Premalo surovin, preveč odpadkov

Nadya Zhexembayeva je strateška svetovalka, ki tudi največjim podjetjem na svetu, kot so Coca-Cola, Henkel, IBM, Cisco, Erste Bank, Henkel, Knauf Insulation, Vienna Insurance Group, pomaga na poti do predrugačitve njihovih produktov, procesov in poslovnih modelov. Je zagovornica trajnostnega načina življenja in ekonomije in ena najvplivnejših predstavnic ozaveščenega kapitalizma.

Ima diplomi iz ekonomije in psihologije ter doktorat iz organizacijskega upravljanja. Poučevala je na IEDC poslovni šoli Bled, CEDEP v Franciji in IPADE Business School v Mehiki ter je avtorica dveh knjig »Embedded Sustainability: The Next Big Competitive Advantage« in »Overfished Ocean Strategy: Powering Up Innovation for a Resource-Deprived World«.

Če pogledamo na ekonomijo, kot predlagate v svoji knjigi Overfished Ocean Strategy, in nehamo množično izkopavati naravne resorje ter po drugi strani zakopavati odpadke, bi velik del svetovne populacije ostal brez dela. Ne nazadnje pa tudi recikliranje še ni stroškovno najučinkovitejše.

In zakaj ni učinkovito? Ker večinoma še delamo nove produkte, ne da bi razmišljali o tem, kako bi jih po uporabi najceneje in najpreprosteje reciklirali. Danes ni več časa za razmišljanje, kako nekaj reciklirati, ampak kako reciklirati hitro in enostavno. V prvem delu vprašanja imate prav. Če bi z danes na jutri spremenili sistem, bi večina družbe umrla zaradi pomanjkanja hrane. Zato zagovarjamo evolucijo, ne revolucije. Evolucija pomeni, da podjetja učimo, kako naj na svet gledajo z drugimi očali. Potem naredimo načrt, kako lahko preidejo od starega načina k novemu vgrajenemu trajnostnemu načinu brez povzročanja kakršnekoli škode. Če je v mestu samo ena tovarna, ta pa je velika onesnaževalka, je preprosto ne smemo z zakonom eliminirati, ker bi večina meščanov ostala brez zaposlitve. To bi jih gnalo v kriminal in nastajanje skrajnih skupin, kjer najdejo vsaj neki smisel.

Zdi se, da je največja težava sodobnega kapitalizma neenakomerna porazdelitev dohodka in dobička. Zakaj je toliko izkoriščenih in podplačanih ljudi ter kako na to vpliva lov za čim nižjimi cenami?

Večkrat v širši javnosti slišim, kako grozen je kapitalizem, kako podjetja uničujejo planet in izkoriščajo ljudi. Ti isti ljudje, pa tudi moji kolegi iz akademskega sveta, se nato v isti sapi pritožujejo nad tem, kako nizke bodo njihove pokojnine. Vsi smo del sistema in s tem ekonomskih odnosov. Ne razumejo, da je plačevanje prispevkov za pokojnino investiranje. Da lahko plačuješ prispevke, moraš delati, za kar je nekdo pripravljen plačati. Po drugi strani zato ne moreš zahtevati takšnih cen, za katere veš, da ne pokrijejo niti stroškov izdelave. Posel ni lahek sistem, je pa preprost. Od prihodkov odšteješ stroške in dobiš dobiček. Če bomo še naprej zahtevali višje prihodke, plače in dobičke, istočasno pa nižje cene, se ekonomske razmere nikoli ne bodo bistveno izboljšale. Začeti moramo prepoznavati pravo in umetno vrednost izdelkov in storitev. Se vam zdi sprejemljivo plačati 800 evrov za telefon in zgolj 12 evrov za dve vreči domače hrane?

V Sloveniji je zavedanja o odgovornem potrošništvu malo. V osnovni šoli otroci ne izvejo popolnoma ničesar o menjavi dobrin oziroma denarju, predlogi za uvedbo takšne snovi pa so negativno označeni.

Negativno mnenje do ekonomskih odnosov je v Sloveniji enako kot v državah nekdanje Sovjetske zveze in je posledica izkušnje v socialističnem sistemu, ki določa, da država skrbi za ljudi. Katera vlada dobro skrbi za svoje državljane? Vse, ki jih poznam, so brez denarja in močno zadolžene. Ljudje sami najbolje poskrbijo zase in za druge, zato moramo biti mi tisti, ki vodimo vlado, in ne obratno.

Večkrat slišimo tudi, da je denar slab. Denar ni niti slab niti dober. Denar je nevtralen, je kot zrak. Ali živimo zato, da dihamo? Upam, da ne in imate boljši namen.

Vse to morajo razumeti že otroci. Marsikateri otrok zelo pozno izve, da denar ne pade z neba v bankomat. Moramo jim razložiti, da denar nastane z ustvarjanjem vrednosti za nekoga in da mora biti ta vrednost prava.

