Priseljenci v EU: zavora ali turbo pogon?

Priseljenska politika je pomembno vplivala na odločitev Britancev o brexitu, tako kot tudi na izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA. Trump je napovedal: »Zgradil bom velik, velik zid na naši južni meji in prisilil Mehiko, da ga bo plačala. Zapomnite si, kaj sem povedal.«

Valovi beguncev in drugih izseljencev, ki se selijo iz ekonomskih razlogov, potujejo iz azijskih in afriških držav, v katerih divjajo vojne in ki so se znašle v politični krizi, njihova gospodarska prihodnost pa je videti zelo slaba, zato vse več evropskih ekonomistov izračunava finančne posledice priseljevanja tako v državah, v katere ljudje prihajajo, kot v tistih, iz katerih odhajajo. Pri sprejemanju ljudi iz humanitarnih razlogov nihče ne pomisli najprej na ekonomske koristi, vendar se morajo države gostiteljice zavedati vpliva (vse več) priseljencev na svoje gospodarstvo. Zadnje čase se čedalje več raziskovalcev ukvarja prav s tem vprašanjem.

Pixabay

Prispevek beguncev k razvoju

Raziskava OECD iz leta 2014 ugotavlja, da je zadnjih deset let delež priseljencev v skupni rasti števila zaposlenih v Evropi 70-odstoten (v ZDA 47-odstoten). Na splošno priseljenci delujejo na pomembnih gospodarskih področjih, kjer potrebujejo nove delavce. Veliko jih dela v panogah, ki se ne razvijajo, vendar delujejo tudi v dejavnostih, ki hitro napredujejo. Prispevek priseljencev h gospodarstvu države, v katero so se priselili, je odvisen od številnih dejavnikov: njihove izobrazbe, znanja jezika, načina priselitve, gospodarske strukture države gostiteljice itd.

Čim prej je treba začeti izvajati premišljene in smiselne ukrepe za aktiviranje in vključitev priseljencev v okolje.

Zdrava pamet pravi, da več ljudi v državi spodbuja dodatno povpraševanje. To potrjujejo analitiki iz OECD in iz Mednarodnega denarnega sklada. Podatki iz Avstrije, Nemčije in Švedske kažejo, da rast povpraševanja zaradi tega znaša od 0,1 do 0,2 odstotka BDP; povečanje števila prebivalcev v državi zaradi priseljevanja spodbuja skupno porabo, torej tudi proizvodnjo blaga in obseg storitev, država pa ima zato višje davčne prihodke. Poleg tega izkušnje kažejo, da priseljenci spodbujajo rast zunanje trgovine med državami, v katere so prišli, in tistimi, iz katerih so odšli. Denarna nakazila resda pomenijo odliv denarja iz držav gostiteljic, vendar tem državam hkrati olajšujejo izvoz blaga iz EU.

Kadar priseljevanje spodbuja skupno rast BDP, ni nujno, da hkrati raste tudi BDP na prebivalca. Ta se poviša, če priseljenci delajo precej več od povprečja prebivalstva ali pa je njihova storilnost višja od preostalega prebivalstva. Vse to je odvisno od sestave priseljenske skupine, kako izobraženi so priseljenci, ali so študentje, družinski člani, koliko so stari itd. V raziskavi Priseljevanje in gospodarska rast v državah OECD med letoma 1986 in 1996, ki sta jo leta 2013 objavila avtorja E. Boubtane in C. Dumont, ugotavljajo, da priseljevanje domačemu gospodarstvu na splošno koristi, vendar vpliv ni velik. Če vemo, da je raziskava vključila države, ki imajo zelo selektivno politiko priseljevanja, s katero iščejo posebno usposobljene delavce (priseljevanje dovoljujejo ljudem, usposobljenim za posebne, deficitarne poklice v državi gostiteljici), je jasno, da lahko sedanji valovi beguncev v najboljšem primeru zelo malo koristijo skupni storilnosti v državah gostiteljicah.

Evropske družbe se vse bolj starajo. Rojstev je v skoraj vseh evropskih državah, zlasti v članicah EU, že desetletja v povprečju precej manj kakor 2,1 na žensko, kolikor bi evropske družbe nujno morale dosegati samo za reprodukcijo prebivalstva. Priseljenci, ki so v povprečju precej mlajši od povprečne starosti v državah gostiteljicah, torej koristijo demografski strukturi prebivalstva. Toda priseljevanje ni dovolj, da bi se uspešno spoprijeli z izzivi socialnih sistemov (pokojnine, zdravstvo).

