Potrkajte na les … verjetno je iz Avstrije

Med argumenti, zakaj Slovenci ostajamo ujeti v svojo majhnost, je pogosto slišati, da tudi zato, ker ne premoremo naravnih bogastev. A čeprav se v nedrjih naše dežele ne skrivajo kobalt, tantal ali litij, je prejšnja trditev vse prej kot resnična. Poleg vode je namreč na slovenski zemlji mogoče najti tudi izredno veliko gozdov. Toda les je bogastvo, ki ga v polnosti danes na žalost ne znamo izkoriščati.

Za zagon deset milijonov evrov

A to bi se v prihodnjih letih lahko spremenilo. Potem ko smo v zadnjih dveh desetletjih v lesnopredelovalni industriji izgubili ogromno in pristali pri petini nekdanjega obsega, se »slovenska lesna industrija ponovno postavlja na noge,« pravi dr. Andreja Kutnar, profesorica s primorske univerze in v. d. direktorice centra odličnosti InnoRenew CoE. Položaj bi se lahko še izboljšal, zlasti če bi različni razpisi obrodili sadove. Letos je poseben razpis za podjetja iz lesnopredelovalne industrije objavil Podjetniški sklad, ki ponuja 400.000 evrov pomoči. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo medtem z 200.000 evri podpira sejemske aktivnosti slovenskih podjetij iz lesnopredelovalne industrije, junija pa bo odprlo še razpis, v katerem bo samo letos na voljo več kot tri milijone evrov nepovratnih sredstev; če k temu prištejemo še razpise za prihodnje leto, pa bo znesek že krepko višji od petih milijonov evrov.

Roman Šipić

Pa bo to dovolj? Dolgoletni profesor biotehniške fakultete dr. Franc Pohleven opozarja, da več kot dvajsetletnih zablod ne bo mogoče popraviti v nekaj letih. Da bi slovenski les in lesni izdelki postali bolj konkurenčni, bi po njegovem mnenju morali popolnoma spremeniti gospodarsko vizijo države: »Ne bi več smeli spodbujati in finančno podpirati umazane industrije in kurjenja lesa, še zlasti sveže lesne biomase iz gozda.« Pohleven meni tudi, da bi za ponovni zagon lesne industrije potrebovali deset milijonov evrov, kar je manj, kot jih je, denimo, država primaknila za Magnino lakirnico v Hočah.

Povsem verjetno je torej, da se nam bo vsaj v bližnji prihodnosti še naprej kolcalo po časih, ko je bila v Sloveniji napeta veriga od drevesa do končnega izdelka z razmeroma visoko dodano vrednostjo, kot je na primer pohištvo. Po številnih stečajih trda prede pohištveni panogi, kjer je zaposlenih le še okoli 4700 ljudi, kar je 6000 manj kot leta 2005. V gozdarstvu je zgodba nekoliko drugačna, kar kaže na to, da nam lesa ne manjka, le uporabiti ga ne znamo tako kot nekoč. Posledica je močno povečan izvoz. V Sloveniji ne vemo, kaj početi s svojim lesom. Če smo ga leta 2005 izvozili za 422.000 kubičnih metrov, je ta številka lani poskočila za več kot šestkrat, na skoraj 2,7 milijona kubičnih metrov.

Slovenija je izredno bogata z lesom – kar 62 odstotkov ozemlja pokrivajo gozdovi, kar nas uvršča na tretje mesto najbolj gozdnatih držav v Evropi. Sodeč po količinah izvožene hlodovine, imamo kakovostne gozdove in s tem tudi kakovostne surovine. Na leto v Sloveniji prirastejo štirje kubični metri lesa na prebivalca. Večino kakovostnega »pridelka« izvozimo ali pokurimo.

Skoraj 50 odstotkov svetovne proizvodnje lesa, ki znaša okoli 1,86 milijarde kubičnih metrov, se uporablja kot energija za kuhanje, ogrevanje in proizvodnjo električne energije. Za 2,4 milijarde ljudi po svetu pomenijo lesna kuriva kuhan obrok, toplo vodo in topel dom. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je približno četrtina od 6,1 milijona kubičnih metrov letne posekane količine lesa v slovenskih gozdovih porabljena v energetske namene.

