FOTO:Se slovensko lesarstvo končno prebuja?

Jan Bratanič
Reuters

V zadnjih 25 letih se v gozdnolesni verigi ni veliko dogajalo. Vsaj nič pozitivnega ne: izgubili smo nekaj deset tisoč delovnih mest, prebirali o izvozu ogromnih količin lesa v sosednjo Avstrijo, pohištvena industrija je skorajda izginila, a tujcev, ki bi lahko morda pognali kakšen motor, nismo hoteli. Zdaj so prišli Škoti.

Slovenska lesna industrija je živela že precej boljše čase. To so prepoznali tudi Škoti, ki v tem ne vidijo nujno slabosti, temveč priložnost. V gradnjo žage na Gomilskem in še dveh obratov v okolici bo skupina BSW vložila 40 milijonov evrov.

»Ne poznamo vseh razlogov, a več kot očitno je, da v Sloveniji ni vzpostavljen koordiniran sistem promocije in ustvarjanja dodane vrednosti v lesni industriji. Ta je nekoč delovala dobro, danes ne več, zaradi česar ne dosega kritične mase lesa ustrezne kvalitete, ki bi zagotavljal stabilen izvozni trg,« je postregel s hitro analizo Martin Gal, predsednik uprave škotske lesnopredelovalne skupine BSW, in dodal, da je v Sloveniji zaradi vsega naštetega premalo investicij v kapacitete in razvoj.

Kljub temu je potencial lesne industrije izjemen, podoben kot čez severno in južno slovensko mejo. Tako na Hrvaškem, kjer so specializirani za hrast, kot tudi v Avstriji, kjer so med najnaprednejšimi v tako rekoč vseh vidikih predelovanja lesa, ima lesna industrija izreden gospodarski pomen - za turizmom je druga najpomembnejša gospodarska panoga poudarja Janez Mazej, predstavnik BSW v Sloveniji in bodoči direktor slovenskih operacij. Tako visoko bi lahko po Galovem prepričanju splezala tudi Slovenija, »če bo podjetjem uspelo investirati v prave procese, ki bodo zagotovili višjo dodano vrednost«. »Nismo sovražniki, pri tem hočemo pomagati, odprti smo za sodelovanje z vsemi,« je k temu dodal Mazej. Mnogi mu seveda ne verjamejo. So pred slovensko lesnopredelovalno industrijo torej res lepši časi?


Intervju z BSW preberite TU.


image
Reuters


Od razcveta do mrka ... in nazaj?

Kdaj se je zgodil mrk slovenske lesnopredelovalne industrije? Mitja Piškur iz Gozdarskega inštituta Slovenija ocenjuje, da je razvoj v Sloveniji zastal s spremembami po osamosvojitvi, čeprav je sektor šepal že konec 80. let. »Glavni motor lesnopredelovalne industrije je bila pohištvena industrija, ki je bila v 70. oziroma 80. letih izjemno razvita. Bili smo svetovni igralec – uvažali smo en milijon kubikov lesa, izdelke pa prodajali na svetovnem trgu, tudi v ZDA,« spomni Piškur na zlate čase, ki so izgubili lesk že v 90. letih prejšnjega stoletja.

Danes je v celotni lesarski panogi – od žag pa do končnih izdelkov – okrog 12.000 delovnih mest, od tega 1500 na žagah.

»Pohištvena industrija je izgubila kar nekaj trgov, prodajne poti so se spremenile pa tudi takratna politika ni kazala interesa za to panogo. Na neki način jo je celo odpisala kot neperspektivno,« razlaga dejavnike, ki so prispevali k zatonu lesarstva. Posledično so počasi odmrli tudi tovarne ivernih plošč, žage in drugi igralci v tej panogi, tudi zaradi prenizkih vlaganj v razvoj.

