Podjetniške zvezde: Vzmetni razvojni center

»Delamo izdelke višje dodane vrednosti, ki jih drugi nočejo ali ne znajo delati,« izstreli skrivnost dobrega poslovanja (za zdaj še) vipavskega podjetja Vzmetni razvojni center (VRC) Janko Bačar. Bržkone se uspeh skriva še v kakšni podrobnosti, da je dobiček podjetja že na ravni tretjine letnih prihodkov.

VRC ima že več kot 35-letno tradicijo. Iz domače obrti se je spremenil v dobavitelja, ki vsak mesec zagotavlja milijonske naklade predvsem na avtomobilski trg zahodne Evrope. V skorajda vsakem avtomobilu bi lahko našli tudi njegovih 15 izdelkov. »Rast je solidna. Resda nas je malce ustavila recesija leta 2008, ko nam je posel padel za petino, vendar smo na tržiščih hitro reagirali in že naslednje leto dobro poslovali,« pove Bačar, ki je od očeta Ivana posel prevzel po srednji šoli leta 1990 pod blagovno znamko Vzmeti Bačar. Vodilo poslovanja je bilo iskanje velike količine naročil v milijonskih nakladah. »Odločitev je bila pravzaprav spontana, takšne naklade pa so možne zgolj v avtomobilski industriji, morebiti tudi v beli tehniki, ki pa je v nižjem cenovnem razredu. Za visokokakovostne izdelke, ki jih drugi nočejo delati, pa je bilo treba veliko vlagati v proizvodne zmogljivosti in strojni park. Tako zdaj vsako leto vložimo pol milijona evrov v nove tehnologije. To je bil naš preboj in to je danes naša prednost,« povzame Bačar.

Matej Družnik

Do deset milijonov izdelkov na mesec

Glavni kupci VRC prihajajo iz gigantske nemške avtomobilske industrije, kot sta Grammer in Johnson Controls. Dobavljajo vzmeti, trakove, umetne elemente, sisteme za vgradnjo, ročne zavore, pedalne sklope, vzglavnike, produkte iz žic in kovine za senčnike, sedišča, hrbtišča, pločevinaste vzmeti, zaklep pokrova motorja, varnostne pasove in nosilce izpuhov, prižigalce za baromate, plinske prižigalce, grelne tuljave za dizelska vozila, bakrene produkte za števce ... Pomemben delež obvladujejo z dobavo vratnih tečajev za kuhinjske pečice. Na leto naredijo od 250 do 300 ton produktov, kar pomeni od šest do deset milijonov izdelkov na mesec.

»Avtomobilska industrija predstavlja približno 60 odstotkov naše proizvodnje, kjer je zahteva nič napak na milijon kosov. Težko je, a se da. Mogoče imamo za spoznanje daljše roke, kot bi si kupec želel. Za kakovost si vzamemo čas,« poudarja. Posebnost VRC, ki se sliši skorajda neverjetna, je, da podjetje nima trgovskih potnikov. »Drugi poiščejo nas. Na začetku nam kupci dajo v delo najzahtevnejše kose. Če ti to uspe narediti v roku, kakovostno in cenovno konkurenčno, imaš odprta vrata. In ko drugi iščejo nas, s tem dosežemo tudi višjo ceno izdelka, saj imajo očitno težave pri drugih dobaviteljih. Če bi se mi ponujali, bi morali takoj pod ceno, kar sicer počno nekateri konkurenti. Na koncu mi kupcu predlagamo, kaj je zanj najboljše. Vse svoje znanje in izkušnje vključimo v svetovanje, da mu povemo, kako bo kakšna vzmet zanj cenejša in boljša. Če mu dokazano pomagaš prihraniti denar, si naredil vse,« razkriva. Stoodstotna sledljivost in brezpapirna proizvodnja obenem krepita nadzor.

Pridnost ni dovolj

Pogon VRC trenutno zagotavlja 20 zaposlenih. V nekaj letih se bo njihovo število povečalo za deset, tudi z napovedano selitvijo iz Vipave v Ajdovščino leta 2018, ko se bo družba preselila na 6000 kvadratnih metrov sodobnih proizvodnih prostorov, pa število zaposlenih ne bo večje od 40, napoveduje Bačar: »Dobrega kadra ni preprosto dobiti. Potrebujemo odprte glave, ker je povprečen kader, ki je zgolj priden, za nas žal premalo. Ne moremo zaposliti 100 ljudi, saj bi nam s tem padla kakovost in s tem vse drugo.«

Avtomobilska industrija predstavlja približno 60 odstotkov naše proizvodnje, kjer je zahteva nič napak na milijon kosov. Težko je, a se da.

Družba je leta 2012 ustvarila 2,4 milijona evrov prihodkov, lani pa že 3,7 milijona. Dobička je bilo 1,3 milijona evrov. Toda iz vzorčnih bilanc v oči bode predvsem to, da je dodana vrednost na zaposlenega kar 136.000 evrov in da skoraj ni (več) zadolženo. »Da takšno dodano vrednost dosežemo s proizvodno firmo, si res lahko štejemo v čast. Je pa res, da delujemo na trgih, kjer je boljša dodana vrednost in kjer plačilni promet funkcionira. Z dobrimi krediti smo nabavljali tehnologijo, ki nam zdaj vrača, da ne potrebujemo druge podpore. Po tej poti bomo šli naprej, zakaj bi jo spreminjali?« se sprašuje, v isti sapi pa priznava, da bo za naložbo v selitev družba potrebovala od tri do štiri milijone evrov, zato bodo potrebovali bančno pomoč.

Konkurence se vsaj za zdaj ne bojijo, saj je strategija nadaljevati proizvodnjo visokokakovostnih izdelkov. »Povprečne izdelke delajo že vsi, zato tu ne bi mogli konkurirati že Srbom ali Bosancem, kaj šele Kitajcem. Toda naša prednost je, da vzmeti niso standardizirane, pred Kitajci pa imamo prednost z dobavnimi roki,« doda.

Na koncu se z nasmeškom spomni, da imajo nekatere načrte v predalih, a da bodo tam ostali do selitve na novo lokacijo. Nato bodo izdelke patentirali. »Nekaj mora še ostati skritega v omari. Ampak za zdaj nimamo kapacitet. Ko bodo izdelki na trgu, jih bodo namreč Kitajci takoj kopirali. Bodo pa široko potrošno uporabni, zato predvidevam, da bo povpraševanje veliko,« ostaja skrivnosten Bačar.