Toda Pohleven je prepričan, da bi morali dajati prednost predelavi lesa v izdelke in ne kurjenju: »Les je predragocen, da bi ga kurili. Več poudarka bi morali dati alternativnim materialom, ne pa alternativnim virom energije, kar pa energetskemu lobiju ne diši. S tem bi vsesplošno bistveno zmanjšali porabo energije in znižali emisije toplogrednih plinov.«

Roman Šipić

Kam gredo naši hlodi

Za kurjavo je bilo porabljenega tudi veliko lesa po žledolomu, ki je Slovenijo prizadel leta 2014. Hlodovina po žledolomu namreč ni bila dovolj kakovostna za izdelke z višjo dodano vrednostjo. Pohleven poudarja, da sodobne tehnologije predelave lesa omogočajo, da tudi iz manj kakovostnega lahko izdelamo vrhunske (butične) izdelke z visoko vrednostjo. Ob kurjenju pa Slovenija večino lesa izvozi v tujino, od koder ga potem uvaža v obliki izdelkov in polizdelkov. Največ ga konča v Avstriji, ki pa še zdaleč ni edina odjemalka slovenske hlodovine, pravi Kutnarjeva: »Avstrija je naša največja odjemalka hlodovine iglavcev, medtem ko največ hlodovine listavcev izvozimo v Italijo. V povprečju smo v obdobju 2008–2013 na leto v Avstrijo izvozili 777,482 kubičnega metra hlodovine iglavcev in 42,103 kubičnega metra listavcev. V Italijo smo v povprečju izvozili 88,162 kubičnega metra iglavcev in 231,559 kubičnega metra listavcev. Poleg Avstrije in Italije so pomembne uvoznice slovenske hlodovine iglavcev še Bosna in Hercegovina, Romunija in Nemčija. Pomembne partnerice pri izvozu hlodovine listavcev pa so še Kitajska, Bosna in Hercegovina ter Madžarska. V te države sicer izvozimo precej manj hlodovine kot v Avstrijo in Italijo.«

Izvoz hlodovine iz Slovenije se je v zadnjih desetih letih pošesteril, samo za listavce se je početveril, kar je povezano tudi z ugašanjem slovenske lesne industrije. Toda tujci so lesno industrijo prepoznali kot pomembno, opozarja Pohleven, sicer Slovenija ne bi izvažala toliko hlodovine v tujino.

Najboljši čas za poseko dreves je pozimi, ker se poškodbe, ki nastanejo ob sečnji in spravilu lesa na sosednjih drevesih, do pomladi »zacelijo«, pravi Pohleven. Dodaja, da je njegov oče sekal izključno pozimi, nikoli poleti. »Poleg tega se hlod, ki je posekan pozimi, hitreje posuši, ker je v njem najmanj vlage pa tudi škodljivcev takrat ni. Mi pa izvajamo predvsem sečnjo poleti,« niza paradokse.

Država končno izdatneje podprla lesarje

V gozdnati podalpski deželi se povečuje prirast glede na površino, a Pohleven pri tem dodaja, da sta velika težava zaraščanje in nesečnja. »S trajnostnim gospodarjenjem z gozdom, ko drevesa posekamo v sečni zrelosti in hlodovino predelamo v izdelke, v katerih se skozi desetletja uporabe ohranja ogljikov dioksid, znatno prispevamo k znižanju izpustov toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid. Če pa drevesa v gozdu strohnijo ali če lesa ne pokurimo, se dogaja obraten proces – emisije ogljikovega dioksida v ozračje.« S trajnostnim upravljanjem gozda in shranjevanjem ogljikovega dioksida v visokokakovostnih izdelkih iz lesa – kot so lesene hiše – bi se Slovenija lahko ponovno vpisala na zemljevid pomembnejše lesnopredelovalne industrije. Za to si prizadevajo v Centru odličnosti za raziskave in inovacije na področju obnovljivih materialov in zdravega bivanjskega okolja (InnoRenew CoE), ki ga vodi Univerza na Primorskem.