V neprofitnem zavodu Sloles, ki je ena izmed treh organizacij, ki pokriva lesnopredelovalno industrijo, dodajajo, da sta za zastoj industrije kriva tudi »prodor Skandinavcev po vsej Evropi in propad Slovenijalesa kot pomembnega mostu med našo industrijo in svetom. Zgodila se nam je tranzicija iz socializma v kapitalizem in pri tem špekulativno lastninjenje obratov.« Potem je sledila še kriza v gradbeništvu, ki je bilo velik porabnik rezanega lesa.

»Od delovno zelo intenzivne panoge z zelo drago infrastrukturo je nemogoče pričakovati, da bi se čez noč prestrukturirala. Zgodilo se nam je, da so banke dajale visoke kredite določenim osebam namesto obetavnim poslovnim načrtom,« so poudarili pri Slolesu, kjer hkrati dodajajo, da je primarna pridelava lesa, sicer zelo osiromašena ter tehnološko in finančno podhranjena, vendarle preživela in se zadnji dve leti brez posebnih državnih pomoči ob nezavidljivi situaciji na bližnjih trgih postavlja na noge, se posodablja, nadgrajuje.

image
Reuters


Kaj je ugasnilo?

Pri predelavi listavcev smo imeli dve podjetji, Javor in Novoles, znana velika predelovalca bukovine, ki je je pri nas relativno veliko. Njun sloves o vezanih furnirnih ploščah je odzvanjal tudi na evropskem trgu. Danes ju ni več. Morda ju je preživetja stalo premalo vlaganja v modernizacijo in razvoj ter spremembo poslovnih modelov, zaradi česar sta posledično izgubila trge.

Se spomnite Lesonita? To podjetje je bilo eno prvih v Evropi, ki je proizvajalo vlaknene plošče po mokrem postopku, ukvarjalo se je z industrijskimi vlaknenimi ploščami. Tanke vlaknene plošče še danes na območju nekdanje Jugoslavije imenujejo lesonitke, kar priča o prepoznavnosti tako tovarne kot proizvoda. Ker ni bilo investicij, pestile so jih tudi težave, povezane z okoljsko problematiko, je podjetje počasi usihalo. Vse dokler niso v zgodbo vstopili italijanski investitorji – podjetje Fantoni. »Ti so zamenjali vse do zadnje opeke in danes dobro poslujejo,« prevzem enega propadlih podjetij opisuje Piškur. Po javno dostopnih podatkih so vložili 65 milijonov evrov. »Morda je bila napaka, da že prej nismo več pozornosti namenjali tujim investicijam,« razmišlja Piškur. Morda bi bili zdaj kot Poljaki, ki so že leta 1989 v tovarne ivernih plošč spustili avstrijske investitorje, ki so neprestano povečevali proizvodnjo tudi zaradi pohištvene industrije. Danes je Poljska eden največjih proizvajalcev pohištva v Evropi. Podobno želijo narediti Škoti, ki se jim je v nasprotju s predhodniki GG Bled (ti so želeli investirati v žago v okolici Brnika, a je bil projekt kasneje ustavljen) nasmehnila sreča.

Ugasnila so tudi podjetja, ki so proizvajala končne lesne izdelke (pohištvo) iz bukovine: Liko Vrhnika; Lik Kočevje (kasneje Nolik), kjer so od leta 1974 izdelovali svetovno znani otroški stolček Tripp Trapp, še spomni Piškur.

