"Protekcionizem ni novo tveganje za podjetja, povzroča pa zaskrbljenost"

Marcilly je doktoriral iz finančne ekonomije na pariški univerzi Dauphine in pridobil magisterij iz menedžmenta na ESCP Europe. Ima obsežno znanje o naprednih in vzpenjajočih se trgih. Preden se je pridružil Cofaceu, je delal v družbi za upravljanje premoženja v New Yorku, pred tem pa je bil ekonomist v podjetju Société Générale. 

V začetku septembra je Coface s SID banko podpisal pogodbo o nakupu stoodstotnega deleža SID - Prve kreditne zavarovalnice (SID – PKZ). Družba Coface je ponudila dobre možnosti nadaljnje rasti, razvoja in širitve poslovanja SID - PKZ, in sicer tako produktno kot geografsko, saj bi SID-PKZ lahko postala glavna točka njihovega delovanja v Jugovzhodni Evropi oziroma regiji Adriatic. Coface je med drugim izkazal interes po nadaljevanju in razvoju zavarovalniških produktov, konkurenčnih pogojev zavarovanja in visoki ravni storitev za stranke, ohranitvi družbe in blagovne znamke SID - PKZ ter pozavarovanj večine nemarketabilnih tveganj v okviru SID banke.

Jože Suhadolnik

Gospod Marcilly, ste glavni ekonomist v Cofaceu, ki je ena največjih kreditnih zavarovalnic na svetu in referenca na področju kreditnih zavarovanj in upravljanja s tveganji. Ali lahko razložite našim bralcem, kaj je bistvo vašega posla? Na kakšne vse načine lahko pomagate podjetjem?

Če vidite kozarec napol poln, so se naložbe v zadnjih četrtletjih povečale tako v Evropi kot tudi v ZDA. Toda če vidite kozarec napol prazen, pa se naložbe niso povečale toliko kot v prejšnjih obdobjih okrevanja.

Več kot 70 let izkušenj in najbolj razpredena mednarodna mreža so pripomogli k temu, da je Coface postal referenca pri kreditnem zavarovanju, obvladovanju tveganj in svetovnem gospodarstvu. Z ambicijo, da postanemo v naši industriji najbolj agilna svetovna kreditna zavarovalnica, kar 4100 Cofaceovih strokovnjakov sodeluje s 50.000 strankami pri gradnji uspešnih, rastočih in dinamičnih podjetij v kar 200 državah. Storitve in rešitve družbe Coface med drugim pomagajo podjetjem sprejeti odločitve o kreditih, da bi izboljšali sposobnost prodaje tako na domačem kot tudi na tujih trgih.

Kako ocenjujete politiko Trumpove administracije v povezavi z Evropo, pa čeprav je zdaj najbolj izpostavljena Kitajska? Kakšna jesen čaka evropske izvoznike in kakšne bi lahko bile zanje posledice protekcionizma in trgovinskih vojn? Kaj bi lahko priporočili slovenskim izvoznikom, ki so med drugim tudi dobavitelji za avtomobilsko industrijo? Kaj pa bi priporočili novi slovenski vladi?

Res je, da je protekcionizem že od začetka leta zelo vroča tema, vendar moramo upoštevati, da se je več držav odločilo za čim boljšo zaščito že v letu 2009, tj. po krizi. Zato protekcionizem ni novo tveganje za podjetja. Tudi carine so med drugim samo eden izmed vseh protekcionističnih ukrepov. Lahko bi rekli, da jih štejemo »le« za eno šestino vseh globalnih protekcionističnih ukrepov. Izkazalo se je torej, da o drugih ukrepih ne govorimo veliko. Na tej stopnji protekcionistični ukrepi ameriške administracije niso veliko škodovali evropskim podjetjem – razen tistim, ki delujejo v sektorju jekla in aluminija. Toda če bi v tem pogledu nastale spremembe v avtomobilski panogi, bi to pomembno vplivalo na številna evropska podjetja, ne le v Nemčiji. Za dobavitelje za nemško avtomobilsko industrijo, ki imajo sedež na primer – naj omenim samo nekatere – v Sloveniji, Španiji ali Češki republiki, bi bilo lahko v tem primeru boleče.