Roman Šipić

Konzorciju slovenskih partnerjev je za vzpostavitev omenjenega centra evropska komisija dodelila skoraj 15 milijonov evrov nepovratnih sredstev. K temu je slovenska vlada dodala še 30 milijonov investicijskih sredstev, s katerimi bodo zagotovljene možnosti za vzpostavitev in dolgoročno delovanje centra, pravi Kutnarjeva. S centrom želijo omogočiti preboj Slovenije na vodilno mesto v Evropi na področju trajnostne gradnje. »Evropsko komisijo smo prepričali, da Slovenija in gozdnolesni sektor potrebujeta raziskovalno institucijo, ki se bo lotila revitalizacije lesne industrije z inovativnim pristopom,« pravi Kutnarjeva. Dodaja, da ima slovenska industrija pred pragom raziskovalno institucijo, katere ključni cilj je »pomagati industriji, da zapolni praznino med tradicijo in znanjem, ki sta prisotna pri nas, in inoviranjem (tako v materialu in tehnologijah, predvsem pa na področju poslovnih in trženjskih modelov), ki je nujno potrebno za prodor na globalne trge«.

Pohleven pravi, da je to dobro, a opozarja, da je podpirati takšne projekte brez podpore lesne industrije (InnoRenew CoE ima podporo lesne industrije v Sloveniji) enako kot izobraževati študente, ki se po diplomi zaposlijo v tujini, namesto da bi s pridobljenim znanjem in vlaganji obogatili svojo domovino. Poudarja, da bi morali prizadevanje usmeriti tudi v oživitev lesne industrije. Oživili pa bi jo lahko le s povečano porabo, temelječo na realnih cenah izdelkov, ko bodo leseni izdelki cenejši od nelesenih, pri katerih bi morala biti v ceno vključena tudi škoda, ki jo povzročijo okolju. »Les je dobrina prihodnosti, a njegova uporaba se ne bo povečala, dokler ne bo pravičnih, realnih cen in dokler ne bodo lesni izdelki primerno promovirani – vsaj toliko kot kurjenje lesa,« pravi. »Gre namreč za pravičnost, ki bi upoštevala realno ceno proizvoda ali materiala, predvsem glede na okoljsko in družbeno škodo/ceno/strošek, ki jo povzročimo zaradi njegove izdelave. Zdaj ceno onesnaževanja še vedno nosimo po večini vsi prebivalci enakomerno (čeprav naj bi vsaj v EU veljalo pravilo, da 'onesnaževalec plača'), okoljske dajatve, ki jih plačujejo (ali pa se temu izogibajo) največji onesnaževalci, so še vedno premajhne. Enako je na socialnem področju, saj že pri dohodkih podpiramo delodajalce, ki premalo plačujejo delavce, pri tem sploh ne upoštevamo stroškov, ki nastajajo zaradi socialne/ekonomske izključenosti ljudi, dovoljujemo uvoz izdelkov, o katerih vemo, da so nastali s 'socialnim dampingom', itd.,« še pravi Kutnarjeva. 

Roman Šipić

Padla pohištvena podjetja

Slovenija je v zadnjih letih postala pravo pokopališče pohištvenih podjetij. Daleč od stare slave je, denimo, Slovenijales, ki ustvari polovico toliko prihodkov kot na vrhuncu leta 2007, ko so ti presegli 44 milijonov evrov. Propadel je Novoles, ki je pred koncem zaposloval več kot 500 ljudi, medtem ko se je Svea, ki je pred stečajem zaposlovala več kot 120 ljudi, šele lani poslovno pobrala in znova začela delati kuhinje. Podobno se po stečaju rešuje laški Paron, manj sreče pa sta imeli podjetji Lip Poljčane in cerkniški Brest, velikan lesnopredelovalne industrije, ki je nekoč zaposloval več kot 2000 ljudi. 

Razpisi MGRT za podjetja 
iz lesnopredelovalne industrije

• 3,05 milijona evrov za spodbujanje malih in srednjih podjetij pri razvoju in uvajanju v lesarstvu 2.0. Razpis se odpre predvidoma junija, cilj MGRT je povečanje rasti MSP, dodane vrednosti na zaposlenega in ustvariti nova delovna mesta.
• 200.000 evrov za sofinanciranje nastopov na skupinskih sejmih s področja lesnopredelovalne industrije. Razpis se je odprl v začetku leta in se vnovič objavlja pred vsakim sejmom do konca leta.
• 400.000 evrov za spodbudo rasti podjetij na področju rabe lesa 2.0. Razpis je izvajal Podjetniški sklad, ki je sprejemal vloge do 16. maja.