Pri nas vlada agonija, da smo premalo plačani

Marjan Trobiš, Portorož 7. 5. 2019 FOTO Tomi Lombar

Primerjamo se z Nemčijo in Avstrijo, kjer da ljudje dobijo za enako delo veliko večjo plačo. To se odraža v podjetjih in tovarnah tako, da zaposleni z občutkom, da jim to pripada, vzamejo bolniško odsotnost, čeprav niso bolni.

V Kidričevem, v hčerinskem podjetju istoimenskega Boxmark Leather, izdelujejo sedežne prevleke za Audi, Mercedes, VW, Porsche, Ford, GM/Opel, Ferarri, Lamborghini, Bugatti in druge proizvajalce avtomobilov. Podjetje je v letih 2007 in 2008 občutilo posledice recesije, nato pa je na čelo družbe prišel Marjan Trobiš, ki je pred tem 35 let delal v Nemčiji, z vizijo o razvojnem centru v Sloveniji in diverzifikaciji podjetja.

Danes s 1800 zaposlenimi izdelujejo filigranske in manjše individualno prilagojene serije, ne več samo za avtomobilske gigante, ampak tudi za letalsko in pomorsko industrijo: »Želel sem si, da bi izdelovali sedeže tudi za kakšno zasebno letalo. Začeli smo pripravljati različne certifikate in izpolnjevati zahtevne standarde, in samo v treh letih izdelali prve sedeže za Lufthanso, danes pa smo serijski dobavitelji za zelo različne letalske družbe po vsem svetu,« ponosno pove sogovornik, ko se srečava v Portorožu na Finančni konferenci.

V avtomobilski panogi so tretji največji v Evropi, enak tržni delež načrtujejo tudi v letalski in pomorski. Ko je Zhejiang Geely leta 2018 vstopil v lastništvo Mercedesa, jim je nekaj trga odprl v avtomobilski industriji tudi na Kitajskem. Trobiš je med drugim tudi predsednik Združenja delodajalcev Slovenije.

 

Zaposleni z občutkom, da jim to pripada, vzamejo bolniško odsotnost, čeprav niso bolni. Zdravstveni sistem pa to zelo dobro podpira. Ljudje gredo k zdravniku ali celo samo pokličejo in potožijo o bolečinah v križu in zdravnik jim predpiše tri tedne bolniške.

Izdelke izdelujete ne iz goveje, ampak iz bikove kože. Sem vas na predavanju v dvorani Finančne konference pravilno razumela, da v ta namen na dan porabite kože 20.000 bikov? Kje jih dobite?

Da. Po vsem svetu. V Argentini imamo lastno farmo, kjer vzrejamo določeno količino bikov, ostalo pa kupimo na prostem trgu surovin. Smo tretji največji kupec bikovih kož in s tem tudi reguliramo ceno trga.


Torej se bike vzreja posebej za usnje; kaj je specifika njihove kože?

Ja, sicer so biki namenjeni le za razplod in jih ni veliko. Pri kravah se koža pri kotitvi raztegne, gubasta koža pa za prestižne Bentleye ni primerna. V nasprotju s tem pa imajo biki posebej čvrsto kožo.


Kako pa ste ustvarili popolnoma vodotesno usnje?

Ne gre za lastnost bikove kože, ampak je koža za to še posebej obdelana. Gre za globinsko rešitev, celotna koža se predeluje tako, da je odporna na vse zunanje vplive.

image
Marjan Trobiš, Portorož 7. 5. 2019 FOTO Tomi Lombar


Sklepam, da je bil ta razvoj potreben za vstop v pomorsko industrijo?

Da. V Mehiki smo opremili največjega izdelovalca trajektov, ki ima na trgu 70-odstotni tržni delež. Ko je pripravil novo oblikovanje flote, nas je izbral za dobavitelja sedežev. S tem poslom smo povečali svojo prepoznavnost v panogi in nenadoma smo dobili povpraševanje iz Paname, nato pa še iz ZDA. Zdaj skupaj s Talumom in podjetjem Aluminium Kety Emmi ustvarjamo ne le prevleke, ampak celotne sedeže in pohištvo za pomorsko industrijo.


Mehika je perspektiven trg, kakšno je poslovanje z njimi, so kakšne posebnosti?