In kaj je o(b)stalo? Kjub težkim časom je za nekatere sijalo sonce. »Mala (obrtniška) podjetja, mizarji, so bili vendarle deležni podjetniških spodbud in danes imamo izjemno dobre butične mizarske obrate. Žal nimamo pohištvene industrije, industrije plošč za pohištveno industrijo, industrije konstrukcijskega lesa (nosilcev, plošč ...), ki ga naša podjetja, ki gradijo lesene objekte, morajo uvažati – pogosto narejenega iz naše hlodovine. In še marsičesa nimamo, imamo pa izjemno voljo po preživetju,« pravijo v Slolesu. Pogosto prezremo tudi segment mehanske celuloze, s katerim se ukvarjata Količevo Karton in Vipap Videm Krško v Krškem, ki je močan segment, pravi Piškur. Preživeli so tudi proizvajalci stavbnega pohištva LIP Bled in Inles ter Tanin Sevnica, ki proizvaja kemikalije iz lesa kostanja in hrasta. »Podjetji Lesonit in Količevo karton sta največja predelovalca lesa v Sloveniji – skupaj predelata skoraj 400.000 kubikov lesa na leto,« dodaja Piškur, ki že od leta 2014 nenehno opozarja na pomen teh industrij, ki so ključne za predelavo lesa manjših dimenzij ali slabše kakovosti.

image
Reuters


Se bo s prihodom tujcev kaj spremenilo?

V teku tega dogajanja se nekateri v panogi čutijo zapostavljene. Gospodarstveniki pogosto opozarjajo, da naša država preveč favorizira velike tuje vlagatelje. Da pogoji za naše in tuje niso enaki. »Dvajset let smo spali, panoga ni naredila večjega preboja, bi lahko rekli. Z vstopom tujcev pa so se v gozdnolesni industriji prebudili. Prihod tujcev je kot snežna kepa, kar je po eni strani tudi dobro, saj se vsi prebujajo. Škotska investicija ima v tem pogledu pozitiven učinek. Druge bo prisilila, da se začnejo hitro razvijati, razmišljati o vlaganjih, iskati nove tržne priložnosti,« komentira Piškur.

V Slolesu na drugi strani opozarjajo, da »Škoti, razen megalomanstva, ne nam ne državi ne prinašajo nič novega, nobene višje dodane vrednosti, temveč zgolj nelojalno konkurenco in zapiranje naših obratov«. Ocenjujejo, da je ogroženih do tisoč delovnih mest v industriji, ki jih zaposluje 12.000 (od tega 1500 na žagah). K temu dodajajo še: »Treba je jasno povedati, da je zmotno mišljenje, da slovenske žage les izrabimo le 65-odstotno – izrabimo ga stoodstotno, do zadnje skorje, tako, kot je to na megažagah po Evropi in svetu.« V BSW na strahove odgovarjajo: »Ne prihajamo kot sovražniki. Ne želimo samo jemati lesa iz gozda, želimo pomagati lesni industriji, da bo spet zdrava.«

Tudi Slovenci vlagajo milijone

V preteklosti je šiba večkrat udarila po podjetjih iz lesne industrije. Nismo izkoriščali potenciala, tudi po zaslugi relativno konservativne politike, ki je imela svojo vizijo. »V 80. letih je bila industrija v vzponu, zato so morda v gozdarstvu zaradi prastrahu po prevelikih sečnjah malce stopili na zavoro, v 90. letih je v politiko prišla še ekološka zavest. Tako je med 'kaj bi lahko in kaj smo dejansko naredili' zeval velik razkorak. V zadnjih letih se stvari spreminjajo,« opaža Piškur. Bi lahko trend propadanja podjetij lesnopredelovalne industrije popravili? »Ko nekaj izgubimo, je težko vzpostaviti novo verigo. Zato težko verjamem, da bi v zdajšnjih razmerah prišli na enake obsege kot leta 1990,« odvrne Mitja Piškur, ki sicer meni, da se bo v prihodnjih letih predelava okroglega lesa v Sloveniji drastično dvignila na zelo visoko raven. Predvsem v industriji žaganega lesa in industriji lesnih kompozitov (vlaknene in iverne plošče).

