Poslovne priložnosti so tudi v državah pod sankcijami

S tovrstno dilemo se srečuje kar nekaj slovenskih podjetij. Kaj poslovanje v takšnem okolju sploh prinese – zgolj otežene okoliščine poslovanja in dodaten glavobol ali zaradi dodatnega tveganja tudi možnost za večji dobiček?
V zadnjem obdobju je uporaba gospodarskih sankcij čedalje pogostejša. Različna paleta, od finančnih do trgovinskih sankcij, podpira diplomatska prizadevanja, da bi prepričali ciljno državo o določenem ravnanju. Gre torej za politični instrument z ekonomskega področja. Vendar ni prizadeta zgolj ciljna država, pač pa tudi številni drugi subjekti. Ko so Združene države Amerike z začetkom leta 2016 preklicale sankcije proti Iranu, je Evropa pohitela tja sklepat posle in tudi Slovenija ni bila izjema. Od politično-gospodarskih delegacij v Teheran do več deset podjetij, ki so poskušala prodati v Iran svoje izdelke. Štiri slovenska podjetja – Riko, Iskratel, Duol in Comita – so tam celo odprla skupno predstavništvo za pomoč pri sklepanju poslov. A še preden so veliki posli stekli, so ZDA znova uvedle sankcije proti Iranu. Večletni trud podjetij še ni obrodil sadov, a nekatera vztrajajo.

Ne zgolj orodje idealistov

Gospodarske sankcije so lahko različne, najpogosteje se osredotočijo na eno izmed dveh področij; na finančnem področju poskušajo ciljni državi (ali režimu, gospodarskim družbam, osebam, terorističnim organizacijam …) otežiti dostop do virov kapitala, na trgovinskem področju pa poskušajo preprečiti dostop do določenih proizvodov (lahko tudi poskušajo onemogočiti izvoz).
Običajno so vsaj na deklarativni ravni nameni sankcij izključno pritisk na politične sisteme, da opustijo določena nesprejemljiva ravnanja. Bi bilo torej za podjetja najbolj etično, da se umaknejo s spornih trgov?

Evropa in mnoga slovenska podjetja se trudijo vzpostaviti močne gospodarske odnose z Iranom, a za zdaj sadov še ni veliko.

Odgovor ni tako preprost. Podjetniki pogosto opozarjajo, da sankcije niso zgolj orodje idealistov, pač pa so posledica različnih interesov (tudi Slovenija je bila v času osamosvajanja deležna tovrstnih sankcij, ki so jih izglasovali tedanji srbski politiki). Na to morda kaže razkorak v primeru Irana; ZDA proti tej 80-milijonski državi ukrepajo s širokim naborom ukrepov, Evropska unija pa si želi sodelovanja z Iranom. Marjan Malešič z ljubljanske fakultete za družbene vede meni, da praviloma ne bi mogli reči, da so sankcije običajno plod gospodarskih interesov. »Gospodarske sankcije so instrument, ki ima negativne posledice tako za države, proti katerim so uperjene, kot za tiste, ki jih uvajajo, in celo za tretje države, zato lahko rečemo, da se uvajajo, ko z diplomatskimi in drugimi pritiski cilji niso bili doseženi. Res pa je, da se, če sankcije niso vseobsegajoče, ampak ciljane, države trudijo izbirati področja, na katerih bodo utrpele najmanjšo škodo – sankcije EU proti Ruski federaciji recimo ne zajemajo energetskega področja.« Dodal je, da je nekaj nenačelnosti ali nedoslednosti pri sankcijah vendarle mogoče zaslediti. »Drugo vprašanje je, ali se sankcije uvajajo načelno, torej v vseh primerih, ki bi to zahtevali. Velesile praviloma nasprotujejo sankcijam proti zaveznicam, četudi te kršijo človekove pravice ali mednarodno pravo (odnos ZDA do vedenja Savdske Arabije ali Izraela, na primer).«

Pixabay

Dvorezen meč

Uvedba gospodarskih sankcij je dvorezen meč – če določeni državi prepovemo uvažati jeklo, hkrati s tem odškrtnemo domačim jeklarjem del trga in potencialnih prihodkov. Prekinjena trgovina med Iranom in ZDA bi torej le krepila gospodarske odnose Irana z drugimi državami, zato so poskušale Združene države k sankcijam najprej pritegniti, nato pa kar prisiliti tudi druge države. Z grožnjo, da kdor bo posloval z Iranom, ne more poslovati z ZDA, so precej uspešne; ne le da mnoga podjetja presodijo, da jim je ameriški trg bolj pomemben od iranskega, pač pa je s tem zelo oteženo, če ne onemogočeno, poslovanje vsem drugim podjetjem. Kako voditi posel, če z njim nočejo imeti ničesar banke, logisti … Prav v teh dneh EU išče rešitve v ustanovitvi posebne družbe, ki bi omogočala evropskim podjetjem finančne transakcije za poslovanje z Iranom.

