Podjetniške zvezde: Paradajz

Veliko Slovencev pozna blagovno znamko paradižnika Lušt in večina ve, da se za njo skriva okusen, dišeč, a drag paradižnik. Tak je že od vsega začetka pred šestimi leti in tak bo tudi ostal, pravijo sedanji direktorji družbe Paradajz Kristjan Magdič, Martin Žigo in Aleš Okorn.

S šestimi hektari in pol renkovskih rastlinjakov, ki jih bodo kmalu povečali za še 2,3 hektara, Paradajz cenovno in količinsko nikoli ne bi mogel konkurirati Nizozemski, kjer je od skupaj 13.000 hektarov rastlinjakov vsaj 2500 hektarov takšnih s paradižnikom, ali območju španske Almerie, kjer je na slabo rodovitni planoti 26.000 hektarov rastlinjakov, kar je največja koncentracija rastlinjakov na svetu. Zato bodo vedno ostali pri pridelavi najkakovostnejšega, a tudi najdražjega paradižnika, ki ga zaradi dozorelosti na steblu skoraj ni mogoče izvažati, pravijo direktorji Paradajza.

Uroš Hočevar

Počasnejša, dražja in količinsko omejena pridelava takšnega paradižnika ter solidna skrb za zaposlene jim na slovenskem trgu določa mejo, ki jo bodo dosegli z dograditvijo novega rastlinjaka: z letno pridelavo okoli 4500 ton paradižnika znamke Lušt bodo zadovoljili okoli 25 odstotkov slovenskih potreb po paradižniku in, tako domnevajo, dosegli večino tistih, ki so za kakovosten pridelek pripravljeni plačati veliko več kot za paradižnik iz masovne proizvodnje.

Ozirajo se tudi čez mejo

Ker so vajeni rasti, ne bodo odnehali, ampak bodo poskušali podoben model in filozofijo pridelave premium paradižnika za vrhnji segment trga preseliti v še katero drugo evropsko državo in tam postaviti svoje rastlinjake. Skratka, ohranjali bodo sloves dobrega pridelovalca v visokem cenovnem razredu, ki ga imajo zdaj v Sloveniji z blagovno znamko Lušt, ki pa se je začel zelo skromno.

Začetnika Paradajzove pridelave in znamke Lušt, Martin Žigo in Dejan Šumak, sta za sedanji sloves blagovne znamke skoraj dobesedno prehodila pot od trnja do zvezd, čeprav so se njune poti pozneje ločile. V iskanju dolgoročnejše socialne varnosti sta se leta 2007 odločila, da bosta začela pridelovati paradižnik v rastlinjakih, čeprav še nista imela natančne predstave o tem, kolikšen organizacijski, finančni in menedžerski zalogaj to pomeni poleg nujnega strokovnega in tehnološkega znanja. Čeprav je Martin veliko tega znanja že imel, saj je diplomiral na temo pridelave paradižnika, sta se po dodatne informacije s prihranki od priložnostnih del v starem avtomobilu in s kupom sendvičev odpravila na Nizozemsko. Ko sta tam vzpostavila prve stike s pridelovalci in proizvajalci opreme, je Martin dve leti ostal in čez dan fizično delal v rastlinjakih, ob večerih pa si zapisoval, si urejal novo znanje in se pogovarjal z lastniki, Dejan pa je doma pripravljal projekt.

Uroš Hočevar

Svojevrstno trnovo pot sta, že s pridruženim Kristjanom Magdičem, prehodila tudi pri pridobivanju vse potrebne dokumentacije in prepričevanju bank, ki naj bi jim odobrile posojila za sedemmilijonsko začetno naložbo. Ves ta čas sta zelo skromno živela od prihrankov in priložnostnih del, pozneje pa že od trgovanja s sadjem in z zelenjavo, s katerim sta si pridobivala izkušnje in spoznavala trg.

»In ko smo kot sofinancerja pridobili tudi Aleša Okorna in Matjaža Satlerja ter smo imeli pripravljeno vse za subvencijsko vlogo in začetek gradnje, so banke zaradi krize spremenile pogoje in zahtevale višjo soudeležbo. Ko smo uredili tudi to, pa nemške banke našim dobaviteljem niso hotele priznati garancij slovenskih bank ... Bilo je stresno in projekt nam je uspelo spraviti v življenje skozi šivankino uho. Le malo je manjkalo, pa od vsega skupaj ne bi bilo nič,« se spominja Kristjan Magdič.

Ko so vendarle postavili rastlinjake in začeli pridelavo, so se srečali z novo težavo – hitrim menjavanjem delavcev. »Nekateri so še isti dan, ko so prišli, tudi odšli, češ da ne bodo delali v takšni vročini. Veliko časa smo potrebovali, da smo zbrali dovolj vztrajnih in dobrih delavcev,« pripoveduje Martin Žigo in se spominja, da so prvo leto vsi, ki so bili vključeni v projekt, delali od petih zjutraj do desetih zvečer ter se potem nasmejani vračali domov, ko so videli prve uspehe. »Takrat smo šli na vse ali nič. Tudi tako, da smo v bankah vsi tudi osebno jamčili za projekt in bi lahko, če nam ne bi uspelo, ostali brez vsega, tudi brez osebnega imetja,« dodaja Kristjan.