Še en kredit, prosim. Drvimo v dolžniško past?

Na prvi pogled ne bi moglo biti lepše. Po letu 2009, ki so ga stresali popotresni sunki finančnega propadanja ameriških in evropskih finančnih institucij, ko je svetovni BDP padel za 0,1 odstotka, je v naslednjih letih vselej rasel hitreje od treh odstotkov. Letos bo po napovedih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) zrasel za 3,7 odstotka, v ZDA za 2,9 in v Evropi za 2,2 odstotka – lani je gospodarstvo EU zraslo za 2,4 odstotka, kar je najhitreje v zadnjem desetletju.

Lansko leto je bilo izjemno dobro za evropska podjetja, ki so med krizo postala vitkejša, bolj finančno odporna in bolj usmerjena na priložnosti za rast. Tudi na domačem trgu, kjer so po več letih stagnacije končno kovale dobičke na krilih rastoče potrošnje gospodinjstev. Ta je po podatkih Eurostata v EU lani zrasla za dva odstotka, dobro ji kaže tudi letos. Brezposelnost v EU je bila septembra komaj 6,7-odstotna, najnižja v 18 letih, odkar se Eurostat ukvarja s to statistiko, zaupanje v gospodarstvo ostaja veliko in podjetja ne poročajo več, da bi imela težave s financiranjem, kot je bilo splošno sprejeto dejstvo še pred nekaj leti.

Veliki dobički in še večji dolgovi

Razmere v gospodarstvu so kljub grožnji trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko zelo dobre tako na tej kot na oni strani Atlantika, toda hkrati se postavlja vprašanje, ali je vzpon gospodarstva in podjetij vzdržen oziroma ali smo se v krizi sploh česa naučili. Na trgu igrata pomembno vlogo dve silnici – ponudba in povpraševanje po posojilih. Podjetja razvitega sveta so se v dobrih časih po krizi, ki jih še danes zaznamuje obdobje izjemno nizkih obrestnih mer, začela polniti z dolgovi. Prav zaradi nizkih obrestnih mer so medtem dobičkov lačni vlagatelji začeli iskati nove in nove priložnosti za zaslužek in (spet) pozabili na tveganja.

Vlagatelji danes spet stavijo na finančne instrumente, ki bi se jim v manj špekulativnih časih izognili.

Očiščene slabih posojil in z ekstremno visoko likvidnostjo za stranke vse ostreje tekmujejo banke. V igro se vključujejo tudi drugi igralci na trgu. Da so spet na delu špekulante, je pred nekaj dnevi opozoril IMF. »Špekulacije na nekaterih delih trga se približujejo nevarnim stopnjam,« so zapisali in pokazali s prstom na 1300 milijard dolarjev vreden trg tako imenovanih »posojil na vzvod« (leveraged loans v angl.), na katerem po mnenju nekaterih analitikov in strokovnjakov poteka pereča deterioracija standardov. Ta vse hitreje rastoči segment posojilnega trga vključuje posojila, ki jih močno zadolženim družbam z nizkimi bonitetnimi ocenami običajno podeljujejo sindikati bank. Beseda vzvod se po pojasnilih IMF nanaša na dejstvo, da je razmerje med dolgovi in premoženjem posojilojemalcev običajno bistveno višje od norm v industriji.

V letih nizkih obrestnih mer oziroma visoke likvidnosti v finančnem sistemu so vlagatelji v hlepenju bo večjih donosih začeli (pre)več tvegati. »Danes spet stavijo na finančne instrumente, ki bi se jim v manj špekulativnih časih izognili,« so zapisali v IMF.

Lani je bilo podeljenih rekordnih 788 milijard dolarjev posojil z vzvodom, kar je 26 milijard dolarjev več kot leta 2007, tik pred zlomom svetovnega finančnega trga. A med tema podatkoma je pomembna razlika. Skrbi ne povzroča zgolj velika količina posojil z vzvodom, temveč tudi padajoča kakovost teh posojil. Prezadolžena podjetja z bonitetnimi ocenami iz junk območja predstavljajo v ZDA že večji delež kot pred krizo. Dodatna skrb je, da so posojilodajalci – predvsem institucionalni vlagatelji, torej ne banke – slabo zavarovani. Delež posojil z omejenimi zavarovanji in zavezami je lani dosegel 80 odstotkov, pred krizo pa je znašal le okoli 30 odstotkov. Posojilojemalci si lahko tako, denimo, danes izposojajo na podlagi napihnjenih finančnih projekcij. To naj bi bilo po mnenju IMF eden od vzrokov, da je povprečni izplen pri slabih posojilih padel z 82 odstotkov pred krizo na vsega 69 odstotkov posojenega denarja danes.

Na vsak dolar imajo podjetja danes osem dolarjev dolgov, kar je več kot pred krizo.

