Rojstvo in (r)evolucija vesoljskega turizma

Zasebna pobuda za razvoj vesoljske tehnologije in turizma sicer ni nič novega, saj so prvi komercialni polet v vesolje Rusi s svojim Sojuzom izvedli že leta 2001. A izjemna kompleksnost in potratnost posamezne vesoljske misije zahteva tudi svoj finančni davek, kajti prvi vesoljski turist, ameriški aeronavtični inženir Dennis Tito, je za privilegij sedemdnevnih »počitnic« na Mednarodni vesoljski postaji (ISS) odštel kar okoli 20 milijonov zelencev.

Dennis Tito je za sedemdnevno misijo na ISS plačal 20 milijonov dolarjev, potniki na SpaceShipTwo pa bodo za šestminutno breztežnostno izkušnjo odšteli 250 tisočakov.

Reuters

S tega vidika je torej trenutno predvidena cena za sedež na Virginovem plovilu SpaceShipTwo – čeprav še vedno astronomskih 250 tisočakov – pravzaprav drobiž. Pri tem je vseeno treba poudariti, da gre pri »vesoljskem« turizmu, ki ga obljubljajo Galactic in tekmeci, res le za nekajminutni polet na rob vesolja oziroma na višino okoli sto kilometrov. O pravih globinah vsemirja torej nikakor ne moremo govoriti, vseeno pa je tudi unikatna izkušnja pogleda na Modro frnikolo med lebdenjem v breztežnosti dovolj privlačna, da so slavna imena iz sveta znanosti in estrade do zdaj kupila že okoli 700 vstopnic.

V evropskem vesoljskem sektorju se obrne že 50 milijard evrov, na svetovni ravni pa ta znesek presega 300 milijard.

In ker tudi tekmeci napredujejo z razvojem in se konkurenca hitro zaostruje, je le še vprašanje časa, kdaj bodo začele padati tudi zasoljene cene poletov. Kdaj se bo to res zgodilo, je sicer nehvaležno napovedovati, saj gre pri osvajanju vesolja vendarle za tehnološko najzahtevnejši podvig, kar se ga je človeštvo lotilo. Vseeno pa lahko nekoliko odstrnemo tančico s te obetavne panoge, v kateri (z veliko različnimi fokusi, cilji in razvojno uspešnostjo) sodeluje že okoli 70 podjetij.

Vesoljska tekma se zaostruje

Zasebna vesoljska iniciativa je bila še pred kratkim nekaj skoraj nepredstavljivega, tako zaradi nacionalnih interesov in strateško občutljivih tehnologij kot zaradi megalomanskega finančnega vložka. A dejstvo je, da je zasebni vložek v panogi prisoten že desetletja, saj je Nasa že velik del programa Space Shuttle izvedla s številnimi podizvajalci, ki so se leta 1995 združili pod enotno streho United Space Alliance (USA), skupnega podjetja aeronavtičnih velikanov Boeing in Lockheed Martin. Nasa tudi zdaj še vedno izkorišča usluge njegovega naslednika, United Launch Alliance (ULA), kljub temu pa so taki kolosalni, vladno subvencionirani podvigi očitno stvar preteklosti, saj štafeto vse bolj prevzemajo zagonska podjetja, za katerimi so vizionarski tehnološki milijarderji.

Medtem ko je vsak polet legendarnega Space Shuttla davkoplačevalske žepe olajšal za pol milijarde dolarjev, sedanje cene posamezne izstrelitve znašajo že od 50 do 70 milijonov. Če se bodo napovedi Elona Muska izkazale za pravilne, bi lahko cene že v nekaj letih dosegale le še desetino tega zneska.

Med prvimi vesoljskimi raziskovalci je ameriški hotelir Robert Bigelow. Pri 12 letih je sanjal o vesoljskem potovanju. Sanje mu bo uresničil njegov hotelski imperij Budget Suites of America.

Med prvimi nadobudnimi vesoljskimi raziskovalci je bil sicer dokaj anonimni ameriški hotelir Robert Bigelow, ki je že pri 12 letih sklenil, da je njegova prihodnost kljub omejenemu znanju matematike in fizike v razvoju vesoljskih potovanj. Tako se je podal na nepremičninski trg in na več kot pet desetletij trajajoči poti zgradil hotelski imperij Budget Suites of America, vse z dolgoročno vizijo financiranja svojih sanj. To mu je leta 1999 tudi uspelo z ustanovitvijo podjetja Bigelow Aerospace, ki se ukvarja z razvojem modularnih, napihljivih vesoljskih habitatov. Bigelow je do zdaj v podjetje vložil že četrt milijarde dolarjev osebnega premoženja in pri tem večkrat poudaril, da je pripravljen za uspešno izpolnitev postavljenih ciljev vložiti vsaj še enkrat toliko.

Reuters

Zanimiv koncept razvijajo tudi podjetja, kot so Planetary Resources, Deep Space Industries ali Moon Express, ki želijo v vesolju vzpostaviti povsem robotizirano rudarjenje in procesiranje surovin, pridobljenih z Lune oziroma asteroidov. Napovedi so dvignile precej prahu in pomislekov, saj so take dejavnosti še zelo v povojih. Predvsem je vprašljivo, ali je ta dejavnost – seveda ob razumnih finančnih vložkih – sploh tehnološko izvedljiva, za povrhu pa je vesolje s pravnega vidika – torej glede vprašanj lastništva, odgovornosti ali regulative – za zdaj še čista tabula rasa.

