»Pravi podjetniki iščejo probleme«

»Potrebujemo talente, ki zaupajo sami sebi in so aktivni in pripravljeni delati za dobro vseh,« je nadgrajeval misel in dodal: »Želimo spodbuditi drugačno razmišljanje. Podpiram drugačen način izobraževanja.«

Alamuti je imel vselej drugačen pogled na svet kot večina. Pred leti je spodbujal spremembe na Berlinski šoli kreativnega vodenja, zdaj pa to počne v Rimu, kjer že kakšno leto deluje njegova šola Pi School.

Veliko se ukvarjate s kreativnostjo, tehnologijo in podjetništvom. Kdo so dobri podjetniki, katere kvalitete morajo imeti, da bi bili uspešni?

Podjetnikom mora spodleteti hitro in na veliko, sicer se iz izkušnje ne bodo ničesar naučili.

Celoten koncept podjetništva stoji na preprostih temeljih. Recimo, da mora biti podjetnik pripravljen tvegati in tudi grešiti. Sam sem včasih dejal, da je dobro, če podjetnikom spodleti hitro in na veliko. Zakaj? Če neuspeh ni dovolj velik in resnično ne zaboli, potem se ga podjetniki pogosto niti ne zavedajo in posledično vztrajajo na napačni poti ter se iz neuspeha ničesar ne naučijo. Hkrati sem prepričan, da so dobri podjetniki tisti, ki si razlagajo kompleksne pojave na preprost način. Ljudje pogosto mislijo, da je kompleksnost enaka prefinjenosti, zaradi česar so prepričani, da prinaša pravo vrednost zgolj nekaj, kar je zelo kompleksno. Menedžerji ali inženirji tako delajo zelo zapletene stvari, da bi svetu pokazali, kako zelo sposobni so, namesto da bi stvari poenostavljali.

Jim je ta napuh privzgojil obstoječi šolski sistem? Smo tako usmerjeni v iskanje kompleksnih rešitev, da spregledamo preproste rešitve ali pa celotno sliko stvari?

Absolutno. Nedvomno je to kulturni in družbeni problem. Če pogledamo podjetnika, je to nekdo, ki venomer išče določene priložnosti, iz katerih dobi ideje in iz njih nekaj ustvari. In to nekaj je redko rešitev, temveč je največkrat problem ali potreba sama. Tako pogosto slišimo, da so podjetniki ponudniki rešitev, vendar to ni res. Pravi podjetniki so tisti, ki aktivno iščejo probleme. Rešitev je posledica. Zato ko podeljujemo nagrade podjetniškim idejam, vedno nagradimo tudi nekoga, ki izpostavi najboljši problem.

Po vaši definiciji bi bili lahko dobri podjetniki tudi novinarji, saj nenehno iščemo in izpostavljamo probleme v družbi.

osebni arhiv

(Smeh) Na nek način ja. To, kar opisujete, je kritično razmišljanje, kar je nedvomno dobra sposobnost. Ko že govorite o novinarjih, ste me spomnili na to, da vsak človek drugače gleda na stvari. Nekateri so optimisti, realisti, spet drugi kritiki in pesimisti. Dober podjetnik mora biti sposoben gledati na stvari iz različnih zornih kotov. Z optimizmom mora gledati na priložnosti, a se hkrati zavedati tudi, kaj je realno in kaj ne. Mora pregledati dejstva, številke in se vprašati, kaj gre lahko narobe. Edward de Bono, eden ključnih mislecev na področju kreativnega razmišljanja, je razvil metodo šestih klobukov razmišljanja, ki jo priporočam vsem. Nauči te razmišljati s šestih različnih zornih kotov, s čimer odpre povsem nov način spoprijemanja s problemi ali izzivi.

Govorila sva o neuspehih in njihovem pomenu za uspešno podjetniško pot. Zakaj menite, da se ameriški podjetniki, zlasti v Silicijevi dolini, hvalijo s svojimi neuspehi, medtem ko veljajo ti marsikje v Evropi še vedno za sramoto? Smo zaradi tega slabši podjetniki?

