Podjetniške zvezde - podjetja prihodnosti

Podjetniške zvezde niso zgolj še ena gospodarska nagrada, ne nagrajujejo samo preteklih uspehov, temveč predvsem sposobnost podjetij za rast v prihodnosti, zaznamovani z digitalizacijo in novimi poslovnimi modeli.

Skozi sito uredništva so tako prišla podjetja, ki so ali imajo potencial postati vizionarska. »Moji kriteriji pri presojanju bodo predvsem usmerjenost na globalni trg, digitalizacija in vpeljava novih poslovnih modelov, ki so večinoma posledica procesa digitalizacije,« je dejal Gregor Knafelc, v. d. odgovornega urednika Dela, in pri tem poudaril tudi dodano vrednost na zaposlenega. Po tem kazalcu je Slovenija namreč še vedno precej pod evropskim povprečjem, kar kaže prav na zaostanek v razvoju visokotehnoloških podjetij.

Iščemo torej podjetje, ki posluje dobro in je dovolj prilagodljivo, da mu bo uspelo izkoristiti priložnosti in ustvarjati nove v prihodnosti. Uredništvu bo pri tem v pomoč komisija strokovnjakov, ki jo sestavljajo Stojan Petrič, predsednik sosveta skupine Kolektor, Miha Resman iz Gorenjske banke, Jože P. Damijan z ekonomske fakultete, Aleš Cantarutti, sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, in Peter Polanič, predsednik uprave Panvite.

Stojan Petrič - predsednik sosveta Kolektor Group

Če kdo, potem zagotovo Stojan Petrič sodi med tiste slovenske menedžerje, ki dokazujejo, da je za uspeh in preboj treba imeti pogum in tvegati. Mojster za pogajanja in prevzeme, vselej odločen, da postavi svojo »fabriko« na zemljevid svetovno uveljavljenih podjetij, ki se je na poslovnih poteh zapletal v psihološke igre vzdržljivosti – se vmes tudi zastrupljal z eksotično hrano in poslušal azijske karaoke – se zaveda, da so pred idrijsko skupino novi izzivi.

»V svetu, ki mu ritem diktirajo avtomatizacija, robotizacija in digitalizacija oziroma industrijska politika 4.0, trenja na trgu kapitala in dela, grožnja s propadom velikega deleža danes delujočih podjetij do leta 2030, lahko preživijo le prave podjetniške zvezde.« A kdo so te?

Leon Vidic

Za boljše razumevanje jih primerja z glasbeniki: »Inovativen glasbenik je tisti, ki ustvarja avtorsko glasbo in ne igra le po notah.« Pa Slovenci premoremo takšne? »Seveda, tudi mi imamo Avsenike in Slake med podjetniki, kar pa ni odvisno le od ekonomije obsega, ampak od tistih posameznikov, ki znajo poiskati in razviti izdelek, ki bo odgovarjal na potrebe jutrišnjega dne,« pravi Petrič, vsem znan kot odličen športnik, ki pogosto igra tenis in preteče najmanj 40 kilometrov na teden. »Česarkoli se lotim, se lotim 100-odstotno, zato tudi vsem podjetniškim zvezdam polagam na srce, naj dajo prav vse od sebe za krepitev lastne inovativnosti in blagovne znamke. Le tako bodo postale prepoznavne v okolju in privlačne za najboljše kadre.« Ti so za Petriča najbolj dragoceni, saj se zaveda, da »večje kot so sanje, pomembnejša je ekipa«.

Miha Resman - izvršni direktor Gorenjske banke

Miha Resman je imel v svoji karieri priložnosti videti dve plati kovanca slovenskega gospodarstva. Po izkušnji v gospodarstvo je danes izvršni direktor Gorenjske banke, kjer je zadolžen tudi za področje financiranja podjetij. Kako so različne vloge vplivale na dojemanje podjetij?

Leon Vidic

»Pogleda na podjetja v bistvu nisem spremenil,« česar pa ne bi mogli reči za večino prebivalcev na sončni strani Alp: »Slovenija se je v desetih letih postavila na glavo, odnos do podjetij je danes povsem drugačen, kot pred krizo.« Prepotovali smo pot od ene do druge skrajnosti. Predvsem v bančništvu. Če je bil nekoč fokus zgolj na zavarovanjih, vodijo današnji modni trendi v preveliko obsesijo s poskusom napovedovanja denarnih tokov. »Zelo počasi se budi zavedanje, da je potrebno upoštevati oboje. Predvsem pa, da je potrebno vpeljati princip ZKP.« Medtem ko sem razmišljal, o katerem zakonu je govora, nadaljuje:»Zdrava kmečka pamet, čeprav smo bili narod kmetovalcev, nam te včasih primanjkuje…«

»Čeprav smo bili narod kmetovalcev, nam te včasih primanjkuje zdrave kmečke pameti,« ocenjuje Miha Resman.