Optimistični so tudi v Slolesu, združenju, ki ima 44 članov, predvsem velikih žag, ki skupaj proizvedejo 66 odstotkov vsega predelanega lesa v Sloveniji. Pravijo, da vlagajo izjemno veliko napora v iskanje novih trgov za proizvode naših žag, posodabljajo obrate, izdelujejo nove produkte – tudi iz dražjega lesa (višjih klas) in v doseganje boljših pogojev na obstoječih trgih, kamor že prodajajo. Odgovor bi lahko ponudili kar Škoti, ki imajo vzpostavljene povezave s tujimi trgi, na katerih imajo že zagotovljene kupce za les, tudi slovenski. »Nočemo izključiti lastnikov manjših žag. Povabili jih bomo k sodelovanju in jim nudili dostop do globalnega trga,« je poudaril Hackney, izvršni direktor BSW.

»Lani so naši žagarji brez posebnih državnih pomoči investirali okoli 30 milijonov evrov, od tega je bilo za 20 milijonov velikih investicij in za okoli deset milijonov malih (do 100.000 evrov). Tako rekoč ga ni bilo podjetja, ki ne bi investiralo vsaj nekaj deset tisoč evrov v posodobitev,« spremembe v lesnopredelovalni industriji orišejo v Slolesu. Vlagali bodo tudi v prihodnje. Za obdobje 2018/19 je že načrtovanih za od 35 do 40 milijonov evrov velikih investicij in za okoli 15 milijonov evrov malih (do 100.000 evrov), pravijo. V isti sapi dodajajo, da jim smele načrte »otežuje neustrezno ravnanje politike, ki ga v tem trenutku ocenjujemo za škodljivo in zlonamerno do slovenske industrije, do podeželja in lastnikov gozdov, pa naj bodo ti zasebni ali državni«.

image
Reuters


Deluje 500 žag, prostora za tri velike

Ko so pred desetimi leti na Gozdarskem inštitutu popisovali število žag, so ugotovili, da je registriranih okoli 700 žag, ki tudi dejansko izvajajo to dejavnost. Je pa ocenjevanje števila žag precej nehvaležno in tudi težko – zaplete se pri registraciji glavne dejavnosti; nekateri imajo žage, a ker so vpisani pod drugo panogo, je težko ugotoviti, katero od podjetij, ki je registrirano za žagarsko dejavnost (ki ni glavna dejavnost), tudi dejansko razžaguje hlodovino. Izmed 2000 podjetij in samozaposlenih, ki so imeli registrirano dejavnost žaganja lesa (ne kot glavno dejavnost oziroma med drugimi dejavnostmi), jih je le majhen delež izvajalo dejavnost z žago, se spominja Piškur. Ocenjuje, da pri nas deluje okoli 500 žag.

Lani so naši žagarji brez posebnih državnih pomoči investirali okoli 30 milijonov evrov, od tega je bilo za 20 milijonov velikih investicij in za okoli deset milijonov malih

Pri BSW so medtem prepričani, da je prostora za tri velike, z letnimi kapacitetami med 300.000 in 500.000 kubikov. S svojo žago in spremljevalnimi obrati nameravajo v Sloveniji ustvariti od 45 do 50 milijonov evrov prihodkov na leto in zaposliti 170 ljudi. »Vsi bodo iz Slovenije,« je poudaril Tony Hackney.

V Slolesu ocenjujejo, da je danes žag morda celo več kot v preteklosti ter da se količina razreza iz leta v leto povečuje: »Lani smo v primerjavi z letom 2013 (ko je bil žledolom) razrezali skoraj 400.000 kubičnih metrov hlodovine več.« Več hlodovine bi moralo pomeniti nižje cene, a ni tako. »Nekdo me je vprašal, ali prihajamo v Slovenijo zaradi poceni lesa. Veste, les v Sloveniji ni tako zelo poceni,« je dejal Hackney, ki ne vidi resne nevarnosti za rast cen s prihodom njihove žage in nove žage Gozdarstva Grča s kapaciteto 250.000 kubikov na leto. Skupno gre za 550.000 kubikov novih zmogljivosti. »Večja aktivnost lahko zviša ceno lesa. Toda dejstvo je, da v Sloveniji ne posekate toliko dreves, kot bi jih lahko, zaradi česar obstaja potencial za povečanje dobave lesa, kar bi lahko zagotovilo stabilnost cen, pri katerih bodo imeli koristi vsi. Vzdržni poslovni model zahteva, da prejmejo vsi deležniki v verigi svojo maržo.«