Zgodovinsko gledano so bile ZDA vedno dežela priložnosti, te slogane poslušamo od nekdaj. Ljudje so prišli tja in začeli iz nič. O New Yorku vam bodo govorili, da so tam doma sanje, v Silicijevi dolini pa priložnosti. To je del njihove mentalitete. O kulturi sicer težko govorimo, saj je zaradi kratke zgodovine tako rekoč nimajo. Tako tudi za glavnimi uspehi ne stojijo Američani, namreč so vso čarovnijo naredili najbolj nadarjeni Italijani, Nemci, Poljaki in drugi Evropejci. Gre za korporativni ali celo življenjski slog. V Silicijevi dolini je veliko zgodnjih privzemnikov (early adopters, op. p.), ki so pripravljeni poskusiti novost in videti, ali deluje. Če deluje, je super, če ne, pa tudi prav, navsezadnje ne more iti tako zelo narobe.

Število ljudi, ki želijo vlagati v domače talente, jih podpirati, je vsako leto večje.

Korporativna kultura v Evropi je na drugi strani bolj osredotočena na velike korporacije, ki so manj naklonjene neuspehom, čeprav so ti močno povezani z inovacijami. Te so bile v zadnjem obdobju velikokrat uvožene v Evropo, čeprav so za njimi v resnici mnogokrat stali prav Evropejci, ki pa so delovali drugje. Največkrat onkraj luže, saj so Američani ustvarili pravo okolje za inovacije, start-upe in podjetništvo na splošno. Če hočeš narediti nekaj novega, če hočeš preizkusiti nekaj novega, potrebuješ za to pravo okolje. Takšnega okolja v Evropi tradicionalno nikdar ni bilo, a se stvari spreminjajo na bolje. Evropa se zbuja. Vse več ljudi se zaveda, da moramo zadržati najbistrejše in sposobne ume. Kar lahko naredimo le tako, da se jim bolj posvetimo in da jim zagotovimo ustrezno infrastrukturo ter okolje. Največji talenti morajo delovati lokalno in s tem Evropi zagotoviti globalni uspeh.

Evropski podjetniki torej niso bili tako inovativni, kot bi lahko bili. Ampak bodo v prihodnje?

Ja, nedvomno. Število ljudi, ki si želijo vlagati v domače talente, jih podpirati, je vsako leto večje. Mislim, da je dozorelo spoznanje, da je treba aktivneje in z bolj praktičnimi pristopi v lov za ZDA. Če hočemo imeti vpliv na dogajanje, se ne smemo zanašati na ideje, inovativnost in kapital, zbran na enem koncu sveta. Zlato obdobje Silicijeve doline se po moji oceni počasi končuje. Že znotraj ZDA se določeni vlagatelji selijo v New York, a tudi v EU postaja okolje čedalje bolj naklonjeno inovacijam.

Inovacije igrajo izredno pomembno vlogo pri tehnološkem napredku, s katerim se ukvarjate v Pi School. Eden vaših ciljev je predvideti probleme prihodnosti. Elon Musk je dejal, da bi lahko tretjo svetovno vojno začela umetna inteligenca. Bo tehnologija v prihodnje povzročila več problemov, kot jih bo rešila?

Z vsem spoštovanjem do Elona Muska, ne verjamem, da bo tehnologija pripeljala do česarkoli. Na koncu vsega je vedno človek. Zelo radi krivimo druge, kažemo s prstom, to je v naši kulturi. Toda tehnologija sama po sebi ne bo zakrivila ničesar. Tehnologija je nekaj izjemnega, zaradi nje postanejo določene stvari povsem vsakdanje, pa čeprav smo bili pred tem prepričani, da sploh niso mogoče. Spomnim se televizorja mojih starih staršev. Škatle z velikimi gumbi, kjer sem v črno-beli tehniki v živo spremljal dvoboje Muhammada Alija z drugega konca sveta. Spomnim se preklopnega prenosnega telefona, ki ga je prodajala Motorola. Vedno ko pride neka nova, bleščeča tehnologija, je korak pred nami. Ko gledamo nazaj, pa postane jasno, da je bila le orodje, ki smo ga naredili, da bi nam olajšalo ali izboljšalo življenje. Tehnologijo sem vedno videl in jo tudi danes vidim zgolj kot orodje. Nič več. Ključno je, kaj naredimo s tem orodjem.

Velja to tudi za umetno inteligenco?

Ne, tu vedno potegnem ločnico. Razvoj umetne inteligence gledam ločeno od preostale tehnologije. Kot pove že beseda, govorimo o nečem, kar naj bi si prizadevalo za samostojnost, za lastno inteligenco. Mar ni zanimivo, da ljudje pogosto v iskanju perfekcije želimo slediti ali posnemati računalnike, medtem ko želi umetna inteligenca posnemati naše možgane? Toda napredek je za zdaj izredno počasen. Pomislite, z umetno inteligenco se ukvarjamo že več kot štiri desetletja, v katerih (še) nismo dosegli nekih enormnih skokov v napredku. Zgodbe filmov, kot je Terminator, se lahko zgodijo kvečjemu nekaj stoletij v prihodnosti.

To je iztočnica za moje naslednje vprašanje. Že ekonomist John Meynard Keynes je sredi 20. stoletja trdil, da bo tehnološki napredek toliko povečal produktivnost, da bomo ljudje lahko delali samo 15 ur na teden. Toda izkušnje kažejo, da delamo več kot nekoč. Zakaj je tako?

To je povezano s strahom. Čas je edina stvar, ki je ne moremo kupiti. Verjetno ni stvari, ki bi imela večjo vrednost na tem svetu. A zdaj, ko imamo načine, kako prihraniti nekaj časa, kako ga uporabiti za svoje interese, večina ljudi ne ve, kaj bi počela z njim. Strah jih je. Nekdo, ki je 40 let delal določeno delo, se bo ustrašil, če bo imel zaradi tehnologije pol manj dela. Spraševal se bo, me bodo delodajalci še hoteli v službi? Bom moral narediti dvakrat več kot prej? To so pomembna vprašanja. Nihče pa se ne vpraša, ali se ne bo zaposleni počutil bolje, če bo imel več prostega časa, ne bo bolj zdrav, bolj produktiven, boljši član tima, če bo imel vsak teden 20 ur več prostega časa?

Tehnologijo, ki nam omogoča več prostega časa, torej že imamo, ampak tega zaradi kombinacije strahu zaposlenih na eni in zasledovanja dobičkov na drugi strani, dejansko nimamo?

Prepričan sem, da igra pomembno vlogo tudi ta logika. Toda prepričan sem, da bo prihodnost nekoliko drugačna. Recimo, da imamo podjetje s 40 zaposlenimi. Ko avtomatizira proizvodnjo, jih potrebuje le še deset. Zaradi tega nekaj prihrani in ustvari več dobička. Ključno pri tej zgodbi je to, da je 30 ljudi ostalo brez službe. Vsi razmišljajo samo o izgubljenih delovnih mestih, ne pa o novih delovnih mestih, ki bodo nastala v spremenjenem ekosistemu delovnega okolja. Prihodnost bo od ljudi zahtevala, da drugače razmišljajo o porabljanju svojega časa, o zaslužku in o potrošnji. Zanimivo je, kako med delom s študenti najboljše ideje vzniknejo običajno takrat, ko ne razmišljamo o tem, koliko je mogoče z njimi zaslužiti. Hkrati se seveda vsi zavedamo, da večine stvari ne moreš doseči brez denarja. Iz tega sledi, da moramo spremeniti poslovni model, če hočemo, da postane fokus biti, živeti, ne pa služiti in trošiti. Spremenjen koncept zaslužka in potrošnje vidim v generaciji Z, ki vstopa na trg dela. Mnogi ne razmišljajo več o karieri, ki bi jim prinesla višje plače, da bi si lahko kupili nove hiše, avtomobile. Zanje so pomembna doživetja. Navdušen sem, ko mi kdo na razgovoru za službo reče: »Preden me zaposlite, hočem, da veste, da potrebujem tri mesece dopusta za potovanje po Aziji.«