Preživetje kitajskih zasebnih podjetij

Tako so se začele kitajske gospodarske in družbene reforme. Temeljile so na zasebnih posrednikih in podjetnikih, ki so bili dovolj pogumni, da so zakorakali na sivo območje pravkar osvobojenega trga. In če ne bi bilo zasebnih podjetij, ki so pogosto veliko tvegala, otipavala meje ideološke kletke, odpirala poti v zunanji svet in prodajala najlonske nogavice, izdelane v preprostih kitajskih delavnicah za ruska potniška letala, ki so gospodarski preobrazbi simbolično in dobesedno dajala krila, bi danes težko govorili o kitajskem čudežu. Skoraj nepredstavljivo bi bilo, da bi se ena od najrevnejših azijskih držav lahko razvila v drugo gospodarsko silo sveta.

Chen Shouhong, ekonomist: Kitajska nedržavna podjetja se spoprijemajo z največjimi težavami v zadnjih desetletjih.

Toda prav zdaj, ko Kitajska praznuje 40. obletnico začetka reform, se zasebna podjetja v državi počutijo, kakor da jim nastavljajo zanko okoli vratu. »Kitajska nedržavna podjetja se spoprijemajo z največjimi težavami v zadnjih desetletjih,« meni Chen Shouhong, ekonomist, ki dela v Hongkongu in predava v Pekingu na poslovni šoli Cheung Kong. Ko je pred kratkim opravil anketo med voditelji več kot 40 zasebnih kitajskih podjetij in jih vprašal: »Kateri občutek prevladuje pri vas, zaskrbljenost ali panika?« je več kakor polovica udeležencev ankete odgovorila: »Panika.« Chen pravi, da je sedem mesecev pred tem isto vprašanje postavil udeležencem programa na Mednarodni poslovni šoli Kitajske in Evrope v Šanghaju. Večina jih je odgovorila: »Zaskrbljenost.« »Sedem mesecev ni dolgo obdobje,« pravi Chen, »vendar so se razmere od takrat drastično spremenile.«
Če podjetnik pri opisovanju občutkov, ki jih občuti v poslovnem okolju, pove, da je »zaskrbljen«, to pomeni, da je pod pritiskom, vendar še vedno nadzira vsa tveganja, s katerimi se spoprijema. Če pri odgovoru na omenjeno vprašanje izbere »paniko«, to pomeni, da se počuti nemočnega, kadar se spoprijema z izzivi.

Reuters

Kaj se je zgodilo v sedmih mesecih

Za poslabšanje položaja zasebnih podjetij na Kitajskem je med drugim deloma kriva trgovinska vojna z ZDA. Tudi osrednja vlada občuti velikanski pritisk zaradi carinskega spopada, zato se odziva tako, kakor se je vedno odzivala, kadar se je znašla pred velikim zidom zahodnih groženj: s ponovno centralizacijo.

Gre za to, kdo ima nadzor v svojih rokah. Komunistična partija se mu ne namerava odpovedati v času, ko niti sama ni več prepričana, kam vodi spopad civilizacij, ki pogleduje izpod vojaškega plašča sedanje trgovinske vojne.

Toda nekateri kitajski ekonomisti, med katere spada tudi Chen, menijo, da gre bolj za spremembe domače gospodarske politike oziroma za to, da si Komunistična partija prizadeva urediti podjetniški svet. Poskuša zagotoviti, da se v bližnji prihodnosti, ki se zdi negotova celo državnim voditeljem, ne bi zgodil množičen eksodus kapitala čez meje ali da podjetja ne bi poskušala sama poiskati odgovora na krizo. To bi bil uvod v gospodarsko katastrofo. Kitajska državna podjetja imajo resda na voljo več kot 70 odstotkov skupnih finančnih virov, vendar ustvarijo manj kot 30 odstotkov bruto družbenega proizvoda. Ekonomisti različno ocenjujejo, koliko zasebna podjetja prispevajo h gospodarski učinkovitosti, vendar se večinoma strinjajo, da so v zadnjih 40 letih približno polovico kitajskega BDP ustvarjala nedržavna podjetja, ki so omogočila več kot 80 odstotkov novih delovnih mest (leta 2017 so te družbe ustvarile 90 odstotkov novih delovnih mest). Tudi newyorška organizacija Svèt za zunanje zadeve je ocenila, da je med letoma 2011 in 2016 dobiček zasebnih podjetij zrasel za 18 odstotkov, dobiček državnih podjetij pa se je v tem obdobju zmanjšal za 33 odstotkov.
Najprej je treba pojasniti, kaj na Kitajskem sploh pomeni zasebno podjetje. Jasno je, da so državna podjetja tista, katerih lastnica je država, pri zasebnih podjetjih pa je že nekoliko bolj zapleteno ugotoviti, koliko so takšna podjetja pravzaprav ločena od države.
Če si ogledamo, denimo, Huawei kot eno najpomembnejših kitajskih »zasebnih« podjetij, hitro postane jasno, kaj je tu pravzaprav nejasno. V podjetju, ki ima približno 180.000 zaposlenih in poudarja, da spada med zasebne družbe, ter vztraja, da ga nikakor ne nadzira država, je to, kar določa njegov značaj – torej lastniška struktura –, preveč zapleteno, da bi lahko preprosto povedali, kaj ta telekomunikacijski velikan sploh je. To, da je Huawei ustanovil Ren Zhengfei, nekdanji inženir v Narodnoosvobodilni vojski, že samo po sebi pomeni in hkrati ne pomeni, da je moral upoštevati neka pravila igre. Recimo temu, da je svoje poslovanje moral natančno usklajevati z najobčutljivejšimi državnimi podjetji in pravzaprav je moral tudi lastništvo urediti tako, da država lahko drži vse niti v svojih rokah in jih vleče, čeprav ji tega ni treba res početi.

