»Prihodnost finančnega kriminala je grozljiva«

Naj gre za običajne prevare, pranje denarja prek davčnih oaz, hekrske napade ... Dejstvo je, da pristojni izgubljajo boj proti finančnim kriminalcem, ki s tehnološkim napredkom dobivajo nova in nova orodja za nadgradnjo svojega protizakonitega početja. O tem, kako je mogoče preprečiti nadaljnji razmah finančnega kriminala, smo se pogovarjali z direktorjem forenzike pri revizijski hiši Deloitte. Sean Dunphy pomaga podjetjem pri soočanju z novimi regulatornimi zahtevami in čedalje večjimi tveganji finančnega kriminala: »Težava je, da smo finančni kriminal vedno gledali skozi prizmo etike ubogljivosti. Pričakovali smo, da se bodo vsi trudili poslovati skladu z duhom regulacije, ne samo po črki zakona.«

Problem je seveda ta, da vsi ne sledijo etičnim načelom. Še več, mnogi iščejo luknje v regulaciji in zakonih ali pa jih njihovo spoštovanje sploh ne zanima. Pri tem jim vse izdatneje pomagajo nove tehnologije.

Je finančnega kriminala vse več?

Da. Opažamo konvergenco treh področij: pranja denarja, prevar in kibernetskega kriminala. Podjetja so se z vsemi naštetimi tveganji nekoč ukvarjala ločeno, a zaradi tega nikdar niso videla celotne slike. Zato se je dogajalo to, da so kriminalne združbe lahko s prevaro pridobljeni denar oprale ali pa so se s kibernetskimi prijemi izvajale prevare. Resnica je, da so vsa ta področja danes tesno povezana. Vprašanje za banke in podjetja je, kako se bolj učinkovito boriti proti vsem tem tveganjem. To na koncu ne pomeni zgolj večje skladnosti in varnosti pri poslovanju, temveč tudi zniževanje stroškov povezanih z njihovim zagotavljanjem. Strošek skladnosti je danes vse prej kot poceni.

moviesdrop

Na misel mi pride primerjava iz športa, kjer so programi za doping vselej korak pred protidopinškimi agencijami. Je enako v finančnem kriminalu, so kriminalci korak pred oblastmi in regulatorji?

V večini primerov je tako. Ne bi rekel, da so kriminalci nujno korak pred regulatorji, vsekakor pa so v marsikaterem pogledu korak pred organi pregona.

Kar 99 odstotkov denarja, pridobljenega s kaznivimi dejanji, ostane kriminalcem. Izboljšanje za eno ali dve odstotni točki bi zato bilo izrednega pomena.

Tehnološki napredek ne zmanjšuje, kvečjemu povečuje prednost kriminalcev. Ti pogosto orjejo ledino na tehnološkem področju, medtem ko običajno traja nekaj časa, preden najnovejše tehnologije posvojijo največje svetovne družbe in tudi organi pregona. Tehnologija mora doseči določeno stopnjo zrelosti, da jo, denimo, v svojih sistemih lahko uporabijo banke. Pravzaprav gre za stalno lovljenje pravega ravnotežja med tehnološkimi novostmi in varnostjo. Če ostaneva pri bankah, te z uvajanjem novih digitalnih kanalov ter novih sistemov in tehnologij nadzora ne izboljšujejo zgolj storitev in izkušnje svojih komitentov, temveč lahko nehote ustvarijo nove tarče ali pa vstopne točke za finančne kriminalce. Tveganja so resna. Umetna inteligenca in druge tehnologije v napačnih rokah niso več znanstvena fantastika, temveč realnost.

Kateri deli gospodarstva so najbolj izpostavljeni finančnemu kriminalu?