Precej bolje medtem napreduje civilni razvoj konvencionalne vesoljske tehnologije, kjer gre ključni razvoj v smeri večkratne uporabe lansirne tehnologije, saj ta omogoča drastično znižanje stroškov in s tem tudi večji potencial vesoljskega raziskovanja. Tako je na različnih stopnjah razvoja suborbitalnih ali orbitalnih plovil, lansirnih mehanizmov, pogonskih motorjev in podobne tehnologije že na ducate podjetij, med katerimi pa ima dolgoročno verjetno največ možnosti za uspeh tista peščica, za katero so nekatera najuglednejša (in najbogatejša) imena iz sveta visoke tehnologije.

Aeronavtični inženir Dennis Tito je za sedemdnevne počitnice na Mednarodni vesoljski postaji odštel kar 20 milijonov zelencev.

Med najbolj zvenečimi je gotovo Jeff Bezos, ustanovitelj spletne trgovine Amazon in idejni vodja podjetja Blue Origin. To je v nasprotju z visokoprofilnim ustanoviteljem veliko manj izpostavljeno javnosti, zato je morda presenetljiv podatek, da je bilo ustanovljeno že leta 2000. Od takrat je podjetje doseglo že veliko mejnikov na svoji poti postopnega napredka od suborbitalnih do orbitalnih poletov, pri čemer vsak razvojni korak gradi na dosežkih predhodnega. Tudi Blue Origin se pri tem ravna po novih zlatih standardih vesoljske tehnologije – čimvečje stroškovne učinkovitosti – in za ta namen razvija raketno tehnologijo vertikalnega vzleta in pristanka, ki omogoča večkratno uporabo.

Za Bezosom po prepoznavnosti ne zaostaja niti Paul Allen, milijarderski soustanovitelj Microsofta in najnovejši udeleženec vesoljske tekme z družbo Vulcan Aerospace. Allen je že dolgo sanjaril o večji cenovni in logistični dostopnosti komercialnih vesoljskih potovanj in s tem namenom angažiral genialnega aeronavtičnega konstruktorja Burta Rutana. Njegovo podjetje Scaled Composites je podobno zasnovo lansirnega sistema (matično nosilno letalo in izstrelitveni modul) kot pri Galacticovem White Knight uporabilo tudi za Allenovo plovilo, le da je to skoraj trikrat večje. Celoten projekt je sicer še zelo na začetku, a neomejena finančna in logistična podpora sta gotovo v prid temu, da bo prve uspešne dostave opreme v nizko Zemljino orbito kmalu dočakal tudi Allen.

Nosilno plovilo Stratolaunch Systems bo (seveda v primeru uspešnega poleta) največje letalo, ki je kdajkoli poletelo, saj njegov razpon kril znaša kar 117 metrov.

Reuters

Najbolj na očeh javnosti pa je gotovo SpaceX, večinoma po zaslugi omniprezentnega zvezdniškega vizionarja Elona Muska. Karizmatični Južnoafričan si je sloves ustvaril s projekti, kot so PayPal, Tesla in SolarCity, zdaj pa kot prvi mož SpaceXa zanesljivo koraka proti komercializaciji vesolja. Njihova raketna tehnologija za večkratno uporabo namreč kljub dolgi zgodovini vehementnih napovedi, zgrešenih rokov in porodnih težav (več eksplozij nosilnih raket Falcon, kar jih je stalo že nekaj lastnih vesoljskih kapsul Dragon in nazadnje celo dvestomilijonski Spacecomov satelit) lepo napreduje. Konec lanskega leta so, denimo falconi 9, po več uspešnih pristankih na trdnih tleh prvič brez praske pristali tudi na avtomatiziranih ladjah sredi oceana in s tem izpolnili pomemben pogoj izvajanje operacij v prihodnje.

Hkrati je SpaceX s svojo tehnološko ekspertizo in cenovno konkurenčnostjo tudi druge ponudnike izstrelitvenih tehnologij (ameriški ULA, evropski Ariane, ruski Proton ali kitajski Long March) prisilil k racionalizaciji proizvodnje, kar bo dolgoročno neizogibno pripomoglo k večji učinkovitosti in pospešenemu razvoju. In ko se bodo v bližnji prihodnosti stroški – ena največjih ovir širitve vesoljskih dejavnosti – drastično znižali, lahko pričakujemo, da se bodo s tem na stežaj odprla tudi vrata nove dobe človekovega raziskovanja (in morda celo kolonizacije) vesolja. Spodbudno je, da je zavedanje potenciala te ultimativne kulise človeških teženj, tako znanstvenih kot ekonomskih in celo eksistenčnih, vse bolj množično in v vse več sferah življenja, od svetovnih vlad do znanstvenih inštitutov, od vesoljskih agencij do mikropodjetij, od astrofizikov do naših najmlajših. Posledično pa ima izjemno rast tudi celoten vesoljski sektor, saj se samo v Evropi v tej panogi obrne že 50 milijard evrov, na svetovni ravni pa ta znesek presega 300 milijard.