Puščanje vode locirajo iz vesolja

Že leta naslovnice časopisov opozarjajo na razsežnosti suše v Kaliforniji, Sao Paulu, na Kitajskem, v Indiji. A v Izraelu, državi na sušnem Bližnjem vzhodu, imajo danes več vode, kot je potrebujejo. Preobrat se je zgodil pred dobrim desetletjem z namestitvijo straniščnih školjk z manjšo porabo vode, razsoljevanjem morske vode in s prečiščevanjem odpadne vode, ki jo danes uporabljajo za namakanje kmetijskih površin. Kmetijstvo tako dobi kar 90 odstotkov prečiščene odpadne vode. Dodatno skrbno ravnanje z vodo so v državi dosegli tudi s privatizacijo vodovodov pred 15 leti, ko so pospešili vlaganja v vodovodno infrastrukturo. Tako v primerjavi s svetom, ki med prenosom po vodovodu povprečno izgubi 30 odstotkov vode, Izrael te izgubi manj kot deset odstotkov. Izrael z vodo skrbno ravna, ker se (je) sreča(l) z njenim pomanjkanjem. »Kjer je vode v izobilju, se nihče ne obregne ob vodne izgube ob puščanju vodovodnih cevi. V Izraelu, ki ima dobršen del puščave, pa je zgodba drugačna. Vsako kapljanje odpravimo,« pravi Jonathan Jacobi, direktor prodaje v zagonskem podjetju Utilis, ki je vzhajajoča zvezda na zemljevidu vodnih inovacij.

Oaza sredi puščave

Na krilih suše, ki je Izrael pestila sedem let, je z inovacijami država dosegla nemogoče – vodno neodvisnost. Danes proizvedejo 20 odstotkov več vode, kot je porabijo, ali za dodatnih osem milijonov prebivalcev. To so dosegli ne le z inovacijami, kako pridobiti in čim bolj učinkovito porabiti vodo, ampak tudi z odpravo napak na vodovodih, ki pogosto puščajo. »Vsako leto, odvisno od regije, izgubimo od 10 do 16 odstotkov vode.

Podjetje Utilis puščajoče cevi locira kar iz vesolja. Pri tem ključno vlogo igrajo posnetki z japonskega satelita, ki kroži 637 kilometrov nad Zemljo. Opremljen je z radarjem, ki omogoča vpogled pod površje Zemlje do tri metre globoko.

Ne glede na izgubljene količine pa se zadnjih 50 ali 60 let, odkar imamo sodobne vodovode, s tem nihče ne ukvarja,« pravi Jonathan Jacobi, direktor prodaje v zagonskem podjetju Utilis, ki je leta 2013 začelo revolucijo; s pravo tehnologijo so lahko začeli spremljati podatke o izgubah vode iz vodovodov. »Povprečno pušča 70 odstotkov vodovodov po svetu, kar pomeni tudi izgubo prihodkov in energije,« pravi Jacobi. Odpravljanje napak na puščajočih vodovodih je najcenejši način za zajezitev vodnih izgub, pojasnjuje. V 80 odstotkih puščanje vode opazijo na podlagi prijav vodovodnemu podjetju – opazijo znižan pritisk, preveliko porabo ali kaj podobnega. Potem se odpeljejo na »kraj zločina«, poiščejo puščajočo cev in jo popravijo. Bolj učinkovit pa je proaktiven način, pravi Jacobi: »Ekipe na terenu z akustično opremo pregledajo vodovodne cevi. S to metodo lahko vsak dan pregledajo do pet kilometrov vodovoda, kar je glede na dolžine vodovodov izredno malo,« razlaga. Največja ovira pri iskanju vodnih puščanj s pomočjo akustične ekipe so plastične cevi, ki so cenejše. »Na takšnih ceveh je težko iskati puščanje, saj je resonanca zvoka zelo nizka. Puščanje slišimo le, če stojimo tik nad njim, medtem ko lahko puščanje kovinskih cevi slišimo nekaj sto metrov stran,« razlaga sogovornik.