Letos je bilo do zdaj podeljenih 745 milijard dolarjev posojil z vzvodom. Dobra polovica tega zneska je bila namenjena odkupom podjetij z zadolžitvijo (LBO), za lastniške odkupe delnic in za plačilo dividend – z drugimi besedami, za financiranje finančnih tveganj in neproduktivnih naložb.

Vse globlje dolžniško brezno

To je samo en vidik zadolževanja, ki se je po krizi le še pospešilo. Svetovni dolg, tako držav, podjetij kot gospodinjstev, raste že dolgo časa. Na prelomu tisočletja je znašal 84 bilijonov dolarjev, se do propada investicijske banke Lehman Brothers leta 2008 povečal na 173 bilijonov dolarjev, danes pa je že presegel 250 bilijonov oziroma 250.000 milijard dolarjev. Dolg držav se je v zadnjem desetletju skoraj podvojil na 67 bilijonov dolarjev. Prav dosti ne zaostajajo nefinančne družbe, torej podjetja, ki so svojo zadolženost od leta 2008 do danes povečale s 46 na 74 bilijonov dolarjev.

Pa Slovenci? Sledimo temu trendu? Preberite TUKAJ.

Velik del te rasti je mogoče pojasniti s povečano dinamiko izdajanja obveznic, ki je posledica previdnosti bank v prvih letih po krizi. To samo po sebi ni slabo, zlasti v Evropi so bila podjetja vselej preveč odvisna od bančnega financiranja, toda težava lahko nastane, če v prihodnjih letih izbruhne nova kriza. Obseg izdanih korporativnih obveznic se je od leta 2007 do 2017 po podatkih družbe McKinsey potrojil na 11,7 bilijona dolarjev. V naslednjih petih letih zapade v plačilo kar 7,9 bilijona dolarjev – za primerjavo, to je več kot dvakratnik nemškega BDP. Še več, če bodo podjetja še naprej »pridno« izdajala tudi kratkoročne obveznice, bi lahko ta znesek narasel tudi na deset bilijonov dolarjev, pri čemer bodo morala ameriška podjetja vrniti tri bilijone dolarjev glavnic, kitajska in zahodnoevropska pa po 1,7 bilijona dolarjev.

74 bilijonov dolarjev znašajo globalni dolgovi podjetij; pred desetletjem so bili 28 bilijonov dolarjev nižji.

Vzroka za preplah po mnenju nekaterih (še) ni. Dobički podjetij so blizu zgodovinskih rekordov. Toda v McKinseyju opozarjajo, da so neenakomerno razporejeni, kar pomeni, da bi nekatera podjetja lahko ob zviševanju obrestnih mer zašla v težave. Temu pritrjuje podatek, da so dolgovi podjetij le v 12 odstotkih pokriti z denarnimi rezervami, kar pomeni, da imajo za vsak dolar na računu kar osem dolarjev dolgov. Leta 2007, pred krizo, je bilo pokritje 14-odstotno.

Bo dolžniški balon počil?

V 30. letih prejšnjega stoletja je imel ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt podoben problem kot današnji svetovni voditelji. Države in podjetja so bili močno zadolženi. Toda imel je nekaj, česar danes nimamo – visoko inflacijo. Visoka inflacija je velika zaveznica vseh, ki odplačujejo posojila, saj zaradi nje vrednost denarja skozi čas pada, kar pomeni, da na ta način kopni tudi relativna vrednost glavnice, ki jo morajo dolžniki še odplačati. Na primer: podjetje izda desetletno obveznico v višini 100 milijonov evrov. Danes lahko ta denar vloži v razvoj, nove proizvodne kapacitete in preboj na nove trge. Recimo, da je povprečna inflacija v desetletju dvoodstotna. Ko bo moralo podjetje glavnico čez desetletje vrniti, bo vrednost vračila v današnjih evrih znašala le še 8,2 milijona evrov.

Danes ni visoke inflacije. Še več, v letih po začetku krize je v marsikaterem delu sveta – tudi v Sloveniji – trmasto vztrajala deflacija. V obdobju počasne rasti plač in tehnološkega napredka, ki zmanjšuje proizvodne stroške in s tem končne cene dobrin, bi lahko deflacija vztrajala dlje časa. Takšno napoved je med drugim pred kratkim dal italijanski poslovnež Riccardo Illy. In kaj to pomeni? Posojila, s katerimi so se v preteklih letih tako založila podjetja, bo v prihodnje težje odplačati, še posebno če bodo nizke rasti cen vztrajale tudi ob zvišanju obrestnih mer. Če k temu prištejemo še možnost udarca nove krize, ki jo mnogi napovedujejo za leto 2020, postaja nevarnost poka dolžniškega balona še toliko večja.