Rojeni po letu 1989 prinašajo odrešitev za prihodnost

Na prvi pogled bi se zdelo, da je tipičen predstavnik tehnoideologije, ki tehnološki razvoj vrednoti izključno skozi oči proizvodnje (»we can make things faster, better, cheaper« – stvari lahko naredimo hitreje, bolje, ceneje). Slika je nekoliko drugačna. 

Codrington združuje poslovno strategijo s trendi napovedi, opisuje, kako posamezniki in skupine delajo in živijo skupaj in kaj to pomeni za podjetja. Ob vsem tem pa preučuje ključne učinke »motečih vplivov« na delovnem mestu, vključno s tehnologijo, demografijo in družbenimi spremembami.

Digitalizacija delovnih procesov se je začela že v 70. letih, torej smo ji priča že kakšnega pol stoletja. Ves ta čas poslušamo obljube o tem, kako nas bodo te tehnologije osvobodile dela, a izkušnje kažejo ravno nasprotno: število delovnih mest se konstantno zmanjšuje, zaposleni pa so izpostavljeni čedalje večjim pritiskom v imenu učinkovitosti in produktivnosti. Zakaj bi torej verjeli futuristom, ki nam še vedno obljubljajo, da nas bodo nove tehnologije razbremenile dela?

Nisem eden teh futuristov (smeh). Res nam že desetletja obljubljajo, da nas bodo tehnologije osvobodile; naša življenja bodo čudovita, z nekaj urami dela na teden, ostalo bodo postorili stroji. Žal ni tako, saj so gonilo industrije produktivnost, učinkovitost in krčenje stroškov. Podjetja vidijo priložnost, da ljudi nadomestijo s stroji, kar je resnična grožnja še posebej za ljudi, ki opravljajo delo, ki ga bodo v prihodnosti lahko opravljali tudi algoritmi, stroji, računalniki ali programska oprema. Samo tisti z veščinami, ki jih računalniki nimajo, bodo varni pred strojno revolucijo. Na delovnem trgu prihodnosti bo manj prostora za ljudi, tisti, ki bodo obstali, pa bodo najverjetneje delali še več, da bi lahko konkurirali strojem. Kljub vsemu povedanemu na prihodnost ne gledam pesimistično. Ljudje imamo sposobnosti, ki jih računalniki nimajo, jih pa moramo bolje razviti. Pri tem moramo pomagati tudi svojim otrokom.

Pixabay

Katere veščine so tiste, ki jih imamo mi, stroji pa ne?

Seznam je precej dolg. Vse, kar vključuje intuicijo, kreativnost, kjer nam ni treba slediti togim pravilom. To so okolja, kjer bomo še vedno potrebovali človeka. Družinskega zdravnika, ki večinoma le pregleduje pacienta, da bi postavil osnovno diagnozo, bi lahko nadomestil robot. Tudi tisti zdravniki, o katerih mislimo, da so danes visoko usposobljeni, in menimo, da so nezamenljivi, so pravzaprav v prvi vrsti za zamenjavo. Le če gre za resnejše obolenje od gripe, angine ali prehlada, potrebujemo strokovnjaka, ki lahko reši kompleksno težavo. Tedaj najbrž ne želite o resni diagnozi slišati od računalnika ali algoritma, ampak potrebujemo nekoga z empatijo. Zato bi lahko v prihodnosti videli manj družinskih zdravnikov in več medicinskih sester, ki imajo občutek za paciente.

Britanec Joshua Browder, sicer pravnik, je že naredil sistem, »odvetnika robota«, ki javnosti pomaga pri obravnavi vrste različnih pravnih vprašanj. Robot lahko obravnava pritožbe parkirnih kazni, izpolni zavarovalniške zahtevke ter zahteva odškodnino za zamude letov ali vlakov. Bodo torej tudi odvetniki kmalu odveč?

Ta sistem poznam, začel se je s parkirnimi listki. Browder je namreč ugotovil, da je večina pritožb proti kaznim neuspešnih. Zato je napisal algoritem in ga dal v brezplačno uporabo. Zdaj ga širi na še druga pravna področja. Podobno se dogaja tudi na področju revidiranja, knjigovodstva, računovodstva … na področjih, ki potrebujejo zelo malo možganske telovadbe.

