Poškodovane hrbtenice poslovnih ekip

Ekipa je močna le toliko, kot so močni njeni člani. In tako kot ni natančnih navodil, kako sestaviti in voditi zmagovalno ekipo v športu, jih ni v poslu. Vsaka organizacija je unikatna po dejavnosti in po ljudeh. In tako kot ima vsaka entiteta svoje zmožnosti, jih ima tudi vsak posameznik.

Slovenski delavci imajo v primerjavi z državami Evropske unije nadpovprečno veliko zdravstvenih težav, o čemer pričajo podatki o deležih in dnevih bolniške odsotnosti. Poleg tega se slovenski delavec izrazito zgodaj upokoji in se v delovno aktivni dobi ne čuti zmožnega, da bi svoje delo opravljal do šestdesetega leta. Kot je razvidno iz grafa, se Slovenci med drugimi narodi čutijo skoraj najmanj zmožne delati do te starosti, saj smo na predzadnjem mestu, pred nami so denimo Črna gora, Hrvaška, Romunija in Bolgarija. Če upoštevamo še dejstvo, da je zdajšnja delovno aktivna populacija bolj utrjena, saj je bila v mladih letih bolj fizično aktivna kot generacija, ki bo sčasoma prišla na trg, torej tista, ki ji že od mladih nog manjka telesne dejavnosti, kar je med drugim posledica povečane rabe informacijsko-tehnoloških naprav, lahko upravičeno sklepamo, da nas v prihodnosti čakajo še večje težave, če jih ne bomo začeli reševati že danes in pri tem stavili bolj na preventivo kot kurativo. Že zdaj nas evropska komisija in OECD opozarjata na pretirano odsotnost z dela pri starejših delavcih, saj so ti zaradi bolezni v enem letu odsotni kar 20 dni, medtem ko je bilo povprečje v opazovanih državah osem dni.

Pexels

Psiha in hrbet

Poglejmo, s kakšnimi težavami se srečujejo slovenski delavci. V grafičnem prikazu smo zbrali podatke o najpogostejših zdravstvenih težavah in jih primerjali s težavami pred desetimi leti. Kot vidimo, se stanje nekoliko izboljšuje, a ne bistveno. Pri duševnih in vedenjskih motnjah (odsotnost z dela zaradi tega razloga upada) je recimo treba upoštevati dejstvo, da je v tem času precej zrasla poraba antidepresivov. Številke so iz leta v leto višje, v zadnjih sedmih letih je bilo na leto predpisanih okoli pol milijona receptov za antidepresive, ki delavcem omogočajo, da kljub duševnim stiskam opravljajo delo z manj odsotnostmi. Podatki torej kažejo, da odpravljamo posledice, ne vzroka težav.

Davor Denkovski, specialist medicine dela pri zavodu ZAP: Otroci danes nenehno sedijo. Ne lovijo se, ne plezajo po drevesih, ne podijo se s kolesi. Nimajo mišic, ki so pomembne za zdravje hrbtenice.

Najpogostejši razlog za odsotnost z dela so poškodbe pri delu in zunaj dela, če jih seštejemo, sicer prednjačijo mišično-kostne bolezni. Po besedah Davorja Denkovskega, specialista medicine dela pri zavodu ZAP, ima težave z mišicami, kostmi ali vezivnim tkivom v posamezni delovni organizaciji približno petina zaposlenih. Največ je težav s hrbtenico.

»Včasih je bila ta obremenjena zaradi težaškega dela, ki so ga ljudje opravljali tako v službi kot kasneje doma, saj so si sami zidali hišo, obdelovali kakšno njivo in pri gradnji pomagali še sosedom. Pri teh so se težave pojavljale okoli petdesetega leta, danes pa imajo mladi, ki ne poznajo več pretiranega fizičnega dela, že v času prve zaposlitve probleme, nekateri so že prestali operacijo hernije diska ali hrbtenice,« razlaga Denkovski.

