Poslanci ne odgovarjajo za zakonska skrpucala

Konec leta 2013 je ustavno sodišče razveljavilo enega od členov zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize. Med ministrovanjem Franca Križaniča je bil ta zakon sprejet, da bi oklestil razvpito milijonsko nagrado nekdanjemu prvemu možu NLB Marjanu Kramarju, ki je razburjala javnost in politiko. Po presoji ustavnih sodnikov ni bilo izkazano, da bi javna korist zahtevala povratno učinkovanje zakona. Za razveljavitev »Kramarjevega« zakona je glasovalo šest ustavnih sodnikov, proti so bili trije.

Člen je sicer določal, da se zakon uporabi za dohodke, prejete od 1. januarja 2009 naprej. Zakon je začel veljati 6. oktobra 2009, veljal je do konca leta 2010, a tudi za mesece pred njegovim sprejetjem. Določal je 49-odstotno obdavčitev dohodkov nad določeno višino: pri plačah na primer nad 12.500 evrov na mesec, pri nagradah pa nad 25.000 evrov na leto. Skupaj z dohodnino je obdavčitev tako znašala okoli 90 odstotkov. Ustavno sodišče, ki je o zakonu odločalo na zahtevo upravnega sodišča, je ugotovilo, da je zakon s tem, ko je v davčno osnovo vključil tudi dele dohodkov, ki so jih zavezanci prejeli pred uveljavitvijo zakona in so bili že obdavčeni z dohodnino, povratno obremenjujoče posegel v pravni položaj zavezancev. Država jim je tako morala vrniti več kot milijon evrov.

Jože Suhadolnik

Razveljavitev Kramarjevega zakona ni bila edina

Zgodba z razveljavitvijo je enaka pri zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin, in sicer v delu za potrebe obdavčitve, prav tako se je ponovila z davkom na nepremičnine višjih vrednosti. Ustavno sodišče je tudi davek na vile ocenilo kot neustaven in ga poslalo na smetišče zgodovine. Na finančni upravi pravijo, da ne vedo, koliko davka so morali lastnikom nepremičnin zaradi tega vrniti. Leta 2012, ko so davek odmerili prvič, so pobrali skupaj skoraj poldrugi milijon evrov, naslednje leto pa že več kot 22 milijonov evrov.

V prvem letu so izdali 248 odločb o odmeri davka na nepremičnino višje vrednosti in prejeli nanje 133 pritožb. Naslednje leto so izdali več kot pet tisoč odločb, vloženih je bilo več kot 2300 pritožb. Nekateri so ta davek plačali tudi povsem neupravičeno. Zaradi napake geodetske uprave, ki je pri cenitvi nepremičnin namesto ene ocenila vrednost dveh hiš, je ne glede na dejstvo, da druga hiša sploh ni obstajala, Portorožana Valterja Poropata doletel davek v višini 1620 evrov. Vrednost njegovega premoženja, stare, po babici podedovane hiše brez fasade, so ocenili na 641 tisoč evrov. Sosednja hiša, za kar 110 kvadratnih metrov večja novogradnja z bazenom, je bila ocenjena na dobrih 210 tisočakov manj. Poropat je davek vseeno moral plačati, saj je napako geodetske uprave za dacarje ugotovil prepozno. In je razočaran nad državo.

Jože Suhadolnik

Najnovejša pobuda za oceno ustavnosti iz julija letos

Upravno sodišče je sredi julija letos vložilo pobudo za oceno ustavnosti dela zakona o davčnem postopku.

Ivan Simič, davčni svetovalec in nekdanji direktor davkarije: Neustavni zakoni se sprejemajo predvsem zaradi populizma, poslanci želijo zadovoljiti trenutna pričakovanja javnosti in pridobiti glasove volivcev. Za škodo bi morali osebno odgovarjati.

