RC44 – formula ena v jadranju

Sedem vrhunskih jadrnic, za krmilom vsake bogat poslovnež (med njimi na primer Torbjörn Törnqvist, ki je »težek« več kot dve milijardi evrov), ob njem sami vrhunski jadralci, dobitniki olimpijskih medalj, vsi napeti kot struna, da se ob znaku za start poženejo v noro dirko. Na eni od njih plapola slovenska zastava, za njenim krmilom stoji poslovnež Igor Lah. Na drugi znani slovenski športniki, nekdanja olimpijca Tomaž Čopi in Mitja Margon, Iztok Knafelc in Toš Skrt Golja, a pod rusko zastavo na jadrnici telekomunikacijskega mogotca Vladimirja Prosikhina. Bodo »domača tla« prednost?

Vrhunsko plovilo, formula ena med jadrnicami, je plod dela slovenskega konstruktorja Andreja Justina.

Takoj po začetku prvega plova prvega tekmovalnega dne se zdi, da le delno – start z izkušenimi slovenskimi jadralci se zdi slab, Lahova jadrnica Ceeref pa se požene odlično in ob koncu osvoji prvo mesto. Že v drugem plovu tudi slovenski fantje na Niki pokažejo svoje znanje in pokorijo vso konkurenco. Kaj je bilo narobe v prvem startu? »Ni šlo za slab start,« pojasni Tomaž Čopi. »Dva dni smo iskali najboljše nastavitve za jambor, a se je že takoj na začetku prve regate pokazalo, da smo zašli. Pred drugo regato smo jih spremenili in takoj je šlo precej bolje in nam je uspelo zmagati. Nekaj pa se vendarle pozna, da smo tukaj doma in bolje poznamo podnebje. Podrobnosti lahko na koncu naredijo veliko razliko.«
Tako se je začelo štiridnevno tekmovanje v razredu RC44 (pred štirimi tekmovalnimi dnevi je bil še dan za uradni trening), ki ima svoje korenine v Sloveniji. Na koncu domač teren vendarle ni bil odločilna prednost, saj je Nika z delno slovensko posadko tekmovanje zaključila kot zadnja, slovenska jadrnica Ceeref Igorja Laha pa je za las zgrešila zmago in končala tekmovanje na drugem mestu.

Kaj je RC44

Pred dobrim desetletjem je legendarni novozelandski jadralski velemojster Russell Coutts združil moči s slovenskim oblikovalcem Andrejem Justinom in nastalo je izjemno plovilo, prava formula ena med jadrnicami. Tehnično zahtevno, izjemno hitro plovilo je zasnovano tako, da se enostavno razstavi na mere 40-čeveljskega kontejnerja, kar omogoča cenovno ugoden transport po kopnem ali morju, pri tem pa tudi za ponovno sestavljanje ne potrebuje velikih žerjavov. Prve testne milje je naredila v Portorožu in tu so bila tudi prva tekmovanja. Tako je bil rojen nov mednarodni tekmovalni jadralski razred RC44 (kar so inicialke Russlla Couttsa, številka 44 pa predstavlja dolžino jadrnice, ki znaša 44 čevljev, in je hkrati tudi takratna starost Russlla Couttsa), v okviru katerega moštva vsako sezono obiščejo različna prizorišča širom po svetu (letošnja sezona bo potekala na petih prizoriščih), pravila pa določajo, da so za krmilom vsake barke njihovi lastniki. Ob že omenjenih Törnqvistu, Prosikhinu in Lahu v tej sezoni nastopajo še Britanca Chris Bake in John Bassadone (oba se ukvarjata z naftnimi posli), nizozemski ladjar Nico Poons ter francoski finančnik Hugues Lepic.
Bogataši za krmilom pa so obkroženi z najboljšimi profesionalnimi jadralci sveta, na krovu ruske Nike je na primer tudi Dean Barker, zmagovalec slovitega tekmovanja America’s Cup, ki je povedal, da ni prvič v Portorožu: »Tu sem bil že v preteklosti, tudi takrat v vlogi jadralca, le da na krovu druge jadrnice – takrat smo slavili s švedskim Artemisom.«

Prva slovenska ekipa

Glede na slovenske korenine projekta ni nenavadno, da smo kmalu po rojstvu novega jadralnega razreda dobili tudi slovensko ekipo; pod taktirko Tomaža Čopija in Mitje Margona se je zbralo moštvo, ki se je poimenovalo Ekipa44, plulo pa je na jadrnici, ki so jo krstili za Črno lepotico (Black Beauty). A stroški tekmovanja so presegali dobro voljo sponzorjev in že po treh tekmovanjih so bili prisiljeni odnehati in Črno lepotico prodati.
A nato je na sceno stopil ruski mogotec Vladimir Prosikhin. V obdobju Ekipe 44 je namreč v Sloveniji naročil Seawayjevo barko Shipman in bil zato večkrat tu, pri tem pa spoznal tudi naše odlične jadralce. In ko je tudi sam pomislil, da bi se preskusil v tem tekmovanju, se je spomnil nanje. Fantje so takoj zagrabili idejo in sestavili moštvo, Vladimir pa je kupil barko. Katero? Od Italijanov je odkupil Črno lepotico, prav isto jadrnico, s katero so slovenski fantje že tekmovali. Jadrnica je dobila novo ime (Nika), rusko zastavo in večinsko slovensko ekipo. In kako je jadrati ob Vladimirju? »Z Vladimirjem Prosikhinom smo že dolgo skupaj in smo na tekmovanjih že veliko doživeli. Včasih je veselje, drugič je prepir, vsega je po malo,« pravi Čopi. Se Vladimir med tekmo razjezi, če ne gre vse po načrtih, in postane glasen? »Niti ne,« diplomatsko odgovori Čopi, Vladimir pa nekoliko bolj naravnost pove: »S Čopijem sva odlična prijatelja, a ima to smolo, da je na barki tik ob meni – ko nam ne gre vse dobro od rok, je prav on deležen mojih najslabših besed.«