Bo torej umetna inteligenca popolnoma pretresla naš svet, tudi delovne navade, kot se je to zgodilo z elektronsko pošto?

Vsekakor. Star sem 47 let, ravno prav, da se še dobro spomnim tajnic, ki so pisale sporočila, in osebja, ki je bilo ob boku vodjem.

Mnogo ljudi žal še vedno ne razume, kako bo dodana vrednost izražena v njihovi industriji. Tipičen primer so mediji, ki zmotno mislijo, da je dodana vrednost prvi poročati o nečem. Hitrost ni prava dodana vrednost.

Direktor je pogosto imel kar dve ali tri tajnice. Potem smo starejšim vodjem rekli, da morajo sami pisali elektronsko pošto, sami odgovarjati na telefonske klice. Spomnim se panike, ki je konec devetdesetih zavladala v vodilnem menedžmentu: kako bom sploh opravil svoje delo? Veliko ljudi je tedaj izgubilo službo, saj so stari način dela zamenjali z novim, cenejšim. Umetna inteligenca nam daje priložnost celotnega premisleka, kako opravljamo delo. Elektronska pošta sicer komunikacije ni izboljšala, umetna inteligenca pa nas bo prisilila, da ne delamo le ceneje in hitreje, ampak tudi bolje. Zato menim, da je to nova raven revolucije. Zgleden primer tega je aplikacija Waze, ki je več kot le navigacija. Če bi jo uporabljal vsakdo v Sloveniji, bi se izboljševala, saj je narejena tako, da zbira podatke na podlagi uporabniške izkušnje, pri čemer ne upošteva le najkrajše poti, ampak podatke v danem trenutku.

V nekem predavanju ste dejali, da bo čedalje več ljudi svobodnjakov, delo pa bodo pogosto opravljali brezplačno. Ali ni to nekoliko drzna trditev?

To je precej posplošeno. Mislim, da bomo ugotovili, da lahko veliko nalog, ki jih danes izvajamo, v prihodnosti dobimo brezplačno. Če najamete nekoga brezplačno, se sicer ne morete pritoževati nad kakovostjo izvedenega dela. Ugotovili bomo, da ni mogoče vsega dobiti brezplačno. Posledično bomo morali upravičiti plačilo za svoje delo. In to je dodana vrednost. Mnogo ljudi pa žal še vedno ne razume, kako bo dodana vrednost izražena v njihovi industriji. Tipičen primer so mediji, ki zmotno mislijo, da je dodana vrednost prvi poročati o nečem. Prepričani so, da je hitrost dodana vrednost. To ni prava dodana vrednost. Vzemimo primer streljanja: ko se to zgodi, pošljejo ekipo, ki stoji na kraju nesreče in poroča o kaosu, čeprav jasno povedo, da ne vedo, kaj se dogaja. To niso novice. Dvomim, da sem edini, ki si želi, da bi se umirili, naredili analizo, dobili relevantne informacije in mi potem povedali, kaj se je dejansko zgodilo in zakaj. Sam podpiram številne medije in sem naročen na razne revije, prepričan sem, da morajo biti ljudje za svoje delo plačani, ampak nekatere medijske hiše ne ponujajo dodane vrednosti: ne ponujajo analize, globljega konteksta zgodbe, ozadja, zato zanje ne plačujem.

Pixabay

Osnovna težava sodobnega gospodarstva je kako prodati več. Sodobne tehnologije so čedalje bolj produktivne, sočasno zato ljudje izgubljajo delovna mesta. Zakaj so potem inženirji še vedno obsedeni s produktivnostjo in kdo bo na koncu kupoval vse te proizvode, če ljudje ne bodo imeli dela?