Igro običajno vodijo ZDA

Podjetniki poudarjajo, da pri sankcijah vodijo igro Združene države. S tem se je strinjal tudi Malešič: »Ko gre za večstranske gospodarske sankcije, uvedene po hladni vojni, to vsekakor drži. Vpliv ZDA na druge države je ključen, kar potrjuje tudi statistika o uvajanju in podpori sankcijam. So tudi izjeme, ko se na primer niti najtesnejši zavezniki, torej ZDA in EU, ne morejo dogovoriti o skupnem nastopu. Na primer Kuba ali aktualni primer ameriških sankcij proti Iranu, ki jih EU in nekatere druge pomembne države ne podpirajo.«

Podjetniki si želijo le posla

Ni presenetljivo, da podjetniki pogosto v sankcijah ne vidijo dosti smisla. Janez Škrabec, direktor podjetja Riko, ki veliko posluje v Rusiji, trudi pa se vzpostaviti tudi sodelovanje z Iranom, na primer pravi:

Bojan Ivanc: Pristop ZDA je precej manj formalističen kot EU, kar pomeni, da se ne držijo zgolj črke na papirju, pač pa so pozorni na vse manevre podjetij, ki bi posredno vodili do vsebinske kršitve sankcij.

»Vsakršne napetosti in nestrpnosti vplivajo na pretočnost poslovanja in sodelovanja. Ne verjamem, da so gospodarski ukrepi proti Ruski federaciji prinesli dobre rezultate, le ošibili so bilateralno sodelovanje.« Ob tem obžaluje, da to pomeni manj priložnosti, saj se je rusko gospodarstvo zaradi sankcij in krize preoblikovalo in postalo manj odvisno od uvoza. V Riku so v tem prepoznali priložnost – v modernizaciji ruske proizvodnje. »V Rusiji se investira v prenovo industrijske infrastrukture in prav tu so priložnosti tudi za slovenska podjetja,« je poudaril Škrabec.
Ker v sankcijah vidijo zgolj spopad interesov ali pa, ker so preprosto pragmatični, si podjetniki tudi v takšnih okoljih zgolj želijo sklepati donosne posle. Precej več kot v omenjenem Iranu imajo slovenska podjetja izkušenj s poslovanjem pod spreminjajočimi se sankcijami v Rusiji, ki za mnoge predstavlja pomemben trg. Ker sankcije običajno ne onemogočajo trgovanja, pač pa se osredotočajo zgolj na določene segmente (lahko gre zgolj za embargo na trgovanje z orožjem ali na primer seznam produktov ali industrij, za katere veljajo omejitve – kar je seveda običajno sprejeto zelo pragmatično tako, da čim bolj prizadenejo ciljno državo in čim manj državo, ki sankcije izreka), trgovanje s takšnimi državami še vedno poteka, a sankcije otežijo in podražijo tudi drugo poslovanje. Podjetja morajo namreč natančno preverjati, kaj in kdo je na seznamu sankcij, in zagotoviti, da s poslovanjem ne kršijo sankcij. Pri tem niso nezanesljive zgolj razmere spreminjajočih se sankcij, pač pa tudi poslovni partnerji – v takšnih razmerah je večja verjetnost, da kateri od njih oceni tveganje za previsoko in se umakne iz posla.

Slovenska podjetja

Obseg, v katerem so zaradi sankcij prizadeta slovenska podjetja, ni velik, ni pa zanemarljiv. »Nekatere družbe imajo težave s prodajo proizvodov v ZDA, ker imajo vgrajene komponente iz Rusije. Tako so prisiljena iskati druge nabavne vire. Včasih to ni mogoče, ker je industrija specifična in ne pozna veliko substitutov,« je povedal Bojan Ivanc, analitik Gospodarske zbornice Slovenije, ki ugotavlja, da večina sankcij, ki jih je uvedla EU, neposredno ne zadeva slovenskih podjetij, saj so ta prisotna predvsem v drugih dejavnostih. So pa ruske sankcije omejile dostop do uvoza nekaterih slovenskih kmetijskih izdelkov, a so te količine majhne.