Zakaj po vašem mnenju ni večjih sprememb pri naložbah v ZDA in v Evropi, čeprav so obrestne mere tako nizke?

Če vidite kozarec napol poln, so se naložbe v zadnjih četrtletjih povečale tako v Evropi kot tudi v ZDA. Toda če vidite kozarec napol prazen, pa se naložbe niso povečale toliko kot v prejšnjih obdobjih okrevanja. Do neke mere je to zapuščina krize v letu 2008. Centralne banke so dolgo časa zadrževale prenizke obresti. S tem so ohranile pri življenju tako imenovana »zombijevska« podjetja, to so podjetja, ki so preveč zadolžena za naložbe in rast. V skladu z eno od najnovejših študij našega podjetja Coface lahko o štiri do šest odstotkov vseh družb v največjih štirih gospodarstvih evroobmočja (Nemčija, Francija, Italija in Španija) še vedno štejemo za »zombijevska« podjetja.

Münchenski IFO, ki je vodilni nemški gospodarski inštitut, ugotavlja, da se gospodarska klima in pričakovanja v svetu zadnje mesece hitro slabšajo. Vzroki za to naj bi bili nižja izvozna pričakovanja, protekcionistična politika ZDA, carinske ovire pa tudi grožnje neurejenega britanskega odhoda iz EU in potencialni izbruh dolžniške krize v Italiji. Je IFO preveč črnogled glede pričakovanj za naprej?

Orodje Google Trends lahko pomaga bolje razumeti politična tveganja v nekaterih državah, zlasti na območjih, kjer je svoboda tiska omejena, javnomnenjskih raziskav pa ni ali niso zanesljive

IFO je na splošno dober vodilni pokazatelj nemške rasti. In ni edini, ki kaže na počasnejšo rast v Nemčiji in preostalem delu evrskega območja. Dejansko so podjetja zaskrbljena zaradi negotovosti v zvezi s protekcionizmom. Višje cene nafte, pričakovanje političnih tveganj (v Italiji, Veliki Britaniji in celo v manjši meri v Nemčiji, na Poljskem in na Madžarskem), skupaj s pomanjkanjem delovne sile zmanjšujejo tudi gospodarska pričakovanja. Kljub temu je gospodarska aktivnost v večini evropskih držav še vedno na spodobni ravni, če se bo brezposelnost še naprej zmanjševala. Skupaj z nizko inflacijo to spodbuja potrošnjo gospodinjstev. Še vedno se podpirajo poslovne naložbe. V večini evropskih držav pa še vedno beležijo nizko stopnjo nesolventnosti podjetij.

Kakšno je po vaši oceni slovensko poslovno okolje in ali potrebujemo dodatne inovativne rešitve, da bi postali še bolj konkurenčna investicijska destinacija? Kakšna so pri Sloveniji po vaši oceni državna tveganja? Kaj pa pri naših sosednjih državah – Hrvaški, Italiji, Avstriji in Madžarski? Na primer Italija je pred kratkim napovedala zmanjšanje davka na goriva in razveljavitev pokojninske reforme, ki je veljala od leta 2012, ima veliko brezposelnost, italijanski dolg pa nekateri označujejo za eksplozivnega …

Slovenija je dobro raznoliko gospodarstvo, integrirano v evropske verige vrednosti in z visoko stopnjo gospodarskega in družbenega razvoja. Znaten presežek države pomeni visoko konkurenčnost podjetij. (Slovenija je v letošnjem drugem četrtletju ustvarila presežek peto četrtletje zapored in najvišji presežek na tekočem računu plačilne bilance od prvega četrtletja 1999; znašal je 151 milijonov evrov ali 1,3 odstotka BDP. Javni dolg se je od konca prvega četrtletja zmanjšal na 72,8 odstotka BDP. Op. a.) Toda tako kot številna druga evropska gospodarstva je staranje prebivalstva dolgoročno ključen izziv; poleg tega je previsok tudi javni dolg.
V celoti gledano, Coface ocenjuje Slovenijo z A3, to je s tretjo ravnjo na naši lestvici osmih razredov: A1, A2, A3, A4, B, C, D in E. Za primerjavo, po naši oceni kreditnega tveganja podjetij je Avstrija A1, medtem ko je Madžarska A3 in Italija A4 (znižala se je junija, predvsem zaradi naraščajočih političnih tveganj).