To je veliko sociološko vprašanje, tudi izredno pomembno, a pametnih odgovorov še ni. Kot futurist poudarjam ne le poslovno in tehnološko plat prihodnosti, ampak tudi družbeno. Manj bi se morali osredotočati na tehnologijo in bolj na ljudi, še posebej milenijce. Mladi, ki vstopajo na trg dela, imajo mnogo pomislekov. Nočejo delati v podjetju, kjer so le človeški vir, ki bo moral dati čim več od sebe, dokler jih ne odpustijo, ker so odveč. Imajo drugačno vizijo, želijo si delati v podjetju, ki ima namen, smisel in njegov cilj ni samo produktivnost. Upam, da mlade generacije, ki so bile rojene po letu 1989, v novem svetu, prinašajo odrešitev za prihodnost, ker imajo drugačen odnos do dela.

Ampak da bi lahko prišli do točke odrešitve, je treba najbrž spremeniti tudi učni sistem.

Res je. Na žalost se izobraževalni sistem spreminja prepočasi. No, še vedno sem optimističen futurist. V zadnjih dveh letih se je zgodilo nekaj pomembnih sprememb. Velike multinacionalke – McKinsey, IBM, Google, Deloitte, Barkley's Bank, Microsoft – so sporočile, da za zaposlitev kandidati ne potrebujejo več univerzitetne diplome. S tem so povedali, da ne verjamejo, da univerze izšolajo ljudi glede na njihove potrebe. Z nadaljevanjem takšnega trenda se bodo morale univerze hitro prilagoditi, nekatere se že. Po svetu vznikajo nove zasebne univerze, ki so izkoristile niše in poučujejo le oblikovanje ali 3D-tiskanje, učijo izdelavo aplikacij, kodiranje … Če se začnejo spreminjati univerze, se bodo morale spremeniti tudi šole. Mislim, da bo v letih po 2020 izobraževanje najbolj disruptivna industrija na svetu.

Kako bodo podjetja iskala nove zaposlene, če bo uradni papir o šolanju izgubil vrednost? Katere veščine bodo dejansko pomembne?

Številna podjetja so že ustvarila svoje lestvice kompetenc, saj že danes ne zaupajo, da imajo diplomanti ali magistri veščine, ki bi jih morali imeti. V okviru projekta thefutureofworkacademy.com smo analizirali osem ključnih področij veščin prihodnosti, s čimer želimo podjetjem olajšati delo pri iskanju, posameznikom pa namigniti, katere veščine naj razvijajo, da bodo v prihodnjih desetih letih izstopajoči v množici. Pri tem smo se opirali na raziskave podjetij in poslovnih šol z vsega sveta in jih združili. Videli smo, da podjetja ne iščejo tradicionalnih veščin, ampak ocenjujejo pestrost inteligence (tudi čustvene), adaptivne inteligence, cenijo zvedavost, kreativnost. Če ima posameznik čim več karakteristik, ki so pomembne za prihodnost dela, ga tehničnih veščin lahko naučijo v podjetju, pravijo.

Nekateri napovedujejo, da bo čez čas vsak šesti človek delal z robotom. Ali to pomeni, da se moramo počasi vsi naučiti tudi kodiranja?

Tehnološka veščost je nedvomno pomembno področje veščin. To sicer ne pomeni, da moramo biti profesionalni koderji. programerji ali računalničarji, ampak moramo razumeti tehnološki jezik. Ljudje se morajo naučiti materinščine, angleščine, sčasoma tudi mandarinščine, matematičnega jezika (jezik inženiringa in financ) in računalniškega jezika. Razumeti morajo, kaj je algoritem, programske jezike, kako vse to deluje, da se o tem sploh lahko pogovarjajo. To bi v šolah učili od sedmega ali osmega leta naprej: otroci bi se sočasno učili brati, pisati in uporabljati računalniški jezik.

Leta 2004 je Cristof van Nimwegen, kognitivni psiholog z nizozemske Univerze Utrecht, naredil nekaj eksperimentov, kjer je preučeval učinek programske opreme na ustvarjanje spominov in razvoj strokovnosti. Ugotovil je, da ljudje, ki se zanašajo na pomoč programske opreme, manj strateško razmišljajo, so šibkejši pri konceptualnem razumevanju in imajo počasnejše reflekse. Zakaj torej zagovorniki umetne inteligence še vedno trdijo, da bomo zaradi strojev pametnejši?