Kako se je s pojavom delitvene ekonomije spremenil pojem vrednosti?

Največja težava, s katero se spopada avtomobilistična industrija, je dejstvo, da na trg prihaja generacija, ki nima prav nobene potrebe po lastništvu avtomobila. Zakaj ne? Ker avtomobil kot tak zanje nima vrednosti. Kaj je torej prava vrednost avtomobila BMW? Zgolj to, da se z njim premaknemo od ene točke do druge. Moram imeti v lasti avtomobil, da se premaknem z Bleda v Ljubljano? Zato se je pojavil Uber in »car sharing« (najem in uporaba avtomobila po potrebi). Vse več mladih razume, da ne potrebujejo avtomobila, hiše in deset majic. Znajo videti pravo vrednost.

V ekologiji se intenzivno opozarja na škodljive posledice že vsaj dve desetletji, pa se nič ne spremeni. Večina ljudi še vedno posega po do okolja škodljivih produktih, določen del tudi zaradi nižjih cen. Kdo je bolj odgovoren – ponudniki ali zahteve potrošnikov po čim nižjih cenah?

Ne bi rekla, da se ni nič spremenilo. V tem poslu sem začela delati pred petnajstimi leti in takrat z ekipo res nismo našli niti deset zgodb, ki bi hodile z roko v roki z družbo, ekologijo, a vseeno ustvarjale profit. Bilo je nekaj dobrih ekoloških zgodb, a niso bile dobičkonosne. Potem se je začela ekološka in zelena evforija, s katero smo si, se večkrat šalim, naredili v poslu samo škodo. Nihče tega ni množično kupoval, a smo se vseeno pretvarjali, da je vse dobro. Večkrat vprašam študentke, na kaj pomislijo, ko jim nekdo reče zeleni produkt. Brez pomisleka izstrelijo, da so to produkti, ki so običajno grši, manj uporabni in dražji kot tradicionalni produkti. Ekološka šminka bo povsod, le na vaših ustnicah ne. Ekološki čevlji običajno niso tako udobni kot običajni, tudi ne tako lepi, a pravilno dražji. Potem pa se sprašujemo, zakaj jih nihče ne kupi. Končali smo kot zelena družba s kupom dragih, a zanič stvari. Danes, ko delamo izdelek, ki je ekološko in družbeno pameten, ga sploh ne imenujemo več zeleni ali ekološki. To pa tudi zato, ker ni dražji. Če se pametneje lotimo proizvodnje, je ekološki izdelek na koncu cenejši.

Trdite, da nam bo kmalu uspelo postali 3R-družba – »reduce« (zmanjšaj), »reuse« (ponovno uporabi), »recycle« (recikliraj)?

V desetih letih bomo imeli dve družbe. Ena od teh bo živela v novem svetu in igrala po novih pravilih, druga polovica pa se bo oklepala starega sveta. To se ne bo dogajalo le v ekonomiji, ampak tudi politiki, izobraževanju in drugod. Če pogledamo politične razmere na zahodu, vidimo, kako je razdeljen. En del je odprtega duha, progresiven, toleranten, drugi se zapira, postaja vse bolj nacionalističen, netoleranten. V poslu je del, ki se ukvarja s svetovnimi družbenimi problemi, inovira in odkriva nove poslovne modele, druga polovica pa znižuje stroške, poskuša kontrolirati nove načine poslovanja. V prihodnjih desetih letih se bo po mojem mnenju večina podjetij morala prilagoditi novi realnosti, saj nam bo takrat že primanjkovalo vseh ključnih surovin za produkcijo.

Zakaj se nikjer ne pozna, da nam primanjkuje vode, nafte in 17 vrst zemeljskih mineralov?

Več kot sto let, celotno 20. stoletje, smo živeli v makroekonomskem paradoksu, kjer so bile potrebe po surovinah vse večje, cene pa so kljub temu padale. To ni pravilno, cene lahko padejo le, če se povpraševanje zmanjša. Toda stoletna paradoksalna praksa je ustvarila iluzijo v glavah menedžerjev in lastnikov, da se to ne bo nikoli končalo. Zdaj se končuje in končalo se bo! Surovin nam zmanjkuje. Po drugi strani pa nam zmanjkuje prostora za zakopavanje odpadkov. Ta kriza ni običajna ekonomska kriza, ampak kriza pomanjkanja surovin. Veliko se bo spremenilo v prihodnjih petih do desetih letih.

Menite, da bo v polovici družbe, v kateri se bodo razvijali novi načini poslovanja, profit deljen na nov način? Bodo korporacije še vedno prevladovale na trgu?