Pixabay

Obvozi

Podjetja, ki na določene trge ne le izvažajo, pač pa imajo tam tudi svoje obrate, zaradi sankcij niso prizadeta. Tako je v primeru farmacevtske družbe Krka, za katero je Rusija pomemben trg. »Same sankcije EU na naše poslovanje niso vplivale, saj Krka danes v tovarni Krka-Rus, z gradnjo katere smo pridobili status domačega proizvajalca, v Ruski federaciji proizvede več kot 60 odstotkov količin izdelkov,« so pojasnili v tamkajšnji službi za odnose z javnostmi.
Podobno se je pred časom izognila sankcijam za ruski trg družba Gorenje, za katero je Rusija drugi najpomembnejši trg. Ker ima Gorenje tovarno tudi v Srbiji, je v Rusijo izvažalo od tam, saj jih tako sankcije EU niso zavezovale (ob tem jim je šel na roko sklenjen sporazum med Srbijo in Rusijo o nižji obdavčitvi).
A običajno se sankcijam ni tako lahko izogniti, zlasti to velja za tiste, ki jih izrečejo Združene države, saj je, kot je povedal Ivanc, pristop ZDA precej manj formalističen kot EU, kar pomeni, da se ne držijo zgolj črke na papirju, pač pa so pozorni tudi na vse manevre podjetij, ki bi posredno vodili do vsebinske kršitve sankcij.
V vsakem primeru sankcije znižujejo raven gospodarskih aktivnosti med dvema državama ter napeljujejo k iskanju alternativnih rešitev. V določenih primerih je prizadeto dolgoročno sodelovanje med podjetji, v drugih zgolj preprečene posamezne priložnosti. Kot je dejal Robert Otorepec, izvršni direktor Celjskega sejma, so imeli že nekaj pogovorov o možnostih za sodelovanje tako z Iranom kot z Rusijo, vendar nato ni bilo sodelovanja. Če ne drugega, je dejal, njihove sejme zadnji dve leti zaradi mednarodnih sankcij obišče kakšna ruska delegacija manj.

(Ne)učinkovitost

Ni presenetljivo, da podjetniki niso naklonjeni sankcijam. Po mnenju Roberta Otorepca so v večini primerov nesmiselne, saj so ali neupravičeno politično motivirane, če pa so v kakšnem primeru lahko politično upravičene, tako prizadenejo prebivalstvo in ne tistih, zaradi katerih so bile uvedene, in zato niso učinkovite.
Čeprav se pogostost sankcij povečuje, ocena njihove uspešnosti ni enoznačna. Po Malešičevih besedah statistični podatki v zadnjem stoletju kažejo, da je bilo uspešnih primerov sankcij približno tretjina, v drugih primerih cilji niso bili uresničeni. »Nekateri menijo, da bi bil statistično gledano uspeh večji, če bi upoštevali tudi grožnje s sankcijami, ki so imele pozitiven učinek, še preden so bile uvedene. Velikokrat so sankcije neuspešne, saj so njihovi cilji preveč ambiciozni, da bi jih lahko dosegli zgolj z ekonomskimi sredstvi, s katerimi ni mogoče razviti toliko prisile, kolikor je je treba. Tudi zato sankcijam v določenih primerih sledi uporaba vojaške sile, kot na primer proti Iraku leta 1991ali proti ZRJ leta 1999.«
Tretjinska uspešnost sankcij je verjetno dovolj visoka, da lahko najdemo argumente za njihovo uporabo. A čeprav je mogoče dokaj dobro oceniti, koliko določene sankcije prizadenejo ciljno državo, vendarle drži, da pogosto ne občutijo posledic tisti, ki odločajo, pač pa vsi drugi. Bolj ko je ciljni sistem totalitaren, bolj to drži; ne glede na to, kako omejite trgovanje, vodilni ne bodo nikdar lačni in goli, medtem ko družba lahko utrpi katastrofalne socialne in humanitarne posledice.