Razlog se skriva v pretiranem sedenju. »Sedijo v šoli, sedijo doma za računalnikom, pred televizijskim ekranom, igrajo igrice, zraven pa niso nič telesno aktivni: ne lovijo se, ne plezajo po drevesih, ne podijo se s kolesi … Tako se jim ne razvijejo in ne utrdijo mišice, ki so pomembne za zdravje hrbtenice in drugih delov telesa, nekatere mišice imajo popolnoma zakrčene. Preprosto ne morejo biti tako utrjeni, kot so bile generacije pred njimi. Zato se pojavljajo še težave z rameni, vratom in koleni,« navaja sogovornik.

To pojasni tudi poškodbe pri delu in zunaj dela, kjer so pogoste predvsem poškodbe kolen. »Veliko je operacij križnih vezi, kar je povezano s tem, da se športnih aktivnosti lotimo precej pozno in takrat preveč intenzivno. Namesto da bi prvo leto postopno zviševali intenzivnost in trajanje telesne vadbe, bi radi že prvo leto pretekli maraton. Žal telo pri petdesetih ni enako kot pri dvajsetih,« dodaja.

Pexels

Preobremenjeni, pa ne priznamo?

Odsotnost z dela je večkrat povezana tudi z nedoločljivimi vzroki, ki jih zdravniki klasificirajo kot »dejavnike, ki vplivajo na zdravstveno stanje in na stik z zdravstveno službo«, pojasnjuje Tanja Urdih Lazar s kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Leta 2000 je bilo primerov bolniške odsotnosti zaradi teh vzrokov 392.373, pet let pozneje že 540.875, pri čemer se sodeč po podatkih odsotnost zaradi tega vzroka zelo povečuje v javni upravi. Gre za stanja, ki jih zdravnik ne more uvrstiti v nobeno od preostalih 22 bolezenskih stanj (v grafu objavljamo pet najpogostejših). So torej to izmišljena stanja? »Tega ne bi trdila. Kakorkoli, odsotnost z dela je vedno odraz slabega počutja. Če je človek v psihični stiski, je to bolezen. Včasih gre takšen težje v službo, kot če ga boli vrat.« Podatki po njenem mnenju prej kažejo posledice nenehnih reorganizacij in omejitev zaposlovanja in napredovanja v javni upravi, s katerimi se je ta soočala v letih po uveljavitvi zakona o uravnoteženju javnih financ in ki so v javno upravo zasejale veliko negotovosti in stresa.

Direktorji in lastniki podjetij ne upoštevajo dejstva, da je vlaganje v tim dobro tako za zaposlene kot zanje same.

V današnji, k vedno večji produktivnosti naravnani družbi je težava tudi preobremenitev, ki je nočemo priznati. Ta je opazna predvsem v panogah, kjer je stalen pritisk po pridobivanju projektov, nazivov, naročnikov, kot so visoko šolstvo, srednji menedžment in zdravstvo, kjer ljudje hitro postanejo žrtve lastnih ambicij. »Sistem na teh področjih sili ljudi k nenehnemu delu. Po mojem mnenju bi se s prerazporeditvijo in drugačno organizacijo dela marsikaj dalo narediti drugače, vendar zaradi pomanjkanja znanja o vodenju tega ne naredimo. Za zdravstvo, ki ga bolj poznam, lahko rečem, da so pri količini opravljenega dela velika odstopanja,« pojasnjuje Urdih Lazarjeva.

Pri preobremenitvi se pojavi še druga težava. Če priznamo, da smo preobremenjeni, se lahko to hitro razume kot šibkost, in običajno si ljudje, ki so izrazito obremenjeni, tega ne upajo izraziti. »Zaradi dolgotrajnih psihičnih obremenitev imamo v poznejši starostni dobi veliko invalidskih upokojitev tudi zaradi težav v duševnem stanju,« dodaja sogovornica, ki meni, da se bo po zahodnem vzoru tudi pri nas začelo povečevati število tožb proti delodajalcem zaradi slabega zdravstvenega stanja zaposlenih, ki bi ga lahko pripisali tveganjem na delovnem mestu. Za varnost in zdravje pri delu so namreč delodajalci zakonsko odgovorni.

Kaj storiti?