Če bi v Nemčiji imelo katerokoli podjetje, kaj šele nacionalna raven, 7-odstotno bolniško odsotnost, bi bile to krizne razmere.

Miselnost je popolnoma drugačna. Ko sem prišel na prvi sestanek, sem – kot se spodobi za poslovneža – pred hotelom čakal lastnika podjetja v poslovni obleki. Ta pa stopi iz svojega džipa oblečen v bermuda kratke hlače. Malo čudno pogledam, nakar me pošlje nazaj v sobo, naj se preoblečem, ker da o poslu danes ne bomo govorili. Stisnilo me je, ker sem imel čez 48 ur povratni let, potreboval pa sem podpisano pogodbo. Nato smo šli najprej na njegovo jahto jest in pit, pogovarjali pa smo se tudi o družini. Tako je prepoznal, da sem pravi človek za posel. Če se temu ne prilagodiš, potem je težko. Čeprav sem vedel, da so takšni, nisem pričakoval, da bom nato kasneje zvečer pri njem doma na terasi z družino pri večerji in da me bodo tako toplo in domače sprejeli. Na koncu mi je rekel: »Zaupam ti,« in pogodba je bila sklenjena v treh minutah. O cenah se sploh nismo pogovarjali, ker je zaupal, da bodo korektne. Povsem drugače, kot mi sklepamo posle. Čez čas me je povabil celo na hčerino poroko.


Kaj je pomembno za sklenitev dobrega posla, seveda poleg dobrega izdelka?

Čustva, simpatija, prilagodljivost, posluh. Več ko govoriš, bolj se lahko zaletiš. Prisluhni potrebi kupca, nato se spusti v njegovo kožo in vse bo v redu.

image
Marjan Trobiš, Portorož 7. 5. 2019 FOTO Tomi Lombar


Vaša panoga se sooča s sicer tudi vedno dražjo, a še vedno cenejšo delovno silo na Kitajskem. Kakšni so prihodnji trendi v tekstilni industriji, kako nameravate konkurirati, česa konkurenca nima?

To, da v Sloveniji razvijamo sedeže za Audijevo serijo Q, ki jih pošiljamo na Kitajsko, kjer jih vgradijo v avtomobile, ki jih nato pripeljejo nazaj v Evropo, pove veliko o naši prednosti. Drugi tega tehnološkega znanja nimajo, moramo pa še naprej delati na tem, da bo tako ostalo tudi v prihodnosti. Tega, kar v Sloveniji delamo z našo tehnologijo, Tunizijci ne morejo. Zaradi tega so določeni deli avtomobilske industrije močno odvisni od nas. Znanja, ki ga mi uporabljamo že dolga leta, v drugih tovarnah z danes na jutri ne morejo uvesti.


Je vaše znanje patentno zaščiteno?

Tega ne morete zaščiti. Gre za kvalitetno ročno delo. Tako filigransko, kot mi izdelujemo sedežne garniture, tekmeci ne morejo delati. Zahteve naročnikov so zelo visoke. Tri leta nazaj smo za katarskega šejka izdelovali opremo zasebnega letala Boeing 747. Želel je, da bi bila celotna notranjost letala usnjena. 50 ljudi je eno leto šivalo opremo za notranjost samo enega letala.


Nam lahko zaupate ceno posla?

To je bil posel, vreden milijarde, za naše leto in pol trajajoče delo pa so plačali 4,5 milijona. Zahtevnost je bila izjemna. Lufthansa je spoznala, da tako zahtevnega naročila v svojih delavnicah ne more izpolniti, zato so nam vse dele poslali v Kidričevo, kjer smo jih oblekli v usnje.


Naslov sklopa predavanj, katerega del ste bili, preden sem vas ujela za ta intervju, se je glasil (Skriti) šampioni ali tihi garači. Garači pa so tudi slovenski delavci, vsaj glede na podatke o številu poklicnih bolezni in v evropskem merilu rekordnih bolniških odsotnostih z dela ter izgorelostjo. Stroški države so v petih letih zaradi bolniških odsotnosti narasli za 70 odstotkov. Letos je ZZZS sporočil, da bodo za zdravstveni sistem morali plačali 156 milijonov evrov več kot pred petimi leti. Kje vidite razloge?