Zlorabe plačilnih kartic, kraja identitete in internetne prevare predstavljajo neizmerno tveganje. Poleg finančnega sveta se nevarnost prevar širi v trgovski sektor, kjer imajo podjetja veliko podatkov o strankah. Tveganja so velika tudi v telekomunikacijskem sektorju, kjer se vse več podjetij širi na druga polja delovanja, vključno s plačnimi sistemi. Navsezadnje so na ta trg vstopili tudi tehnološki velikani, kot so Google in Apple, ki imajo svoje plačilne sisteme. Kriminalci se tega zavedajo, znajo delovati skozi vse različne kanale in so tudi potrpežljivi. Čakajo na svoje priložnosti za maksimiziranje svojih dobičkov, preden jih v pest dobijo pristojni. Finančni kriminal vpliva na celotno družbo in za seboj pušča nemalo žrtev kaznivih dejanj.

moviesdrop

Koliko jih na koncu ujamejo, večino?

Ne. Nekateri končajo ravno pravi čas. Kljub vsem ukrepom, novi regulaciji je najbolj frustrirajoče to, da ne naslavljamo temeljnega problema, zaradi česar nam uspe zaseči zgolj delček odtujenih sredstev.

O kakšnih zneskih govorimo?

Celoten znesek z lahkoto presega tisoč milijard dolarjev. Uradne ocene Inštituta za mednarodne finance se gibljejo sicer med 800 in 2000 milijardami dolarjev, kar predstavlja okoli pet odstotkov svetovnega BDP.

To so ogromne vsote. Koliko tega denarja porabijo kriminalci za vlaganja v nove tehnologije in iznajdbo novih načinov prevar?

Ne vem, če obstajajo ti podatki, jih še nisem videl. Nekateri zagotovo vlagajo v razvoj novih tehnologij in prijemov, drugi pa preprosto kupijo tehnologije in orodja za finančni kriminal. Danes ni več neka huda umetnost najeti strokovnjake ter kupiti virus ali kakšen drug program, s katerim je mogoče vdreti v sistem finančne institucije ali pa zgolj trgovca. Kriminal je postal storitev. Lahko si povsem običajen tat in najameš strokovnjake za vdiranje v sisteme. Za to niti ni treba na temni splet, saj danes svoje storitve oglašujejo precej odkrito.

Če se vse dogaja pred našimi očmi, koliko denarja uspe od finančnih kriminalcev potemtakem zaseči pristojnim vsako leto?

Približno odstotek ukradenega, torej nekje do 20 milijard dolarjev. To pomeni, da 99 odstotkov denarja, pridobljenega s kaznivimi dejanji, ostane kriminalcem. Izboljšanje za eno ali dve odstotni točki bi zato bilo izredno pomembno.

Statistika je neizprosna, policija verjetno izsledi večji delež ukradenih koles. Kaj se mora torej zgoditi, da bo borba proti finančnemu kriminalu bolj učinkovita?

Zgolj z uporabo novih tehnologij, ki bodo zamenjale tradicionalne sisteme, ki temeljijo na pravilih (tako imenovani rule based approach), ne moremo rešiti vsega. Da bi nove tehnologije lahko resnično dobro delovale, je nujen tudi vložek nadzornega organa. Z dvosmernim prenosom informacij med nadzorniki in zasebnim sektorjem bi zadnji lahko ustrezno in pravočasno kalibrirali svoje sisteme ter tako še hitreje prepoznali tveganja. Ključno vprašanje pred nami na mizi je, kako izboljšati izmenjavanje informacij. Tako v finančni industriji kot tudi med javnim in zasebnim sektorjem. In kako to narediti, da se spoštuje zasebnost osebnih podatkov.

moviesdrop

Kako torej gledate na novo uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki daje posameznikom večjo moč upravljanja lastnih podatkov? Ali na koncu otežuje boj proti finančnemu kriminalu?

GDPR in boj proti finančnemu kriminalu gresta vsekakor vsak v svojo smer, ampak mislim, da prihajamo do točke, ko bo prevladala zdrava kmečka pamet v odnosih med regulatorij na teh področjih. Vedno bo sicer šlo za določen kompromis. Toda če imamo na tehtnici večjo varnost zasebnih podatkov na eni strani in bolj učinkovit boj proti finančnemu kriminalu na drugi, potem se mi zdi izbira jasna. Ne govorimo namreč zgolj o krajah, prevarah in utajevanju davkov, temveč tudi o preprodajanju mamil, ljudi, novodobnemu suženjstvu in financiranju terorističnih skupin. To so vse problemi, ki močno zaznamujejo družbo.