Tudi ekspanzivna fiskalna politika je po vsej Evropi ena od posledic precej povečanega priseljevanja. Številne države so v svojih proračunih povečale stroške za sprejemanje beguncev in za izvajanje uradnih postopkov za podelitev azila. Poleg tega EU pomaga mnogim državam, iz katerih prihajajo priseljenci, in nekaterim državam, skozi katere potujejo največji tokovi priseljencev. Po podatkih OECD so Avstrija, Nemčija in Švedska zadnji dve ali tri leta za to namenile dodatnih od 0,3 do 0,9 odstotka BDP. Nemška vlada je izračunala, da vsak nov begunec državo stane približno 12.000 evrov na leto.

Pixabay

Čim prej na ustrezno delovno mesto

Kako priseljevanje vpliva na trg dela, je eno ključnih vprašanj. Zaposlovanje priseljencev je deloma odvisno od razmer na trgu dela neke države. V državah z visokim minimalnim dnevnim zaslužkom razmeroma težko dobijo delo; v drugih se je laže zaposliti, vendar priseljencem grozi, da bodo kljub delu živeli na meji revščine. Po drugi strani je uspešnost priseljencev na trgu dela odvisna od njihovih osebnih lastnosti: izobrazbe, sposobnosti, znanja jezika, socialnih lastnosti, družbenih pravil idr. V vseh državah EU je delež zaposlenih priseljencev manjši od stopnje zaposlenosti domačega prebivalstva; razlike so še posebno očitne pri ženskah. Toda z vsakim novim letom življenja priseljencev v državi gostiteljici se zmanjšuje tudi razlika v stopnji zaposlenosti med domačini in priseljenimi.

V državah gostiteljicah se ljudje pogosto bojijo, da priseljenci znižujejo plače domačega prebivalstva.

Priseljenci, ki so dobro usposobljeni strokovnjaki, praviloma hitro dobijo delo. Toda zadnja leta begunci prihajajo večinoma iz držav z nizkim BDP, zato so povprečno slabše izobraženi kakor prebivalci v državah gostiteljicah. V Iranu, denimo, skoraj 58 odstotkov mladih obiskuje šolske ustanove terciarnega izobraževanja (izobraževanja po srednji šoli), v Siriji je takšnih 34,5 odstotka, v Iraku 16 odstotkov, v Bangladešu 13 odstotkov, v Pakistanu 10 odstotkov, v Afganistanu 3,8 odstotka, v Eritreji manj kakor 2,6 odstotka.

V državah gostiteljicah se ljudje pogosto bojijo, da priseljenci znižujejo plače domačega prebivalstva. O tem vprašanju so opravili več resnih raziskav, ki kažejo, da je prva leta po priselitvi zaposlen manjši odstotni delež priseljencev, kakor to velja za domače prebivalstvo, tisti priseljenci, ki so zaposleni, pa imajo v povprečju nižje plače od domačega prebivalstva. Razlike se z leti zmanjšujejo, vendar nikoli ne izginejo. To pravzaprav niti ni slabo za državno gospodarstvo: nižje plače pomenijo nižje stroške proizvodnje in večjo konkurenčnost na mednarodnem trgu (denimo ameriških poljedelcev, saj na njihovih poljih delajo mehiški priseljenci).

Poleg tega številne raziskave kažejo, da priseljenci na splošno bolj malo vplivajo na možnosti za zaposlitev domačih prebivalcev, ki iščejo delo – izjema so slabše izobraženi in naturalizirani prebivalci v državi gostiteljici, torej tisti, ki so se sami pred tem priselili. Na podlagi izkušenj iz ZDA, v zadnjem času pa tudi iz zahodne Evrope ugotavljamo, da slabše izobraženi, ki so se pred tem priselili v državo gostiteljico, v resnici občutijo pritisk na trgu zaradi novih priseljencev.

Po drugi strani je treba povedati, da novi priseljenci koristijo domačim prebivalcem, ki potrebujejo različne storitve: v EU so srbski inštalaterji cenejši od domačih, to velja tudi za filipinske hišne pomočnice v ZDA ipd. Izkušnje Grkov s številnimi albanskimi priseljenci na začetku prejšnjega desetletja in sedanje stanje s sirskimi begunci v Turčiji kažejo, da priseljenci potiskajo domače prebivalce iz neformalnih gospodarskih dejavnosti. Toda hkrati se povečuje formalna zaposlenost visoko usposobljenih strokovnih domačih prebivalcev.

Močan val priseljencev med letoma 2014 in 2016 ni pomembno vplival na trg dela v EU in državah zahodne Evrope, ki niso članice EU. Po podatkih OECD je bilo na trgu dela v teh državah skupno približno milijon novih priseljencev, kar je približno 0,4 odstotka skupne dejavne delovne sile. Celo v Nemčiji, kjer je zaposlitev dobilo 400.000 novih priseljencev, je takšnih delavcev samo odstotek vseh zaposlenih v državi.