ni podpisa

Kljub izboljšavam od leta 2000 do danes vodne izgube ostajajo enake. Z inovacijo, s katero izgubo vode preučujejo kar iz vesolja, pa se slika spremeni. »Ekipe, ki so puščanja iskale akustično, so nam povedale, da so našle dve na teden, mi smo jih našli 18,« razlaga razliko. Utilis namreč puščajoče cevi locira kar iz vesolja. Pri tem ključno vlogo igrajo posnetki z japonskega satelita, ki išče tektonske premike (in s tem vzroke za cunamije) in kroži 637 kilometrov nad Zemljo. Opremljen je z radarjem, ki omogoča vpogled pod površje Zemlje do tri metre globoko. »Podoben je rentgenu,« razlaga Jacobi. Dodaja, da lahko hitro preskenirajo velike površine, tudi na odročnih območjih, ali pa kar celotno državo, kot je Ciper. V Johannesburgu so 600 kilometrov vodovodov, kar je dvakratnik ljubljanskega vodovoda, pregledali z enim posnetkom, puščanja pa je mogoče videti tudi prek telefonske aplikacije.

Ustanovitelju podjetja se je ideja porodila med pisanjem magistrske naloge iz geofizike. Raziskoval je, kako bi našli vodo na Veneri in Marsu. »Oba planeta imata namreč gosto atmosfero, skozi katero lahko vidimo le z radarjem. To idejo je nato prenesel v realni svet in začel sodelovati z vodovodnimi podjetji,« prve korake razlaga Jacobi.

Srečna naključja prevajajo v matematične številke

Inovacija Utilisa je zanimiva tudi zato, ker omogoča pregled celotnega vodovodnega sistema večkrat na leto. »Štiristo dvajset kilometrov vodovodov bi ekipa z akustiko pregledovala 80 delovnih dni (ali štiri mesece), z našo inovacijo bi jih pregledali v desetih dneh,« razlaga Jacobi in doda, da s satelitskim rentgenom odpade hoja. V 80 dneh bi tako lahko pregledali kar 3300 kilometrov vodovoda. V Ljubljani bi, recimo, lahko puščanje preverili kar trikrat na leto. S konvencionalnimi metodami lahko namreč danes ekipe najdejo eno puščanje, s satelitom pa od sedem do deset na dan. Ko so sistem preizkusili v grškem Solunu, so v prvem dnevu lokalizirali 27 puščanj. Zakaj so se v grškem mestu odločili za uporabo te tehnologije?

Vodo, ki jo Izraelci pridobivajo z razsoljevanjem morske vode in s prečiščevanjem odpadne vode, uporabljajo (tudi) za namakanje kmetijskih površin. Kmetijstvo tako dobi kar 90 odstotkov prečiščene odpadne vode.

Ker na leto izgubijo 30 milijonov kubičnih metrov vode ali, prevedeno v denar, 20 milijonov evrov. Odprava puščanj sicer ne pomeni, da bi bilo vodovodno podjetje v primeru brezhibnega vodovoda bogatejše za omenjeno vsoto, a so dolgoročno prihranili ogromno. »Od 80 do 90 odstotkov puščanj se namreč dogaja na priključkih. Ta puščanja so majhna, a lahko trajajo vrsto let, tudi desetletje. In prav mala in srednje velika puščanja so najbolj problematična, ker dolgoročno privedejo do največjih vodnih izgub,« razlaga sogovornik. »Večino puščanj odkrijemo, ker o njih sporočajo ljudje. Puščanja na odročnih območjih pa ostajajo skrita,« pravi Jacobi. Tak primer je bil v Avstraliji. V okviru pilotnega projekta so opazili puščanje ob železniški progi: »Če bi se to nadaljevalo, bi lahko voda uničila del železnice, vlak bi se lahko iztiril, progo bi morali zapreti … Škoda bi bila milijonska, medtem ko je pravočasno popravilo precej cenejše.«

Tudi puščanje pol milijona kubičnih metrov vode na leto sredi gozda v Veliki Britaniji so odkrili po naključju. »Drugo največje britansko mesto napajajo z vodo iz štirih cevi, premera en meter. Nihče ne pregleduje teh cevi. V sklopu pilotnega projekta smo zaznali puščanje. Z GPS so sredi sicer pobeljenega gozda našli mokro zaplato brez snega. Pozabimo na izgubljene količine vode, ampak če bi cev počila, bi bilo mesto nekaj dni brez ali z zelo malo vode,« primere niza Jacobi. V Toskani so pred slabima dvema tednoma končali pilotni projekt, ki je bil 68-odstotno uspešen. »To pomeni, da smo vsak dan našli deset puščanj. Dodana vrednost tega orodja je, da srečna naključja prevajamo v matematične številke. Ustvarjamo visoko učinkovito standardizirano orodje, s katerim je mogoče puščanja najti izjemno hitro,« navdušeno pripoveduje Jacobi. Pred kratkim so se s francoskim podjetjem za vodo Veolia lotili že tretjega pregleda Bukarešte, kjer so v zadnjih dveh pregledih odkrili puščanja vode v količini enega milijona kubičnih metrov.

ni podpisa

Merijo tudi na Balkan

Utilisov proizvod je nov. Na trg so ga dali oktobra 2015, a že sodelujejo s 70 vodovodnimi podjetji v 35 državah. »Med njimi so tudi velika podjetja, kot so Suez, Veolia, Hera … Širimo se tudi na Balkan. Upam, da bomo prihodnji mesec začeli projekt na Hrvaškem,« razlaga Jacobi.

