Premajhni za tujce gradimo lastne multinacionalke

Multinacionalke so bavbav modernega časa. Tako jih predstavljajo nevladne organizacije, ki nasprotujejo velikim trgovinskim sporazumom, prek katerih naj bi ti amoralni dobičkarji dobili nove vzvode za sodno zvijanje rok nekooperativnim vladam. Med temi se prebuja bes zaradi polzenja milijard iz državnih proračunov, ki je neposredna posledica davčnega oportunizma držav, kakršni sta Irska ali Luksemburg, in izmuzljivih multinacionalk. Periodično javnost vznemirjajo obtožbe o kartelnem dogovarjanju cen ali pa o neustreznih delovnih razmerah v proizvodnih obratih tretjega sveta … Toda potrošniki – zazrti v svetleči zaslon najnovejšega pametnega telefona, od koder bolšči nazaj odsev v majici z etiketo »made in Bangladesh« – obtožbe hitro pozabijo.

Nekoč in danes

Podobno je bilo že v času prve inkarnacije multinacionalke, v času velikih raziskovanj, prepredeni z borbo za prevlado nad oceani s palub ladjevij, obarvanih v portugalske, španske, britanske ali nizozemske zastave. Prav Nizozemci so bili najspretnejši v krmarjenju med čermi do poslovnega uspeha, ki ga je takrat utelešala Nizozemska vzhodnoindijska družba (v nizoz. »Verenigde Oostindische Compagnie«). Prva multinacionalka v zgodovini je svojo moč zgradila na truplih domačinov – število prebivalcev otočja Banda v sedanji Indoneziji se je v 15 letih po prihodu Nizozemcev zmanjšalo s 15.000 na le 600 – in konkurentov, s čimer si je zagotovila monopol na trgu številnih začimb, tudi nekoč zelo cenjenega muškatnega oreščka. Evropska gospoda, ne meneč se za krvni davek na drugem koncu sveta, so bila pripravljena za kilogram začimbe plačati tudi 68.000-kratnik stroška pridelave.

Marže zdaj niso niti približno podobne tistim iz 17. stoletja, prav tako kot tudi ne vzgibi za nastanek multinacionalk. Če je bila glavna nizozemska motivacija bogastvo oziroma dobiček, je ta danes prej končni cilj, medtem ko lahko najdemo glavne razloge za podajanje na tuje v iskanju novih trgov, nižjih stroškov proizvodnje ali davčnih ugodnosti. Tekstilni velikani, kakršna sta Zara in H & M, so se odpravili v Azijo po nižje stroške proizvodnje, Apple je pobegnil na Irsko po 13-milijardni davčni odpustek, večina slovenskih multinacionalk je nastala predvsem zaradi majhnosti trga, ki ne omogoča ekonomij obsega in zadostnih priložnosti za rast – podobno bi lahko dejali za švedsko Ikeo, ki blesti na pohištvenem trgu predvsem zaradi neprekosljive logistike. Tipični primeri »velike« slovenske multinacionalke so Petrol, Telekom Slovenije, Krka, Gorenje ali člani avtomobilskega sektorja, ki so močno vpeti v svetovne dobaviteljske verige. Skupina Kolektor, ena največjih skupin v avtomobilskem sektorju z več kot pol milijarde evrov letnih prihodkov, je lani preselila del proizvodnje v Mehiko, saj ta postaja nov center svetovne avtomobilske industrije. Odločitev je seveda olajšala tudi tamkajšnja cenejša delovna sila.

Shutterstock

Težko je živeti 
z njimi in brez njih

Multinacionalke so med globalizacijo postale pomemben sestavni del svetovnega gospodarstva, ki ga z bolj ali manj na široko odprtimi vrati poskušajo v svoje loge privabiti vlade številnih držav. Kako pomembne so za manjše ekonomije? Na to vprašanje ni celovitega odgovora. A za kratek opis bi lahko povzeli napev pesmi irske pop rockovske skupine U2: »Težko je živeti z njimi in brez njih.«

»Prihod multinacionalke v določeno državo je vedno zelo dobrodošel, saj pomeni takojšen priliv kapitala in delovnih mest. Vendar je ljubezen pogosto nestanovitna,« opozarja dr. Črt Kostevc, strokovnjak za mednarodno ekonomiko z ljubljanske ekonomske fakultete. V literaturi poznamo izraz »footloose«, pravi, a ne gre za plesne gibe Kevina Bacona iz vsem znanega filma, temveč za lastnost multinacionalk, da se ne navežejo na le eno lokacijo. Pogosto se namreč zgodi, da se na »novem« trgu mudijo zgolj od pet do deset let in nato preselijo proizvodnjo ali podružnico v bolj ugodno okolje.

