo elektronsko. Eden takih je tudi na otoku Suomenlinna, ki je od središča Helsinkov oddaljen 15 minut vožnje s trajektom in na katerem so v 18. stoletju postavili mogočno utrdbo s topovi.

Od leta 1991 sodi otok v Unescovo dediščino. Ta turistična atrakcija pa je tudi dom 95 zapornikov, katerih domovanja od turistov ločuje le rumena ograja, piše spletni portal thisisfinland. Zaporniki imajo mobilne telefone, nakupujejo v supermarketih, hodijo v center v službo ali na fakulteto študirat in vsakih nekaj mesecev dobijo tri dni dopusta. V finskem odprtem zaporu Kerava zaporniki plačujejo celo najemnino! Občasno lahko v spremstvu paznikov tudi kampirajo ali gredo na ribolov. Odprte zapore imajo na Finskem že od 30. let prejšnjega stoletja, danes pa so ti zadnja stopnja pred izpustitvijo ob odsluženju kazni. Na Finskem, ki ima 26 zaporov, kar tretjina zapornikov kazen prestaja v odprtih zaporih, ugotovili pa so tudi, da je med njimi manj povratnikov.

Zaporniška humanost tako ni ekskluzivno norveška. Podobno je na Švedskem, Danskem pa tudi na Nizozemskem.

Shutterstock

Liberalni Švedi všeč tudi Huseinu

Švedski zapori od nekdaj slovijo kot progresivni in liberalni. Leta 2005 je celo Sadam Husein zaprosil, da bi na sojenje čakal v švedskem zaporu, a so njegovo prošnjo švedske oblasti zavrnile. Pred nekaj leti so Švedi celo naznanili, da zapirajo štiri zapore, ker je, nenavadno, število zapornikov znatno upadlo. To pripisujejo rehabilitacijskemu sistemu, ki temelji na humanosti. V tisku je tako velikokrat zaslediti, da v nekaterih švedskih zaporih z zaporniki ravnajo predobro, Skandinavci pa enostavno menijo, da je dovolj visoka kazen že odvzem prostosti in da nate navlečejo uniformo. Na Švedskem, ki ima 9,9 milijona prebivalcev, število zapornikov upada že več kot desetletje. Trenutno imajo v zaporih 3600 ljudi, 1800 je pridržanih, je za Svet kapitala povedal namestnik direktorja varnosti v zaporih Fredrik Wilhelmsson.

Kriminal se zadnja leta zmanjšuje tudi na Finskem, kjer ga je že tako malo, visoka pa je stopnja ubojev in umorov. »Število kriminalnih dejanj se je zmanjšalo s 63.272 leta 2011 na 55.292 leta 2015,« pravi Mika Peltola s finske Agencije za kazenske sankcije. Najpogostejša dejanja, ki so lani ljudi spravila za zapahe, so bili nasilje (38 odstotkov), uničevanje tuje lastnine (28 odstotkov), droga (19 odstotkov) in vožnja pod vplivom alkohola (devet odstotkov). Zaporno kazen v 5,5-miljonskem narodu trenutno prestaja 3170 ljudi.

»Elektronski nadzor imamo v štirih odprtih zaporih, od katerih je eden brez ograje, aktiviran pa je tudi v virtualni ograji okrog posestva.«

Od maja je pri nas v šestih zavodih za prestajanje zaporne kazni, ki delujejo na trinajstih lokacijah, skupaj zaprtih 1376 ljudi. »Zaprtih je bilo največ leta 2014 (več kot 1500), od takrat pa je njihovo število v povprečju zadnjih desetih let,« pravijo na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij.

Drugače kot pri severnih kolegih ljudje pri nas zaporne kazni najpogosteje prestajajo zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje (delikti, povezani z drogo) ter kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Se pa število zapornikov tudi pri nas zmanjšuje.

Shutterstock

Pionirji elektronskega nadzora zapornikov

Prva evropska država, ki je uvedla in predstavila elektronsko sledenje obsojenih, je Švedska. Tehnološki dosežek prispeva h krajšim zapornim kaznim, pravijo, še raje pa vidijo, da ljudje kazen odslužijo v skupnosti, s čimer se zmanjša možnost ponovitve kaznivega dejanja. »Elektronski nadzor imamo v štirih odprtih zaporih, od katerih je eden brez ograje, aktiviran pa je tudi v virtualni ograji okrog posestva,« razlaga Wilhelmsson. Za elektronski nadzor lahko zaprosijo prestopniki, ki jim je sodnik izrekel kazen, nižjo od šestih mesecev, in tisti, ki so večino svoje kazni že odsedeli. Tovrstni nadzor zaporniku omogoča, da od ponedeljka do petka nemoteno hodi na delo in noč prespi v zaporu. Tisti, ki ne hodijo v službo, pa morajo delati v zaporu ali se izobraževati. Vsi pa morajo vsak dan hoditi na rehabilitacijsko terapijo. »Proti večeru imajo tudi nekaj prostega časa, od 20. ure pa so zaprti. Vsak zapornik z delom zasluži en evro na uro.« Pri nas lahko vestni in urejeni obsojenci prestajajo alternativno zaporno kazen – »vikend zapor«.