Ustanovitelj podjetja Utilis je raziskoval, kako bi našli vodo na Veneri in Marsu. Oba planeta imata namreč gosto atmosfero, skozi katero lahko vidimo le z radarjem. To idejo je nato prenesel v realni svet in začel sodelovati z vodovodnimi podjetji.

A za zdaj največji trgi ostajajo ZDA, Velika Britanija in Italija. V ZDA sicer še pred desetimi leti niso verjeli, da imajo vodne izgube in da vodovodi puščajo. »Predvsem na vzhodni obali je veliko starih mest. Ob popravilih neredko naletijo na lesene vodovodne cevi. Teh ni veliko, pa vendar. Če rečemo, da je v zahodnem svetu puščanje iz vodovodov od 15- do 20-odstotno, je v ZDA vsaj 30-odstotno. Veliko poudarka ZDA danes dajejo infrastrukturi, kar pomeni tudi krpanje uhajanja vode,« sodelovanje z ameriškimi podjetji podkrepi sogovornik. Tudi naši južni sosedje imajo ponekod težave. V Istri so vodne izgube 17-odstotne, v Zadru pa kar 65-odstotne. »Številke so vlado prepričale, da je začela zmanjševati vodne izgube, tudi z našo pomočjo,« pravi Jacobi. Poudarja, da Utilis puščanj ne sanira, ampak jih zgolj poišče. »Naša tehnologija je orodje za vodovodna podjetja. Omogoča jim, da napako odpravijo prav tam, kjer se je zgodila,« poudarja Jacobi.

Arad s števci navdušil potrošnike

Kako zelo je voda dragocena, se zavedajo tudi v podjetju Arad. Eden vodilnih proizvajalcev hišnih vodnih števcev, ki prodaja skoraj po vsem svetu, je nastal v kibucu pred 70 leti. A ne gre le za števce, ampak, kot pravi direktor podjetja Gabi Yankovitz, prodajajo celotno infrastrukturo za merjenje porabe vode. Pri tem zbirajo ogromne količine podatkov v realnem času. »Ti so še posebej dragoceni, saj takoj ugotovimo odstopanja; če pralni stroj naenkrat porabi več vode, je to indikator, da je morda počila cev. In o tem vas obvestimo prek aplikacije na pametnem telefonu.

Gabi Yankovitz, direktor podjetja Arad: prodajamo celotno infrastrukturo za merjenje porabe vode. Pri tem zbiramo ogromne količine podatkov v realnem času. Ti so še posebej dragoceni, saj takoj ugotovimo odstopanja; če pralni stroj naenkrat porabi več vode, je to indikator, da je morda počila cev.

Najdemo tudi puščanje, ki ga ne vidimo,« razlaga Yankovitz. Na podlagi podatkov lahko vodovodnim podjetjem in potrošnikom sporočimo porabo vode včeraj v primerjavi s tednom prej. »Te informacije so izredno dragocene ne le za vodovodno podjetje, ampak tudi za potrošnike,« dodaja. Cena vode namreč raste in povečana poraba zaradi počeni cevi se lahko hitro pozna na mesečni položnici: »Pred 20 leti je bila voda skoraj zastonj, danes je cena za kubični meter vode v Berlinu 6,67 dolarja, v Izraelu pa tri dolarje. A cene rastejo.« Pravi, da celostne rešitve, ki jih ponujajo, niso najcenejše, a kljub temu dobijo večino poslov tudi po svetu. Pred kratkim so zmagali na 50 milijonov dolarjev vrednem razpisu v Veliki Britaniji, saj so »uresničili sanje potrošnikov o fleksibilnosti«. Še vedno pa je njihov največji trg ZDA, kamor izvozijo dobro polovico vseh vodnih hišnih števcev s pripadajočim »know-howom«, sledijo Izrael, Španija, Mehika.