S tem problemom se bodo z rastjo življenjskega standarda primorani spopasti na Češkem, Poljskem in Slovaškem, v državah, ki smo jih Slovenci v razvojnem smislu še med tranzicijo gledali v vzvratnem ogledalu. Velika mednarodna podjetja ne smejo biti glavni fokus gospodarske politike. »Za doseganje gospodarske rasti je treba nujno graditi tako na privabljanju multinacionalk kot tudi na razvoju sektorja malih in srednje velikih podjetij. Ne smemo pozabiti, da naše gospodarstvo temelji na manjših podjetjih, kjer je mogoče zaznati največ dinamike v rasti prihodkov in številu zaposlenih,« je poudaril Robert Petrič, direktor razvoja za južne trge v družbi Bisnode.

Mikro, mala in srednje velika podjetja so po oceni mnogih hrbtenica evropskega gospodarstva. V Sloveniji pomenijo 99 odstotkov vseh podjetij, okoli 67 odstotkov vseh zaposlitev, 55 odstotkov dodane vrednosti in slabih 40 odstotkov izvoza. Še lepše je brati podatke o več deset- ali celo več stoodstotnih letnih rasteh, ki pa v absolutnih številkah pomenijo pogosto zgolj pet ali deset delovnih mest na podjetje. »Razvit podjetniški sektor pomeni predvsem organsko rast, postopno zaposlovanje in razmeroma predvidljiv razvoj. Če tega ni, je vsem v gospodarstvu težje poslovati,« pravi Kostevc, toda hkrati poudarja, da pri ocenjevanju pomembnosti malih in srednje velikih podjetij mnogi pozabljajo, da so ta pogosto dobavitelji največjih poslovnih sistemov: »Multinacionalke so kot osrednja zvezda planetarnega sistema, imajo izredno gravitacijsko moč in posredne učinke na gospodarstvo.«

Če na primer zakašlja Krka, se učinki prenesejo na vse člene v verigi, od tako trivialnih, kot so prodaja malic v novomeški menzi, do težav dobaviteljev in ne nazadnje kupne moči delavcev, ki ostanejo brez dela. Izredno pomembne so tudi za gospodarsko rast, velika podjetja ustvarijo v Sloveniji namreč več kot 45 odstotkov vse bruto dodane vrednosti. Majhna in srednje velika podjetja so lani ustvarila okolii 38.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, velika pa več kot 52.000 evrov. šesterica multinacionalk iz grafov pa skoraj 75.000 evrov - dvakrat več kot mala in srednje velika podjetja. In multinacionalke se svoje moči seveda zavedajo, zato so pogosto osorne v komunikaciji z vladami šibkejših držav, ki bi težko prenesle ceno izgube več tisoč delovnih mest in prekinitev pritoka kapitala.

Slovenci in multinacionalke

Kljub potencialnim tveganjem, ki jih prinašajo, se je vendarle smiselno vprašati, zakaj v Sloveniji ni več tujih multinacionalk. »Slovenci smo bili več let konservativni glede tujega kapitala. Čehi in Slovaki so imeli tudi trikrat več tujih investicij v primerjavi z nami. A kriza je bila prelomnica, Slovenija se je bila prisiljena nekoliko odpreti,« je dejal Petrič. V zadnjih dveh letih je v Slovenijo priteklo dobri dve milijardi evro tujega kapitala, štirikrat več kot na Slovaško. Ob koncu lanskega leta je bilo pri nas 11,85 milijarde evrov tujega kapitala, približno pektrat več kot na prelomu tisočletja.

Kljub temu še vedno nismo pojem privlačnosti za tuje vlagatelje. Čeprav imamo dobro infrastrukturo in kvalificirano delovno silo, ne izstopamo tako zelo, da bi vlagatelji pozabili na administrativne ovire in pomanjkanje predvidljivosti na pravnem in davčnem področju. Multinacionalka pač odide tja, kjer ima boljše pogoje, in Slovenci smo bili do zdaj vse prej kot ustrežljivi, kar se je spet potrdilo pred meseci. Tehnološki velikan IBM, ki je lani imel skoraj 82 milijard dolarjev prihodkov, je pred kratkim želel v Sloveniji vzpostaviti globalni klicni center. Najprej bi zaposlil 500 ljudi, nato skupaj celo do 800 ljudi, in to v Mariboru, ki sodi med mesta z najvišjo stopnjo brezposelnosti pri nas.

Slovenijo je novih delovnih mest in ne nazadnje izboljšanja ugleda med tujimi vlagatelji najverjetneje stala nepripravljenost popuščanja pri davčni stopnji. Hrvaška, kjer bo IBM postavil svoj center, teh pomislekov očitno ni imela. Dolgoročno bi imela zaradi takšnega pristopa lahko veliko koristi, kot nekatere države v Južni Ameriki, ki očitno poznajo koncept »odrekanj in vlaganj danes za bogato žetev v prihodnje«. Za privabljanje multinacionalk so nekatere namenile menda celo po en milijon dolarjev za delovno mesto, a se jim je investicija z leti večkratno povrnila prek plačanih davkov, delovnih mest in nadaljnjega razvoja poslovnega sektorja. V Sloveniji nam za kaj takšnega očitno manjka poguma.