Pogledano čez palec so (bile) žage najbolj skoncentrirane tam, kjer je veliko iglavcev. »Postojnski del je bil močan in je še danes,« pravi Piškur. Da so žage predvsem na območjih, kjer je surovina, pritrjujejo tudi v Slolesu, vendar opozarjajo, da jih je nujno treba posodobiti in nadgraditi s še eno stopnjo predelave, dodelave. »Primanjkuje pa nam žag za razrez listavcev, ki bi bile lahko rentabilne, če bi bile nadgrajene s sušilnicami, parilnicami, lepilnicami in če bi bila na splošno vzporedno grajena tudi nadaljnja izdelava končnih izdelkov iz polizdelkov, ki bi jih žage proizvedle,« razmišljajo v Slolesu.

image
Reuters


Najšibkejši člen

Kateri člen gozdnolesne industrije je pri nas najšibkejši? »Odvisno, kako zajemamo pojem gozdne lesnopredelovalne verige,« odvrne Piškur. Ali gledamo na gozdno lesno verigo kot na segment industrij, ki se ukvarjajo z lesom, ali na vse industrije od gozda kot dobavitelja surovin (od mlade rastline, gospodarjenja z gozdom, poseka in logistike do kupca) do končne predelave (končnega izdelka). Po zadnji definicij sta po mnenju Slolesa najšibkejši člen te verige trenutno prva in druga stopnja predelave, ki sta bili zadnji dve desetletji potisnjeni na rob in brez ustreznih spodbud: »Na splošno je bila podpor deležna gozdarska stroka, lesarska pa je bila ob propadu pohištvene industrije zapostavljena. Tu je bilo še napačno ravnanje politike ob vstopanju v EU, ko si za ta sektor ni znala izpogajati ustreznih evropskih spodbud, kot je to, recimo, znala na področju kmetijstva. Še manj pa je znala zaščititi lastno propadajočo lesnopredelovalno industrijo, kot so jo, recimo, zaščitili in razvili Hrvati.« Piškur pri tem dodaja, da nam manjka »segment proizvodnje gradbenih inženirskih produktov za proizvajalce lesenih hiš. Ta industrija dobro stoji, a žal morajo ta material večinoma še vedno kupovati v tujini«, ta pa je, ironično, večinoma slovenski. »Velik potencial je tudi v lesu listavcev, ki jih trenutno v Sloveniji predelamo izjemno malo, njihova lesna zaloga v gozdovih pa predstavlja več kot polovico,« pravijo v Slolesu.

»V preteklosti je bila težava, ker nismo izkoriščali potenciala, v zadnjih letih se stvari spreminjajo,« opaža Piškur. Dodaja, da so v državnih gozdovih vedno posekali vse, kar je bilo možno. Zasebni sektor pa je nekoliko poseben – odlikujejo ga majhne parcele, interes starih prepričanj, da je gozd banka, kar drži le do določene starosti gozda. »Vsako drevo ima svoj optimum in s starostjo postaja manj odporno in izgublja ekonomsko vrednost,« pojasnjuje Piškur. Meni, da bodo zdaj lesne zaloge večje, kot so bile nekoč: »Tudi lastniki gozdov bodo enkrat morali požeti zrelo pšenico.«

