Politika športa: več od zmagovitega gola

»Ko športnik ali športnica tekmuje za svoj narod in zmaga, prebudi med svojimi rojaki občutek uspeha in domoljubnega poistovetenja, kakršnega ne morejo izzvati ne glasba, ne gledališče, pa tudi ne politika ...«
Fotografija: Shutterstock
Odpri galerijo
Shutterstock

»Šport je močna prizma, skozi katero se lomi nacionalna identiteta: šport vpliva na to, kako narod vidi samega sebe in kakšno sliko želi ponuditi svetu. Ključna povezava med športom in identiteto so čustva. Zmage so ovrednotenje že zavzetega prostora v svetu, ali pa simbolizirajo nacionalno težnjo.«

S temi besedami je Victor D. Cha, ameriški profesor in diplomat, v svoji knjigi Prek končnega rezultata: politika in šport v Aziji pojasnil, zakaj so športni uspehi tako pomembni za politično dozorevanje azijskih narodov. In tako kot je olimpijada v Münchnu leta 1972 napovedala prihod Zahodne Nemčije na svetovno prizorišče, tako so olimpijske igre, ki so potekale v Aziji, naznanile vzpon Japonske, Južne Koreje ali Kitajske.

In če veliki športni dogodki v resnici kažejo politične težnje, potem je pred nami vsaj azijsko desetletje, če že ne azijsko stoletje. Letos bo univerzijada na Tajvanu, leta 2018 bo gostiteljica zimske olimpijade Južna Koreja, leta 2020 bodo še ene olimpijske igre potekale ne Japonskem, leta 2022 pa se bo Peking v zgodovino vpisal kot prvo mesto, ki bo, potem ko je leta 2008 gostilo letne olimpijske igre, organiziralo še zimsko olimpijado.

Nogomet, azijska obsesija

Toda k vsemu temu je treba dodati še en pomemben športni dogodek, ki bo potekal na azijski celini: Katar bo leta 2022 gostitelj svetovnega prvenstva v nogometu. Prav nogomet je šport, ki je tesno povezan z največjimi ambicijami azijskih sil. Po pekinški olimpijadi se je zdelo, da je Kitajska pokazala vse, kar zna, in to tako kar zadeva organizacijo vrhunske športne prireditve kot v osvajanju zlatih medalj, zdaj pa se je v kitajsko srce naselila nova neuresničena želja: da bi leta 2030 ali najpozneje leta 2035 postala gostiteljica nogometnega svetovnega prvenstva, nato pa najpozneje do leta 2050 dosegla svetovni vrh v tem športu, ki bolj kot vsi drugi odraža stanje naroda.

Tako kot je olimpijada v Münchnu leta 1972 napovedala prihod Zahodne Nemčije na svetovno prizorišče, tako so olimpijske igre, ki so potekale v Aziji, naznanile vzpon Japonske, Južne Koreje ali Kitajske.

Če namreč uporabimo nogomet kot nekakšno kristalno kroglo, potem je v njej Kitajska videti kot država z veliko denarja, ki je pripravljena investirati v uresničitev svojih sanj, pa tudi kot družba, ki je preveč obremenjena z denarjem, da bi imela dovolj časa in energije za igro. Azijska sila ne varčuje, ko kupuje najboljše svetovne igralce, najuspešnejše nogometne trenerje in najbolj znane zahodne klube. Pa vendar ji vse to bolj malo pomaga pri tem, da bi tudi sama zabila gol, ki si ga tako zelo želi. Gol, ki bi jo popeljal v vrh nogometnih sil.

Ko pogledamo zemljevid bodočega športnega dogajanja na Bližnjem vzhodu, od vseh najbolj izstopa Katar. Zahvaljujoč ambicioznemu programu, ki so ga poimenovali Nacionalna vizija za Katar do leta 2030, ima svetovno nogometno prvenstvo v tej državi poseben pomen. Že ko je Doha vodila kampanjo za svetovni pokal leta 2022, so bili njeni športni načrti vključeni v program, katerega cilj je, da se do leta 2030 »Katar spremeni v napredno družbo, ki bo sposobna uresničiti trajnostni razvoj«. Nogometno prvenstvo bo zgolj prikaz vseh idej, ki vodijo ta program proti postavljenemu cilju, tako da bodo za to priložnost pripravili izključno zelene objekte, kot so stadioni s sončnimi ploščami in energetsko učinkovita poslopja.

