Se bo na koncu Evropa učila od Azije?

Črnilo. Kaj pa dno morja in nočno nebo? Zvezde. Ranko Rajović, zagovornik NTC-učenja, s takšnimi primeri utemeljuje asociativno učenje, ki ga poznajo v Aziji. Meni, da obstaja verjetnost, da bo Azija v izobraževanju prehitela Evropo, ker ne povezujemo informacij. Gorazd Kovačič, docent za občo sociologijo na filozofski fakulteti, se strinja, da nas Azija v izobraževanju pospešeno dohiteva: »Ko se je zahodni kapital začel seliti v Azijo in so podjetja tam začela ustanavljati svoje filiale, niso ustanovila samo delovnih mest, ampak so veliko vložila tudi v izobraževalni sistem. Posamezne države v Aziji imajo danes zelo dober izobraževalni sistem, hkrati pa je ljudi tam več kot v Evropi.« Kitajska si je tako, na primer, od leta 2012 postavila cilj, da mora proračun za izobraževanje preseči štiri odstotke bruto domačega proizvoda. In čeprav kitajske univerze na svetovnih lestvicah, kar zadeva moč inovativnosti, še vedno zaostajajo za japonskimi, so na Kitajskem trdno odločeni, da bodo to spremenili. Za ta namen zato na leto prispevajo okoli 350 milijard dolarjev.

Hkrati vzbujajo skrb rezultati raziskav, ki jih je opravila ameriška univerza Stanford in ki kažejo, da kitajski učenci tako po znanju kot po kritičnem razmišljanju presegajo svoje vrstnike na Zahodu, a le dokler ne pridejo na fakulteto. Vsako leto se na katero od državnih univerz vpiše približno deset milijonov mladih Kitajcev, prav toliko pa se jih vpiše še na številne zasebne fakultete. Tako Azija kot Evropa se spopadata s podobnimi težavami, opažajo sogovorniki: mladi študirajo vse dlje, ker ne najdejo zaposlitve, reformira se zdravo jedro izobraževalnega sistema, vse več je digitalizacije …

»Sistem izobraževanja je v Sloveniji zelo učinkovit, kakršno je tudi splošno prepričanje, saj je naša država (do konca srednješolskega izobraževanja) navadno nad mediano razvitih držav in zaostaja za najboljšo prakso le-teh za približno pet odstotkov,« piše v novi študiji Ekonomskega inštituta EIPF in Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz). Da je naš izobraževalni sistem, sodeč po rezultatih raziskav, ki jih izvajajo, »relativno dober, vsaj kar zadeva univerzitetno izobrazbo«, pravijo tudi na Slovensko-nemški gospodarski zbornici, a opozarjajo, da se kaže predvsem pomanjkanje strokovnega kadra: »Povpraševanja podjetij po strokovnem kadru za proizvodnjo so veliko večja od ponudbe na trgu, poleg tega morajo podjetja, ko dobijo nove zaposlene, te najprej dodatno izobraziti za delo.«

Mlade Nemce brezposelnosti rešuje vajeništvo

Nemški sistem v primerjavi z našim od leta 1993 pozna dualni sistem izobraževanja oziroma vajeništvo, znotraj katerega je vsako leto razpisanih okoli 500.000 prostih mest, ki jih na podlagi prostih vajeniških mest pri delodajalcih razpišejo gospodarske in obrtne zbornice. »Rezultati kažejo, da danes 60–70 odstotkov mladih, ki so končali to stopnjo izobraževanja, dobi delovno mesto v podjetju, kjer so delali že med izobraževanjem, nadaljnjih 15–22 odstotkov pa delovno mesto dobi pri drugih delodajalcih. Od 80 do 90 odstotkov mladih, ki opravijo vajeništvo, se zaposli takoj po končanem šolanja. Stopnja brezposelnosti mladih med 15 in 25 letom je 6,9-odstotna,« pojasnjujejo.

V Nemčiji je praksa obvezni del večine naravoslovnih študijskih smeri, »študiji v Sloveniji, vsaj po naših izkušnjah, manjkrat zahtevajo prakso študentov kot sestavni del študija«. Menijo tudi, da v Sloveniji na splošno »primanjkuje povezanosti med izobraževalnimi ustanovami in gospodarstvom znotraj študijskih programov. Podobno je tudi znotraj poklicnega izobraževanja, kjer je predvidena zgolj nekajmesečna praksa«.

Na zbornici pravijo tudi, da je naše ministrstvo na njihovo pobudo pripravilo predlog zakona o vajeništvu, s čimer bodo to področje uredili in pomagali gospodarstvu, »predvsem srednje velikim izvoznim podjetjem, na katerih temelji slovensko gospodarstvo, mladim pa omogočili hiter prehod v poklicni svet, ki omogoča pridobitev višje ali visoke izobrazbe«. Po končanju dveletnega šolanja bodo vajenci lahko pristopili k strokovni maturi in se nato vpisali na fakulteto. Ministrstvo bo za spodbudo delodajalcem zagotovilo evropska sredstva, ki bodo vključena v projekt vajeništva, država pa bo vajencem zagotovila plačilo malice in potnih stroškov.

Ker dela ni, mladi študirajo dlje. Pa ne le pri nas, tudi na Finskem. Tam morajo študenti od leta 2005 višje izobraževanje končati v sedmih letih oziroma zaprositi za podaljšanje študija, vendar časovna omejitev ni pospešila končanja študija, priznavajo na Finskem odboru za izobraževanje (Finnish Board of Education – FOI). Le okoli 48,2 odstotka študentov magistrira v sedmih letih, prej jih je 50,8 odstotka. Statistiki pritrjuje tudi Reijo Laukkanen, profesor z Univerze Tampere, ki je od leta 1974 z ekipo na FOI reformiral finsko šolstvo, s čimer je dežela tisočerih jezer prišla na sam vrh izobraževalne uspešnosti tako v študijah Pisa kot na lestvici Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Vendar se finski sogovorniki strinjajo, da je vzrokov za podaljševanje študija več, med njimi je gotovo tudi ekonomski. »Finska je v recesiji, delovnih mest ni veliko,« opaža Laukkanen, na FOI pa dodajajo, da v sektorjih, kjer so zaposlovalne razmere dobre, hitreje končajo študij: »To pomeni, da na čas študija vplivajo tudi zaposlitvene možnosti.«

Vse več težav pri zaposlitvi strokovnjakov imajo tudi Azijci. Na Kitajskem, na primer, je pol leta po koncu študija še vedno brez zaposlitve uradno 16 odstotkov, neuradno pa približno tretjina mladih strokovnjakov, podobno je tudi v Indiji. V razvitih azijskih državah, kot so Južna Koreja, Japonska in Tajvan, pa prva zaposlitev pomeni prenizko plačo za začetek samostojnega življenja v dragih mestnih središčih. Vse to ubija zagon mladih, še preden si pridobijo diplomo.

Finski izobraževalni uspeh so želele prevzeti številne države. Za uspešnost šolskega sistema je ključna avtonomija učiteljev, pravi Laukkanen: »Vsi učitelji imajo enake cilje, kako jih dosežejo, pa je odvisno od njih samih.« Poleg tega Finska veliko vlaga v predšolsko vzgojo in ne glede na recesije nikoli ni posegala v šolski proračun. Do zdaj. Kar je narobe, je prepričan sogovornik: »Finsko gospodarstvo je na kolenih, a izobraževanju se jemlje preveč denarja, in to je skrb vzbujajoče. V nekaj letih bodo finski rezultati samo še slabši, če bo izobraževanje diktiral kapital. Ne bi smeli spreminjati tistega, kar je dobro, ampak graditi na dobrih temeljih.« Tudi glede izobraževanja v prihodnosti Laukkanen ni optimističen: »Politiki in civilni uslužbenci menijo, da bi morali digitalizirati izobraževanje – uporabljati vse več računalnikov. Prav, a le v določenih segmentih za izboljšanje izobraževanja, ne pa povsod, ker to ni rešitev.«

Azija dohiteva Evropo

Finska je v študijah Pisa sicer še vedno v vrhu, a drsi, opozarja Laukkanen, predvsem v matematiki. Se pa na teh lestvicah vzpenja Azija, ki izšola največ razvojnih inženirjev. Uspeh pri izobraževanju naj bi žela predvsem zaradi asociativnega učenja. Laukkanen se nujno ne strinja s tem in ima svojo tezo: »V Aziji je populacija velika, a imajo nižji standard življenja kot, na primer, Švedska, Finska, Nizozemska, Danska … Moja hipoteza je, da otroci, ki imajo vse, mislijo, da se jim ni treba učiti, ker vse že imajo. V Aziji je veliko konkurence, individualizma in manj dobrin, zato se želijo izkazati.«

Da azijske univerze postajajo vse bolj konkurenčne, se strinja tudi Ingmar Björkman, dekan finske Poslovne šole na Univerzi Aalto (Aalto University School of Business). Ta je druga najuspešnejša šola na severu, lani pa je dosegla 32. mesto med 85 najboljšimi evropskimi poslovnimi šolami. »Najboljše azijske univerze postajajo vse ostrejše tekmice evropskim poslovnim šolam. Kakovost njihovih raziskav se je izboljšala, povzpeli pa so se tudi po mednarodnih lestvicah. Kljub temu lahko vodilna evropska poslovna šola, kot je Poslovna šola Aalto, azijskim študentom ponudi dragocene izobraževalne izkušnje,« je za Svet kapitala povedal Björkman.

Stocksnap

Odpiranje vrat zasebnim, elitnim šolam

Azijsko šolstvo se je odprlo tudi tujemu kapitalu, opaža Laukkanen. V številnih zasebnih šolah (in teh je v kitajskih mestih vse več) se razvija kritično razmišljanje. Tam so dijaki najprej »jaz«, šele nato del kolektiva in tu je veliko pogosteje slišati vprašanja kot do popolnosti pripravljene odgovore.

A medtem ko so učenci v osnovnih šolah, še posebno pa v srednjih, zelo tekmovalni, je nato na visokih šolah opaziti, kot da so se nenadoma odrekli boju za mesto pod soncem. Za to obstajajo številni razlogi. Glavni problem je, poudarjajo strokovnjaki, da so mladi Kitajci do takrat že preveč izčrpani zaradi strogega sistema, skozi katerega so se morali prebiti do vpisa na univerzo. Osnovna šola traja na Kitajskem šest let, nato sledijo še tri leta nižje in višje srednje šole. Obvezno izobraževanje obsega devet razredov (šest razredov osnovne in tri razrede nižje srednje šole), pri tem pa otroci – v mestih redno, na podeželju pa prav tako vse pogosteje – obiskujejo tudi eno do tri leta predšolskega pouka.

O odprtosti za tuje znanje v Aziji priča tudi nedavni dogodek. Kitajski predsednik Xi Jinping je na državni dan učiteljev 10. septembra obiskal pekinško šolo Bayi, ki jo je pred pol stoletja tudi sam obiskoval. Le nekaj ur po tem, ko si je skupaj s svojimi nekdanjimi učitelji ogledoval album s skupnimi fotografijami, je kitajski predsednik poslal čestitko Stephenu Schwarzmanu, soustanovitelju skupine Blackstone, ki je na univerzi Tsinghua inavguriral svoj Scholar Master Program. Cilj tega programa je: mlade iz več kot tridesetih držav privabiti na to pekinško visoko šolo in pomagati pri izobraževanju strokovnjakov, ki »znajo delovati hitro, odločno in logično«.

Schwarzman je eden tistih, ki so prepričani, da se je mogoče globalno rastočemu populizmu in šovinizmu upreti zgolj z velikimi naložbami v odprto izobraževanje. Podobno razmišlja tudi Xi Jinping, ki je, čeprav je bil v otroštvu Mao Zedongov učenec, zdaj vnet zagovornik konfucijanskega načela, ki pravi, da »izobraževanje rojeva samozavest, samozavest rojeva upanje, upanje pa rojeva mir«.