Nismo ravno Švedska, a lesa ne primanjkuje

Bi se tudi raven predelave lesa v Sloveniji v prihodnjih letih lahko pomembno zvišala? V Slolesu odgovarjajo pritrdilno. A kot pravi Piškur, se moramo zavedati, da so količine lesa omenjene, čeprav smo že od leta 2013 neto izvoznica več kot pol milijona kubičnih metrov hlodovine na leto. V slovenskih gozdovih letno priraste dobrih 8,4 milijona kubičnih metrov lesa, zadnji dve leti smo posekali okoli šest milijonov kubikov. V prihodnje bi lahko v Sloveniji po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije v najboljšem primeru imeli redne sečnje v količini od sedem do osem milijonov kubičnih metrov bruto, ki pa ni ves primeren za razrez. Pri BSW glede na podatke menijo, da sekamo premalo in da s svojim vstopom na trg ne bodo bistveno spremenili dinamike.

Lesna zaloga slovenskih gozdov je po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije 337,8 milijona kubičnih metrov. Delež lesne zaloge iglavcev je 46 odstotkov, pri čemer je smreke okoli 105 milijonov kubičnih metrov, listavcev pa 54 odstotkov. »Dejstvo je, da imamo v tej masi lesa več kot polovico lesa listavcev (delež bukve je 32 odstotkov), ki jih žal v Sloveniji po propadu papirne in pohištvene industrije predelujemo v le majhnem deležu. Večino listavcev izrabimo za kurjavo in izvoz v obliki okroglega lesa. Politiko že kar nekaj časa opozarjamo, da je treba spodbuditi predelavo listavcev,« pravijo v Slolesu. Pri BSW so prepričani, da bodo v prihodnje našli uporaben model za predelavo bukve, katere žagovino v Britaniji spajajo z reciklirano plastiko, s čimer dobivajo material, primeren za, denimo, pod na vrtu ali na terasah.

V prvi fazi bodo Škoti žagali iglavce. Eno tretjino lesa jim bo zagotovila vlada, »a to je osnova, dve tretjini lesa bomo kupovali od zasebnega sektorja, za dodaten les se dogovarjamo z nekaj združenji, kot tudi s Cerkvijo,« je dejal Hackney. Škoti v Sloveniji ne bodo sekali, vsaj ne v prvi fazi. Kljub temu so pri Slolesu zaskrbljeni, saj se je slovenska žagarska industrija ob propadu pohištvene industrije skoraj v celoti preusmerila v razrez iglavcev: »Prav na tem področju nam politika vsiljuje novega konkurenta, čeprav jo že dolgo opozarjamo na nelojalno konkurenco avstrijskih žag.«

image
Reuters


Podnebne spremembe, škodljivci in Škoti

Količine iglavcev, predvsem smreke, ki predstavlja 31-odstotni delež v lesni zalogi, in jelke, ki ima okoli šestodstotni delež, so omejene. Navsezadnje smreko močno ogrožajo podnebne spremembe, podlubniki, vetrolom. Enako, pravijo v Slolesu, je z jelko, ki je sicer v industriji manj cenjena in ki zaradi preštevilnosti parkljaste divjadi tako rekoč nima podmladka. »Zato je za prihodnjih 40 let težko pričakovati, da bi lahko na leto posekali kaj več kot zdaj. V najboljšem primeru lahko računamo na posek 3,5 milijona kubikov iglavcev bruto letno, od tega pa bi bilo lesa za razrez okoli 2,2 milijona kubikov. Teh 2,2 milijona pa je razdeljenih še po klasah (kakovosti), in sicer na A (resonančni les in les za furnir ter les za okna), B, C in Cx (namenjeni izdelkom za konstrukcije, lesene hiše ...) ter klasi D1 in D2, namenjeni opažnim ploščam in izdelavi embalaže,« razlagajo v Slolesu.

Opozarjajo, da je lesa klase D1 in D2 v Sloveniji premalo, zato so predelovalci prisiljeni porabljati tudi les višjih kategorij, ki pa je seveda dražji. »Zaradi dobrega gospodarjenja z gozdovi v preteklosti imamo v Sloveniji največ dražjega lesa klase B in C ter trenutno Cx (lubadarice),« pojasnjujejo.