Kako bo tehnološki napredek spremenil finančni kriminal? Kako se mu bo mogoče zoperstaviti?

Tehnološki napredek ne zmanjšuje, ampak kvečjemu povečuje prednost kriminalcev.

Prihodnost finančnega kriminala je videti precej grozljivo. Edini odgovor je izmenjava informacij v instituciji in tudi med različnimi institucijami, kar bi pomenilo enoten odziv pristojnih in celotne finančne industrije. Nekako se to že dogaja. V Veliki Britaniji je zaživela javno-zasebna iniciativa proti pranju denarja (The Joint Money Laundering Intelligence Task Force, op. p.), podobne cilje imajo nekatere inicative v Avstraliji in Singapurju. Banke, zavarovalnice, druge finančne družbe, vključno z nekaterimi borzami za kriptovalute, medsebojno že delijo dobre prakse iz njihovega poslovanja, vse aktivneje sodelujejo tudi regulatorji. To je prvi korak, ki bo pomenil lažje razumevanje problema finančnega kriminala in tega, iz katere smeri ga prijeti, da bodo skupna prizadevanja za njegovo omejitev bistveno bolj učinkovita.

Informacije so torej ključ do uspeha – kriminalcev in tistih, ki se proti njim borijo.

Informacije so olje v motorju svetovnega gospodarstva, finančnega sveta in tudi finančnega kriminala. So to, kar potrebujemo, če hočemo bolje razumeti naravo nevarnosti, vse točke ranljivosti in posledično priložnost, da po potrebi okrepimo nadzor.

Regulatorji zagovarjajo nadzor. V pretekli krizi so regulatorji zaspali, danes je regulacija že skorajda ovira, ocenjujejo mnogi.

Zagotavljanje skladnosti, glede na obseg raznovrstne zakonodaje in navsezadnje zagotavljanje konsistentnosti na vseh trgih, kjer posamezna finančna institucija deluje, je vsekakor izziv. Vendar z vso to zakonodajo regulatorji od pravnih oseb ne zahtevajo nič več, kot le to, da se zavedajo tveganj, in še pomembneje, da ji preprečijo. Vse torej izvira iz tega.
Pravi izziv je zato za finančno industrijo kako vzpostaviti učinkovite kontrole, ne da bi s tem povzročali nepotrebne nevšečnosti strankam. Tukaj so zelo dobro ravnovesje našla razna podjetja FinTech, ki pa so zaradi tega v konkurenčni prednosti.

Nevšečnosti zaradi regulacije nimajo samo stranke, temveč tudi banke. Financial times je, denimo, pisal, da velike banke zaradi nevarnosti vpletenosti v škandale s pranjem denarja prekinjajo pogodbe z manjšimi partnerskimi bankami. Banke torej zaradi strahu pred kaznimi samoiniciativno izgubljajo stranke. Je to lahko škodljivo?

Kazni so res visoke in včasih vplivajo tudi na obstoj posamezne družbe. Po napovedih naj bi še letos kazni, ki so jih izrekli nadzorniki finančnim institucijam zaradi neskladnosti z regulativo, presegla 400 milijard dolarjev. Zato ni čudno, da so večje banke pripravljene odšteti tudi več kot eno milijardo dolarjev na leto, da bi poslovale skladno. Banke se seveda poskušajo izogniti kaznim in posledično ukinjajo nekatere storitve, kar hkrati pomeni, da se vsi sporni segmenti finančnega trga umikajo vse globlje v podzemlje finančnega sveta. To je le ena izmed posledic okrepljene regulacije, o kateri težko rečemo, da je bila načrtovana, zagotovo pa se dogaja.