Kult učiteljev v deželi učencev

In čeprav je Kitajska gotovo dosegla velikanski uspeh že s tem, ko je v preteklih tridesetih letih skoraj povsem izkoreninila nepismenost, je razlika v kakovosti šolanja med razvitimi in nerazvitimi območji v vseh pogledih še vedno zelo velika. Od šol na goli zemlji, brez gretja in brez pravih šolskih klopi do najsodobnejših učilnic, opremljenih z računalniki in dvojezičnimi učnimi programi se razprostira časovna razdalja, zaradi katere se zdi, da živi Kitajska v več stoletjih hkrati.

Prav tako se razlikuje tudi pristop učiteljev in profesorjev, zato je ponekod mogoče pomisliti, da je Kitajska dežela, v kateri je šola še vedno takšna, kot je bila v Konfucijevih časih, ponekod pa, kot da se je tu že začelo 22. stoletje. Učence v državnih šolah pričaka opozorilo učiteljev, da je pridobivanje dobrih ocen njihova dolžnost do domovine, naroda in družine. Na podlagi tega od malčkov pričakujejo, da se jim ne bo težko učiti po 12 ur na dan, sedeti pri pouku z vojaško disciplino, vaditi matematiko ob štoparici (ker ni dovolj, da je vse prav, treba je biti tudi hiter) in se na pamet naučiti vrsto klasičnih besedil.

Na Kitajskem je že dolgo jasno, da je treba izobraževanje temeljito reformirati. Ena od poti v prihodnost je odpiranje kitajskega šolstva za tuje naložbe, kar hkrati pomeni tudi za tuje programe in pristope k izobraževanju. Ko je Xi Jinping osebno poslal čestitko Schwarzmanu, je bilo v njegovem srcu prav upanje, da bodo začeli vrhunski tuji študenti prihajati na kitajske univerze, ne pa da zgolj kitajska elita odhaja na šolanje v tujino. Tudi hči kitajskega predsednika je končala študij na univerzi Havard. Predsednik si želi, da bi bila diploma kitajskih univerz, kot je Tsinghue, vredna prav toliko kot harvardska.

Naša težava? Raztreščen trg delovne sile

Nas bodo torej Azijci prehiteli? Kovačič in Laukkanen se strinjata, da nas Azija pospešeno dohiteva. Vendar, strategij, kako to ustaviti ni, pravi Kovačič: »Edina strategija je, da tudi mi, še bolj kot Azija, investiramo v izobraževanje in raziskovanje v nove tehnologije. To ne bo preprečilo, da nas Azija ne bi dohitela, lahko pa prepreči, da bi nazadovali. Delodajalci v drobnem gospodarstvu imajo mentaliteto obrtnikov, delajo dodelavne, nizkotehnološke storitve, posle, montaže. A tako si v svetovni delitvi dela druga liga.«

Kovačič se tudi ne strinja, da so slovenski študenti manj vešči na delovnem mestu kot tuji – očitek, ki ga je namreč mogoče slišati. Meni, da je težava pri delodajalcih, ker ljudi obravnavajo kot strošek, ne kot produktivno silo in partnerja. »Težava pri nas je tudi raztreščen trg delovne sile,« pravi: »Ljudje bežijo ven. To je dokaz, da teza, da je naše šolstvo slabo, ne drži. Mislim, da so prakse pri zaposlovalcih neprimerne.« In kaj bi se moralo spremeniti? »Delovna inšpekcija,« odvrne in doda, da bi se nekoliko morala spremeniti tudi pooblastila, predvsem jih pa kadrovsko in finančno okrepiti. »V Avstriji deluje pravna država tudi na področju delovnega prava. Zaposlovalci ne špekulirajo, kako znižati ceno delovne sile, ampak z bonusi privabljajo čim boljšo delovno silo. Pri nas pa so lahko vrhunsko izobraženi, zaposlujejo pa se kot samostojni podjetniki,« sliko orisuje Kovačič.