Ko na podlagi dokumentov, da obveznosti niso bile opravljene, nekoga odpustimo, se ta oseba na sodišču sklicuje na bolezen. Pravijo, da se jih želimo znebiti zaradi bolezni, delodajalec pa mora dokazovati, da temu ni tako. To je izjemno težko, skoraj nemogoče. S tem se ne sooča samo naše podjetje, ampak je to nacionalni problem.

Tudi mi se sprašujemo o razlogih. Menim, da je to povezano s trenutno politično klimo. Poglejte, v Sloveniji vlada agonija, splošno prepričanje med ljudmi, da so premalo plačani. Primerjajo se z Nemčijo in Avstrijo, kjer da ljudje dobijo za enako delo veliko večjo plačo. To se odraža v podjetjih in tovarnah tako, da zaposleni z občutkom, da jim to pripada, vzamejo bolniško odsotnost, čeprav niso bolni. Zdravstveni sistem pa to zelo dobro podpira. Ljudje gredo k zdravniku ali celo samo pokličejo in potožijo o bolečinah v križu in zdravnik jim predpiše tri tedne bolniške. Tisti, ki tega ne počnejo, potem zaradi nadomeščanj delajo veliko več in so izčrpani, čeprav jih vsaj mi finančno nagradimo. Kljub temu se počutijo izkoriščane, še posebej, ko se sodelavec hvali, da raje vzame bolniško, kot da bi delal. S tem potegnejo v ta voz še ostale. To je začaran krog in tukaj imamo kot družba velik izziv, ki ga je potrebno sistemsko urediti.


Torej gre po vašem mnenju za fiktivne bolniške odsotnosti?

Ne more biti res, da smo v Sloveniji, kjer delamo manj kot v drugih državah EU, imamo več prostega časa, kjer živimo bolj zdravo, kjer imamo bolj čisto okolje, bolj bolni kot v drugih državah. Gre za izkoriščanje, zaradi katerega trpijo tudi tisti, ki imajo resne zdravstvene težave. V Nemčiji, kjer imajo večjo produktivnost, imajo manj kot dva odstotka bolniških odsotnosti. Zakaj, se sprašujem. Ne zaradi plač, ampak zaradi mentalitete in discipline. 35 let sem delal v Nemčiji, če bi imelo katerokoli podjetje, kaj šele nacionalna raven, 7-odstotno bolniško odsotnost, bi bile to krizne razmere.


Anketa Zveze svobodnih sindikatov je pokazala, da ljudje kljub zakonskim omejitvam delajo več kot 40 ur na teden, po teh podatkih naj bi bilo takšnih 70 odstotkov. Tukaj naj bi bil razlog izčrpanosti. Kaj jim kot predsednik delodajalcev menite o tem?

Mislim, da to drži. Določeno obdobje delamo več, ampak se te ure potem v drugem času prelijejo v dopust, in nato naslednji teden delajo le 34 ur. Za 1800 zaposlenih ne moreš zagotoviti točno 6,5 ur ali 7,5 ur na dan, ker so potrebe kupcev različne, pa tudi zato, ker imamo tako visoke odstotke bolniških odsotnosti.


Omenili ste politično klimo kot del razloga?


Potrebujemo več tisoč ljudi, me pa žalosti, da imamo še vedno 70.000 ljudi na zavodu za zaposlovanje. Če prisluhnemo za fasado, vidimo, da kar nekaj stvari lahko pripišemo socialni politiki.

V naši družbi se ne pogovarjamo o tem, kako bomo povečali produktivnost in na podlagi tega zvišali plače, mi se pogovarjamo le o tem, kako bomo povečali plače brez strategije v ozadju. To nas bo pripeljalo do tega, da v Sloveniji tudi 2000 evrov neto plače ne bo zadostovalo za življenjske stroške, ki bodo tako močno narasli. Tudi v Združenju delodajalcev podobno kot druge organizacije državo prosimo, naj poveča izplačilo za delavce, s tem da bi zmanjšala obdavčitev dela ob enakem bruto znesku za delodajalca. Zdaj, ko imamo v proračunu presežek, bi to lahko naredili. Ljudem bi dali večjo neto plačo, ne le fiktivno bruto plačo, s katero si država še dodatno polni žepe, in s tem preprečili marsikateri odhod delavcev v tujino. Čeprav ne odhajajo le zaradi nizkih plač, ampak tudi zaradi vedno slabšega zdravstvenega sistema in nizkih pokojnin.