A to je tudi posledica krize, ki je zaznamovala vse, še posebno bančnike. »Danes se štarta vedno s prepričanjem, da posel ne sme biti tvegan, saj je vsaka napaka demonizirana. Toda brez tveganja mora biti tudi nagrada manjša. To, da smo skoraj pri enoodstotni dolgoročni obrestni meri je norost.«

Resman ima za bančnika precej nenavadno navado. Ko ne razmišlja o posojilih in maržah se pred stresno službo za nekaj tednov umakne v Indijo na ayurvedsko kliniko. Že vidim naslov: »Jogi, ki odobrava posojila,« je s šalo otvoril pogovor o vsakoletnem obiskovanju Indije, kjer se prečisti in napolni z energijo potrebno za vsakodnevno življenje. »Počutim se bolje, prav tako sem bolj umirjen. Če sem nekoč v določenih situacijah odreagiral bolj burno, danes tega ne počnem več.«

Dr. Jože P. Damijan - profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani

»Jadranje ni samo sprostitev. Ponudi ti novo perspektivo, pokaže ti, kako si dejansko majhen in nemočen v primerjavi z naravo. In, kako previden moraš biti, večkrat preverjati vremenske napovedi, saj so tako kot pri ekonomiji pogosto zmotne,« je dr. Jože P. Damijan opisal odnos do hobija, ki ga med Kornati in drugod po Jadranu goji že več kot dve desetletji, v katerih se je naučil previdnosti in uživanja v prvinskem okolju. Okolju, ki lahko hitro zamenja svoj obraz, tako kot gospodarstvo med krizo.

Leon Vidic

Zadnje desetletje je v Slovenijo in Evropo prineslo velike ekonomske spremembe, ob katerih je bil Damijan prisiljen spremeniti nekatera svoja prepričanja. Denimo o vlogi lastništva. »Ni edino zveličavno to, kar počnejo podjetja, v gospodarstvu je pomembna tudi vloga države. Brez regulacije se namreč trgi hitro izrodijo, rodijo se monopoli, konkurenčnost pa se poruši.« Pogled je spremenil tudi na davčnem področju: »Dolgo sem zagovarjal enotno davčno stopnjo. Prepričan sem bil, da bodo podjetja zaradi nižjih stroškov več vlagala v razvoj in inovacije. V konjunkturi so podjetja ustvarjala visoke dobičke, a jih niso vlagala v tehnološko prestrukturiranje. To je največja bolečina, saj kaže na to, da naša podjetja niso zrela za tehnološki preboj. Delež visokotehnološkega izvoza je tako danes isti kot leta 2005, nekje pri 5 odstotkih.«

»Politiki nimajo resnega interesa nečesa narediti, oni hodijo v službo,« je Jože P. Damijan ugotavljal o vlogi strokovnjaka v politiki: »To je tako, kot bi prišel s kopačkami na golf igrišče.«

Eno od lekcij je doživel tudi med kratkim skokom v politiko leta 2006. »Politiki nimajo resnega interesa nečesa narediti, oni hodijo v službo.« Damijan je tako ugotovil, da za strokovnjaka enostavno ni prostora v precej drugačnem političnem svetu: »To je tako, kot bi prišel s kopačkami na golf igrišče.« Ali pa z golf palicami na led hokejske dvorane, kar je nenazadnje spoznala tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki je med krizo zmotno pridigala, da se morajo države zavedati tega, kar ve vsaka gospodinja – v krizi je treba varčevati. »Logika, ki je bila za gospodinjstva med krizo prava in upravičena, se je na makro ravni izkazala za povsem napačno,« je jasen Damijan, ki na mikro ravni znanstveno preučuje podjetja, medtem ko makro raven predava študentom na fakulteti.

Aleš Cantarutti - sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo

Za nekoga, ki je skočil iz zasebnega v javni sektor, si je Aleš Cantarutti izbral presenetljivo stresno in odgovorno službo sekretarja na gospodarskem ministrstvu. Čeprav priznava, da se je v javni upravi še mogoče skriti pred krizami, se zaveda, da podjetnikom na trgu ne prizanaša nihče. Devet let je deloval v gospodarstvu, najbolje pa je poznan kot vodja centra za mednarodno konkurenčnost na GZS. Tedaj si je mislil, da ga karierna pot ne bo nikdar peljala dlje od gospodarstva.