Mika Peltola s finske Agencije za kazenske sankcije: Število kriminalnih dejanj se je zmanjšalo s 63.272 leta 2011 na 55.292 leta 2015

V Skandinaviji tudi obsojeni na dosmrtno ječo tam praviloma ne ostanejo do svojega bridkega konca. Na Švedskem lahko po desetih letih zaprosijo za znižanje kazni na 18 ali 25 let, pravi Wilhelmsson. Na Finskem lahko za pomilostitev ali pogojni izpust zaprosijo po 12 letih odslužene kazni, posamezniki, ki so bili na dosmrtni zapor obsojeni, preden so dopolnili 21 let, pa po desetih letih. »Ni pa nenavadno, da za pomilostitev zaprosijo nekajkrat, preden helsinško pritožbeno sodišče ugodi prošnji,« pojasnjuje Peltola. V povprečju v zaporu ostanejo 15 let, le redki več kot 19 let – če so obsojeni za več kaznivih dejanj.

V Sloveniji 50 odstotkov povratnikov

Kako verjetno je, da bo prestopnik ponovno pristal za rešetkami? Na Norveškem pravijo, da se to dogaja redko, kar pripisujejo odprtim zaporom, priznavajo pa, da vseh ne moreš spreobrniti. Na Švedskem je povratnikov manj kot 28 odstotkov, na Finskem pa kar 60 odstotkov. »V zadnjih petih letih so trije od petih zapornikov, ki so bili izpuščeni leta 2011, ponovno zašli na kriva pota, kaznovani pa so bili z družbeno koristnim delom ali pa z novo zaporno kaznijo,« razlaga Peltola. Dodaja, da se je povratništvo med zaporniki, mlajšimi od 21 let, v primerjavi z letom prej znatno povečalo. Njegova ključna indikatorja sta kriminalna zgodovina in starost: »Med večkratnimi povratniki je večje tveganje za ponovno kaznivo dejanje, mladi pa se bodo pogosteje ponovno znašli za zapahi kot starejši.«

Na Švedskem je povratnikov manj kot 28 odstotkov, pri nas jih je približno 50 odstotkov.

Pri nas je stopnja povratništva okrog 50-odstotna. Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij pojasnjujejo, da je metodologija njenega merjenja pri nas strožja kot v večini evropskih držav. Kot povratnike namreč obravnavamo osebe, ki so kadarkoli v preteklosti prestajale zaporno kazen. V drugih državah pa mednje štejejo tiste, ki so v dveh ali treh letih po zadnji prestani kazni ponovno prišle v zapor ali so v tem obdobju storile novo kaznivo dejanje. Da je evropske države po stopnji povratništva prav zaradi različne metodologije težko primerjati, pritrjuje tudi Peltola. Pred nekaj desetletji je sicer Finska imela najvišjo stopnjo zapornikov v Evropi, a se je trend začel spreminjati, ko so v 60. letih prejšnjega stoletja strokovnjaki na severu začeli raziskovati, koliko kazen v resnici pripomore k upadu kriminala. Sklep – nič. Trideset let so Finci korak za korakom pripravljali novo kaznovalno politiko, s katero so dosegli, da je prestajanje kazni v zaporu ena najredkejših oblik kaznovanja. Število zapornikov se je zmanjšalo za tretjino, a se stopnja kriminala ni povišala.

Shutterstock

Pomoč, ker se želijo spreobrniti

Skandinavci za zaporni sistem namenjajo veliko denarja. Finci so zanj lani namenili 208,5 milijona evrov. Podobne vsote namenjajo Švedi. V Sloveniji pa smo lani za zapore, skupaj z vsemi stroški zaporskega sistema – plače zaposlenih, investicije, materialni stroški, izobraževanja, zdravstveno varstvo itn. –, porabili 34,4 milijona evrov, kar je 3,5 odstotka manj kot leta 2015.

Za nizko stopnjo povratništva je na Švedskem zaslužna tudi postzaporna pomoč. »Agencija, kot je naša, je odgovorna ne le za nadzor pogojno izpuščenih, ampak mora zagotoviti tudi ustrezno podporo, predvsem za prestopnike, ki so za zapahi pristali zaradi drog, alkohola ali nasilja,« razlaga Wilhelmsson. Podporo jim zagotavlja okoli 4500 posameznikov, večinoma prostovoljcev. Švedi vsako leto tudi izbirajo teme, o katerih ozaveščajo. Pred leti so dve leti posvetili mladim prestopnikom in nasilnežem in v ta namen vzpostavili celo posebne programe. Dva od teh vodita nekdanja zapornika s ciljem reintegracije zapornikov v družbo. Švedi pa kljub progresivnosti in liberalnim pogledom niso naivni. Zavedajo se, da se vsi obsojeni ne bodo spremenili – eni, ker se nočejo, drugi, ker se ne morejo.

In kako je pri nas? »V zavodih strokovno obravnavo izvajajo zaposleni različnih strokovnih profilov – (socialni) pedagogi, socialni delavci, psihologi, sociologi in zdravstveni delavci. Cilj je zagotoviti rehabilitacijo in ponovno vključitev posameznika v družbo. Naši cilji so torej podobni, kot jih imajo zaporski sistemi v skandinavskih državah, vendar so finančni vložki omenjenih držav bistveno večji kot pri nas,« pravijo na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Pri nas se strošek oskrbnega dne (strošek celotnega zaporskega sistema, preračunan na zaprto osebo) giblje okrog 65 evrov, na severu Evrope je bistveno večji – v nekaterih državah tudi več kot 350 evrov, še dodajajo. Na finski agenciji pravijo, da jih zapornik stane okoli 61.200 evrov na leto, obsojeni na družbeno koristno delo pa 5300 evrov na leto. V zaprtih zaporih stroški oskrbnega dne znašajo 200 evrov, v odprtem zaporu pa 116 evrov.