Privatizacija ni čudežno zdravilo za naše težave

Privatizacija slovenskih podjetij je zelo polarizirajoča tema. Zahteve evropske komisije po privatizaciji največje slovenske banke NLB in več kot deset drugih podjetij so v očeh nekaterih zvijača za uresničevanje interesov kapitala iz gospodarsko močnejših držav. Spet drugi zagovarjajo tezo, da nam Bruselj pravzaprav dela uslugo, s tem ko nas sili v prodajo že nekoliko obtolčene državne srebrnine, saj bo s tem kapnilo nekaj milijonov v državni proračun, predvsem pa se v prihodnje iz njega ne bo jemalo, ko bo treba izpeljati nove dokapitalizacijske zgodbe.

Državno lastništvo = nizki donosi

Podatki o donosih na lastniški kapital (ROE) v podjetjih vsekakor podpirajo zadnje stališče. Rezultati podjetij v državah, kjer je delež državnega lastništva največji, so namreč praviloma precej slabši kot tam, kjer je gospodarstvo prepuščeno zasebni lastnini.

Dr. Marko Pahor: Država ne ve, kaj početi s svojo lastnino. Katera podjetja so strateška? V katero strategijo sodijo, če nimamo niti gospodarske niti industrijske strategije?

Temu pojavu ne morejo ubežati niti gospodarsko uspešni in etično neoporečni Skandinavci. Na Finskem, kjer dosega tržna vrednost državnih podjetij po izračunih evropske komisije približno 45 odstotkov bruto domačega proizvoda, so podjetja leta 2015 ustvarila zgolj 14-odstotni neto donos na lastniški kapital. V Sloveniji, kjer znaša tržna vrednost državnih podjetij okoli 35 odstotkov BDP – delež bi bil še večji, če bi vključili podjetja, kjer ima država manjšinski delež – je donos na lastniški kapital komaj 8,4-odstoten, po podatkih Eurostataiše više sežejo celo Grki, niže pa le Hrvati in Ciprčani. Donosi v Nemčiji so leta 2015 presegli 80 odstotkov, medtem ko je povprečje območja evra pri 25,5 odstotka trikrat višje od dosežka slovenskih podjetij, ki zaostajajo tako za češkimi (22-odstotni donosi), slovaškimi (18-odstotni) in poljskimi (17-odstotni donosi) konkurenti, s katerimi bi rada tekmovala na mednarodnih trgih.

Pixabay

Na opisani pojav je na nedavnem posvetu o privatizaciji opozoril tudi dr. Anže Burgar s fakultete za družbene vede in poudaril: »Ne moremo mimo dejstva, da ima Slovenija še vedno enega najvišjih deležev državnega lastništva v gospodarstvu in po drugi strani enega najnižjih deležev tujih neposrednih investicij, ki znaša okoli 30 odstotkov BDP. V prej naštetih državah je ta delež vsaj dvakrat višji in presega 60 odstotkov BDP.«

Problem lastništva ali upravljanja

Je torej privatizacija prava pot za slovensko gospodarstvo? »Vnaprejšnja sodba, da je lastniška struktura jamstvo za poslovno učinkovitost ali neučinkovitost, je zmotna,« je opozoril dr. Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete, ki ugotavlja, da je slabše poslovanje slovenskih podjetij prej posledica pomanjkanja znanja v korporativnem upravljanju kot tega, kdo je lastnik. Pri korporativnem upravljanju v Sloveniji so po Kovačevih besedah težave povsod – v tujih, zasebnih in državnih podjetjih.

Dr. Bogomir Kovač: Ne delajmo si utvar, da s privatizacijo depolitiziramo gospodarstvo. Dobili bomo drugo politiko in druge politike, ki stojijo za njo.

»Korporativno upravljanje je slepa pega razvoja slovenskega tržnega gospodarstva in tudi razvoja podjetij,« je dejal in nadaljeval, da na tem področju Slovenci preprosto nismo naredili dovolj, zaradi česar imamo vse prej kot optimalne rezultate tako v podjetniškem sektorju kot v vseh možnih kombinacijah javnega in zasebnega ter seveda samo javnem – tudi v SDH in DUTB. »S tem problemom se v Sloveniji tako rekoč ne ukvarjamo, niti politično niti strokovno,« je bil oster Kovač.

Dr. France Arhar, ki je bil centralni bankir in je nekoč vodil Unicredit bank Slovenije, je bil po drugi strani manj kritičen: »Celotnega upravljanja ne smemo metati v isti koš.« Prav tako ne lastnikov. »Dobri lastniki so lahko domači in tuji. Dobrega lastnika se ni treba bati, pa če prihaja iz Južnoafriške republike, Kitajske ali od kod drugod,« je prepričan Arhar.

Pixabay

Politika brez vizije

A tu se kar samo postavi vprašanje, ali je država lahko dober lastnik. Dejstvo je, da je v nekaterih industrijah, zlasti tistih, ki se ukvarjajo z javnimi dobrinami, ali tam, kjer vladajo naravni monopoli, povsem običajno in tudi dobro, da je v lastništvo podjetij vpletena država. Drugod je večinoma bolje podjetja prepustiti trgu in zasebnim lastnikom. Kajti, kot pravi Arhar, lastniški kapital ne pozna časovnih omejitev, medtem ko je upravljanje vlade bolj kratkoročno, s pogledom, usmerjenim na proračun in največ dve leti vnaprej ali pa še to ne.

Slovenija namreč že dlje časa trpi za pomanjkanjem jasne gospodarske strategije. In v tej luči je iluzorno pričakovati, da je vlada pripravila učinkovito strategijo privatizacije. »Država ne ve, kaj početi s svojo lastnino. Katera podjetja so strateška? V katero strategijo sodijo, če nimamo niti gospodarske niti industrijske strategije?« se je na posvetu spraševal dr. Marko Pahor z ljubljanske ekonomske fakultete. Jasna strategija bi denimo dala tudi odgovor na vprašanje, komu prodati, saj imajo različni lastniki različne cilje. Država nima istih ciljev kot zasebni lastniki, strateški lastniki imajo drugačne cilje od porfteljskih.

Toda na koncu privatizacija pomeni le menjavo enih političnih vplivov za druge. »Ni lastnikov, zahodnih ali vzhodnih, ki bi se lahko odločali neodvisno od politike. Ne delajmo si utvar, da s privatizacijo depolitiziramo slovensko gospodarstvo,« je opozoril Kovač in dodal: »Dobili bomo drugo politiko in druge politike, ki stojijo za njo. Zato ker jih ne poznamo, se nam zdi, da bomo s tem rešili problem, a ga seveda ne bomo, dokler se sami ne usposobimo do te mere, da bomo znali voditi državo in gospodarstvo.«