A čeprav so bogate naložbe v svetovno prvenstvo, pa tudi v prvenstvo v umetniški gimnastiki leta 2018 in atletiki na prostem leta 2019, ki bosta prav tako potekali v Katarju, spodbudile razvoj športne infrastrukture v številnih sosednjih državah, utegne politična nestabilnost na tem območju ogroziti prihodnost celotne katarske nacionalne vizije.

Ker ZDA ne izključujejo oboroženega posredovanja proti Pjongjangu, organizatorjem iger, ki bodo za priprave na ta športni dogodek porabili skoraj 4,5 milijarde dolarjev, ne preostaja nič drugega, kot da vztrajajo pri tem, da bo to »olimpijada miru«.

Ko se je sredi junija v Pekingu mudil predsednik Fife Gianni Infantino, so ga počastili s protokolom, ki je sicer predviden za uradne obiske tujih predsednikov držav. Ko ga je nato v Veliki palači narodov sprejel še sam predsednik Xi Jinping, pa se je začelo v medijih ugibati, ali je bila ena od tem njunih pogovorov tudi predvidno izrečena ideja, da bi se ob morebitnem izbruhu območne krize nogometno svetovno prvenstvo leta 2022 preselilo na Kitajsko. Z več kot 20 stadioni, od katerih lahko vsak sprejme več kot 50.000 obiskovalcev, razporejenih po mestih, ki so med seboj povezana s super hitrimi železnicami in velikimi izkušnjami, kar zadeva organiziranje velikih srečanj, je dala azijska sila zgolj vedeti, da je, če bo treba, pripravljena priskočiti na pomoč Katarju in Fifi. Ker je Xi velik nogometni navdušenec, ki osebno stoji za ambicioznim kitajskim programom razvoja nogometa do svetovne ravni, in ker mu, vsaj po sedanjem razporedu, mandat poteče konec leta 2022, bi bil zagotovo pripravljen storiti vse, kar je v njegovi moči, da bi ta najpomembnejši nogometni dogodek pripeljal v svojo državo v času, ko bo še vedno opravljal sedanjo funkcijo.

Shutterstock
Shutterstock

Dolga senca politične napetosti

In medtem ko na Bližnjem vzhodu napovedujejo, da bodo do leta 2025 v športne objekte in infrastrukturo, povezano s športnimi dejavnostmi, skupno vložili okoli 25 milijard dolarjev, bodo v istem obdobju na drugih območjih Azije na to polje posejali več kot 130 milijard dolarjev. Največje bodo seveda tovrstne naložbe na Kitajskem, v Južni Koreji in Japonski, vendar pa je športna strategija v teh državah že potegnila za seboj še Singapur, v katerem so bistveno povečali proračun za razvoj športne kulture, Malezijo, ki bo avgusta letos gostiteljica športnih iger Jugovzhodne Azije, Indijo, ki na tem področju noče nič več zaostajati za drugimi, in Indonezijo, ki se želi v zgodovino azijskega športa vpisati kot dobra gostiteljica azijskih iger leta 2018.

Tudi zimska olimpijada v južnokorejskem mestu Pjongčangu ne bo minila brez močnega političnega sporočila. Do njenega začetka je ostalo še slabih sedem mesecev, v katerih se bodo sprejemale ključne odločitve o tem, kako ustaviti severnokorejski raketni in jedrski program. In ker ZDA ne izključujejo oboroženega posredovanje proti Pjongjangu, organizatorjem iger, ki bodo za priprave na ta športni dogodek porabili skoraj 4,5 milijarde dolarjev, ne preostaja nič drugega, kot da vztrajajo pri tem, da bo to »olimpijada miru«.

V takšnih negotovih razmerah, v katerih se omenja celo možnost jedrske vojne, ne more nihče vnaprej napovedati, koliko tujih obiskovalcev bo prihodnjo zimo dopotovalo v Pjongčang. Celo ime mesta je neprijetno podobno Pjongjangu, tako da je edino zagotovilo, da bo to v resnici mesto miru, udeležba severnokorejske reprezentance.