Reuters

Ren je lastnik 1,2 odstotka delnic Huaweija, preostalo pripada kitajskim zaposlenim (približno 50.000 tujcev, zaposlenih v tem podjetju, nima pravice do svojega kosa pogače). Kitajski zaposleni imajo nekaj, čemur pravijo »navidezne omejene delnice«, povrhu pa nihče, niti zaposleni, ne more natančno povedati, kaj to pomeni. Lastništvo nad temi delnicami zaposlenim v Huaweiju ne zagotavlja nikakršne glasovalne pravice pri odločanju o upravljanju podjetja, in čeprav prejemajo dividende, ne vedo, koliko je pravzaprav vredno njihovo premoženje. Če se zaposleni odloči oditi iz družbe, morajo njegove delnice ostati, kjer so – v podjetju, ki zaposlenemu v takšnem primeru izplača denarno nadomestilo za delnice.

Kaj je torej Huawei

Poleg tega, da je treba upoštevati takšne primere, je kitajska zasebna podjetja težko definirati tudi zato, ker vsaka družba, ki jo ustanovi državno podjetje (ne pa država neposredno) velja za »zasebno« oziroma – če smo natančnejši – »nedržavno«. Vsekitajska zveza za industrijo in trgovino (ACFIC) je pred kratkim objavila svoje statistične podatke, po katerih je bilo konec leta 2017 na Kitajskem 27,2 milijona zasebnih podjetij in 65,8 milijona »samostojnih obrti«, ki skupaj zaposlujejo približno 340 milijonov ljudi. In čeprav gre pri tem za mešanico različnih oblik lastništva, je to, kar v tej državi spada pod »zasebno podjetništvo«, nedvomno bolj dinamičen del gospodarstva, vrednega skoraj 13.500 milijard dolarjev, kolikor kitajski BDP predvidoma znaša leta 2018.
Kljub temu vzdušje v zasebnih podjetjih zaznamuje zaskrbljenost.

340 milijonov ljudi zaposlujejo zasebna podjetja na Kitajskem.

Kitajski finančni časopis Caixin piše, da je samo letos 46 zasebnih podjetij prodalo svoje delnice državnim družbam, da bi se rešila nakopičenih posojil, in več kakor polovica teh podjetij se je odpovedala večinskemu lastništvu. Poleg tega je 123 družb na hongkonški borzi spremenilo svoj statut, da bi lahko formalno ustanovile partijske celice in tako izpolnile navodila Komunistične partije, ki je sredi junija naročila kitajskim podjetjem – tudi tistim, ki so jih ustanovili s skupnimi naložbami –, naj ustanovijo partijska predstavništva.
Vse to dokazuje, da se država zdaj spoprijema z novo krizo zaupanja v zasebna podjetja in tako ali drugače poskuša zagotoviti lojalnost vseh, predvsem pa tistih velikih gospodarskih subjektov, ki so že začeli razmišljati, da so podjetniško tako pomembni, da lahko vplivajo tudi na politične odločitve. Ne moremo jim zameriti, da so si začeli domišljati, da so postali enakopravni udeleženci igre, saj so bila vedno, kadar se je Kitajska odpravila po velikih nakupih po svetu, prav zasebna podjetja, denimo Wanda, Fosun, HNA ali Anbang, v prvih vrstah. Toda takoj ko je vlada ugotovila, da mora omejiti finančno tveganje, so se regulativni organi najprej lotili prav teh podjetij.
»Omejevanje poslovanja zasebnih podjetij in neposredni posegi v njihovo delovanje kažejo, da ni jasne razmejitve med državnimi in zasebnimi podjetji,« je oktobra lani zapisal Fraser Howie, soavtor knjige Red Capitalism (Rdeči kapitalizem), v Nikkeijevi publikaciji Asian Review. »Država in Komunistična partija se nikoli nista odpovedali nadzoru nad katerim koli delom družbe, ne glede na to, kako odprta je videti Kitajska. V njej morda obstaja zasebna lastnina, vendar ni nikoli pod zasebnim nadzorom,« pravi Howie v eseju z naslovom Kitajska zasebna podjetja so samo utvara.
Zasebna podjetja na Kitajskem so se letos znašla sredi nečesa, kar je podobno »popolni nevihti«. Od zunaj jih stresa carinska vojna, zaradi katere se neizogibno zmanjšuje število naročil uvoznikov kitajskega blaga, to pa hkrati pomeni, da so proizvajalci prisiljeni odpuščati svoje delavce. Od znotraj jim nič manj ne škodijo žolčne razprave o naravi »socializma s kitajskimi lastnostmi«, in čeprav v takšnih teoretičnih spopadih del ekonomistov meni, da Kitajska sploh ne potrebuje državnih podjetij, na drugi strani ideološkega spektra njihovi nasprotniki zagovarjajo nov val nacionalizacije. Morda res ne bi izvajali nacionalizacije s takšnimi cilji, kakršne so imeli na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, toda ko je osrednja vlada pojasnila, kaj meni o prevzemanju večinskega lastništva nad največjimi internetnimi podjetji, je bilo jasno, da lastništvo spet neposredno povezuje s politično neodvisnostjo, državno varnostjo in družbeno stabilnostjo. In to toliko bolj, ker vlada v Pekingu pravkar išče primerne rešitve za to, kako uresničiti socialne programe (denimo splošno zdravstveno varstvo) ali zmanjšati izpuste škodljivih plinov, pri tem pa bi nedvomno rada prenesla precejšnji del bremena tudi na ramena zasebnih podjetij in se ne zmeni za opozorila, da bodo zaradi zvišanja davkov morala nehati delovati številna mala podjetja.

Reuters

Zasebne družbe so v krizi

Na to, da kitajska navdušenost nad zasebnimi podjetji izginja, so vplivale tudi razblinjene iluzije uradnega Pekinga o tem, da bodo ZDA in Evropska unija v bližnji prihodnosti priznale Kitajski položaj »tržnega gospodarstva«. Kitajska je upala, da jo bosta najpomembnejša trgovinska partnerja končno začela obravnavati kot enakopravnega igralca in ji nehala očitati uporabo dampinških cen ter preverjati delež državnih subvencij v projektih (gospodarskega) pasu in (svilne) poti, zato je tako ali drugače krepila vpliv zasebnih podjetij in prostega trga. Zdaj, ko ugotavlja, da ji Amerika in EU postavljata samo še višje zidove, se ji nič več ne zdi, da bi morala kakor koli skrivati svojo identiteto, povezano z načrtnim gospodarstvom. Kitajska vse bolj odkrito nastopa prav s svojimi državnimi družbami v prvih vrstah.
Ko je konec septembra predsednik Xi Jinping med pregledom industrijskih obratov v največji tovarni aluminija v vsej Aziji v Liaoningu izjavil, da bosta partija in vlada še naprej podpirali zasebna podjetja, hkrati pa zagovarjali državno lastnino kot temelj socialističnega sistema, smo lahko na podlagi njegovega sporočila spoznali, da so reforme spet obstale pred isto oviro. Ta tokrat morda res ni tako zelo ideološko obarvana, saj se Xiju zdaj zdi pomembneje ohraniti nadzor nad vračanjem denarja, vloženega v stabiliziranje gospodarstva ali v spodbujanje gospodarske rasti, kakor ga zanima položaj delavskih pravic pri zasebnih delodajalcih.
Zasebna podjetja so tako ali drugače v krizi. In čeprav Kitajska zato ne bo bolj socialna država, bo spet poudarjala predvsem socializem s kitajskimi lastnostmi. Gre za to, kdo ima nadzor v svojih rokah. Komunistična partija se mu ne namerava odpovedati v času, ko niti sama ni več prepričana, kam vodi spopad civilizacij, ki pogleduje izpod vojaškega plašča sedanje trgovinske vojne.