Večina inovacij se dogaja v malih podjetjih, kjer so lastniki v poslu še zelo dejavni. Če pogledamo korporacije, večina lastnikov v podjetju ni angažirana. Življenje lastnikov delnic je popolnoma izolirano od življenja v podjetju. Velike inovacije, ki so se zgodile v zadnjih petih letih – tudi Uber in skype – so prišle iz malih podjetij. Uberja se ni domislil BMW. In mala podjetja porazdelijo dobiček vedno drugače kot večja, že razlika med prihodki vodilnih in nižjih menedžerjev ni tako velika. Ampak v širšem smislu, ki zadeva večino ljudi, kjer vladajo sramotno velike razlike v prihodkih enih in drugih, se približujemo nekemu limitu. Mislim, da takšen kapitalizem ne bo zdržal več dolgo. Velik del populacije nima dovolj niti za preživetje, živijo z nekaj dolarji na dan. Ko človek nima dovolj za preživetje, postane nasilen in takšnih je povsod po svetu vse več. Zato je tudi vse več terorističnih napadov in ljudi, ki se odločijo za skrajna dejanja. Ta dejanja se bodo še dogajala, saj zelo velik delež ljudi nima dostopa do dobrin, po spletu pa gledajo TV-serijo o Kardashianovih in njihovi prodornosti. Naravno je, da to zamaje stabilnost sveta. Ko se stabilnost zamaje in ko se nato ta grožnja izpolni, se svet začne spreminjati. Moje upanje je, da se bomo začeli spreminjati čim prej.

Kje in kako?

Poglejte, trenutno delam za rudarsko podjetje v Kongu, ki se spopada z velikimi težavami. [Kongo je svetovni izvoznik žlahtnih kovin, tudi koltana, ki se uporablja v proizvodnji telefonov in drugih IT-naprav. Že desetletja se tam dogajajo množična ropanja surovin in goljufanja, dostopa do pitne vode pa nima 50 milijonov ljudi.] V Kongu si večina mladih, tudi če so zaposleni in plačani, nikoli v življenju ne more privoščiti doma. Ko sem prišla v podjetje smo najprej zgradili stanovanjski kompleks za delavce. Delavci podjetja lahko za zelo malo denarja stanovanje najamejo in ga tudi po petih letih kupijo. Podjetje je s tem pridobilo redne in zadovoljne zaposlene. Ljudje morajo udobno živeti, imeti morajo dom, hrano, vodo, zdravstveno in šolsko oskrbo. Brez tega se bo število članov Isisa le še povečevalo. Al Kaida je bila v primerjavi z njimi svetniška. Vse je povezano.

Poslovni svet je poln besedičenja o iskanju smisla. Toda, kako najti smisel, če si, recimo, akter v gradbeni panogi v državi, ki skoraj ničesar ne gradi?

Nimam potrpljenja za ljudi, ki se pritožujejo. V Sarajevu se je med vojno zgodila zelo posebna zgodba. Med obleganjem mesta so ljudje živeli v bolnišnici, bili so brez večine stvari, a so vseeno odlično poskrbeli zase in druge. Ker ničesar niso imeli, so se bili prisiljeni domisliti novih načinov, od prevezovanja ran do zdravljena kakšnih težjih bolezni. O novih metodah, ki so jih izumili, ker niso imeli druge izbire, so napisali knjigo, toliko jih je bilo. Sama prihajam iz Kazahstana in za svoje državo večkrat rečem, da je ob odkritju nafte nazadovala. Denar te naredi lenega, saj ni potrebe po inovacijah. Poglejte države, ki imajo veliko novacij – Singapur, Švica, Islandija – to so države, ki nimajo resorjev in so prisiljene inovirati.

Zdaj se selite v ZDA, a v devetih letih pri nas ste imeli priložnost dobro spoznati Slovenijo. Zakaj Slovenija ni sposobna narediti preboja v smislu ustvarjanja prave dodane vrednosti?

Slovenija še živi v dveh svetovih. Na eni strani vidim veliko konservativno populacijo, ki ne odstopa od svojih načel. Ne smemo jih obtoževati, te konservativne sile so zaslužne, da je ta država preživela, ohranila jezik in navade. Ker ste bili konservativni in zaščitniški. Resnično ste jim lahko hvaležni, da vam je kljub nenehni okupaciji uspelo ohraniti jezik in tradicijo. To je neverjetno. Vprašanje danes je, kako lahko ohranite najboljše, kar imate, a se znebite tistega, kar v novih razmerah ne služi več. Potem obstaja tudi nova Slovenija, ki želi preizkušati nove načine delovanja.

Za večino populacije, torej konservativni del, je ta novodobnost strašljiva, saj ogroža tisto, kar jih je stoletja ščitilo. To morate razumeti in biti spoštljivi, ne pa kritični. Opažam, da je del »nove« Slovenije, ki poganja državo naprej, precej kritičen in ciničen do vsega. Slovenija je gotovo izjemna država, ki je sposobna narediti neverjetno dobre produkte, konkurenčne po vsem svetu. Moj nasvet za Slovenijo bi bil le, da se morate začeti ceniti in se nehati kritizirati, v primerjavi z večino držav ste šli skozi izjemno zgodbo in se zelo dobro držali. Sem velika ljubiteljica Slovenije.