Vlada je pri regresu in nagradi za uspešnost in tudi pri plačilu akontacije dohodnine nekoliko razbremenila plače. Menite torej, da to ni dovolj?

Če je mleko prevroče in daste vanj le kapljico hladnega, bo še vedno prevroče za zaužitje. Manjka nam strukturnih reform, vlada le razdeljuje, nima pa vizije, kako bi s temi spremembami dolgoročno lahko rešili težave.


Kje pa vi vidite rešitve?

Odgovornost za bolniške odsotnosti moramo poiskati tudi pri zdravnikih. Če toliko ljudi izkorišča sistem, še tisti, ki so zares bolni, padejo v isti koš.


Nekateri kot del rešitve omenjajo šesturni delovnik za osemurno plačilo, kakšna se vam zdi ta rešitev?

Poglejte, Slovenija je že skoraj tam: delamo sedem ur in pol, ker se nam malica všteva v osemurni delovnik, tega v Nemčiji in Avstriji ni. Poleg tega pa imamo še manjšo produktivnost. Ko seštejete vse skupaj, smo skoraj na 35-urnem delovniku.


Tudi v vašem podjetju imate z odsotnostjo velike težave, nekaj zadev se je za vas slabo končalo tudi na sodišču?

Problem je bil v tem, da smo pri božičnici finančno nagrajevali tiste, ki so bili prisotni, ostali pa so se zaradi tega počutili ogrožene in diskriminirane. Če človek v ponedeljek ve, da bo v petek bolan, tega ne podpiramo. Kot delodajalec nimam drugega instrumenta, da bi to preprečil, lahko nagradim le tiste, ki tega ne počnejo.


Tudi z detektivi ne?

Ne. Dokazali smo, da je človek med bolniško delal na svoji njivi, pa nam je čez en teden od zdravnika prinesel potrdilo, da se lahko giblje na prostem. To je na sodišču zadostovalo.


Ker črka zakona jasno omogoča odpuščanje neproduktivnih delavcev, pristojno ministrstvo za delo v tem mandatu, kot je poudarila Ksenija Klampfer, ne namerava spreminjati zakonodaje, kot so predlagali nekateri krogi iz gospodarstva, tako da bi lahko podjetje na 100 zaposlenih dva odpustilo brez razloga. Vi pravite, da zakonodaja pri odpuščanja zaposlenih, ki ne izpolnjujejo obveznosti, ne deluje. Zakaj?

Ko na podlagi dokumentov, da obveznosti niso bile opravljene, nekoga odpustimo, se ta oseba na sodišču sklicuje na bolezen. Pravijo, da se jih želimo znebiti zaradi bolezni, delodajalec pa mora dokazovati, da temu ni tako. To je izjemno težko, skoraj nemogoče. S tem se ne sooča samo naše podjetje, ampak je to nacionalni problem.

image
Marjan Trobiš, Portorož 7. 5. 2019 FOTO Tomi Lombar


Za kakšne bolezni naj bi šlo v teh primerih?

Sklicujejo se večinoma na težave v hrbtu. Imeli smo primer gospe, ki je imela otroka, obolelega za rakom. Vse, kar je potrebovala, smo ji omogočili, prilagodili smo ji tudi delovni čas v tovarni, da je gospa lahko normalno živela. Vedno pomagamo v stiskah. Toda žal je večina primerov takšnih, da ljudje ne dobijo dopusta in potem napovedo bolniško odsotnost vnaprej. Tukaj delodajalec nima možnosti dokazati izkoriščanja. Tudi z detektivi ne, ker zdravniki ščitijo take posameznike. Gospo na sodišču, ki ste jo omenjali, smo imeli na bolniškem staležu tri mesece, in ker po izteku bolniške ni prišla na delovno mesto, smo ji poslali poziv na delo, nakar je poslala zahtevo za dopust, ki je nismo odobrili. Prvi dan bolniške je, čeprav naj bi imela neznosne bolečine v hrbtu, s svojim vozilom odšla na morje. Če te neznosno boli v hrbtu, verjetno ne moreš voziti avta. Na sodišču smo izgubili.