Južnokorejski predsednik Mun Džae In je predlagal, da bi na zimski olimpijadi obe Koreji nastopili s skupno ekipo, a je Severna Koreja za to postavila svoje pogoje in poudarila, da je za kaj takega nujno najprej »urediti politično ozračje«, kar konkretno pomeni odpravo sankcij proti Pjongjangu, ki so jih zaradi raketnih in jedrskih poskusov uvedli v minulih nekaj letih.

Negotovost, ki spremlja odštevanje do začetka zimske olimpijade 2018, se seveda prenaša tudi na priprave na poletno olimpijado, ki bo leta 2020 v Tokiu, kjer pa se je šport že povezal z gospodarstvom in politiko. Čeprav je tokijska guvernerka Juriko Koike obljubila, da bo zmanjšala stroške za ta športni dogodek, so se ti do zdaj skorajda dvakratno povečali – na skrb zbujajočih 17 milijard ameriških dolarjev.

Zaradi vse višjih stroškov in vse šibkejše območne stabilnosti pa se čedalje bolj krepi politični pritisk premiera Šinza Abeja, da bi prav v olimpijskem letu revidirali pacifistično ustavo in japonski vojski znova dodelili pravico do bojevanja zunaj svojih meja.

Kitajska stavi na prihodnost

Tako smo znova pri Pekingu. Medtem ko azijska sila v zimsko olimpijado, ki bo leta 2020, vlaga zgolj desetino tistega denarja, ki ga je porabila za poletne olimpijske igre leta 2008 (danes veljajo štiri milijarde dolarjev, namenjene za organiziranje takšnega športnega dogodka, za drobiž), pa za razvoj nogometa vlaga, kolikor je treba. In še veliko več.

130 milijard dolarjev bodo azijske države vložile v športno infrastrukturo do leta 2025.

Kitajska je bila nedavno ocenjena kot država, ki je v minulih treh letih v nogometne klube vložila največ denarja. Njeni vlagatelji so od leta 2014 do leta 2016 porabili več kot dve milijardi evrov za nakup večinskega ali delnega lastništva nad klubi, kot so Inter Milan, AC Milan, češka Slavija, francoski Olimpique Lyon in španski Atletico Madrid. To pa je več, kot so za ta namen skupaj porabile vse druge države sveta. Če vemo, da je Kitajska lani namenila skoraj 340 milijonov dolarjev za prestop slavnih igralcev v svoje klube, lahko pričakujemo, da se bodo začeli kaj kmalu pojavljati konkretni rezultati.

V tem trenutku se še ne ve, ali bo kitajsko moštvo prihodnje leto odpotovalo v Rusijo na svetovno nogometno prvenstvo (obstajajo namreč le šibke teoretične možnosti, da azijska sila ne bi izpadla na kvalifikacijah). A ko je pred zasedanjem G20 v Hamburgu kitajski predsednik skupaj z nemško kanclerko Angelo Merkel gledal tekmo otroških moštev obeh velikih sil in v malčkih prepoznal prihodnost svojih nogometnih sanj, je bilo jasno, da se Kitajska ne bo odrekla svojemu velikemu cilju – da do sredine stoletja osvoji svetovni pokal.

Pod skrbnim nadzorom Xi Jinpinga osebno bo kitajska vlada oblikovala športno industrijo, vredno okoli 650 milijard dolarjev, v kateri bo imel osrednjo mesto nogomet. Vse to še vedno ne pomeni, da bodo v tej državi že v kratkem igrali vrhunski nogomet, vendar pa se logika, ki se skriva za ambicijo, da si Kitajska nekega dne pribori svetovni pokal, začenja od dejstva, da je v tej državi okoli sto milijonov otrok, mlajših od šest let. Če se denar vloži v odpiranje nogometnih šol in če bodo nato iz te množice ustrezno izbirali in nato usposobili nadarjene, uspeh ne more izostati.

In če bo Kitajska postala nogometna super sila, se bo središče športnega sveta preselilo v Azijo. In šele takrat se bo začela prava zgodba o povezavi med zmago na športnem igrišču in nacionalnim ponosom. V kitajskem partijskem vodstvu se namreč že dolgo govori, da so primat nad veliko žogo povezali z globalno prevlado. Kitajske sanje se kotalijo po travnatem terenu. Gol je treba zabiti. Letos poleti ali čez tri desetletja, saj je vseeno.

Več iz rubrike

Komentarji: