Pozneje ko se bo izvajanje CCS začelo, dražje bo

Zakaj je obseg skladiščenja ogljikovega dioksida v praksi še tako skromen, če že dve desetletji poslušamo, da je ogljikov dioksid največji »krivec« za podnebne spremembe?

Geološko skladiščenje CO2 se v industrijskem obsegu v praksi izvaja že več kot 20 let (prva takšna lokacija je Sleipner v Severnem morju na Norveškem, ki neprekinjeno deluje od leta 1996). Po podatkih Globalnega inštituta za zajem in shranjevanje ogljikovega dioksida (GCCSI, oktober 2019) je trenutno v svetu 19 delujočih projektov zajema in shranjevanja CO2 (CCS) velikega obsega, štirje so v fazi gradnje in še 28 projektov je v fazi načrtovanja. Vseh teh 51 projektov ima zmogljivost uskladiščiti okoli 96 milijonov ton CO2 vsako leto, sedanji svetovni izpusti pa znašajo 36 milijard (!) ton. Izvajanje tehnologije CCS v praksi je s strokovnega vidika dobro razumljeno, preizkušeno, preverjeno na modelih in spremljano z doslednim monitoringom učinkov skladiščenja CO2 na obstoječih lokacijah. Ključna razloga za počasno uveljavljanje sta pomanjkanje političnega konsenza in kratkovidno ocenjevanje družbeno-gospodarskih posledic podnebnih sprememb. Zaradi pomanjkanja volje, da bi človeštvo na globalni ravni naredilo nekaj konkretnih korakov za omejitev oziroma zmanjšanje izpustov CO2, ter zaradi (pre)nizke cene energije in s tem povezanega relativnega udobja za potrošnika in gospodarstvo, bo račun za tako (ne)ravnanje izstavljen prihodnjim generacijam. Pozneje ko se bo izvajanje CCS začelo, dražje bo. Vpeljava tehnologije CCS v prakso poteka precej počasneje, kot je stroka pričakovala. Velik pospešek ji je dala uvedba »davka na CO2« v ZDA, kjer je dražje neovirano onesnaževati kot pa uvesti CCS. S takim pristopom smo se že srečali, npr. pri razgrad­nji odsluženih vozil/naprav, pri ravnanju z embalažo in podobno. Vodilni industrijski subjekti so nujnost omejevanja izpustov CO2 že spoznali, za izvajanje teh ukrepov pa potrebujejo dolgoročno predvidljivo gospodarsko okolje ter sodelovanje finančnega in zavarovalniškega sektorja.
 

Wind turbines used to generate electricity are seen at a wind farm in Guazhou, 950km (590 miles) northwest of Lanzhou, Gansu Province September 15, 2013. China is pumping investment into wind power, which is more cost-competitive than solar energy and par

Kakšna so tveganja pri uporabi tehnologij zajema in skladiščenja ogljikovega dioksida?

Vse tehnologije in postopki so povezani z določenimi tveganji – tudi rudarjenje ali npr. vožnja z letalom ali avtomobilom. Naloga in odgovornost stroke je, da ta tveganja zazna, ovrednoti in opredeli preventivne ukrepe, naloga izvajalca je skrb za neoporečno delovanje in vzdrževanje, naloga nadzornika in regulatorja pa, da spremlja izvajanje teh ukrepov, nepravilnosti sankcionira in transparentno obvešča javnost. Če vsi ti deležniki svoje naloge opravljajo kakovostno, je možnost tveganj minimizirana. Tveganja pri geološkem skladiščenju CO2 so primerljiva s tveganji ob pridobivanju mineralnih surovin (rudarjenje, pridobivanje nafte in plina), ob črpanju velikih količin tople vode ter pri podzemnem sezonskem skladiščenju zemeljskega plina. Zaradi tehnologije transporta zemeljskega plina npr. iz Rusije, s katerim se ogreva pol Evrope, je njegovo sezonsko skladiščenje nujno. Skladišča za uvoženi zemeljski plin, v sestavi katerega prevladuje metan, imajo vse naše sosednje države, le Slovenija (še) ne. Geološko skladiščenje CO2 je tehnološko, upoštevajoč posebnosti obeh plinov, zelo podobno skladiščenju zemeljskega plina. CO2 skladiščimo predvsem v več kot 800 metrov globokih geoloških formacijah obsežnih slanih vodonosnikov in v globokih opuščenih naftnih in/ali plinskih poljih, v katerih so ogljikovodiki že bili naravno skladiščeni.

co2

Ali menite, da je lahko zajem in shranjevanje ogljikovega dioksida ključna tehnologija za zajezitev podnebnih sprememb?

Podnebni modeli kažejo, da je scenarij omejitve naraščanja temperature za dve stopinji Celzija, kot ga predvideva pariški podnebni sporazum, uresničljiv samo ob sočasnem izvajanju različnih tehnologij za zajezitev izpustov CO2 v ozračje, kot so učinkovita raba energije, raba obnovljivih virov, sodobnih brezogljičnih tehnologij in tudi CCS. Tehnologija CCS bi po različnih projekcijah lahko pripomogla k 14- do 17-odstotnemu zmanjšanju izpustov CO2. Kljub vsem prizadevanjem za nadomestitev fosilnih goriv v energetski mešanici znaša njihov delež tudi v razvitem svetu še vedno več kot 80 odstotkov primarne energije. Tehnologija CCS je skupaj še z drugimi tehnologijami za zajezitev podnebnih sprememb pomembna že danes, pomembna bo jutri, ko se bo elektrificiral transport, in še bolj bo pomembna po letu 2030, ko se pričakuje npr. razmah vodikovih tehnologij, ki so zdaj še v povojih. Včasih smo menili, da je tehnologija CCS primerna predvsem za energetski sektor, danes vemo, da je to tako rekoč edina obstoječa tehnologija za razogljičenje procesnih izpustov (npr. cementarne, rafinerije, proizvodnja železa in jekla), pri katerih nastane okvirno tretjina vseh izpustov. Veliko se pričakuje od tehnologije zajema CO2 iz zraka, ki je še v pilotni fazi.

Ali se kdo vpraša, kam bo šel ta zajeti CO2? Vsega niti v sanjah ne bo mogoče porabiti v proizvodnji gaziranih pijač ali za gasilne aparate. Kot prispevek k reševanju tega je vsekakor mogoče trajno uskladiščenje (raztopitev) CO2 pod zemljo. Največje emisije CO2, preračunano na prebivalca, povzročajo že desetletja nekatere najbolj razvite in bogate države sveta, vendar njihove emisije bistveno ne naraščajo ali se celo zmanjšujejo. Države z visoko gospodarsko rastjo, ki želijo doseči razviti svet, česar jim ni zameriti, pa emisije CO2 izrazito povečujejo, najbolj Kitajska in Indija. Potrebe po energiji v teh dveh državah so izjemne, hkrati pa imata prav Kitajska in Indija veliko večino svetovnih zalog premoga, ki bo imel, realno gledano, skupaj s plinom in nafto še nekaj desetletij pomembno vlogo v svetovni energetski preskrbi. Pa razvijajoči se svet ni omejen samo na ti dve državi – tu so še velik del Azije, Afrika in Južna Amerika. Če tega ne bomo želeli uvideti, nas v prihodnje poleg (še intenzivnejših) ekonomskih migracij čakajo še podnebne migracije kot posledica naravnih katastrof. Vsi deležniki – državljani, stroka, politiki, industrija – nosimo svoj delež odgovornosti za podnebno vzdržnost, vlade in politiki pa so poleg tega odgovorni še za pošten energetski prehod (med drugim je to tudi stališče Združenja norveških sindikatov).