Slovenski žagarji zato vlagajo velike napore v posodabljanje svojih žag in se trudijo, da bi se v bližnji prihodnosti začelo investirati v obrate lepljenega konstrukcijskega lesa in plošč za leseno gradnjo in proizvodnjo preostalih produktov iz lesa klas B in C.

»Postavljanje megažage na Gomilskem, ki bo porabljala natanko tiste sortimente lesa, ki jih je premalo, a jim jih bo vsaj 35 odstotkov za dobo 15 let mimo javnega razpisa zagotovila naša država, vodi k propadu dela naših žag. Tu opozarjamo tudi na to, da imamo v Slovenji veliko število malih žag, podjetij in dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, ki proizvajajo palete in drugo embalažo, ter da je bila v Črnomlju lani izvedena investicija v višini 2,5 milijona evrov v izgradnjo obrata za embalažo, namenjeno posebnim tovorom izrednih mer, ki pa se bo v kratkem povečala za še 2,5 milijona evrov. Vsi ti bodo ob nameri škotske postavitve obrata izdelave palet v Letušu izpostavljeni dodatnemu pomanjkanju surovine. Zavedati se moramo, da je žagarskega lesa trenutno sicer dovolj (vendar žagarskega lesa nižjih klas primanjkuje) zgolj zaradi izbruha podlubnikov in vetroloma. Zato se moramo ob napovedih za dostopnost sklicevati na podatke o sečnji v letu 2013 pred naravnimi katastrofami. Tudi nameravana gradnja peletarne istega škotskega podjetja v Šoštanju ni ravno smotrna. Porabljala bo tisto vrsto surovine, ki je je najmanj. To isto surovino bi lahko izkoristili za proizvodnjo ivernih plošč in plošč MDF ter s tem dosegli bistveno večjo dodano vrednost. Pri peletarni pa se celo bojimo, da bo šlo za sežig v termoelektrarni, ki je zavezana tudi k rabi obnovljivih virov energije, in s tem bodo še upravičeni do dodatnih subvencij,« so kritični v Slolesu.

Bo dovolj za vse?

Piškur razume, da vsi prihodu Škotov niso naklonjeni, saj glede na podpisano pogodbo, s katero država Škotom zagotavlja 35 odstotkov količin iz državnih gozdov, kar je okoli 100.000 kubikov, ne gre za tako majhne količine lesa. »BSW dela v širšem segmentu surovine za katerega se vsi tepejo in imajo občutek, da je na lahek način prišel do ne tako majhnih količin lesa. Vendar je treba poudariti, da BSW potrebuje v prvi vrsti zdrav in kakovosten les (»ABC«), za katerega je v Sloveniji manj povpraševanja, hkrati pa se ravno ta bolj kakovostni les prvenstveno izvaža v tujino. Ocenjujem, da slovenske žage večinoma povprašujejo predvsem po hlodovini iglavcev nižje kakovosti. Računati na velike količine slabše hlodovine je dvorezen meč – menim, da bodo količine tega po tem, ko bo konec naravnih ujm, sorazmerno manjše. Tudi cilj gospodarjenja z gozdovi je proizvodnja hlodovine višjih kakovostnih razredov, ki bi morala prevladovati v prihodnosti. Vsi pa niso proti prihodu Škotov, za nekatere so lahko tudi priložnost. V tujini namreč takšna podjetja za določene sortimente, ki jih ne morejo razžagati, slednje s pogodbo posredujejo manjšim obratom, ki so specializirani za določene dimenzije hlodov,« pravi Piškur.

»Nimamo popolne rešitve, želimo si sodelovati z drugimi igralci na trgu,« pravi Gal in priznava: »Najlažje je kupiti opremo in izbrati lokacijo žage, precej težje je najti ljudi, s katerimi lahko dobro sodeluješ.

Več iz rubrike