Kdaj bodo ustavni sodniki o tem odločali, še ni mogoče napovedati. Kot pravijo na ustavnem sodišču, so namreč na isto temo pred tem podale pobudo za presojo ustavnosti tri fizične osebe. Nekateri sogovorniki že napovedujejo, da bo šla sprememba zakona o davčnem postopku, ki je nastala v času vlade Alenke Bratušek, duhove pa buri predvsem 70-odstotna obdavčitev premoženja, ki ga dacarji preverjajo za deset (in več) let nazaj, po poti usode, ki je doletela prej omenjene davčne zakonske rešitve. Med rekorderji, ki so bili deležni večmilijonskega dodatnega davka, so tudi znana imena. Na primer šef Ilirike Igor Štemberger, eden najbolj znanih igralcev na slovenskem borznem parketu, ki mu je finančna uprava odmerila 3,4 milijona evrov dodatnega davka. Davčni inšpektorji so našli podlago za izračun dodatnega davka v oceni o domnevno navideznih poslih z delnicami Telekoma leta 2004. Štemberger je plačal davek, za to je moral prodati dve svoji podjetji, in napovedal, da se bo boril, da dobi denar nazaj. Rekorder po višini odmere, ki krepko presega 4,5 milijona evrov dodatnega davka, je sicer Bogdan Pušnik, v preteklosti prav tako znan slovenski borznik, v zadnjem času pa je izginil iz radarja javnosti in v medije zaide le ob poročanju o njegovi vpletenosti v vrsto sodnih postopkov. Skupaj z nekdanjim direktorjem Teša Urošem Rotnikom je v preiskavi zaradi suma nepravilnosti pri Tešu 6 ter tudi v sodni preiskavi glede poslov, povezanih s portoroško Marino.

Stroka v parlamentu opozarja, večkrat zaman

Na spornost zakona je ob sprejemanju v parlamentu opozarjala tudi tamkajšnja zakonodajno-pravna služba. Zaman.

Boris Popovič, župan Kopra in predsedniški kandidat: Politika se mora spremeniti, le tako bomo lahko postali druga Švica. Da bomo to dosegli, je treba spremeniti ali vsaj dodelati skoraj vse zakone, ki so zdaj popolnoma neživljenjski.

»Opozorili smo na vprašanje skladnosti predlagane rešitve z ustavo z vidika zaupanja v pravo (2. člen ustave) in dopustnosti povratnega (retroaktivnega) učinkovanja zakona (155. člen ustave),« razlagajo v službi. Njihovo mnenje je vključeno v zahtevo za presojo ustavnosti, ki jo je letos poleti vložilo upravno sodišče. Na vprašanje, kolikokrat jih politika obide in presliši njihova opozorila, v parlamentarni zakonodajno-pravni službi niso odgovorili.

Upoštevanje spoznanj pravne znanosti in poenotenih stališč pravne stroke naj bi bil sicer pogoj dobre zakonodaje. Kolikšna je dejanska moč pravnih ekspertov, zlasti v tem drugem delu njihovega poslanstva, pa je odvisno od razmer politične moči ter od ravni pravne in politične kulture odločevalcev v družbi. »Za slovenske razmere na začetku 21. stoletja lahko ugotovimo mnogo preveliko pričakovanje poslancev, da je mogoče z zakonom vse do potankosti urediti in predvideti vse možne situacije. Ob tem poslanci prepogosto ne upoštevajo stališč vladne in parlamentarne pravne službe, ki jih pravna stroka oblikuje ob zakonskih predlogih,« opozarja pravni strokovnjak Albin Igličar.

Jože Suhadolnik

Populizem kriv za slabe zakone

Svetovalec Ivan Simič, nekdanji prvi dacar v državi, na temelju dolgoletnih izkušenj ugotavlja, da se neustavni zakoni sprejemajo predvsem zaradi populizma. Poslanci želijo zadovoljiti trenutna pričakovanja javnosti in pridobiti glasove volivcev. »Drugače si ni mogoče razlagati, da državni zbor septembra sprejme davčni zakon, ki velja in se uporablja devet mesecev za nazaj,« komentira. V takšnih primerih bi po njegovem mnenju škodo, ki je s tem povzročena državljanom, kot so stroški pritožbenih postopkov in zamudnih obresti, morali plačati člani vlade, ki so takšen zakon poslali v državni zbor, in poslanci, ki so glasovali za sprejetje takšnega zakona. Tudi 70-odstotna obdavčitev neprijavljenih dohodkov je posledica populizma poslancev, dodaja.