Stopnja zaposlenosti priseljencev precej bolj vpliva na javne finance. Če je zaposlenih razmeroma veliko priseljencev, več od skupnega povprečja, takšno stanje koristi financam teh držav – in obratno. Vendar je jasno, da so priseljenci slabše izobraženi, da številni delajo na črno in da tisti, ki so zakonito zaposleni, prejemajo podpovprečne plače.

Pixabay

Neto prejemniki ali neto plačniki?

Pogosto je slišati pritožbe, da priseljenci obremenjujejo socialne sisteme, ker so nadpovprečno odvisni od socialne pomoči. Raziskave ne potrjujejo (popolnoma) takšnih trditev. Priseljenci so v prvem obdobju resda odvisni od socialne pomoči, vendar so skupne škodljive fiskalne posledice majhne. Odvisne so od starosti priseljencev, njihove izobrazbe in dolžine prebivanja. V nekaterih državah tujci vplačujejo celo več sredstev v socialne sisteme, kakor jih iz njih prejemajo. Raziskava S. Keindla in več soavtorjev – opravili so jo za avstrijsko ministrstvo za delo, socialne zadeve in zaščito potrošnikov, njen naslov se glasi Tujci in socialna država Avstrija: kaj tujci prispevajo, kaj prejmejo? – je pokazala, da je leta 2015 državljan in prebivalec Avstrije iz socialnovarstvenega sistema v povprečju prejel 970 evrov več, kakor je vanj vplačal z davki in prispevki. Hkrati je tujec, ki živi v Avstriji, v povprečju vplačal 1490 evrov več v socialni sistem, kakor je iz njega prejel. Raziskave avstrijskega javnega mnenja, opravljene v tem obdobju, so pokazale, da 30 odstotkov ljudi v državi meni, da tujci prejemajo višjo socialno pomoč kakor Avstrijci; prepričanja precejšnjega dela prebivalstva so torej v nasprotju z resničnim stanjem. Sirska družina s petimi otroki, ki so ji pred kratkim odobrili azil, še noben njen član pa ni zaposlen, verjetno vzbuja veliko pozornosti med avstrijskim sosedi, vendar je treba vedeti, da dolgoročno v končnem izračunu ni tipičen vzorec priseljencev.

Priseljenci na splošno zelo malo, vendar pozitivno vplivajo na javne finance držav gostiteljic, kažejo nekatere raziskave. Druge raziskave kažejo, da tudi v državah, v katerih priseljenci škodljivo vplivajo na javne finance, njihov vpliv ne presega 0,5 odstotka BDP. Pri tem so zelo pomembni politika in predpisi držav gostiteljic. Najvišji pozitivni prispevek ustvarijo priseljenci v Švici in Luksemburgu (približno dva odstotka BDP).

Toda večina tovrstnih raziskav je analizirala nekdanje tokove in obseg selitev, ne pa tudi nedavnih selitvenih valov. V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je Avstrija sprejela približno 100.000 ljudi iz nekdanjih držav z enostrankarskim socializmom. Večina jih je bila iz pravkar razpadle Jugoslavije. Dve leti po priselitvi je 90 odstotkom tistih priseljencev, ki so iskali delo, uspelo začeti delati. Laže so se vključili na trg dela in v avstrijsko okolje tudi zato, ker so tu srečali veliko rojakov iz generacije »gastarbajterjev«. Priseljenci, ki so se pred tem prilagodili novemu okolju, so novim priseljencem pomagali poiskati stanovanje in zaposlitev ter jih vključili v druge oblike socialnega mreženja.

Zdaj je stanje drugačno

OECD pričakuje, da bodo sedanji begunci potrebovali 15 let, da se bo odstotni delež zaposlenih približno izenačil s stopnjo zaposlenosti tistih, ki so tu že od prej stalni prebivalci. Avstrija pričakuje, da bo morala do konca tega desetletja namenjati dodatnih od ene do 1,2 milijarde evrov na leto za priseljence.

Ta denar bi morala nekako dobiti nazaj. Zato vse raziskave ugotavljajo, da mora biti postopek odobritve azila precej hitrejši in učinkovitejši. Čim prej je treba začeti izvajati premišljene in smiselne ukrepe za aktiviranje in vključitev priseljencev v okolje: hitro in natančno je treba ugotoviti, kako usposobljeni so ter kakšne so njihove delovne izkušnje in sposobnosti, nato jih je treba prilagoditi skladno s potrebami na trgu dela, omogočiti dodatno izobraževanje itd. Pri tem je ključno znanje jezika. Izkušnje Švedske in nekaterih drugih delov Evrope kažejo, da je vključitev priseljencev v okolje uspešnejša v manjših krajih pa tudi v regijah z nadpovprečnim deležem industrije.