Vse se je začelo na smučanju

Kako pa smo v tekmovanju RC44 dobili jadrnico, ki tekmuje pod slovensko zastavo? Igor Lah pravi: »Z jadranjem in razredom RC44 sem se srečal leta 2007. Nikoli prej nisem jadral. Andreja Justina sem srečal na smučanju in povabil me je na regato. Res sem prišel in bil gost barke Russlla Couttsa, ta pa mi je predlagal, da mi lahko organizira profesionalno ekipo. In tako sem začel jadrati – takoj na najvišjem nivoju.« Od takrat je njegova jadrnica dvakrat zmagala na svetovnem prvenstvu in dvakrat osvojila zmago v skupnem seštevku celotne sezone.

Posel ali jadranje?

Vse jadrnice torej krmarijo poslovneži, razlike med tem, kako zelo med tekmovanjem ostajajo vpeti v svoj posel, pa so precejšnje. Milijarder Torbjörn Törnqvist pravi: »Ko sem na jadrnici, sicer povsem odmislim posel, a ko stopim nazaj na kopno, sem spet poslovnež. Tudi med regato me zjutraj in zvečer čaka vrsta obveznosti, posla tudi v teh dneh ne morem povsem zanemariti.« Ravno nasprotno pa pove Vladimir Prosikhin: »Včasih sem res tudi na regate vlačil svoj prenosni računalnik in poskušal ob večerih še kaj postoriti, a se mi je po celem dnevu na jadrnici zgodilo, da se zvečer nisem spomnil niti gesla za dostop do svojega računalnika. Veter očitno odpihne skrbi, tako da se zdaj med regato s poslom sploh ne ukvarjam.«

Na tekmi tudi izletnik

Jadrnice RC44 so bile zasnovane s še eno posebnostjo tekmovanja v mislih. V želji, da bi šport še bolj približali zunanjim opazovalcem, so jadrnice skonstruirane tako, da imajo posebno mesto ob celotni ekipi še za gosta. Kdor je dovolj pogumen, lahko torej tekmovanje doživi zelo od blizu, gostje namreč na jadrnici sedijo tudi med samo tekmo.

Pozor, padec čez krov

Tomaž Čopi opozarja, da tekmovanja ne gre jemati zlahka: »Ob omembi, da jadrnice vozijo bogati lastniki, marsikdo pomisli, da to ni resno tekmovanje, a verjemite, da tekmo jemljejo skrajno profesionalno – Vladimir ima na Niki enak pristop kot v svojem podjetju; vsako malenkost hoče čim bolj izpopolniti, da bo čim boljši, vse je usmerjeno le k enemu cilju – premagati konkurenco.«
Temu pritrjuje tudi Lah, ki pravi, da tekmovalnost pomeni tudi nevarnost: »Jadranje v razredu RC44 lahko v močnejšem vetru postane zelo nevaren šport – barke plujejo druga ob drugi, borba gre na nož in v preteklosti so že bila bližnja srečanja. Večjih poškodb do zdaj k sreči ni bilo, nekaj manjših pa že – zgodilo se je že, da se je barka z valom dvignila in pristala na drugi barki – na srečo je zgrešila krmarja.«

Ko si nasproti stojita slovenski olimpijec in milijonar.

In kaj se zgodi, če med tekmo kdo pade s krova? Igor Lah pojasnjuje: »Če pade v vodo član posadke, ga poskušamo čim hitreje spet vrniti na barko, saj je pravilo tekmovanja, da mora v cilj pripluti popolna posadka.«
Kaj pa če pade v vodo gost? »Če pade gost … gre tekmovanje naprej – naš cilj je, da smo čim hitrejši. Tekma je pa tekma. Gosta morajo v tem primeru iz vode reševati spremljevalni čolni,« pravi Lah in pojasni, da se je na tekmi to že zgodilo: »Sosednja barka je ob manevru gosta preprosto pometla v morje. Zgodilo se je ravno pri boji, kjer je obrat in se vse barke nagnetemo skupaj, tako da je pristal v vodi, na vseh straneh pa so okrog njega drvele barke.«
Tokrat v Portorožu nobeden od gostov ni padel s krova, kar je razveselilo organizatorje, ki pa imajo še druge želje. Mitja Margon, ki je na regati nastopal v vlogi jadralca in organizatorja, je za konec zaželel: »Moje osebne sanje so, da to ne bi bil le enkraten dogodek. Želim si, da bi tu redno potekale takšne prireditve, da bi predstavljali takšen nivo jadranja naši publiki in tudi poslovnemu svetu, ki lahko morda tudi tako najde nove poslovne priložnosti. Za organizacijo tekmovanja bomo tako kandidirali tudi prihodnje leto.«