Morda pa je problem v tem, da tudi preobremenjeni zdravniki pacientu laže predpišejo bolniško odsotnost, kot pa da bi se zares poglobili v njegove težave?

Zdravstveni sistem ima velike težave. Z denarjem, ki ga trenutno vplačujemo v sistem, zdravstvo ne more preživeti. Zaradi tega moramo doseči drugačen konsenz glede davčnega, zdravniškega in plačnega sistema. Ne more biti tako, da plačujemo zdravstvene prispevke, država pa mora še dodatno plačati sto milijonov, da sistem za silo deluje. To pomeni, da zdravstveni sistem nima pogojev za razvoj, vlaganje v nove tehnologije, oskrbo vedno starejše populacije. Če ne bomo korenito spremenili sistema, bomo zaostali. Brez dviga stopnje zdravstvenih prispevkov ne bo šlo. Davek na dohodke, ki je levji delež davkov, pa bi morali znižati. Smo dvamilijonska država, javni aparat pa je skoraj tako velik kot ameriški. To je neracionalna poraba denarja. Trenutno imamo polne javne blagajne zato, ker je je gospodarstvo dobro delalo in plačevalo davke, ne zaradi racionalne države. Ampak gospodarstvo in delavec v zasebnem sektorju od tega nimata nič. To je velik problem naše družbe. Razbremeniti moramo delo in racionalizirati državne institucije.


Kako si boste v Združenju delodajalcev za to prizadevali?

Najprej bomo poskušali zmanjšati stroške dela s tem, da se malica in potni stroški prenehajo obračunavati posebej. To je treba preliti v eno samo bruto plačo. Sedaj je to vse nejasno. Pod črto se pogovarjamo o izplačilu brez malice in potnih stroškov, kot da nista del plače, čeprav za delodajalca predstavljata velik del mase plač. Potrebujemo nove temelje, kjer bo veljal končni znesek. Šele potem se lahko z drugimi državami primerjamo pri tem, koliko delamo, kako smo produktivni in koliko plačani.


Kaj bo to pokazalo?

Da smo po plačah primerljivi z Avstrijo in ne daleč za drugimi. Tam malice in potnih stroškov ne plačujejo.


Kako gledate na problem pomanjkanja kadrov?

Potrebujemo več tisoč ljudi, me pa žalosti, da imamo še vedno 70.000 ljudi na zavodu za zaposlovanje. Če prisluhnemo za fasado, vidimo, da kar nekaj stvari lahko pripišemo socialni politiki. Govorimo o socialni pasti, ko je med minimalno plačo in socialnimi transferji le deset odstotkov razlike. Ljudje so potem raje na zavodu in še nekaj na črno delajo, kot da bi se zaposlili. S tem si zagotovijo višje dohodke od večine delavcev. Zaskrbljujoče je, da na zavodu niso le starejši, ampak vedno več mladih v starosti od 25 do 35 let. To pomeni, da je ta družba proizvedla 30.000 bolnih mladih ljudi. To je žalostno.


Mladi težko sprejmemo niže kvalificirana dela, še posebej, ko stalno govorimo o visoko intelektualni družbi, se vam ne zdi?

Razumem jih. Ko sem bil mlad, je tudi meni oče govoril, da moram hoditi v šolo, da ne bom delal istega kot on. Pa njegovo delo ni bilo slabo, bil je varilec, vodil je deset ljudi. S tem je zaslužil za preživljanje družine in zame za šolo. Kljub temu mi je ves čas govoril, da moram biti boljši. To se prenaša naprej na vse družine in vsi govorijo enako. Ampak če bomo proizvajali le menedžerje, potem je normalno, da kmalu ne bomo imeli varilcev ali elektrikarjev.


Tudi usnjarske in tekstilne šole ni več, kako rešujete to?

Sami izobražujemo kadre, ki so pripravljeni za to, a jih je vedno manj. Kvalificiran tehnološki kader, ki lahko izuči delavce, lahko dobiš le iz tujine. Imamo dosti tujcev in ponosen sem, da delajo v Sloveniji kljub težjim okoliščinam, kot so recimo na Švedskem.


S čim jih privabljate?

S strokovnim izzivom, zaradi razpršenosti panoge. Tisti, ki mu ni le za denar, prihaja zaradi izzivov in lastnega razvoja.
Več iz rubrike