Jože Suhadolnik

Letošnjega septembra je SID banka podpisala pogodbo o prodaji stoodstotnega deleža SID - Prve kreditne zavarovalnice (SID – PKZ) družbi Coface. Za zaključek transakcije so potrebne še odobritve regulatornih organov, v SID banki pa pričakujejo, da bodo te izdane v prihodnjih mesecih. Kaj boste kot novi strateški partner lahko ponudili SID-PKZ? In kaj bo SID-PKZ lahko ponudila slovenskim podjetjem? Kaj PKZ sploh predstavlja za Coface Group?

SID banka in Coface sta dejansko podpisala zavezujoč sporazum, po katerem bo Coface pridobil sto odstotkov kapitala PKZ, hčerinske družbe za kreditno zavarovanje SID banke. Po koncu nakupa, zanj so potrebne še običajne odobritve regulatornih organov, bo ta sporazum okrepil prisotnost Cofacea v rastoči regiji Adriatik. Dodatnih komentarjev pa v tej fazi ne moremo podati.

Oktobra lani je guverner kitajske centralne banke posvaril, da Kitajsko gospodarstvo čaka tako imenovani Minskyjev trenutek (*). Ali je bilo to samo zastraševanje ali je na obzorju res tako videti?

Njegova naloga je zapletena, saj mora krmariti med dvema nevarnostma. Po eni strani se mora ukvarjati z zelo visokim podjetniškim dolgom, po drugi strani pa se od njega zahteva, da zmanjša ta balon. Ogroženo je veliko podjetij, zlasti tistih, ki delujejo v sektorjih z veliko presežnimi zmogljivostmi (npr. kovinska industrija, gradbeništvo). Po drugi strani pa, če bo to storil prehitro, se bo povečalo tveganje trdega pristanka. In tudi tveganje družbenega nezadovoljstva. V tem zahtevnem okolju je dobra novica, da ima kitajska centralna banka še vedno zelo veliko deviznih rezerv. Lahko bi jih po potrebi uporabila za reševanje nekaterih bank. In navsezadnje, srednji razred se še naprej nenehno povečuje. Na to kaže naraščanje prihodkov in še vedno precej nizek (čeprav naraščajoč) dolg gospodinjstev.

Med ekonomisti je vedno bolj priljubljeno orodje Google Trends. Googlov glavni ekonomist Hal Varian je pokazal, da lahko število iskanj posameznih ključnih besed v Googlu bistveno izboljša kakovost napovedi ekonomskih gibanj. Ali se strinjate s tem?

V veliki meri ja. Ta vrsta visokofrekvenčnih podatkov je dodatno orodje za ekonomiste. Lahko bi bilo koristno imeti podatke o trenutnih vzrokih za zaskrbljenost potrošnikov ali podjetij (na primer glede protekcionizma ali inflacije). Z mojega stališča lahko tudi pomaga bolje razumeti politična tveganja v nekaterih državah, zlasti na območjih, kjer je svoboda tiska omejena, javnomnenjskih raziskav pa ni ali niso zanesljive. Toda na drugi strani ta vrsta raziskovalnega mehanizma zagotavlja tako veliko število novih podatkov, da so nekateri neuporabni. Izziv je torej izbrati tiste, ki so lahko resnično v pomoč.

Minskyjev trenutek je ime dobil po ameriškem ekonomistu Hymanu Minskyju, ki je postavil teorijo, s katero se pojasni nastanek finančne krize: finančna stabilnost je tista, ki sama od sebe vodi v krizo, posledično pa recesijo razširi še po vsem preostanku gospodarstva. Minskyjev trenutek je tisti trenutek, ko se konča obdobje miru na finančnih trgih in se začne silovito nihanje borznih tečajev. Ta izraz je postal del ekonomskega žargona z izbruhom svetovne finančne krize leta 2007.