Te študije sicer ne poznam, poznam pa podobne. Zdi se mi, da vse opisujejo preteklost: preučevali so ljudi, ki so bili izpostavljeni določenim sistemom. Naš šolski sistem se ne odziva dovolj hitro na spremembe, zato ljudi še vedno šolamo na analogni način, po šolanju pa jih odvržemo v digitalni svet, kjer se zdijo neuspešni.

Velike multinacionalke pravijo, da kandidati za zaposlitev ne potrebujejo več univerzitetne diplome. Torej ne verjamejo v univerze.

Najlažje je reči, da je to dokaz, da je digitalni svet slab. To ni smiselno. Če želimo imeti uspešne ljudi v digitalnem svetu, jih moramo učiti za digitalni svet. Sam imam tri hčere in učim jih outsourcanja. Obstajajo spletne strani, kjer lahko najameš osebo, da nekaj naredi namesto tebe. Dal sem jim žepnino, ki jo lahko uporabijo za to, da najdejo nekoga, da jim ali naredi domačo nalogo ali pomaga pri tem. Sliši se kontroverzno, ampak menim, da je to veščina, ki se je morajo naučiti – najti osebo, ki lahko pomaga rešiti neko težavo. Na delovnem mestu bodo lahko bolj produktivne, če bodo znale določene naloge outsourcati, kar pomeni, da bodo tudi uspešnejše. Občasno se sicer zmotijo; matematične naloge morajo delati same, saj drugače ne znajo rešiti matematičnega testa. Naučile so se, kaj lahko outsourcajo in kaj ne. Morda res drži, da ljudje, vzgojeni v digitalnem svetu, ne morejo biti dobri v analognem. Sam raje vprašam, ali je digitalna oseba bolje opremljena za prihodnost, čeprav ni bolje usposobljena za preteklost.

Pixabay

Pa je digitalna oseba bolje usposobljena za prihodnost?

Če pogledamo mlade, ki za mizo komunicirajo prek digitalne komunikacije, si starejši mislimo, da je to velika težava. Vendar ti mladi s tem znanjem lahko pomagajo podjetjem, ki so se odtujila od strank – nove mlade lahko privabijo prek digitalnih povezav, ker poznajo digitalno okolje.

Ali podjetja razmišljajo o tem, kako bo videti njihov posel v prihodnosti?

Na veliko presenečenje ne. Podjetja, ki so na borzi, so najmanj dovzetna za razmislek o prihodnosti. Miselnost njihovih delničarjev je usmerjena v dnevno rast delnic. Takšna podjetja so osredotočena na rezultate tega meseca, četrtletni proračun, in ne vidijo motenj, ki pretijo ali pa bodo tukaj čez pet let, čeprav so prav Uber, Netflix, PayPal revolucionirali številne industrije.

Po svetu vznikajo nove zasebne univerze, ki so izkoristile niše in poučujejo le oblikovanje ali 3D-tiskanje, učijo izdelavo aplikacij, kodiranja. Po letu 2020 bo izobraževanje najbolj disruptivna industrija na svetu.

Večina mojih strank, med katerimi so večinoma multinacionalke, meni, da se to njim ne more zgoditi. Enako menijo v turistični industriji, čeprav se že leta na hotelirskih konferencah pogovarjajo, kako naj 'zmlatijo' bookings.com, kako naj preprečijo, da ljudje hotela ne rezervirajo prek tretjih strank, kot je Tripadvisor, ki jim hoteli morajo plačevati pristojbino, ampak neposredno pri njih. Nihče od teh ne razmišlja, zakaj ljudje raje rezervirajo sobo prek Tripadvisorja. Tudi taksislužbe še niso dojele, da Uber ne bo nekega dne magično izginil. Osnovna težava je, da vodilni ne znajo razmišljati o motnjah. In največja grožnja turizma je obogatena resničnost. Ljudje bi preprosto lahko nehali potovati, saj bi 80 odstotkov izkušnje lahko dobili prek tehnologije za desetino cene.