Leon Vidic

»Moram priznati, svet v javni upravi je bistveno drugačen. Porabimo precej energije in časa, da nekaj zaženemo, bodisi znotraj direktoratov ali ministrstva, potem pa so tu še medresorska usklajevanja.« Zakonitosti službovanja v politiki so Cantarutti še nekoliko tuje. Razgibano delo, zaradi katerega naredi z avtom več kot pet tisoč kilometrov mesečno, mu sicer ni tuje. Prav tako ne stres, ki pride z večjo odgovornostjo: »Če se po domače izrazim, lahko tudi 'fino zaj…' in s tem škodujemo pomembnemu delu gospodarstva. Če bomo vztrajali na starih premisah, neke stare ekonomske logike, se lahko zgodi prav to.«

»Če se po domače izrazim, lahko tudi 'fino zaj…' in s tem škodujemo pomembnemu delu gospodarstva,« je o odgovornosti na svojem položaju dejal Aleš Cantarutti.

Pri delu ni polovičar. »To je služba za 24 ur v dnevu, nisem tu zato, da bi hodil na zasedanja državnega zbora. Državni sekretar mora v eno točki dati od sebe nek razmislek, idejo, načrt za naprej.« Ena od njegovih nalog je skrbeti za poslovno okolje in gospodarsko strategijo, kjer je kompas Slovenije tradicionalno zmeden. Zakaj nimamo jasne strategije? »To bo bogokletno, vendar menim, da neke enotne strategije pravzaprav ne rabimo. Če že, bi morala biti ključna strategija prilagajanja in odzivnosti.«

V obdobju digitalizacije tako na primer ne moremo biti konkurenčni z davčnim sistemom, ki je bil narejen v času industrializacije. »Moramo stopiti v korak s časom,« je prepričan Cantarutti, ki se v prostem času zavzema za obuditev priljubljenosti atletike. »Nekdanja« kraljica športa po njegovi oceni ni stopila v korak s časom. »Format ni narejen za gledalce in sponzorje. Ni rivalstev, ni strategije,« govori o športu, ki ga je nekoč tudi sam treniral. V njegovih besedah pa odzvanja tudi svarilo za slovensko gospodarstvo.

Peter Polanič - predsednik uprave Panvite

Z izjemo nekajmesečnega skoka v nekoliko drugačne vode je Peter Polanič že praktično celo profesionalno pot v agroživilstvu ali natančneje v mesnopredelovalni industriji. S pragmatičnim odgovorom na vprašanje, ali bi drugače dojemal svojo vlogo v podjetju, ki ne proizvaja mesa iz živali, temveč avtomobilske dele, tako ni presenetil: »Nedvomno. Že zaradi tega, ker ima vsaka panoga svoje zakonitosti. Pri nas si na primer ne moreš privoščiti zalog. Meso ima pač omejen rok trajanja.« Na videz logična ugotovitev pomeni velik preskok v razmišljanju menedžerjev iz drugih panog, kar je Polaniču nedavno priznal tudi eden izmed kolegov iz jeklarske panoge. »Ko narediš vijake, jih lahko prodaš tudi čez eno leto. Naša panoga je na drugi strani veliko bolj dinamična.«

Leon Vidic

Zato je edino smiselno, da se pri strateških vprašanjih nasloni tudi na zaposlene, ki jih redno sprašuje za mnenja. »Zaposlenim dam vselej možnost, da mi povedo, kako razmišljajo o določenih procesih in problemih. Preden sklenem odločitev želim imeti kar največ informacij. Ne domišljam si, da vem vse.« Tak primer je bila prašičjereja, kjer so bili rezultati preden je sledil nasvetom zaposlenih malodane obupni: »Danes še niso dobri, so pa boljši.«

Če pogledamo nekoliko širše, na celotno Slovenijo, pa so še vedno katastrofalni. Samooskrba s prašičjim mesom je po oceni Polaniča manj kot 30-odstotna. »Ko se zgodi kakšen pretres v EU, je Slovenija prikladen trg za odmet mesa dvomljivega slovesa, ki je tudi izredno poceni, nemalokrat je cenejše od naše stroškovne cene.« Slovenci danes kupujemo meso iz tujine, zanimivo pa se tuji velikani ne morejo kosati z našimi piščanci. »Pojma nimam, zakaj,« prizna Polanič.

Ko išče mir se odpravi na kolo, skoči v bazen, si obuje športne copate, odigra partijo tenisa, košarke ali odbojke na mivki. »Ne znam si predstavljat, kako so ljudje, ki se ne udejstvujejo športnih aktivnosti, sposobni voditi podjetje ali biti podjetniki.« Nemalokrat najde rešitve med dvournim tekom ali triurno turo s kolesom. »Ni ga problema, ki ga nebi rešil ali njanj vsaj malo pozabil med športom.