Računovodska alkimija

Pogovori vodilnih in računovodij v nekaterih največjih računovodskih škandalih v zgodovini so bili verjetno precej bolj kompleksni, tako kot tudi sheme, s katerimi so skušali vpleteni prikriti pravo stanje.

Razkorak med realnostjo in fikcijo iz poslovnih izkazov je bil doslej bržkone največji v Enronu, ameriškem energetskem velikanu, ki je na vrhuncu dosegal več kot sto milijard dolarjev prihodkov in več sto milijonov dolarjev dobička. A vse je bil le privid. Enron je z različnimi računovodskimi prijemi napihoval svoje poslovne rezultate, hkrati pa iz bilanc poskril ogromne dolgove. Ko je resnica prišla na dan, se je v kaosu sesedel sam vase. Tržna kapitalizacija je v manj kot letu dni upadla z več kot 75 milijard na nekaj milijonov dolarjev – delnice so bile na koncu vredne le še nekaj penijev. Več kot 20.000 zaposlenih je ostalo brez službe in pokojnine.

Tako velikih škandalov je sicer razmeroma malo. V zadnjih letih sta najbolj odmevala dva japonska primera. Prvi je proizvajalec fotoaparatov in optike Olympus, ki je 13 let skrival izgubo, drugi pa tehnološki velikan Toshiba, kjer so računovodje po pritiskih nadrejenih v nekaj letih napihnili dobiček iz poslovanja za 1,2 milijarde dolarjev.

Energetski velikan Enron je na vrhuncu dosegal več kot sto milijard dolarjev prihodkov in več sto milijonov dolarjev dobička. A vse je bil le privid in plod računovodskih prijemov. Ko je resnica o dolgovih prišla na dan, se je Enron sesedel sam vase.

Nekaj več prihodkov – le da v evrih – na leto ustvari Gorenje, ki se po pisanju Financ prav tako zateka k prijemom agresivnega računovodstva. V primerjavi s prej omenjeno trojico je ravnanje slovenskega proizvajalca gospodinjskih aparatov precej bolj nedolžno in ne pomeni kršenja zakonov. Vseeno pa je zanimivo, da Gorenje že več let med neopredmetenimi sredstvi kopiči stroške razvoja. Ti so v zadnjih petih letih poskočili s slabih osmih na 35 milijonov evrov. Kaj to pomeni? Če bi velenjsko podjetje kapitalizirane stroške razvoja knjižilo med stroške, bi v preteklih letih zaradi tega ustvarilo manjši dobiček oziroma večjo izgubo. Od leta 2012 bi namesto 23 milijonov evrov pridelalo skoraj trikrat višjo izgubo. Iz Gorenja odgovarjajo, da njihova praksa ni le dovoljena, pač pa tudi smiselna: »Mednarodni računovodski standard 38 predpisuje, da se lahko neopredmeteno sredstvo pripozna zgolj, kadar je verjetno, da bodo pričakovane prihodnje gospodarske koristi, ki se mu pripisujejo, pritekale v podjetje, ter je mogoče zanesljivo izmeriti njegovo nabavno vrednost. V Gorenju v skladu z MSRP upoštevamo navedeni kriterij. Če ni izpolnjen, se takšni stroški pripoznajo kot odhodki obdobja. Glede na to, da so razvojni projekti dolgoročni, je usredstvovanje razvojnih stroškov potrebno in upravičeno za realno prikazovanje poslovnih rezultatov Skupine Gorenje v posameznih obdobjih.«

Shutterstock

V Gorenju namreč v zadnjih letih posodabljajo in izdelujejo nove platforme za cele linije gospodinjskih strojev (za nove pralne in sušilne stroje blagovnih znamk Gorenje in Asko, nova vgradna plinska kuhališča, nove generacije vgradnih hladilno-zamrzovalnih aparatov, nove generacije samostojnih štedilnikov), kar pomeni ogromne stroške, in kot pravijo, ni smiselno, da bi jih knjižili kot stroške obdobja in vse obračunali v tekočem letu. Taka je po navedbah družbe njihova praksa že od nekdaj in niti zdaj od nje niso odstopali. To so v letnem poročilu med pojasnili računovodskih izkazov tudi zapisali. Natančen pregled dokumentov podjetja torej to zainteresiranim jasno razkrije, kljub temu pa drži, da ta praksa stroške razvoja potiska v prihodnost in povečuje trenutni dobiček (oziroma manjša izgubo). Ali so ti stroški z minulim letom začeli upadati ali pa še naprej naraščajo, bo jasno šele ob objavi novega letnega poročila družbe, saj so nam dejali, da nam podatka o njihovi višini pred javno objavo poročila ne morejo posredovati.

Pri tovrstni praksi je bistveno, da se računovodska politika ne spreminja. Način računovodskega obravnavanja gospodarskih kategorij mora biti jasno določen in ga ni mogoče poljubno spreminjati iz leta v leto glede na trenutne koristi, sicer lahko govorimo o manipuliranju in nezakonitem početju.

Ko številke lažejo

Pogovor v uvodu članka je morda nekoliko karikiran, toda dejstvo je, da računovodski standardi podjetjem dajejo kar nekaj manevrskega prostora z uporabo različnih tehnik prikazovanja poslov in različnih postavk. To je seveda smiselno, saj posli v praksi niso uniformni. A pogosto se zgodi, da v podjetjih za računovodske namene ne izberejo oblike, ki od vseh najbolje odraža resnično naravo posla, in nato po obdelavi vseh podatkov pridejo do končnih številk v bilanci in izkazu uspeha, pač pa uberejo obratno pot – morda si pri neki postavki želijo doseči čim višjo ali čim nižjo številko, zato izhajajo iz tega in na vsakem koraku uporabijo vse možne prijeme, da na koncu to tudi dosežejo.

Takšno napihovanje posameznih postavk je agresivno računovodstvo. Ni nelegalno, saj se giblje znotraj dovoljenih standardov. A čeprav so uporabljeni povsem zakoniti prijemi, je namen takšne prakse pogosto zavajanje. Lahko gre za zavajanje investitorjev, posojilodajalcev, javnosti, celo lastnikov …

Shutterstock

Kreativno knjiženje

Kako lahko to storijo? Pri nekaterih postavkah je manevrskega prostora več kot pri drugih. Ena takšnih so zaloge. Te lahko knjižimo na različne načine in tudi vrednotimo jih lahko precej različno. Ko se v skladišču na primer znajde nova kolekcija oblačil, ki jo bodo vsak hip razvozili po trgovinah, seveda lahko pričakujemo, da se bo ta zaloga pretvorila v prihodke, torej v denar. Ko pa v skladišču obležijo tone stare kolekcije, ki je nihče ni hotel kupiti, ni pričakovati, da se bo zaloga prav kmalu prodala za odličen denar.

Ena vrsta zaloge torej ni enaka drugi. Toda podjetje, ki namerava napihniti svoje imetje, lahko tudi staro, ničvredno blago v svojih knjigah vrednoti kot suho zlato in si tako napihuje bilanco, hkrati pa se to pokaže v izkazu uspeha, kjer se posledično prikazuje previsok dobiček (oziroma prenizka izguba).

Podobno lahko podjetje knjiži finančne naložbe. Isti vrednostni papir lahko izkazuje zelo različne vrednosti glede na to, kako ga vodijo v računovodskih knjigah. Isto obveznico recimo lahko knjižimo, kot da jo bomo imeli v posesti do zapadlosti, pri čemer na naše finančne izkaze vplivajo le znesek, za katerega smo jo kupili, morebitne obresti, ki jih prinašajo kuponi, in končno izplačilo glavnice. Pri tem ni pomembno, ali trg trenutno to obveznico ceni kot suho zlato ali kot ničvredno smet. Namesto tega se lahko podjetje odloči, da bo obveznico v svojih knjigah vodilo kot finančno naložbo, ki jo bo morda kmalu prodalo; v tem primeru jo knjiži po tako imenovani pošteni vrednosti (torej po tržni vrednosti), ki jo glede na spremembe te cene na trgu prikazuje skozi izkaz poslovnega izida. Odločitev za eno ali drugo možnost potemtakem lahko vpliva tako na višino kapitala, torej na postavke v bilanci stanja, kot na dobiček oziroma izkaz poslovnega uspeha.

1,2 milijarde dolarjev so v Toshibi na zahtevo menedžerjev v nekaj letih pričarali računovodje.

Ena od kategorij, pri katerih je tudi mogoče manipulirati, so amortizacijske stopnje – podjetje vpliva na izkaze uspeha s tem, ko izbere, po kakšni stopnji bo amortiziralo sredstva. Odvisno od želja se odloči za visoko amortizacijsko stopnjo in si na primer zmanjša dobiček ter posledično plačilo davka ali pa, ravno obratno, za prenizko amortizacijsko stopnjo in tako navidezno zmanjša izgubo.

Dr. Simon Čadež z ljubljanske ekonomske fakultete pravi, da je tovrstnih prijemov veliko, pri čemer omeni še »friziranje« vrednosti nepremičnin s prevrednotenji in prakso izrabljanja povezanih podjetij – z določenimi posli lahko podjetje precej preprosto poskrbi, da spremeni svoje izkaze uspeha tako, da nekatere zadeve raje preseli na povezane osebe, ali obratno, s povezanih oseb jih prenese nase. Če je prezadolženo, lahko »parkira« svoje dolgove na povezanih družbah in tako na videz izboljša svoje poslovanje. Kot primer dr. Čadež navaja ravnanje mnogo podjetij v času krize: v knjigah so še vedno vodila terjatve do kupcev in jih niso odpisala, čeprav je bilo povsem jasno, da so te de facto neizterljive.

Po sledeh motivov za prirejanje izkazov

In zakaj bi podjetja na takšne načine manipulirala s finančnimi izkazi? Razlogov je veliko. Podjetje, ki je v težavah in potrebuje (novo) posojilo, mora banki ali drugim posojilodajalcem izkazati, da ga bo lahko vrnilo, oziroma vsaj, da ima dovolj premoženja, iz katerega se bo upnik v skrajnem primeru poplačal. Za ta namen je torej povsem razumljivo, da podjetje hoče napihniti svojo vrednost in dobičkonosnost, saj to lahko pomeni razliko med odobrenim posojilom in s tem preživetjem ter propadom zaradi nezmožnosti pridobitve posojila.

To je le eden od primerov, možnosti pa je skoraj neskončno. Morda je menedžer v podjetju nagrajen glede na dobiček ali pa je nagrajen z nakupnimi opcijami za delnice podjetja, zaradi česar si želi prikazati čim višji dobiček in vplivati na čim višjo ceno delnice. Morda gre za napihovanje postavk, s katerimi bi podjetje rado doseglo čim višjo ceno pri prodaji prevzemniku, ali pa preprosto novi računovodja skuša pokazati svoje sposobnosti. Včasih skuša podjetje s tem vplivati na svoje stroške, na primer odlaga davke v prihodnost, ker meni, da jih bo takrat lažje plačalo.

Tudi ničvredno zalogo nekatera podjetja knjižijo kot suho zlato.

Z obratnimi postopki si podjetje lahko postavke tudi znižuje. Morda skuša poslovodstvo prikazati čim nižji dobiček, da bi plačali čim manj davka (ali pa celo noče izplačati previsokih dividend lastnikom), zato oblikuje pretirane rezervacije za stroške, ki naj bi jih čakali v prihodnosti. Povsem prostih rok pri tem kajpada nima, a nekaj manevrskega prostora vsekakor ima, preden ga regulatorji povprašajo o upravičenosti takšne prakse.

Ali to pomeni, da podjetje lahko poljubno napihuje rezultate? Seveda ne, tudi posojilodajalci ali morebitni kupci niso finančni analfabeti, ki bi pogledali le končno številko pod črto in se odločili na podlagi tega podatka, pač pa znajo pogledati v drobovje in takšne prakse opazijo. Toda včasih se kakšna izmuzne celo izurjenemu računovodskemu očesu. Pa naj bo zaradi tega, ker je bančno posojilo zaradi velikosti podjetja premajhno, da bi banka zares napela vse moči in v pregled izkazov vpela najboljše revizorje in računovodske forenzike, ali pa prakso odkrijejo prepozno, ko je podjetje že doseglo svoj namen.

Vštric ali 
v navzkrižju z zakonom?

Kot rečeno, agresivno računovodstvo ni nezakonito, vendar študije kažejo, da je prvi korak k finančnim prevaram. V prenekaterem podjetju, kjer so bile odkrile zlorabe, se je izkazalo, da so že vsaj nekaj let prej uporabljali zelo agresivne računovodske prakse. Pogosto podjetje, ki se znajde na robu, skuša podaljševati čas za morebitno izboljšanje poslovanja z agresivnim računovodstvom. Če se razmere spremenijo, je bila to morda uspešna poteza, zaradi katere so bile v težkih časih rane manjše. Če pa se, nasprotno, razmere še naprej zaostrujejo, pogosto v podjetjih postajajo vedno bolj kreativni in prej ali slej prestopijo mejo zakonitosti. Na primer začnejo antidatirati dokumente in tako poskrbijo za »primerne« četrtletne ali letne rezultate.

So primeri, ko so podjetja ne le antidatirala posle, pač pa so si jih preprosto izmislila. Družbo Digital Lightwave v strokovni literaturi navajajo kot primer, kako so skušali napihniti prihodke in dobiček. Tik pred koncem četrtletja so izdelke, ki so jih nameravali razposlati kot reklamne vzorce, v poslovnih knjigah vknjižili kot pravo prodajo. Izdelke so poslali na naslove oseb (ki jih niso nikoli naročile), zraven pa priložili račun, ki so ga vpisali v knjige kot terjatev do kupca. S tem so napihnili četrtletne izkaze uspeha, čeprav je bilo jasno, da iz te moke ne bo kruha, kajti prejemniki računov ne bodo plačali in terjatve se ne bodo nikoli spremenile v denar. Še korak dlje so šli pri družbi Boston Scientific: najeli so skladišče in tja poslali kup izdelkov. Ob odpremi so jih vpisali kot prodane, čeprav zanje niso imeli nobenih naročil. Primerov takšnih navideznih prodaj je precej. Lahko pa so podjetja še bolj kreativna – na primer s kupcem se dogovorijo za popust, ki pa bo izdan pozneje. Ob prodaji torej vknjižijo celotno ceno kot prihodek, popust pa odobrijo šele po datumu letnega poročila in šele nato znižajo postavke v knjigah.

Isti vrednostni papir lahko v bilanci izkazuje zelo različne vrednosti.

Nekatere od agresivnih računovodskih praks je mogoče enostavno odkriti. Analitik, ki bo primerjal izkaze uspeha skozi čas in opazil, da začne prodaja nenadoma zelo hitro rasti, hkrati pa bo videl, da ves čas rastejo predvsem terjatve do kupcev, bo upravičeno posumil, da nekaj ni v redu. Če podjetje množično izdaja račune, ki nikakor niso plačani, gre lahko za zavajanje, a tudi v nasprotnem primeru, ko ni za tem nobene nepoštene prakse, to kaže skrb vzbujajočo sliko.

V nekaterih primerih je agresivno računovodstvo, ki ne prestopi meje zakona, lahko povsem uspešno in upravičeno. Podjetje pridobi posojilo in uspešno prebodi krizo. Ali pa mu uspe postavko, ob katero bi se sicer obregnili vlagatelji, lastniki ali javnost, ravno dovolj prilagoditi, da ni videti kritična. Včasih tako izpolnijo toga papirnata pravila. Država na primer predpisuje minimalno donosnost za podjetja v njeni lasti in njihova vodstva si lahko z nekaj agresivnega računovodstva pomagajo doseči te cilje ter uspešno krmariti barko skozi boljša in slabša leta na trgu. A to so bolj izjeme kot pravilo – prevelika uporaba agresivnih računovodskih praks običajno nakazuje na neravnotežje v poslovanju in na težave, ki jih računovodje s to tehniko za nekaj časa prikrijejo. Toda prej ali slej jih le še močneje udarijo po glavi.