Preprostega in splošnega odgovora, kako zagotoviti zdravje zaposlenih v organizaciji, ni, vsekakor pa je to zakonska obveznost delodajalca, vendar se je marsikdo ne zaveda ali pa jo razume precej ozko. Zgolj plakati o promociji zdravja na delovnem mestu ali zabojčki jabolk niso dovolj, če jih ne spremljajo še preostali ukrepi, sprejeti na podlagi analize zdravja v posamični organizaciji in znotraj te kolektiva ali proizvodnega obrata.

Pexels

Da je individualno mnenje zaposlenih o ukrepih izredno pomembno, dokazujejo tudi ankete o percepciji zdravstvenega stanja, v katerih se recimo invalidi brez noge opredeljujejo kot popolnoma zmožne za delo z računalnikom, fizično zdravi ljudje pa kot manj zmožne.

Po besedah Urdih Lazarjeve uniformirane rešitve za boljše zdravje in počutje zaposlenih tako ni, najpomembnejše je, da podjetja z natančnim pregledom podatkov o zdravju, anketami in pogovori preverijo, kaj njihove zaposlene najbolj tare, in potem težave rešujejo ciljno. »Če ukrepe usmerimo v dejanski problem konkretnega kolektiva, je to veliko bolj učinkovito, kot če uvajamo neke splošne ukrepe kar tako, na pamet«. Podjetja imajo veliko podatkov o zdravju svojih zaposlenih, ki pa so večkrat razpršeni po različnih oddelkih in se jih nikoli celovito ne analizira. Večja podjetja lahko zaprosijo za podatke o bolniški odsotnosti svojih zaposlenih na nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Ti podatki so seveda anonimni, vsebujejo pa informacijo o vzroku bolniške odsotnosti, kar daje podjetju dobro izhodišče za usmerjene ukrepe. Udeleženci izobraževanja Čili za delo, ki ga izvaja klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa, na podlagi teh in seveda vseh drugih podatkov, ki jih ima podjetje, pripravijo načrt promocije zdravja. Toda v zadnjih desetih letih je bilo podjetij, ki so prišla na izobraževanje, zgolj okoli 230.

Nekatera podjetja recimo zaposlenim omogočajo brezplačno rekreacijo, plavanje ali košarko, vendar Denkovski opozarja, da to možnost pogosto izkoristijo tisti, ki so že tako ali tako športno naravnani, tisti, ki bi gibanje potrebovali, pa ne, ker bodisi nimajo časa ali denarja za opremo, morda to ni njihov način življenja ali pa so že poškodovani. »Čeprav o zdravem načinu življenja veliko govorimo, pa se v praksi pokaže, da imajo ljudje kup napačnih informacij: o pravilni drži, ergonomiji, prehrani ...«

Po besedah sogovornikov se moramo pri uvajanju ukrepov promocije zdravja pri delu vedno vprašati, kako bodo pripomogli k temu, da bo zaradi njih delavec lahko delal do 65. leta. »Kdor dela v prisilni drži, bo šel na bolniško ali se invalidsko upokojil zaradi ramen, tudi če ima holesterol urejen in redno uživa jabolka iz zdravega zabojčka,« pravi Denkovski.

Tanja Urdih Lazar: Tudi v Sloveniji se bo začelo povečevati število tožb proti delodajalcem zaradi slabega zdravstvenega stanja zaposlenih.

In če v Sloveniji govorimo šele o promociji zdravja pri delu, v Evropi govorijo že o dobrem počutju na delovnem mestu. Na Švedskem, Norveškem, Danskem je 80 odstotkov ljudi prepričanih, da bodo lahko delali do šestdesetega leta, pri nas samo 27 odstotkov. Zakaj? »Tam 60-letnik dela drugače, morda je mentor ali pa dela le štiri ure na dan, pri nas pa ne poznamo skoraj nobene prilagoditve delovnih mest za starejše,« odgovarja Denkovski, ki izrazito slabo anketno samooceno zmožnosti za delo pri šestdesetih pripisuje tudi slabi pripravljenosti na spremenjene upokojitvene pogoje in finančno stanje pri slovenski populaciji, ki je bila navajena delati do petdesetega dela, medtem ko na zahodu delajo dlje že nekaj časa.