4 davčne zakone je v zadnjem času doletela ustavna presoja; tri zakonske rešitve so že padle

»Podobno se dogaja pri izvajanju 68.a člena zakona o davčnem postopku, saj si nekateri v finančni upravi napačno razlagajo določbe in ta člen izvajajo retroaktivno, kar je že potrdilo upravno sodišče. Dejstvo je, da se na podlagi neustavnih zakonov in neustavnega izvajanja davčne zakonodaje nezakonito odmerjajo davčne obveznosti davčnim zavezancem, da se izvajajo rubeži njihovega premoženja, da morajo prodajati tudi hiše ali stanovanja, v katerih živijo, in podobno. Občasno se dogajajo družinske tragedije tudi zaradi poslanskega populizma. Zato se zavzemam za osebno odgovornost poslancev za sprejemanje neustavnih zakonov,« pravi Simič. Ker se zakonodajna dejavnost naslanja tudi na ustrezen institucionalni okvir, pride v stik s politiko, ki pretvarja družbeno moč v oblastne odločitve, in v teh povezavah se pogosto problematizira stopnja avtonomnosti pravnega sistema, razmišlja Igličar.

Slabi zakoni so krivi, da nismo druga Švica

Gospodarstveniki pogosto opozarjajo na birokratsko miselnost in množico predpisov, s katerimi se srečujejo pri svojem delu. Število podzakonskih aktov se je od devetdesetih let povečali s približno tisoč na 19 tisoč, same zakonodaje pa je trikrat več. Smo izjemno »predpisana« država, s predpisi, ki pogosto niso življenjski. Na to vižo čivkajo tudi že predsedniški kandidati. Koprski župan Boris Popovič je tako pred dnevi ocenil, da ravno zaradi tega še nismo Švica: »Politika se mora spremeniti, le tako bomo lahko uresničili našo željo postati druga Švica. Da bomo to dosegli, je treba spremeniti ali vsaj dodelati skoraj vse zakone, ki so zdaj popolnoma neživljenjski. To lahko povem iz lastnih izkušenj.«

Da je normiranosti preveč, se strinja tudi Igličar. Kritiko kaže usmeriti na pretirano in kazuistično normiranje, opozarja, ob hkratnem obstoju praznin v slovenskem pravnem sistemu, na prepogosto spreminjanje zakonskih norm in njihovo nedosledno neizvajanje. Nesporno je med slabe strani našega pravnega sistema mogoče uvrstiti tudi bistveno preveč zakonov in njihovih sprememb, sprejetih po nujnem in skrajšanem postopku. »Na žalost se v slovenski zakonodajni praksi zgolj tretjina zakonov sprejme po rednem, tristopenjskem postopku, kar močno ogroža uveljavljanje strokovnih prvin zakonodaje, omejuje politično usklajevanje in otežuje preglednost zakonodajnega postopka,« še dodaja ugledni pravni strokovnjak.

Največji stranki molčita

Le tretjina zakonov se sprejme po rednem, tristopenjskem postopku, hkrati pa je tudi javna razprava o predlogih pred tem zelo kratka ali postavljena v neprimeren čas. To se je na primer zgodilo poleti z za mnoge sporno novelo zakona o javnih agencijah. Ker o davkih po podatkih spletnega orodja Parlameter najpogosteje razpravljajo v največji opozicijski stranki, smo SDS vprašali, zakaj po njihovem nihče ne odgovarja za slabo pripravljene zakone. Odgovora nismo dobili, prav tako ne iz največje vladne stranke SMC.